Mislim, da eni čisto preveč bluzite na tem forumu. Akite opisujete kot ne vem kakšne nevarne pse, pa da se igralka v filmu ni upala objeti psa in da se ji je to povrh vsega še poznalo na izrazu... pa dajte no, lepo vas prosim. Imam pse že vrsto let, od mešančka, rottweilerja, tibetanskega mastifa, maltežana in sedaj tudi akito in lahko rečem le, da je to en zelo, zelo trmast medo, ki rabi velikooo pozornosti od lastnika, ni pa v njem niti najmanjše sledi agresije.
Res je, da je star komaj dobro leto, vendar te stvari človek opazi že pri mladem psu (no vsaj nekdo, ki ima vsaj malo čuta za pse) in ta svoj karakter kaže že zgodaj. Mene so tudi vsi strašili o rottweilerjih, kako nevarna pasma je to, za kaj so jih uporabljali že v rimskih časih in bla, bla, bla... današnje pasme imajo toliko skupnega s svojimi predniki kot imajo ptiči z dinozavri... ja, so njihovi današnji potomci, vendar to je pa tudi vse kar imajo skupnega.

Za pasmo rottweiler lahko rečem, da je to mojih najlepših 7 let, ki sem jih preživel s psom, se pa je na žalost poslovil prehitro zaradi kostnega raka. Krasen pes, sicer zelo močan karakter, ki ni primeren za vsakogar, vendar ljubezen in vdanost, ki ti jo vrača taka sorta psa, se lahko primerja le z malo pasmami. Zaradi tega močnega karakterja sem se tudi odločil za pasmo akita, ki je sicer čisto popolnoma druga vrsta psa, a ima tisto nekaj v sebi, kar mi vzpodbudi zanimanje, ima tisti pogled v očeh, ki ni prazen in tup kot pri nekaterih psih... razbereš mu iz pogleda kako zelo hudičevo je inteligenten.
Pa ne me narobe razumeti, sem velik ljubitelj živali in psov vseh pasem, samo ko imaš določene izkušnje s psi, opaziš to razliko, vsaj jaz jo... dam primer, recimo nemški ovčar, ki ga ima znanec. Psa ima naučenega v nulo, uboga ga vse, marljiv pes ni kaj... samo sem ga recimo opazoval, ko mu je v parku metal palco. Ta pes bi hodil po tisto palco, pa če bi mu jo vrgel 1000x in za vsako, ko mu jo je prinesel nazaj in jo je lastnik držal v roki, je pes to palco, preden mu jo je vrgel, gledal sede ko, da je bog. Lahko bi mu za hrbtom sprehajal cel živalski vrt, njega to ne bi ganilo, on bi le zabito gledal tisti kos lesa kdaj bo poletel v zrak, da bo lahko laufal ponj. Zanj je to edini svet, ki takrat obstaja.
To je razlika, ki jo sam opazim, ko gledam enega in drugega psa v oči. Akiti vržem 1x palico, žogo, karkoli... bo stekel tja z zanimanjem pogledati kaj je in ko bo opazil, da je le palica, me bo postrani pogledal, kaj za vraga mu to mečem in v čemu je point?

Podoben pes je bil rottweiler, ki je bil sicer bolj poslušen kot akita, vendar ga tudi nisi dobil 2x na isto foro.
Pes je lahko nevaren vsak, ne glede na pasmo, le situacija mora biti (ne)primerna. Res je tudi, da imajo določene pasme neke pred-dispozicije in so pod določenimi pogoji lahko nagnjeni k določenem vedenju, vendar še vedno je vse stvar vzgoje in preteklih izkušenj psa. Ni vse v vzgoji... moj bivši rottweiler je bil krasno socializiran, pri 2 letih se je igral z vsakim psom, dokler ga ni v igri, ki je prerasla v pretep, napadel od kolega pitbull. Od takrat naprej se mi je hotel stepsti z vsakim samcem in ga tega kljub trudu nisem mogel odvaditi popolnoma. Me je seveda ubogal in sem ga lahko sprehajal poleg brez povodca mimo vsakega psa in je vedel, da se ne sme tepsti, niti ni poskušal. Vendar tega se je držal le zato, ker sem mu tako ukazal, če pa bi ga pustil prosto, bi se stepel in ga tako nisem mogel več prosto spuščati in mirno sedeti na klopi med tem, ko bi se lahko igral s psi. Tega je bilo konec. Ena slaba izkušnja.

Na koncu sva sicer prišla tudi do tega, da je toleriral ostale samce, le igrati se ni hotel z nobenim, je zagodrnjal in se raje umaknil, stepel se pa ni več. Vendar je bilo potrebno veliko truda.
Pri akiti pa opažam, da ga ostali psi niti ne zanimajo, ko se derejo in lajajo nanj, jih enostavno ignorira, s tistimi prijaznimi pa se rade volje oblizuje in igra. Pri rottweilerju so se znaki agresije in dominance nad ostalimi samci kazali že v mali šoli, a sem ga uspel socializiral do te mere, da se je pri 2 letih igral z vsakim psom, do tistega neljubega incidenta, seveda.
Zato po dosedanjih izkušnjah trenutno za akito ne morem reči niti ene slabe besede, sploh pa daleč od tega, da je nek bav-bav in niti ni indikatorja, ki bi kakorkoli kazal v to smer. Bom pa z veseljem poročal naprej kaj bo pokazal čas. Rekel bi samo, da ni potrebe po strašenju in odvračanju ljudi, ki bi se mogoče zanimali za to pasmo. Pasma je krasna, le trmasta ko hudič, podobno kot husky, samojed ter sorodne pasme in zaradi tega mogoče neprimerna za začetnike in ljudi brez izkušenj, vsekakor pa ne bi mogel trditi, da zaradi agresije.