Sicer je minilo že leto in pol odkar nas je zapustil naš Dixi, ampak ga se vedno pogresamo
K nam je prišel marca 1992. Neki gospod nam je ob 10h zvečer prinesel "nitinetakomajhno" rjavo kepico. Bil je naš novi (oz moj prvi) kuža Chow Chow Paraszta-Hegy Dix, katerega smo kmalu prekrstili v Dixija (bil je čistokrven rodovniški Chow Chow iz Madžarske). Že ta večer nam je pokazal da bo to zeloooo zanimiv in radoveden psiček (kmalu bi noč preživel v hladilniku....). Celo njegovo (in moje) otroštvo je blio zaznamovano z njegovimi vragolijami. Bil je sicer zeloooo len pes, ampak ko je prišel v stik z mački.... aouch. Njegovo prvo "preganjanje" mačke se je končalo pri pasjem zobozdravniku (s polno "paro" se je zaletel v ograjo in razbil skoraj vse zobe). Naslednje pa se je končalo žalostno za mačka (s sosedovo psico sta ga s skupnimi močmi "pospravila"). Pri ostalih "srečanjih" z mački smo bili pa bolj previdni, tako da ni bilo več bližnjih srečanj. Bil pa je tudi zelo čustven. Če si ga grdo pogledal se je začel jokat
. Zanj največji šok pa je bil ko nas je zapustil ata. Še cel teden po njegovi smrti ga je iskal po celi hiši, zgrbančil nam je vse tepihe po hiši, prekopal cel vrt....bilo je zelooo žalostno
.
Dočakal je spoštljivih 13 let (skoraj 14). Na koncu je le stežavo ustal, hoja mu je delala preglavice, oglušel je in ni več čutil kdaj mora na potrebo. Tako da smo ga (z veliko težavo) morali dati uspavati.
Vedno bo pa v našem srcu
