Sem pozabila še nekaj napisat. No, ne pozabila, samo pač razmišljam, kako je bilo, ko je Bitje prišlo k meni in kaj vse je s sabo odločitev, da ostane, prinesla. In se zraven malo smejem, malo jočem.
Pa malo o tem, ker me je "pripravil" do marsičesa novega.
Najprej panično klicarjenje ljubiteljev plazilcev, za katere sem vedela in fotkanje, ker nisem imela pojma, kaj imam doma. Panično urejanje zasilnega bivališča, še bolj panično iskanje primerne hrane. Moje slabosti in "pokonci postavljanje kocin" vsakič, ko sem šla mimo njegove hrane
Potem neprespane noči, ko so mi ušli črički in se "drli" cele noči, povrhu vsega pa so mi po glavi skakali ponoči mački, ki so te nesrečneže veselo lovili po stanovanju
Potem sem se navadila. Nesrečni mokarji so se po kakšnem mesecu lahko "preselili" kakšne 1,5m nižje, ker me ob pogledu nanje ni več zmrazilo in mi ni več delalo slabo. Celo počasi sem jih začela "odbirat" z roko. OK, priznam, na začetku sem imela rokavice
Preden je šel Bitje na kliniko, sem ga celo prisilno hranila na roko, kar bi bilo nekaj časa nazaj še popolnoma nemogoče in nepojmljivo.
No, zdaj bom teh cca 300 mokarjev, ki so ostali, pač morala nekam dat oz. oddat nekomu, ki jih še potrebuje. Samo "pozabit" moram in si vzet čas, da jih naberem skupaj in tako. Moje Bitje jih več ne potrebuje...
