Ne se načrtno lotit, vem da se čudno sliši. S tem ustvarjaš določen pritisk na psa sicer čist nenamerno, ampak pes vseeno čuti. Tako da bi se js vsakič ko bi ti začela tiščat igračo malo pocufala za zabavo in ne zato, da boš lahko kasneje aportiranje iz tega ustvarila. Samo v toliko, da ti bo rada prinesla, ker bo videla da je to ful fajn. Probi bit iskreno vesela ker ti nekaj prinese in ker se hoče s teboj igrat; še vem kako je TibiQ pisala kako je to dejansko težko, ker stalno nekaj nezavedno pričakuješ od psa in se ne moreš sproščeno igrat z njim. Še z menoj se je pokojna psica začela cufat v njenem sedmem letu, ker sem prej stalno imela v glavi da jo moram naučit cufat in prinašat, pol mi je pa le enkrat kapnal. Po vsem tem pa aportiranje oz. prinašanje igračke pride samo od sebe, je pa v končni fazi čist vseeno a se usede po šolsko pred tebe al ne, je cilj bolj samo prinašanje do tebe.
To je pa še tako res!
Jaz sem se npr. z odpoklicem toliko časa trudila - razmišljala kako bi dobila zanesljiv odpoklic, poskušala različne metode, obupovala, ga vedno imela na slednem povodcu, veliko vadila... Potem pa sem za eno obdobje kar malo pozabila na to - delala sem veliko trikcev, se dosti igrala, uživala s psom in če je bilo treba sem ga dala na sledni (redko, ponavadi sem ga imela kar na ta kratkem). Po nekaj mesecih takšnega dela sem ga začela spuščati (nenačrtno, pač slučajno včasih nisem imela slednega pa sem probala) - dejansko to ni več isti pes, nikoli si nisem mislila da se bo spuščen med tekom po poljih v šprintu obrnil in na prvi klic pritekel do mene.
Tega nisem dosegla po toliko letih načrtnega truda z napisanimi postopki, ampak v par mesecih sproščenega dela ki naju je veselilo.
Res si še pol leta nazaj nisem mislila da ga bom lahko imela spuščenega, danes sva šla pogledat na agility tekmo in sem ga celo tam lahko imela nekaj časa brez povodca.
Isto z igro - včasih sem se toliko trudila da bi se igral z žogico, da bi jo prinašal; potem sem se par mesecev igrala samo z igračami najvišje vrednosti in sem opustila tiste ki jih ni ravno maral. Zadnjič sem slučajno imela žogico v žepu in ko mi je po kliku zmanjkalo priboljškov sem jo vrgla - pes je stekel za njo, jo v šprintu prinesel h meni, mi jo vrgel na noge, tekel okrog mene in takoj čakal na še.
Pa je za žogico tekel in jo prinašal le v okolju z malo motnjami, in je bil potem nagrajen s priboljškom.
Malo izven teme, ampak vsekakor to še kako drži.