Ja, razstave ...
No jaz sem bla "skoraj" sodnik za zunanjost škotov. Stažirala sem kot pripravnik kar nekaj let še v časih osemdesetih ... pa sem pol stisnila rep med noge pred sodniškim izpitom. To povem zato, ker so me razstave privlačile že od malega, saj včasih kakšnih drugih pasjih prireditev ni bilo, razen tekmovanj službenih psov. Resa ni bila razstavni primerek, imela je pokončne uhlje in pomanjkljivo zobovje.
Kaja pa je bila ta prava. Nisem imela namena vzrejat, ampak ko sem prvič poskusila adrenalin v ocenjevalnem krogu in pobrala CACIB in BOB, me je potegnlo not. Njo sem razstavljala potem sedem let, do grupe veteranov. Zapravila sem celo premoženje v teh letih za prijavnine.
Pa mi ni žal. Kaja je bila res prava za take stvari, dobro je prenašala tudi božanje obiskovalcev, ves dan sva bile skupaj, imela je rada druge pse, ni je motil hrup in gužva. Res pa je, da sva večino obiskovali prireditve na prostem, noter sva bili samo v Zagrebu in Tivoliju.
Kala pa je pravo nasprotje. Moti jo dotikanje tujcev, ne mara, da brišejo roke vanjo
. Mogoče je pa zanalašč malo preveč zrasla
. Pa mi tudi ni žal
