To razumem, deteljica (mimgrede, roberd se piše z malo, ker to ni moje ime, ampak je username in je case sensitive :-), da šport lahko služi spoznavanju meja, pa kot kriterij za vzrejo itd. A pa imamo zaradi te znanosti danes boljše pse, kakor smo jih imeli včasih? A so danes kriteriji vzreje višji ali nižji? Ne vem, zato pa prašam. Prašam tudi (offtopic, se oproščam), a je človek lahko tako domišljav, da hoče učiti PSA, kako se išče? Kaj naj se išče, kje, to ja, seveda, ampak KAKO se nos uporablja... Kdo pa čisto zares ve, kako pes pravzaprav uporablja nos na tisti sledi? A kdo sploh zares ve, KAJ pes tam išče? A kdo sploh ve, ČE zares išče, a se je mogoče samo naučil, da mora iti počasi in z glavo pri tleh, zraven si pa misli svoje, tako kot smo si mi mislili v šoli, ko je bilo treba pri matematiki napisat na list vsak najenostavnejši računček, ki bi se ga dalo z lahkoto in hitreje rešiti na pamet? Mene je moja psica že pripeljala po sledi nazaj iz gozda, ko sem se sam izgubil. Tudi stvari, ki sem jih pozabil zadaj, mi je že našla. Pa nimava še nobene šole za sabo, razen, da sem parkrat tako za štos med hojo na skrivaj na tla spustil igračo in ji nazaj gredoč po isti poti rekel, naj išče... Po mojem, če gre za uporabo nosu, sem edini tukaj, ki se lahko česa nauči, jaz. Pa to sploh ni tisto, kar me zares moti. Zares me moti to, da je treba psa pri eni panogi moriti, ko hoče delati z za nas prevelikim entuziazmom, potem pa pri drugi od njega pričakujemo, da bo delal z veseljem in pri tretji intenzivno.