Kdaj dva psa? hm. Jaz nikoli več samo z enim
Vsekakor so plusi in so minusi. Predvsem logistični problem transporta. Pa količina veterinarskih storitev in hrane se pomnoži. So se pa pri nas znižali stroški za opremo, ker manj kompliciramo. Pa manj igrač imamo, ker je več kontrolirane igre. Pa manj zapravljamo v kafičih, ker gremo rajši na sprehod.
Pač smo odkrili uživanje v naravi in ne v luksuzu sodobnega časa.
To pomeni da gremo na potovanje/izlet kjer so psi dobrodošli (tu ni razlike - če je eden wellcome je drugi tudi). Če pa gremo kam kjer se s psi ne, da pa jim uredimo varstvo (spet ni razlike - če je eden ali več - organizacija mora biti tako ali tako). Morda je tu pomembno to, da so psi res pridni (pa spet ni razlike - če je eden nevzgojen je slabše kot 4 pridni).
Morda bi tu bilo pametno, da se pogovorita s partnerjem. Iz obeh zapisov je moč razbrati ''on pa nebi, ker so mu
drugi tak rekli''...
to not good. Odrasli osebi sta in se lahko oba odločata o skupnih stvareh, brez ''vsevedočihprijateljov''. Tudi o odločitvi koliko otrok bosta imela se ne tiče drugih (jp je razlika 1, 2, 3...)
Kot človeški primer - ko srečam familijo z več otroci, ki so nevzgojeni do neba in nazaj...si nikoli nebi želela familije, če bi mi kdo trdil, da je to normalno! Tako pa k sreči poznam precej prijetnih vzorov družine.
Zakaj bi torej morali drugi dajati navdihe koliko in kaj bosta vidva imela. In vsekakor mora partner bolj poslušati tebe kot druge - a ni to namen lepega partnerstva.
Je pa res dobro, da se oba spravita kam na obisk kjer imajo več pridnih psov (po možnosti željene pasme). Tako spoznaš pasmo v živo, pa še vidiš kako to gre iz prve roke.
Obilo veselja ob (morebiti) sprejeti odločitvi.