Včeraj zjutraj sem na poti v službo naletela na povoženega psa. Ko sem zapeljala mimo, je dvignil glavo. Obrnila sem, ustavila avto ob cesti in stopila do psa. Bil je črn mešanec, srednje rasti, star, s sivim gobčkom in motnimi očmi. Prvi del telesa je nekako zavlekel s ceste, zadnji je bil v kanalu, po katerem je tekla voda. Preplašen, premražen, razbolel, kdo ve, koliko časa. Počasi sem ga poskušala povleči iz vode, najprej je šavsnil proti meni, potem pa le nemočno obležal. Takoj sem poklicala domov po pomoč. Medtem sem čepela ob psu, držala roko na njegovi glavi in ga mirila. Mimo so z veliko hitrostjo drveli avtomobili, kamioni, voda je pršela po meni in psu, nihče se ni ustavil. Ob vsakem kamionu, ki je pripeljal mimo, se je pes zdrznil in poskušal dvigniti glavo. Pomoč je prišla takoj, psa smo zavili v deko, naložili v avto in odpeljala sem ga na veterino. Prvi veterinar, ki je prišel v službo, mi je psa pomagal odnesti v ordinacijo, takoj mu je izmeril temperaturo in ga pripravil za infuzijo. Čez nekaj časa sem izvedela, da se je že oglasil lastnik, ki je že bil na poti, ker je nekako izvedel, da je nekdo njegovega povoženega psa odpeljal. Odšla sem v službo. Okrog poldne sem poklicala, povedali so mi, da je lastnik psa odpeljal v Ljubljano, na kliniko. Ne vem, kako se je izteklo, ker sva z veterinarjem že ob prihodu ugotovila, da ne čuti zadnjega dela telesa. Upam, da so naredili, kar je najbolje zanj.
Medtem, ko sem s psom čakala ob cesti, sem razmišljala: če bi jaz ležala v jarku ob cesti, ali bi se kdo ustavil?