Ni fora v tem, da pes ne bi smel imeti stikov z drugimi psi. Sem zadnja, ki bi ji kaj takega prišlo na pamet (Moje psice živijo v krdelu in niso ločene nikoli nikdar, celo takrat ne, če je kakšna operirana recimo. In se lahko prosto družijo z vsemi odvezanimi psi kolikor jim duša poželi)
Se pa mladih psov ne socializira tako, da jih spustiš igrat v skupino (razen sem ter tja kdaj za zelo kratek čas, če jo sestavljajo sami znani psi), niti se jih ne socilaizira tako, da se igrajo z drugimi mladiči (razen sem ter tja kdaj omejen čas), niti se jih ne socializira tako, da spustiš skupaj kup mladih psov in jih nadzoruješ na dolgih povodcih (sori Simi) - čeprav je slednje izhod v sili - pes se ,če je vse po sreči nauči upoštevati vsaj naša pravila, pasjih se pa na ta način ne nauči.
Mladega psa se socializira tako, da mu omogočiš čimveč stikov z različnimi odraslimi psi v čimveč različnih situacijah. Od začetka s psi, ki so vajeni mladičev in za katere vemo, da ne grizejo do krvi. Bolj zaželeni so tisti, ki niso igrivi in niso pretirano prijazni. Zelo zaželjeno je, da psa nista privezana in da se vodnika ne vtikata, če ni res nujno. Šele ko mladič obvlada pasji bonton (in hkrati se uči tudi naših pravil) se lahko druži s podredljivimi, plašnimi in mladimi psi. Pri teh je treba paziti, da naš ne začne težiti. Ko tudi to obvlada, so na vrsti problematični in agresivni psi. Šele, ko obvlada vse to, ga lahko varno spustimo v skupino psov na ograjenem prostoru.
Danes je takšno socializiranje težje, ker močno primankuje normalnih psov z normalnimi lastniki. Pa še vaških potepuhov, ki so za tovrstno delo več kot odlični je vse manj. Se pa da, če se hoče.
In da se razumemo: "histerični lastniki" ni enako lastniki s privezanimi psi. Tudi sama imam eno tako psico, ki ni povsem zanesljiva in jo privežem, kadar je v bližini neznan pes. (in nekoč davno sem imela psa, ki je bil privezan vedno, na dveh ovratnicah in na dveh povodcih. Z razlogom.)