Ja, midva recimo delava tole ohlapno vrvico že 1 mesec, pa vztrajno in dosledno (obe varianti - obstanem in sprememba smeri oz. par korakov rikverc, da se obrne k meni in mi sledi). Vsak dan je boljše, lepo počasi. Vedno vleče (oz. POSKUŠA vleči
) bolj, ko greva proti domu ali ko greva po poti, ki jo pozna. Res, še zdaleč ni povsem poštimano, ampak v primerjavi s prvim tednom je sprememba kot noč in dan. In tudi ne pričakujem od njega, da bo zadevo že zdaj obvladal, sploh ko greva mimo dvorišč s psi ali ko pride mimo človek, kolesar, če zagleda čez cesto mačko ali pa v vetru plešoč papirček...
Unai je prejel že kaj več kot samo rahel cuk, zato ker se je zaganjal za eno psičko, ki je tekla od ograji in lajala, jaz sem pa stala vkopana kot kip. Dejansko je cuknil tako, da je javsknil od bolečine in je bil potem čisto poklapan celo pot do doma. Grdo, ampak dobra šola. Od takrat je sicer še že kdaj močno potegnil, ampak ne čisto tako brezglavo.
Definitivno drži, da če se s psom dosti ukvarjaš, ne bo počel bedarij. Ko dobiva Unai dva sprehoda dnevno (enega dolgega, kjer je tudi spuščen in se igrava ter enega krajšega, da malo prečekira okolico), dve do tri runde intenzivnega igranja (vlečenje, metanje žogice ali pa kar preprosto lovljenje in letanje po dvorišču) ter 2-3x dnevno trening, ko dobi hrano, je povsem neproblematičen - pa še mnogo bolj pozoren name in bolj pripravljen mi slediti in priti na klic, saj ve, da bo sledila akcija, zabava... Kadar tega dobi manj, pa gloda tepihe, izvaja norije in je mnogo manj ubogljiv.
Danes me je povsem presenetil, ko sva na dvorišču malo delala na mojem improviziranem "parkurju" in je celo ubogal in na 'ne' ignoriral mačke, ki so se podile po dvorišču, pa še novo stvar sva se učila in se je res zagnano lotil dela (no, res je, da je bil tudi pošteno lačen
). Bolj kot se jaz obnašam kot dober lastnik, bolj ugotavljam, kako krasen pes je.
Moj mali psihič...
