Jaz pa se bom malce razpislala o zgodovini naših pasjih jedilnikov.
-(25 - 30 let nazaj. Prejšnje tisočletje. Pri hiši najmanj 3 psi (beri družinski člani). Nemški lovski terierji. In enkrat na leto še naraščaj. Doječa mamica in mladički- Danes to imenujemo "psi s posebnimi potrebami".Mast, se nobel sliši.
Briketov na tržišču še ni bilo. Še sanjalo se nam ni o njih.
4 letni časi (zima, pomlad, poletje,jesen). Treba jih je nahraniti. Vsaj 2x na dan. In to s kvalitetno hrano. Ne samo z makaroni in žganci......Vedno je razlagal svojim prijateljem, da njegovi psi jejo kvaliteto. In še res je bilo.
Še danes občudujem svojega očeta. In njegovo ljubezen do svojih psov. Ki je (tako pravijo njegovi prijatelji) že mejila na obsedenost.
In je skrbel za njih najman 20 let. Na spodaj opisan način.
Enkrat na 10-14 dni se je odpeljal k mesarju (klavnice). Seveda si moral imeti "štelo". Se dogovoriti." Črni trg."
Poznal jih je kar veliko. Mesarji so ga imeli radi in ga poklicali, ko so imeli kaj "pametnega" za njega oz. za njegove pasje otroke Kar je nekaj stalo - Nekaj dinarčkov in kakšen kos divjačine. Pripeljal "lodn" mesa (lodn - tako smo to imenovali - to je velika plastična bana). Nato je iz gospodarskega poslopja privlekel "ALFO" (peč na drva, spodaj se je zakurilo, zgoraj pa je imela boben, kot neke vrste veliki 50 litrski lonec). Nasekal drva, zakuril (kakšno uro je trajalo, da je lepo zagorelo), med tem je narezal in očistil meso.
Zdaj pa kuhanje. Dodal korenje, peteršilj, malce soli... In kuhal (dežural pri alfi) dobro urco in pol. Da ne pozabim. Seveda so kuhali z njim tudi naši psi.
Medtem pa so se "pogovarjali", aportirali, lajali, vadili "šolo poslušnosti". In seveda tudi jaz nisem manjkala. Nato smo pisana druščina skupaj ohlajali to meso.
Nato ga je Millan na veliki leseni mizi rezal na majhne koščke, mi pa smo ga okušali. Prav vsi.. Ga pakirali v cca 1,5 kg vrečke. Nato je čistil "mastnijo" in alfo še kakšno urco. Imeli skrinjo, ki je leto in zimo "letela" samo za pse. In to v spalnici, kjer drugje ni bilo prostora. Vsakih nekaj let kupili novo. Vsaj treh se spomnim. Zadnja pasja skrinja je bila že takšna na predale. Luxus. In ko smo imeli mladičke je "letela" flajšmašina.
in vsak večer je naš Milan vzel vrečko mesa iz skrinje in v času poročil doma v mamini lepi kuhinji kuhal pasji fojtr. Pozimi dodal včasih malo žgancev, testenin, riža.... Zasmradil celo kuhinjo." Že spet smrd"i. Tako je mama rekla. Nato po vsak večer pol ure luftala kuhinjo... Pa ni mislila slabo. Pse je imela rada. Pa kjub vsemu nam je bil ta vonj domač. Ljub. Dobro poznan.
Nato 2x na dan "serviral" ta bolšo hrano svojim ljubljencem. Pral mastne pasje rajngle.Nabasal jih vse v avto (v avto so poskakali kot kugle) in šli v lovišče. Se preluftat. Tako je rekel. Mama si je na sedež avta vedno položila brisačo, ker so bili pasji sledovi povsod. In vse to je počel z veliko ljubeznijo. In psi so mu to njegovo ljubezen vračali. Šola poslušnosti? Kaj je to?. Pa vendar so se sporazumeli z očmi, z žvižgom...Različne melodija žvižga- različni ukazi. Vsi so mu sledili...Nikoli ga niso razočarali, izneverili. Bil jim je vodja tropa. Vse jih je obvladal v nulo.
Vedno je bil ponosen na svoje pse. Rad se je pohvalil z njimi. In tudi lovski prijatelji so jih hvalili. Nismo poznali neješčih psov, nismo poznali alergij, nismo poznali posebnih pasjih šamponov in "šajnov", pa vendar so se svetli kot "dolarji". Tako je Milan rekel., In bili so zdravi, zadovoljni...
Nismo poznali drisk, praskanja, slabega zobovja... Veterinarja so videli 1x letno (pa še to je veterinar prišel k nam). Cepljenje stekline...
Oj, to so bili časi. Vedno, ko se spomnin svojega otroštva in psov, se mi nariše nasmeh na obraz.
Hvala ti Milan (tako kličemo svojega očeta) za vse čudovita leta, ki si mi jih pričaral in na nek način "še mene obsedel" s psi. So del mene. In tako bo tudi ostalo.
In še danes, ko nismo več v "železni dobi", se na našem pasjem jedilniku še vedno najde "Babičina kuhinja". Več kot polovica pasjih obrokov je domača, kuhana.In s starostjo je "dupleške lovske terierje" zamenjal s "plemenitimi angleškimi kokerji". In tudi naši kokerji so svetijo kot "dolarji". Milan še vedno občasno kuha "ALFO", še vedno smradi kuhinjo in pere mastne pasje rajngle. Briketi (BOSH) pa so bolj ali manj na programu poleti. Pa skuta, jogurt, kislo mleko...
In še vedno ne poznamo alergij, srbečic, pršic, drisk, prebavnih motenj... Morda pa bom le koga prepričala, da bo namesto kitajske kuhinje kuhal tudi pasji fojtr.
Tako, zdaj pa moram končati. Počasi me to ta pesjanar forum tako obsedel, da bom pozabila iti v službo.
Lep pozdrav vsem.
P.s
Princesa Damayanti, tebe bi pa res rada spoznala. Malce me spomninjaš name in na moja "mlajša" (nora, uporniška) leta. Upam, da se srečava.