Tema: Psi v Turčiji

[Tadeja]

Danes sem se vrnila z dopusta v Turčiji, natančneje Alaniji. Vse je bilo krasno, dokler nisem videla vseh teh brezdomnih psov na plaži... To so zelo prijazni psi, ki ti sledijo tudi kilometer po plaži in vse, kar si želijo, je malo hrane! Živijo od hrane, ki jim jo namenijo turisti in odpadkov v košu. Res me je prizadelo, ko sem se zavedala svoje nemoči, da bi jim kakorkoli pomagala: košček hrane je vse, kar jim lahko daš.

[mija222]

Tudi v Tuniziji - Djerbi je vse polno psov in mačk.  Konkretno sem jih videla v htl. El mouradi menzel. Nekaj nemških turistov je imelo s sabo brikete in posodice.
Ker se bo kmalu začela sezona, bi mogoče spomnila ostale ljubitelje živali, da naredijo enako. Mi gremo v Turčijo - Alanyo in bom vzela vse potrebno s sabo, da jim vsaj en teden polepšam življenje.

[šeli]

Naša prijateljica je pa šla v Egipt in so najdli psa, natančneje, pol psa, pol šakala in so ga vzeli domov. Na avionu so mu dali 12 pomirjeval. Vse je blo uredu.

Jaz pa v Alaniji ne na Djerbi (okoli el mouradi hotels) nisem vidla nobenega psa. Mogoče zato ker je hotel predober. Drugače pa kamorkoli greste in vidite psa mu dajte jest še v mojem imenu

[Chrissy]

Naša prijateljica je pa šla v Egipt in so najdli psa, natančneje, pol psa, pol šakala in so ga vzeli domov. Na avionu so mu dali 12 pomirjeval. Vse je blo uredu.

Jaz pa v Alaniji ne na Djerbi (okoli el mouradi hotels) nisem vidla nobenega psa. Mogoče zato ker je hotel predober. Drugače pa kamorkoli greste in vidite psa mu dajte jest še v mojem imenu

Katerega leta se je pa to zgodilo?? Ker pripeljati (se posebno z avionom) pse z afriskih drzav v evropo je prakticno nemogoce.

Drugace pa je to popolnoma normalen pojav v vecini nezahodnih drzav. Kultura in cloveske navade zelo mocno vplivajo na cloveska custva in na to kako gledajo svet okoli sebe. Nerazumljivo je pricakovati od nacije, ki ne pozna osnovnega socialnega varstva in kjer clovesko zivljenje ne pomeni veliko, da bo na pse gledalo kot na clane druzine  . Seveda se osebno ne strinjam in moj pes je prakticno moj otrok, ampak preden obsojamo in se zgrazamo je treba prebrat kaksno antropolosko knjigo in vzeti dolocene stvari v zakup.
Tudi mene je prvic ko sem dildela potepuske in zanemarjene pse na Mauriciusu stisnilo in sem zacela razmisljati kako jim pomagati. Pa je to to ena najbogatejsih in najrazvitejsih drzav v Afriki. Ne gre in treba bi bilo zaceti z osnovami.... en turist na dvotedenskih pocitnicah bo bolj malo naredil. 

[šeli]

Katerega leta se je pa to zgodilo?? Ker pripeljati (se posebno z avionom) pse z afriskih drzav v evropo je prakticno nemogoce.

Drugace pa je to popolnoma normalen pojav v vecini nezahodnih drzav. Kultura in cloveske navade zelo mocno vplivajo na cloveska custva in na to kako gledajo svet okoli sebe. Nerazumljivo je pricakovati od nacije, ki ne pozna osnovnega socialnega varstva in kjer clovesko zivljenje ne pomeni veliko, da bo na pse gledalo kot na clane druzine  . Seveda se osebno ne strinjam in moj pes je prakticno moj otrok, ampak preden obsojamo in se zgrazamo je treba prebrat kaksno antropolosko knjigo in vzeti dolocene stvari v zakup.
Tudi mene je prvic ko sem dildela potepuske in zanemarjene pse na Mauriciusu stisnilo in sem zacela razmisljati kako jim pomagati. Pa je to to ena najbogatejsih in najrazvitejsih drzav v Afriki. Ne gre in treba bi bilo zaceti z osnovami.... en turist na dvotedenskih pocitnicah bo bolj malo naredil. 

Ah nevem kerega leta...2008 se mi zdi. Pomojem so šli še k veterinarju. Drugače so pa tam bili cca. pol leta. Ni bil to kak kratek dopust.
Na Kreti, v Siti-i sredi ceste smo videli nekega psa, mešanca s šeltijem. Bil je tako vesel če si ga poklical, je prišel k tebi. Tako žal mi je bilo, ker ga nisem mogla vzeti s seboj. Ampak sem vedela, da bom dobila psa zelo kmalu. In to šeltija

[mija222]

To, da je bilo v E.M.Menzel precej psov je bilo pred 3 leti (nekje 2009). Prepričana sem, da so se jih lastniki hotela s pomočjo "predstavnikov tur. agencij" znebili. In prav zaradi tega, ker so se določenim gostom, vključno z mano, tako zelo smilili. Včasih človek res ne ve ali bi kaj rekel ali je bolje, da si tiho. Jaz sem namreč na letališču omenila predstavnici naše agencije, da sem hudo potrta, ker me tako skrbi zaradi potepuških psov. Njen odgovor je bil, da jih je res že veliko in da  mora posredovat v hotelu, da jih "odstranijo". Takrat sem se pošteno ustrašila in sem ji rekla, da to ni bilo tako mišljeno. "Odstraniti" v arabskem pomenu sigurno ne pomeni, da jih bodo dali v zavetišče in poskrbeli zanje.

Potem sem jih videla cel trop v Egiptu,  v Turčiji malo manj. Pa sem razmišljala, da če odmislimo hrano, pa imajo še vedno bistveno bolj kvalitetno življenje kot en ubogi slovenski kuža na verigi pri kakšni "skrbni" mamci. Imajo svobodo in živijo kot volkovi in lisice. Mogoče si narobe predstavljam, ampak ko jih sedaj vidim, vsaj sama sebe čustveno ne ubijam. 

V soboto grem v Turčijo, bolj v notranjost, upam, da pregovor o zarečenem kruhu ne drži vedno.