S kolki je tako zapleteno, da dol padeš. Sama verjamem, da je v največji meri odvisno od genetike. Zatem dejstvo da mladič, rastoči pes nikoli ni debel. Da ima zadosti gibanja po primernem, lažjem terenu, čim manj drsečih površin (pri nas doma je recimo pluta, kar pomeni, da za mladiča in potem seniorja prekrivam s tekači, da ne drsi. Nauk-naslednji pod bo nekaj bolj primernega (moj favorit je PVC in akacijev les za spalnico). Kvalitetna hrana (optimalno razmerje hranil). Pri labradorjih so povezali preveč beljakovinsko prehrano mladičkov in rastočih psov z višjim % displazije. In S/K predno pes telesno odraste tudi negativno vpliv ana okostje, pri velikih psih sploh.
Pa še ena tolažba, psi, ki so v dobri telesni kondiciji, mišičasti-sploh ne pokažejo znakov neugodja in displazije, tudi s precej slabimi kolki C, D.
Aja pri genetiki. Niso samo starši, stari starši, so še bratje, sestre, strici, tete...Poglej kar se da na široko linijo. Izkoristi prednost rodovnika! Točno zato je, da se dokoplješ do informacij, ki so zate pomembne. Naštudiraj linije, poglej posnetke gibanj, kolikor je možno, jih v živo spoznaj. Pri nas je tudi ena zelo odprta punca/ženska, ki ima akite

Odprta za srečanja, odprta za dialog.
FB Skupina
https://www.facebook.com/Akita-Inu-Slovenija-292391577607116/Se pa vnaprej posipam s pepelom, če Akita Inu ni glih isto kot veliki Japonski Pes.