Živjo vsem, ki se oglašate na to temo, ki se zdi tudi meni zanimiva, sploh ker sem tudi sama včasih v dilemi, kaj je prav in kaj ne.
Tudi sama imam dva psa. Eden je že izšolan (bbh), sicer ne morem reči da 100% poslušen, drugi je še mladič in se še šola. Za nobenega ne morem dati roke v ogenj, da ne bo kdaj v svoji razigranosti "pozdravil" kakšnega človeka in mu pustil "tačk" na hlačah, ukradel kakšnega piškotka otroku in ga pri tem prestrašil, napačno pogledal kakšnega psa in se zapletel v manjši (upam da ne večji) raus... Pa moram reči, da se z obema maksimalno ukvarjam, ju učim trikce in vaje poslušnosti, hodimo na tečaj agilityja, se veliko igramo... skratka, imamo dokaj dober kontakt. Skrb kljub temu vedno ostaja, ker so psi lahko nepredvidljivi, prav tako pa tudi okolje.
Vendar pa me vseeno skrbijo vse te prepovedi, ki jih na nek način razumem. Nekateri ste navajali precej zakonov glede omejitev, po drugi strani pa smo lastniki psov po zakonu dolžni psu zagotoviti tudi dovolj gibanja. Eni ga potrebujejo manj, eni več ter v različnih oblikah. Moja psa konkretno ne potrebujeta dolgih sprehodov, pač pa le travnik, jaso ali kaj podobnega, kjer se nekajkrat na dan lahko zdivjata. Sta namreč whippeta in pač morata opraviti nekaj šprintov v svojem stilu. Strinjam se, da to ne more biti lov na srnjad ter zajce in tudi ne preganjanje mačk. Pri nas je to lovljenje freesbija in žogic ter igra drug z drugim, preskakovanje hlodov, plazenje pod njimi ipd. Vsega naštetega ne morem izvajati v pasji šoli. Vadbišča, kot sami veste, so polno zasedena. Mi smo tam z obema psoma 4x na teden, kaj več si ne moremo privoščiti. Pa ne, da si ne bi hoteli, ni praznih terminov, sploh pa ne za prosto gibanje, kar je seveda razumljivo. Skratka, vsak dan pač moram nekje spustiti svoja psa in če bi upoštevali vse mogoče zakone, pravilnike ipd. tak prostor žal ne obstaja. Živim v bloku, kot večina pasjih skrbnikov, ki jih poznam. Smo pač v centru mesta. Hočem pa povedati, da sem kljub temu, da sem vložila vso svojo energijo, čas, zmožnosti, denar, veselje, ljubezen in še in še v svoja psa, primorana kršiti zakon. Kot je pri nas v navadi, se vedno stvari najprej prepovejo, hkrati pa se nikoli ob tem ne ponudijo druge možnosti. Tako so vse te prepovedi že vnaprej obsojene na kršitve. Kot je napisala ena od predhodnic, zavestno krši zakon in bo kazni brez besed plačevala. Tudi jaz jih bom, čeprav se s takšnimi ukrepi ne strinjam.
Razumem, da se nekateri bojijo psov. Ampak da se psov boji tolikšno število ljudi (nekdo je zapisal 60%), to se mi pa nekako ne zdi normalno. Je pa razumljivo, glede na to, da se o njih piše (izjema so temu namenjene revije) le takrat, ko kakšen raztrga drugega psa, ubije otroka ali poškoduje odraslega človeka. Sami ekstremi. Glede na to, da na svetu v družbi ljudi živi zares veliko število najrazličnejših psov in da je pes človekov sopotnik že tako dolgo dobo, da si jo težko sploh zamislimo, je zelo žalostno, kako slabo jih poznamo že sami lastniki, kaj šele drugi. Otroci jih po večini poznajo le skozi svarila staršev ali pa kot počlovečene igrače, kot jih prikazujejo v otroških filmih. Če ne bi samo brezumno ponavljali, da je pes človekov najboljši prijatelj, temveč sprejeli, da je pes spremljevalec velikega števila ljudi, bi mogoče resno vzeli to temo in se je tudi resno lotili. Ne s prepovedmi, pač pa z izobraževanjem. Tako lastnikov kot njihovih psov, predvsem pa tudi drugih ljudi. Hkrati bi morali tudi lastniki psov svojo vlogo vzeti resno. Ne samo, da zanj skrbimo in ga šolamo. Tudi sicer bi se že prej morali odločiti, kaj želimo in zmoremo z njim početi in si tako omisliti temu primernega psa. Ampak o tem tečejo že druge teme.
Če govorimo o tratenju pravice brezskrbnega gibanja, npr. tekačev, sprehajalcev, kolesarjev, bi morali enako misliti tudi na tandem človek-pes. Meni se to zdi enakovreden hobi ali življenski stil. Pa bo tu spet kdo rekel, da pač tekači, kolesarji in sprehajalci ne ogrožajo in zastrašujejo ljudi, ki sprehajajo pse. Se strinjam, jaz se ljudi ne bojim, kljub temu, da včasih v časopisu preberem, da je mati ubila svoja dva otroka, da je moški v gozdu posilil žensko, da je kolesar zbil peško.... Kljub temu, da sem sama padla s kolesom in si zlomila komolec zaradi deklice, ki se je trmasto izmuznila svoji mami in mi skočila naravnost pred prednjo gumo. Če želiš videti le najslabše v vsaki stvari, jih boš seveda videl. Mislim, da strah vedno izvira iz nepoznavanja. Ne bom trdila, ampak močno dvomim, da je med tistimi, ki se psov bojijo veliko takih, ki so z njimi imeli negativno izkušnjo. Umazane hlače, ki so jih kdaj pridelali v srečanju s psom po mojem ne štejejo v to kategorijo, čeprav jih ne odobravam. Tudi napačno tolmačenje bevskajočega laježa nevzgojenega psa po mojem ne šteje.
Mislim, da poleg poznavanja stvari v pravi luči potrebujemo še malo strpnosti. Eni in drugi. Meni se zdi npr. smešno, da gre nekdo na sprehod v gozd v belih hlačah. Ima seveda vso pravico. Ampak bi mogoče lahko tudi pričakoval, da jih bo umazal in se zaradi tega ne jezil preveč. Ni nujno, da mu jih umaže pes, lahko mu spodrsne in se z ritjo malce zapelje po blatu. Enkat sem imela res lepo izkušnjo z nekim downhillerjem. Ker se ponavadi (zaradi vsega omenjenega že zgoraj) na sprehodih s psoma poskušam izogniti ljudem, se včasih znajdem na kakšnih poteh, ki se očitno zdijo zanimive in primerne tudi adrenalinskim kolesarjem. Tako smo se enkrat srečali iz oči v oči. Vsi smo se zavedali, da nihče med nami na tisti poti nima večje pravice kot drugi. Ko je moral kolesar hitro zabremzati, kljub temu, da smo se mu skušali čimprej umakniti, ni prišlo do nikakršnega vpitja, zmerjanja ali očitanja pravic, pa smo se vsi zelo prestrašili. Drug drugemu sva se opravičila (v smislu, oprosti, ker sem vas prestrašil in oprosti, ker si moral divje zavreti in tvegati padec) in smo šli dalje.
Se pa vsekakor strinjam, da mora vsak lastnik psa vedeti, kaj si lahko privošči in se v skladu s tem odgovorno obnašati. Jaz vsekakor tu ne morem biti vzvišena. Kljub temu, da sta psa miroljubna in dokaj pridna, ju na ulici nikakor ne morem imeti spuščena, niti v okolici bloka. Sta namreč strastna mačja tirana. Pa me ne skrbi samo za njuno varnost. Tudi za mačke mi ni vseeno, da ne omenjam, da bi lahko prišlo do nesreče, če bi stekli čez cesto. Pač pa si moja soseda lahko privošči, da njena super pridna zlata prinašalka prosto teka naokrog. Z njo je tudi v službi. Zakaj bi morala biti privezana njena psička? Ker gre nekomu pes preprosto na živce?
No, tu pa se mi zdi, da lastniki psov še nismo naredili vsega, kar bi lahko. Odpor do psov je po moje v veliki meri pravzaprav odpor do njihovih brezbrižnih lastnikov. Kakcev večina še vedno ne pobira. Veliko, po mojih izkušnjah predvsem psov manjših pasem, ne kaše sledov socializacije in šolanja, pogosto pa se srečuje tudi pse, katerih lastnikov ni in ni na vidiku ali pa se pol ure za njim prikaže iza ovinka in ves čas govori po telefonu. To pa je žal obnašanje, ki nikoli ne bo zbujalo zaupanja in odobravnja pri ljudeh, niti pri tistih, ki psov nimajo, niti pri tistih, ki jih imamo. Torej, še vedno nismo izčrpali vseh možnosti, zato se ne strinjam s privezovanjem psov. Tisti lastniki, ki jim je zanje malo mar, jih bodo imeli tako ali tako spuščene. Vedno. Pa še kazni ne bodo plačali, ker jih nikoli ne bo poleg, da bi jim jo lahko zaračunali. Plačevali bomo tisti, katerih pes bo stal oddaljen 5 metrov.