Tara je tudi prebolela erlihijo. Kar nekaj agilitaških psov je imelo erlihijo/borelijo, celo babeiozo (zdaj nazadnje celo Encore od Susan Garrett). TUdi pri Tari je šlo za bolj pozno diagnozo, ko je nekam čudno šepala čez poletje. IN so me že skoraj hoteli dati na ultrazvočno zdravljenje gležnja. Ampak sem šla po drugo mnenje še k ortopedu na veterinarsko kliniko, ki jo je samo pogledal in dal testirat kri.
Nič, antibiotik (doxycyclin). Ampak priporočam, da se jemlje 8 tednov, ne 4 ali 5, kot tukaj predpisusjejo. To je zaradi življenskega ciklusa ličink v krvi. V 4 tednih pobiješ samo žive, ko končaš z antibiotikov, se pa sprosti še nov ciklus bakterij (ne vem več kako je z razvojnimi fazami), ki jih pač ne poloviš. Američani vsi dajejo antibiotik najmanj 8 tednov.
PO zdravljenju so psi kmalu bolje. Kak mesec naj še počaka, zaradi možnih artritičnih sprememb na sklepu, preden začne agility. Vmes naj raje na izi kake vaje na žogi dela. Čeprav je res, da imajo šeltiji kar srečo, ker so lahki in se to ne bo tako poznalo.
Ja, je pa to dosmrtna zadeva. Vedno lahko izbruhne spet ven: ob gonitvi (zato je bolje za psico, da je sterilizirana), ob cepljenjih (jaz sem pol pridno goljufala in kupovala le štemplje), krvno sliko naj za vsak slučaj preveri, ker če je šla bolezen zelo daleč ima lahko razredčeno kri (spet se ne spomnem kaj točno v krvi se zmanjša, eritoricit?). Da ne bi šel na operacijo zoba in izkrvavel na mizi zaradi tega (kri se ne strjuje). Vročina, divjanje, vse slabše tolerirajo. No, to je predvsem v Ameriki, kjer mislim, da imajo dosti hujše oblike borelije. Ampak vseeno naj bo previdna, naj ma psa na očeh, naj mu da počitek. Nobenih cepljenj, veterinarskih posegov... Nič drastičnega.
Se je pa Tara kar uspešno pozdravila, kri se je takoj popravila in danes živi normalno življenje, nima nobenih težav, trenira, tekmuje, prenaša vročino, šepa nikoli več...