Moje izkušnje z berniji, ki so sedaj z mano že 13 let, so če gledam na splošno pozitivne. V teh 13 letih smo imeli doma 2 psa, oba rodovniška in čisto nasprotje, tako karakterno, kot zdravstveno.
Prvi pes je bil v svojem življenju ogromno pri veterinarjih, kot 7-8 mesečnega mladička so mu operirali oba komolca, in tudi v nadaljevanju je mel kar nekaj težav z alergijami, v bistvu nikoli ni bil z zdravjem 100%, če ne drugega so ga po daljšem sprehodu bolele tace. Najbolj je bil navezan na sestro, ampak kot se za pravega bernija spodobi, je oboževal vse družinske člane. Z njim nikoli nismo hodili v šolo, klub temu smo ga lahko peljali s sabo kamorkoli, nikoli ni mel nekih čuvajskih nagnjen, redko kdaj je zalajal, vsakega, ki je prišel je bil vesel, in vedno smo govorili, da če bi nas kdo želel okrasti, ne bi imel težav, kljub 45 kilogramski "mrcini" na dvorišču. Bil je tak veselko, vedno nadnavdušen nad sprehodom, na katerem je vedno bolj ali manj hodil ob nas in ne preveč tekal naokrog.
In potem je prišel prvi "čisto moj" berni, ki je naokrog obrnil kar nekaj predstav, ki smo si jih prej ustvarili, vendar nas na nobenem področju ni razočaral, še vedno v njem vidimo pravo bernsko dušo. Ubistvu z njim večjih zdravstvenih težav nismo imeli, imel je le uvihane veke na obeh očesih, kar smo odpravili z operacijo, no sedaj ima borelijo (ki je za pse, še posebej bernije zeloo nevarna, večkrat tudi smrtna, no mi zaenkrat trkamo na les!), ampak to se ne tiče genskega vidika zdravja. Pri petih mesecih smo se z njim odpravili v malo šolo, kjer je zelo hitro osvajal ukaze in bil največji piflar v skupini. No kmalu potem smo začeli z B-bh tečajem, ki ga je tudi uspešno opravil. Zna ogromno trikcev, katerih se tudi hitro nauči, napaka, ki smo jo naredili pri šolanju, je, da že od začetka nismo uporabljali klikerja, s katerim se še hitreje uči. No on pa je čuvaj v pravem pomenu besede, človeka ne bo spustil na dvorišče, če ni tam nekoga od nas, pa da ne bo kdo mislil, da smo ga tega učili. Vsakega naznani z laježem in dokler ne pride nekdo od nas z njim tudi nadaljuje. Ko pa vidi, da je vse vredu, in ko pride nekdo od nas odpret dvoriščna vrata se pokaže mehka bernska dušica in vsem rine skozi korak. Tudi njega lahko vzamemo kamorkoli s sabo, do samcev ni ravno prijateljski, s samicami pa zelo. Na sprehodih je zelo aktiven, poleg tega je tudi zelo požrešen. Izredno rad dela in uživa v sodelovanju z vodnikom (=z mano
), med drugim je precej navdušen nad lajanjem na markerja
Ubistvu se pri njem kaže malo večja navezanost name, kot gospodarja, toda še vedno se vsakemu od nas stisne v naročje in izsiljuje čohanje.
Gede inteligence je tako, pes ki se je navajen učiti se bo navčil veliko stvari, hitro ali malo počasneje, ampak do neke meje jih bo obvladal, medtem ko pes, s katerim se že od majhnega ne ukvarjamo in ga jemljemo bolj kot enega medvedka, ki ga imamo bolj kot ne za okras, stvari ne dojema tako hitro in ni navajen sodelovanja. Namreč če se hočeš o psu nekaj naučiti in ga razumeti, moraš z njim delati in ga dobro opazovati.
Glede zdravja: jah no ni ravno najbolj idealna pasma glede zdravja, ampak če natančno preštudiraš rodovnik in zdravje prednikov imaš lahko vsaj nekaj predstav o zdravju psa, medtem ko v drugačnem primeru lahko hitro pristaneš na realnih tleh.
Pa še nekaj: ne jemat bernijev, kot psov, ki se jim nič ne da, medvedkov, ki obožujejo poležavanje. Po mojih izkušnjah so to psi, ki zelo radi delajo in se gibajo, in mislim, da tudi zaradi pomanjkanje teh dveh dejavniko (poleg genetskih predispozicij), se tudi pri bernijih pojavlja nezaželeno vedenje in vedenjske motnje.
Uf sem se razpisala, ampak upam, da sem ti vsaj na kakšno vprašanje odgovorila
Lp,
Špela in Runo