Urška,
glede na to, da sem lastnica lovskega psa in pa nisem vzreditelj, sem pa že tako dolgo v svetu delovnih psov, da lahko povem naslednje. Definitivno se strinjam z Nelly. Moram pa priznati, ker se dosti gibam tudi po tujini, da je pri nas stanje veliko slabše od Evrope (tukaj imam predvsem izkušnje z Nemčijo, Švico, Madžarsko, Češko, Slovaško).
Npr. mi smo našega beagelčka kupili v Nemčiji, kjer v BCD-ju (nemški beagle klub) izredno skrbijo za ohranitev lovskih zasnov in vsi vzreditelji svoje kužke preizkušajo na PNZ-ju in pa na lovskih tekmah, tudi na internetnih straneh se redno pojavljajo dosežki na lovskih tekmah in ne samo na lepotnih razstavah. Poudariti pa moram, da seveda vsa vzreja in lovske tekme, ji jih prireja so podvrženi strogim pravilom, ki se jih vsi držijo - s tem mislim predvsem na to, da mora kužek te tekme tudi dejansko opraviti tako kot je v pravilnikih in tudi pri dovoljenju za vzrejo se preverja displazijo kolkov, DNK, itd....,. Človek ima občutek, da res pošteno skrbijo za genetiko in pravilen razvoj pasme tudi v delovnem pogledu
.
Moje izkušnje s Slovenijo pa so sledeče (glede na to, da ima moj kužek opravljen PNZ in delovni izpit). Glede na to, da nisem lovec in tudi ne izhajam iz lovske družine, sem imela ravno na tem delu PNZ in delovni izpit, največji strah, saj kot amater o tem nisem vedela ničesar in kot človek iz mesta, sem se morala dejansko spusiti tudi v lovski svet. Predvsem je bila moja želja, da vidim ali je moj kužek "iz pravega testa" ali zna glasno goniti ali je lovec ali ne. In ko sem enkrat vstopila v ta svet, so sledila samo še razočaranja. Da ne bo predolgo, bom napisala takole, moj kuža je pošteno (poudarek predvsem na pošteno) opravil PNZ s III. nagradnim razredom (v izredno slabih razmerah, saj smo bili na vrsti šele ob 13.30, ko je gozd že izgubil večino jutranjega vonja) in delovni izpit z II.nagradnim razrednom v izredno težkih razmerah v Srbiji (trnje, gosča, ....in pri izredno strogih zahtevah, da se kuža po 15 min gonjenja takoj vrne k lastniku). Vendar pa sem v tem krogu "delovnih psov" v Sloveniji opazila, da smo eni redkih, ki smo tako pošteno "potili krvavi pot", saj so mi potem lovci in lastniki ostalih lovskih kužkov govorili, kako se pa vse to "na lepe oči deli", vsak lahko naredi PNZ (tudi če je čivava), samo mal denarčka daš, pa ni problema oz. če pa koga poznaš pa še brez denarčka vse narediš, enako je na državnih lovskih tekmah, samo s lovskim sodnikom se zmeniš in vse imaš. In tako ima moj beagelček edini v Sloveniji vzrejno oceno I/III (prva je za odlično telesno oceno, druga je ocena iz PNZ), vsi ostali beagli v Slovniji imajo vzrejo oceno I/I, tudi če nikoli niso bili v gozdu. In res je žalostno, ko na razstavah in na vzrejnih papirjih vidiš same odlične ocene, ko pa lastnika vprašaš, ti kako pa je potekal PNZ oz. delovni izpit pa ne zna povedati nič oz. govori take neumnosti, da se samo zgražaš. Zakaj? Ker je vse samo na papirju, pes pa dejansko nisti ne ve kaj je gozd. Eden od zelo čaščenih beaglov v Sloveniji, ki je bil pripeljan iz Anglije ima na papirju same odlične ocene, ko pa smo ga vprašali o delovnem izpitu, pa je odgovoril, da ga je naredil brez problema, saj je njegov pes gonil medveda.
PROSIMMMMMM!!!!!
Res se dela poštena škoda pasmam, tudi če obstajajo pravilniki, da mora imeti pasma za vzrejo tudi delovne zasnove, pa se te pravilnike veselo krši in s tem se slaba genetika še toliko bolj širi po Sloveniji. Res žalostno in potem na razstavah vidiš v delovnem razredu beagla, ki niti tečti ne zna, pa se vprašaš, kako lahko naredi tak pes delovni izpit?
LP