Draga Katja !
Ko sem prebrala vaše besede , so me solze oblile in ni me sram reči , naj ne bo samohvalno , kako prav imate.
Vsekakor zaradi mojega vsakdanjega nesrečnega obraza , joka in solz ( si ne morem in ne morem pomagat ) so se domači že na tričetrt omehčali. Le moje srce se mora pozdravit vsaj malo in takrat bom spet novi kosmati štruci lahko ponudila res topel in varen dom !
Hudo mi je , ko vidim ,kako enkraten je bil Ken. Rad je imel kure , mačke , čisto je bil socializiran. Skozi vsa leta skupnega življenja , sem kar pozabila kako nam je to uspelo. Vse se mi je zdelo tako normalno, da je Ken tak kot je. Eh, saj tudi če bi bil lump , bi ga imela rada.
Letos ne bom krasila našega vrta in zelenice za novo leto . Mogoče krivično do domačih , še bolj pa do Kena če krasila bi. Vsako leto sem naredila kakšno " kozlarijo " , da je bilo lepo in smešno tudi zanj. Letos bom zdravila srce.
Res je vse minljivo, tudi meni ne bo prizanešeno ko pride moj čas odhoda , ampak kot ste rekli , se kar ne da sprijaznit.
Sploh ne vem , če je vedel , a mislim da je , sem mu večkrat na dan povedala , kako zelo je MOJ.
In nekaj pa je , ni je stvari katero bi obžalovala. Zanj sem naredila vse in to malce odleže- kot vse naredim za svojo družino , vprašanje pa je kdo je to bolj znal cenit ? :-) bi rekla Ken :-)
Katja , še enkrat hvala , bom prebrala večkrat !
Hedi