V bistvu je najlazje naucit med hojo po hribih pozimi, ko hodis po gazi. Levo, desno, ne more, ker je sneg, pa se ti imas palice, s katerimi si pomagas, ce pesjana vseeno pici, da bi te prehitel. In veliko taksnih ponavljanj s povelji, pa mu cez cas pride v kri.
Jaz sem na zacetku klikala, potem pa ne vec. Sem se kasneje raje posluzevala tega sistema:
Psa sem povabila za sabo in sla naprej. S palicami sem ji zaprla pot, ce je zelela naprej in takoj, ko je bila v pravem polozaju pohvalila in dejala povelje zadaj. Ko je pridno hodila zadaj vsaj nekaj korakov na zacetku, kasneje seveda dalj casa,, sem ji za nagrado dejala teci in je lahko stekla naprej. In tako veliko ponovitev, vsakic, ko smo bili v hribih. Sedaj obvlala brez tezav kjerkoli... Jo pa se sedaj pici, da zeli gledat mimo mojih nog kam greva. Jah, punca je firbcna... kot njena lastnica.
Ampak prehiti pa ne. Sedaj uboga ( ne kot njena lastnica
) tudi na sirsi poti in tudi, ce nimam palic. Na zacetku sem jih uporabljala vedno, ko sem ucila. No, pa itak hodim po hribih z njimi. Je fino povelje tudi za cas brez snega, ko srecujes na hribovskih poteh druge pohodnike, ki si morda ne zelijo srecevati iz oci v oci s krvolocnim volkom
Takrat recem le povelje zadaj in tako greva ena za drugo mimo in kar na enkrat se krvolocni volk v njihovih oceh spremeni v najbolj pridnega kuzka na svetu
Zelo uporabno povelje na vsakem koraku!
Upam, da sem vsaj priblizno razumljivo napisala.
LP
Blumina