Tudi jaz imam doma slepo psičko, je pa začela slepeti nekje po šestem letu, sedaj pa bo deset v prihodnjih dneh.
Moram reči, da se je res zelo lepo privadila, nje nič ne moti slepota, jo pa moram imeti zunaj na povodcu oz. jo spustim le na kakem travniku in tam kjer ni možnosti poškodb, ker se ona namreč ne pazi popolnoma nič, je kr tank. Ker pač zdaj tudi že slabše sliši je pa treba biti še bolj pozoren. Drugače pa je rada na povodcu in ji je v bistvu malo neprijetno kadar ni in ni prepričana kje hodimo. Na kakem travniku kjer pa ve, da ni ničesar, pa zelo rada divja. Občasno stakne kako poškodbico na glavi, ker se pač kam zaleti, ampak nič hujšega, občasno kaka praska. Doma se premika normalno, včasih, če kaj prestavimo rukne not, ampak potem ve, da je to tam in ni več težav. Ohranila je isti karakter, še zdaj je razigrana in vesela, nje slepota nič ne gane, nič ni zaradi tega slabše razpoložena. Tudi to, da se kam zaleti je ne gane. Je pa pričela malo več lajati zunaj doma, pri psih pa načeloma ne pustim, da pridejo do nje. Povem, da je slepa in, da ne želim, da jo pozdravljajo in je ok. Tudi ljudem zunaj načeloma ne dovolim, da jo pozdravljajo. Doma ni nobenih težav, tudi, če jo presenetimo ali kaj podobnega, tudi do druge psičke je ista, ni postala nezaupljiva do nas ali kaj podobnega, popolnoma ista je kot prej.
Pri nas z okolico nimamo nobenih težav, večinoma so vsi zelo prijazni, ko povemo, da je slepa in naj jo pustijo na miru, ker ji je neprijetno. Pa so do zdaj vsi razumeli.
Jaz se v bistvu obnašam enako do nje in nismo nič spreminjali, uvedla sem samo besedico Pazi!, kar pomeni, da mora upočasnit in malo potipat naokrog preden nadaljuje.
To pomeni tudi to, da je pločnik ali kaj podobnega. Tako, da vsakič, ko je kaka sprememba ali ovira ji rečem Pazi! in je. To zgleda pa včasih tako, ko jo vzamem s sabo na agility, da ji naša celotna ekipica kriči Paziiiiiii! in potem slalomira mimo med ovirami.
Moram pa tudi malo pazit pri poznanih psih, nekateri imajo malo težave, ker očitno ne skapirajo, da je slepa in jo smatrajo, da je nevljudna. Tu je mišljeno to, da jih pač mimogrede pohodi ali kaj takega, če ležijo in kak je na to kar občutljiv. Ampak povečini pa menda štekajo, da ne vidi ali pa pač niso pretirano občutljivi.
Tako, da jaz lahko samo potrdim že zgoraj napisano in pa to kar so meni povedali veterinarji, da psu vid ni tako zelo pomemben kot ljudem in se povečini zelo dobro prilagodiju temu, da je pač to naša predstava, da je to njim tako zelo hudo. Za pse bi bila hujša izguba voha.