Šolanje obrambe ni noben bau bau, se pa strinjam, da je v določenih primerih (pri določenem tipu psa ALI pri slabem delu markerja), lahko malo nevarno, če se takšno šolanje prehitro zaključi, ali če se začne, brez da bi imel vodnik vsaj najosnovnejši kontakt s psom. Takšnega odpoklica, kot je na linku od Lunette tudi jaz še nisem videla v športne namene (in trdim da je povsem nepotreben, h čemur se bom vrnila kasneje), ga je pa marker pogosto izvajal pri eni od mojih nekdanjih "sošolk", ki je na šolanje obrambe in poslušnosti hodila v prvi vrsti zato, da bi se naučila obvladovati psa.
Prav zanimivo je, kako se podcenjuje inteligenco psa, ko pride do obrambe. Moji dve psici s popolnoma različnim značajem in preteklostjo (ena je izredno rahlih živcev, z "kriminalno preteklostjo" - preden sem jo dobila (že odraslo) je imela težave z agresijo do ljudi in do psov, druga je bistveno bolj stabilna in z mano že od dveh mesecev dalje), še nikoli nista prepoznali vsakodnevne življenjske situacije kot situacije z treningov obrambe. Pa živimo povsem normalno življenje, pri katerem srečujemo ljudi v najrazličnejših pajacih, pijance, otroke,... Zato ne potrebujem odpoklica od bežečega markerja, ker bežečega otroka ne bosta prepoznali kot markerja in sta v normalnih okoliščinah v povsem drugem psihičnem stanju kot na obrambi. Sama pač živim aktivno življenje, ki ni v celoti prilagojeno IPO športu in zato od svojih psov pričakujem, da se v praku in na agility tekmi vedejo povsem normalno. Ne vidim pa nobenega problema s tem, da nekateri pač živijo drugače. Jim pač ni pomembno, da je pes prijazen vedno in povsod, psa sprehajajo na za to primernih mestih, ali primerno zaščitenega in pod kontrolo. Pa kaj potem?
Zdi se mi, kot da ima premalo sodelujočih v tej debati zares pravo predstavo o tem, kaj se na obrambi sploh dogaja in kakšni psi jo lahko/ne morejo delati. Zame osebno je prava obramba mešanica dobrega plenskega nagona in agresije (kar se politično korektno zapakira kot borbenost...). Ja agresije. Ta beseda zame ni noben bau bau. Agresijo v določeni meri ima v sebi prav vsak pes in tudi vsak od nas, ker omogoča preživetje. Prenizka raven agresivnosti (ali še hočete borbenosti ali še po domače "premalo jajc") je razlog, da veliko psov predčasno konča šolanje obrambe, ker njihov plenski nagon ne zdrži psihičnih pritiskov markerja. Tisti res agresivni, so pa okolici nevarni tudi (jaz bi rekla da še bolj) brez šolanja obrambe.
Pes, ki ima v sebi veliko agresije, lahko s treningi obrambe OGROMNO pridobi. Lunette, saj sama praviš, da se trudiš svoji BC-podobni psici omogočit uporabo nagonov in pomaga pri kmečkih opravilih. Ravno toliko zadovoljstva moja malinojka doživi po eni rundi borbe z markerjem. Uporaba nagona psa zadovolji, pes spozna svoje notranje vzgibe, se jih nauči kontrolirati, hkrati pa se vodnik nauči kontrolirati psa V NAGONU. Včasih se ta kontrola tudi prenese iz enega področja na drugega. Moja prva psica je postala odpoklicljiva od divjadi takrat, ko se je naučila ubogat na obrambi, kjer za razliko od srn, marker sodeluje z vodnikom.