Najprej, ne spoznam se na šolanje spljoh, lahko ti edino ilustriram, kako sva se z mojo psico naučila delati te stvari... ker oba sva začetnika, one je moja prva, jaz pa njen prvi... Lahko da delava vse narobe.
Za mojo psico nagrada ni igrača, ampak je nagrada igra. Ona se ne igra z igračo, ampak se igra z mano. Zato ima lahko isto igračo za žvečenje doma in za igranje v smislu nagrade za pravilno izvedeno vajo. Zato lahko tudi vse vaje izvajava tako, da je igrača že vnaprej dana. Dejansko jo lahko nosi v gobcu že med samim izvajanjem vaje. Zato tudi nima svoje priljubljene igrače, ker je njena igrača vse, kar primem v roko z namenom, da se igrava, vse, kar lahko oba hkrati primeva. In zato je zanjo prinašanje predmeta ista stvar, kakor odpoklic, tj. psica pride in se usede pred mene, pa je lahko predmet v njenem gobcu, na tleh, v moji roki ali v mojem žepu - ista stvar. Običajno trening začneva z vajo prostor, pri katerem ji igračo spustim na tla neposredno pred njen nos in se nekoliko oddaljim. Potem jo pokličem v osnovni položaj in ona gre enostavno preko igrače, ko da je ni. Sledi nekaj vaje poleg, sedanja in prostora v gibanju, kak stoj, zopet poleg direkt preko igrače, ki leži na tleh... Spotoma lahko poberem palico, storž, karkoli in to reč med vajo prekladam iz roke v roko, v žep, spet v roko, medtem ko vseskozi vztrajam, da je njena pozornost namenjena meni. Potem palico recimo vržem proč in ustavim psico v osnovnem položaju, ali pa ustavim psico v osnovnem položaju in vržem palico proč, počakam trenutek in jo pošljem bodisi po palico, bodisi po igračo, ki leži na tleh že od začetka treninga. Ko prvi ali drugi predmet prinese, se pravi se z njim v gobcu usede predme, se odločim, ali ga bom vzel z ukazom za spuščanje in npr. nadaljeval izvajanje vaje poleg, ali bom nadaljeval poleg s predmetom še v njenem gobcu, ali bom predmet vzel in ji s sprostitvenim ukazom dal znamenje, da je čas za igro s prinešenim predmetom, ali bom predmet vzel in ga pospravil, ter ji s sprostitvenim ukazom dal znamenje, da gre lahko po drugi predmet, ki leži na tleh, s katerim se bova poigrala... Včasih naredim celo tako, da sploh nimava igrače ali česarkoli in mora tamala po sprostitvenem ukazu najprej še sama najti kako primerno reč in jo prinesti, da se potem lahko poigrava. Skratka, predmeti zanjo niso pomembni, zanjo sem pomemben jaz, njena nagrada je, da se ji dam za igro. Če pa z vajo nisem zadovoljen, mi igrača enostavno pade iz roke, če jo držim, ali pa samo odidem proč, če je igrača na tleh ali pri njej. Ona sicer potem igračo vseeno prinese k meni in skače name, ampak jaz jo pač samo ignoriram in ji tako dam vedeti, da nisem vesel in da mi ni do igre in da igračo lahko kar ima... A mi je zdaj treba še razlagati, zakaj pri šolanju ne uporabljam hrane, čeprav še nisem videl tako požrešnega psa, kakor je moja tamala? Ja, ker hrana diši enako, če je v moji roki, ali na tleh.
Kaj sem že hotel reči...? Aja, praviš, ajki, da moraš psu še posebej dati ukaz sedi, da se usede pred tebe, ampak pes potem spusti predmet. Jaz to razumem tako, da nimata izdelanega odpoklica, ker usedanje je že vsebovano v odpoklicu. Se pravi, najprej moraš imeti narejen odpoklic tako kot je treba. Drugo pa moraš psa naučiti, da se predmeta ne spušča, če ti tako ne rečeš, in ne drugam, kakor tebi v roke, ker je samo tam od predmeta kaka korist, ker je predmet samo v tvoji roki zanimiv, ali pa ker je to edini način, da bo kak drugi predmet v tvoji roki zanimiv, ali pa, če delaš s hrano, ker je samo predmet v tvojo roko: hrana iz tvoje roke... saj so že drugi rekli blagovna menjava, jaz samo dodajam, da ne delaj ti blagovne menjave, ampak naj jo dela pes.