Urša,
lepo, da se zanimaš za dihurčke. Upam, da si o njih veliko prebrala, da si seznanjena, da dihurček ni za vsakega človeka in da ti je jasno, kaj vse dihurčki potrebujejo za dokaj normalno življenje v ujetništvu.
Sama imam dihurčke že dolga leta in z obžalovanjem moram priznati, da še vedno ne vem vsega o njih. V zadnjem času sem se veliko ukvarjala z sestavo podrobnega opisa dihurčkov in njihovem življenju. Spodaj bom naredila c/p, da si boste lahko prebrali nekaj o teh ljubkih žvercah. Vendar predstavitev še zdavnaj ni končana, zato imejte v vidu, da bodo sledili popravki.
Včeraj sem si v Munchenski knjigarni kupila tudi knjigo o njihovem življenju. Na žalost sem jo dobila samo v nemščini in jo moram še prevesti. Mogoče bi za pomoč prosila kakšnega forumaša, ki odlično obvlada nemščino
Mustela poturios furo je znanstveno ime za udomačenega dihurčka.
Prve dihurčke so udomačili pred približno 5000 leti v starem Egiptu ter jih uporabljali za lov na kunce.
Najverjetneje so jih uporabljali tudi za iztrebljanje malih glodalcev. Zelo dobrodošli so bili na ladjah in v konjušnicah, kjer so bili zelo uspešni v lovljenju miši in podgan. Ponekod v konjušnicah in hlevih jih za tovrstno nadlogo uporabljajo še danes, saj so veliko hitrejši in spretnejši kot domače mačke.
Kot udomačeni ljubljenčki so vrh svoje priljubljenosti doživeli okrog leta 1875, ko jih je kraljica Viktorija rada podarjala pomembnim dvornim obiskovalcem.
Udomačenega belega dihurja ( mustela putorius furo ) prištevamo med zveri iz družine kun. Sem spadajo tudi hermelin ali velika podlasica ( mustela erminea ), snežna podlasica ( mustela nivalis ), norka ali nerc ( mustela lutreola ), ameriški vison ali mink ( mustela vison ), evropski divji dihur ( mustela putorius ), tigrasti dihur ( vormela peregusna ), kuna zlatica ( martes martes ), kuna belica ( martes fiona ), žeruh ali rosomah ( gulo gulo ), jazbec ( meles meles ), vidra ( lutra lutra ), stepski dihur ( mustela eversmanni ).
Udomačenega belega dihurja - vretico, ne najdemo v naravi. Kot udomačena žival je dihurček izgubil večino svojih naravnih divjih instinktov in sposobnosti, zato danes kot vrsta niso sposobni preživeti v divjini. Tisti primerki, ki po nesreči uidejo v divjino najverjetneje dolgo ne preživijo. Rejci so jih vzrejali za potrebe krznarske industrije in potrebe lova na kunce in male glodalce. Za potrebe lova na kunce so lovci dihurčkom natikali posebaj zanje izdelane nagobčnike, da se je dihurček po opravljeni nalogi vrnil h gospodarju. Če je dihur brez nagobčnika v rovu dosegel svoj plen se ga je brez usmiljenja lotil. Ko se je do konca nažrl svojega ulovljenega plena je v rovu tudi zaspal.Gospodar pa je žvižgal v prazno.
Danes udomačeno vretico ali belega dihurja gojijo še redki ljubitelji malih živali. Kot domači ljubljenček je prijeten in ob pravilni socializaciji nežen ljubljenček otrok in ostale družine. Kot hišni ljubljenček je najbolj razširjen v Ameriki, Angliji, na Češkem in Poljskem ter Slovaškem, v Rusiji in Italiji. Zadnje čase je postal popularen tudi v Avstriji in na Hrvaškem ter v manjš meri tudi pri nas v Sloveniji.
Glavne značilnosti udomačenega dihurja so:
So nadvse socialna in inteligentna bitja. Zelo radi se igrajo predvsem z manjšimi stvarmi ter raziskujejo in plezajo v višino. Radi so v človeški bližini. Zelo vztrajen lastnik jih lahko nauči, da se odzovejo na svoje ime ali žvižg, hodijo na povodcu ali prinašajo manjše predmete.
Dihurčki v naravi večinoma dneva prespijo, približno 15 - 20 ur na dan. V svojem spancu tako otrpnejo, da se zdi, kot da so mrtvi. V ujetništvu svoj življenski bioritem znajo prilagoditi gospodarjevemu.
Značilno za normalno razvite in zdrave samce je, da so enkrat večji in težji od samičk. Brez repa zrastejo v dolžino od 35 - 46 cm, dolžina repa pa je od 12 - 17 cm. Teža se giblje med 600 - 1500 g, čeprav samčki neredko dosežejo v ujetništvu tudi do 2 kg.
Barvna lestvica je od črnorjave z okrastorumeno podlanko do popolnoma bele barve z črnimi očmi in albino barve, kjer je dlaka brezpigmentna podlanka pa belorumene barve, oči pa so rdeče. V naravi so še tigrasti in črni. Poznani so tudi primerki harlekinske barve ter silver in panda barve. Izredno redki so angora dihurčki. Oči so majhne, okrogle in temne barve, razen albinčkov, ki imajo oči rdeče zaradi vidnih kapilar. Tudi ušesa so majhna in okrogla ter lepo nasajena, kar jim daje dobročuden in prijazen videz.
Dihurčki imajo svojevrstno značilno gibanje. Premikajo se lahko zelo hitro, kadar hodijo so v hrbtni gubi skrčeni in rahlo poskakujejo. Hodijo s celim podplatom in imajo na sprednjih in zadnjih nožicah pet prstkov. Njihovo hidrodinamično valjasto telo jim omogoča zelo dobro gibanje v vodi kakor tudi dobro prilagajanje življenskim razmeram v rovih. Slovijo kot zelo dobri plavalci in lovci na ribe ter žabe, ki so njihova poglavitna prehrana v naravi.
Zmotno velja prepričanje, da dihurji slabo vidijo. To so zveri in v naravi morajo loviti hrano za svoje preživetje ter pravočasno opaziti naravnega sovražnika, za kar pa potrebujejo dokaj dober vid.Zelo dobro imajo razvit sluh in voh.
Število in oblika zob sta značilna za vsako vrsto sesalcev. Dihurji imajo zversko zobovje. Podočniki so dolgi, špičasti in ostri, da lahko plen zgrabijo in ga dolgo držijo, če se le ta otepa. Meljaki so ostri in koničasti, prilagojeni za grizebje mesa. Odrasli dihur ima 34 stalnih zob.
Samice so po navadi godne za paritev od marca do maja. Dolžina dnevne svetlobe in toplote uravnava naravni cikel gonečega dihurčka. Breje so 6 tednov ali 42 dni. Skotijo v povprečju od 5 do 8 mladičev, včasih tudi 10 in več. Mladi dihurčki pridejo na svet v belo odlakani. Spregledajo v starosti enega meseca oz med 30 in 32 dnevom. Počasi spreminjajo barvo in so do prve jeseni že popolnoma temne barve. Po navadi se od mamice odstavijo okrog 6 tedna. Če ga bomo zadržali kot hišnega ljubljenčka pa je to nujno potrebno. V kasnejšem obdobju jih mama dihurka že uči osnov lova, napada in grizenja, kar je za bodoče lastnike lahko zelo neprijetna izkušnja. Njihova življenska doba v naravi je med 6 - 8 let, v ujetništvu pa od 8 - 10 let.
Za divje dihurje je značilen njihov smradni vonj, ki ga proizvajajo in kopičijo v smradnih žlezah, ki so nameščene pod repom. Udomačena vretica ima zaradi skrbne in selektivne vzreje v preteklosti te smradne žleze zakrnjene. V naravi dihurji z njimi označujejo svoj revir, ki je lahko velik celo nekaj kvadratnih kilometrov. Označujejo ga z izločki iz analnih žlez. Te uporablja tudi za obrambo pred naravnimi sovražniki. Izloček lahko proizvedejo zelo na hitro, če se počutijo ogrožene, vzburjene ali zaskrbljene. Podobno kot skunk lahko dihur obrizga napadalca na daljavo.
Divji dihurji gredo pozimi na takoimenovano zimsko spanje. Kadar temperature padejo pod minus se zakopljejo cca 1.5 m globoko v rov pod zemljo, telesna temperatura jim pade ter upočasni se delovanje metabolizma. To pomeni, da se dihanje in srčni utrip znižata na minimum.
Spomladi, ko prilezejo na plano začnejo samčki zalezovati godne samičke, ki jim svoj ljubezenski klic sporočajo preko svojega sekreta, ki ima zelo izrazit vonj. Samec zelo dolgo zalezuje samico in ovohava njen sekret, ki mu pove, kateri dan je samička najbolj godna. Ko je samica pripravljena na paritev se ji približa in jo na dokaj grob način pripravlja na združitev. Z zobmi jo zgrabi za tilnik ter jo stresa in meče na levo in desno stran svoje glave tako dolgo, da se samica popolnoma umiri. Zvleče jo v brlog in ko samica popolnoma otrpne je pripravljena na paritev.
Prehrana dihurjev v naravi je zelo raznolika. Kot vse zveri se prehranjujejo dihurčki z mesom. Najljubše so jim podgane in miši, žabe, manjše ptice, plazilci, žuželke in deževniki. Ne branijo se niti ptičjih ali kurjih jajc.
Prehrana domače vretice je seveda nekoliko drugačna in prilagojena njihovemu načinu življenja. V vsakem primeru mora vsebovati veliko mesa in maščob. V posebaj specializiranih trgovinah se dobijo konzerve in briketi prilagojeni za dihurje. Na žalost v Sloveniji ni uvoznika zato je potrebno po tovrstnih nakupih v sosednje države, Italijo in Avstrijo.
Svoje dihurje že od nekdaj hranim z doma pripravljeno hrano in občasno tudi z mačjimi konzervami. Zelo radi imajo surovo meso, ribe, dober nadomestek so tudi ribje konzerve, vendar je prej potrebno odliti odvečno maščobo. Surova, kuhana ali pečena domača kurja jajca. Ne branijo se niti gosjih ali račjih jajc.
V poštev pridejo tudi briketi za dihurčke, vendar ob briketirani hrani obvezno potrebujejo vsakodnevno večjo količino sveže vode. Nekateri dihurčki imajo radi mleko, predvsem kozje.
Dihurčki zaradi svojega kratkega prebavnega trakta zelo hitro presnavljajo. Zaužita hrana je v slabih štirih ura že izločena, zato morajo imeti dihurčki vedno na voljo zadostno količino hrane in vode.
Za domačo vretico je značilno, da se zelo hitro prilagodi domači prehrani in če ima vsakodnevni uravnoteženi obrok se bo razvijala v normalnega in zdravega dihurčka. Popolnoma neprimerno je dihurčka hraniti z človeškimi posladki ali mu vsiljevati hrano, ki jim je v njihovem naravnem okolju nedosegljiva.
Divji dihurji v naravi redko podležejo boleznim razen naravnim sovražnikom. Njihove edine tegobe so povezane z njihovim načinom življenja. Poleg garjavosti in bolh jih lahko napadejo tudi črvi, ki se jim naselijo v nosni votlini v času njihovega zimskega spanca pod zemljo. Ravno zaradi tega pazimo, da ne bo naš udomačeni dihurček kopal rovov v zemljo ali si dovolil raziskovanja v domačih lončkih naših rož.
Domača vretica je izredno čista živalca. Kakšne posebne nege, česanja ali kopanja ne potrebuje. Pri dihurčkih ne poznamo klasičnega odpadanja dlake kot pri drugih domačih živalcah. Dihurčki obožujejo vodo. Če mu omogočimo dovolj veliko banjco z vodo v poletnih časih in občasno brisanje z vlažno krpo v zimskih časih, nam bo njegov kožušček sijal v vsej svoji veličini čez celo leto.Predvsem ni priporočljivo, da ob kopanju uporabljamo šampone. Če že moramo, uporabimo nevtralne šampone , voda naj bo mlačna, nikakor ne zelo topla ali vroča. Najprej dihurčka dobro namočimo, ga našamponiramo in kasneje zelo dobro speremo ves šampon. Narahlo ga obrišemo in sfrotiramo. Na koncu ga zavijemo v suho brisačko v kateri se bo z veseljem sam povaljal, da bo osušil kožušček. V nobenem primeru ne smemo uporabljati sušilnega fena, ne tistega za ljudi niti tistega prilagojenega za živali.
Potrebna je redna preventivna mera odstranjevanja notranjih zajedalcev z antiparazitskimi ampulami Beaphar - Dignos proti črvom, ušem in bolham. Te ampule lahko uporabljamo tudi za domače zajčke, kunce, budre, miši in podgane. V ujetništvu so dovzetni tudi za človeške bolezni, predvsem prehlad in gripo. Zato je priporočljivo, da se obolele osebe izogibajo stiku z njimi.
Posebno pozornost moramo posvetiti negi ustne votline in zobovja, ušeskom, v katerih se rade zaredijo garje in striženju krempeljčkov.
Za redno nego zobovja se priporoča goveje ali kurje kosti s katerimi si dihurček lahko brusi in čisti zoboje.
Ušesne votline je potrebno redno pregledovati. Če se dihurček praska za ušesi, drgne ali otresa z glavo je velika možnost, da so se zardeile ušesne garje. Zdravljenje je nujno saj lahko dihurček ob kronični obliki bolezni tudi ogluši.
Dihurček si v naravi obrusi krempeljčke z plezanjem po drevesih, ko zalezuje ptice na vejah ali išče jajca v gnezdih. V ujetništvu pa moramo zato poskrbeti lastniki. Priporočljivo je v kletko nastaviti kakšne močnejše drevesno debelce. Če ga imamo veliko spuščenega pa mu lahko namestimo mačjo plezalnico. Najsigurnejša varianta krajšanja krempeljčkov je striženje s kvalitetnimi škarjami. Dihurček, ki je že od majhnega vsakotedenskega rednega krajšanja krempeljčkov tega vajen, vam jih bo brez težav pustil negovati, tudi, ko odraste. Odraslemu dihurčku je potrebno kremplčke krajšati na 10 do 14 dni.
Edino in če potrebujete cepilno knjižico zaradi prehoda čez mejo ali premika živali znotraj EU, je potrebno dihurčka tudi ustrezno cepiti proti steklini. Nekateri priporočajo tudi cepljenje proti kugi. Zaradi tega, ker cepiva niso prilagojena tej vrsti živali lahko pride do neljubih alergičnih reakcij na cepivo, zaradi česar lahko dihurček brez hitrega veterinarskega ukrepanja in takojšnjega antidota, pogine. Zato osebno priporočam samo ceplenje proti steklini, ostalo le, če je zares nujno potrebno.
Za nekatere ljudi so dihurčki lahko krasni domači ljubljenčki in nikakor niso primerni za vsakega človeka. So vsekakor veliko bolj samostojni kot katera druga domača žival. Zaradi svoje majhnosti, ljudje zmotno mislijo, da ne potrebujejo veliko prostora ter jih stlačijo v premajhne kletke, terarije in akvarije, ki so za njih popolnoma neprimerni.Dihurčki so unikatne živalce z zelo specifičnimi potrebami. So zelo radovedna bitja in vedno v pogonu kadar so izpuščeni.
Če ste izbrali dihurčka za vašega hišnega ljubljenčka, potem svetujem, da jih nikoli ne držite v paru ali tropu. Edino samostojen dihurček se lahko dovolj naveže na gospodarja, da se mu bo popolnoma pokoraval.
Zelo radi se igrajo in obožujejo majhne stvari. V veliko veselje jim je raziskovanje stanovanja, predalov in nedoseglivih poličk. Privlačijo jih svetleče stvari, piskajoče plastične ali plišaste igrače ter plastični tunelčki, ki jih nadomestijo tudi z lastnikovimi nogavicami, vrečkami, torbicami in rokavi človeških oblačil.
Za nakup dihurčka se je potrebna premišljena odločitev. Najprej je potrebno vedeti katero opremo potrebuje živalca ob prihodu v novi dom. Še pred nakupom dihurčka moramo poskrbeti za transportno torbico ali plastični box, ki nam bo prišel prav tudi v kasnejšem obdobju, ko bomo dihurčka peljali k veterinarju, na obiske, dopust ali izlet. Priporočljivo je, da je transportna torbica opremljena z mehkejšo pralno brisačko ali dekico.
Za dihurjevo domovanje nujno potrebujemo večjo kletko, ki naj bo dovolj velika v dolžino in višino. Obvezno jo opremimo z majhno leseno, plastično ali kartonsko škatlico v kateri bo dihurček lahko spal. Zelo radi imajo viseče mreže ali spalne vreče, ki so obešene v kletki. Posodica za hrano naj bo nizka a dovolj težka, da je dihurček ne bo premetaval po kletki. Najboljše so tiste, ki se jih da pritrditi na rešetke. Vodo mu ponudimo z napajalnikom, ki naj bo obvezno namontiran z zunanje strani kletke.
Kot obvezno opremo potrebujemo še močnejše škarje za striženje krempeljčkov.
Dihurjevo domovanje postavite na prostor, kjer ni prepiha ter prevelikih temperaturnih razlik. Kletko je potrebno vsaj dvakrat na dan čistiti, če želimo, da se stanovanje ne navleče vonja. Dihurček bo zadovoljen tudi, če ga boste imeli na balkonu ali terasi, če je le ta dovolj zaščitena pred vremenskimi vplivi.
Ko je mali dihurček končno nameščen v novem domu poskrbite, da se ga bo v čimkrajšem času navadil, spoznal in osvojil. V začetku bodo verjetno poizkusi označevanja teritorija a se sčasoma tudi nauči, da se te zadeve opravlja v zato namenjenem prostoru, v kletki. V prostoru, kjer se zadržuje dihurček zavarujte vse kritične točke, ki bi lahko dihurčka poškodovale in umaknite vsa škodljiva sredstva iz njegovega dosega. Prostori kot so kuhinja in kopalnica niso primerni za dihurko raziskovanje brez vednosti in budnega nadzora lastnika. Ravno tako moramo posvetiti posebno pozornost poličkam in delovnim površinam na višini. Predvsem odsvetujem gibaje dihurčka po nezavarovanih balkonih in terasah. Posebno nevarnost predstavljajo tudi odprte okenske police. Udomačeni dihurčki namreč nimajo več tako razvitega čuta za nevarnost in globino kot ga imajo dihurčki v divjini. Čeprav udomačeni dihurček po navadi ne predstavlja večje nevarnosti za razne električne kable in žice je vseeno bolje, da preventivno poskrbimo za zaščito le teh.
Dihurčki tudi niso primerni kot družabniki v igri za družbo drugim manjšim hišnim ljubljenčkom, niti mačakam niti psom. Seveda se ga da navaditi na mirno sožitje z drugimi sostanovalci a le pod budnim očesom lastnika.
Tako kot vsako živo bitje imajo tudi dihurčki čustva, le da nam jih pokažejo na izredno svojstven način. Edino človek, ki vsakodnevno živi v sožitju z dihurčkom bo znal razbrati kaj nam želi dihurček povedati s svojim obnašanjem. Z lahkoto pa bomo prepoznali če dihurček pokaže svoj nemir, zaskrbljenost, veselje ali razigranost. Najtežje pa je pri dihurčku razpoznati bolezenske znake.
Udomačenega dihurča je užitek gledati kako vedno znova izumlja nove vragolije, nam z veseljem razkazuje svoje na novo osvojene umetniške podvige in kako ves zadovoljen zaspi v našem naročju. A nikoli ne smemo pozabiti, da dihurček ni pes ali mačka, da je zver in kot takšnega ga moramo tudi obravnavati.
Upam, da vam bo napisano všeč. Naslednjič bom dodala še slikce, predvsem nekaterih barvnih variacij, ki so nam manj poznane. Predvsem popolnoma snežno belega dihurčka in harlekinskega dihurčka, ter redkega angora dihurčka.
Miša
+1 točka