Kot je že bilo povedano: na razstavi se natlači preveč psov na premajhen prostor. V gneči ljudje postanejo zoprni in nestrpni.
In kot je tudi že bilo povedano, so bile razstave včasih drugačne. Že davno nekoč v prazgodovini je zgledalo tako, da so ob robu razstavnega prostora organizatorji postavili "bokse", nekakšne kovinske niše, v katerih je bil prostor za stol, dekco, psa, pa en kavelj za jermen obesit je bil našvasan, in to je bilo to. Na boksih so bile številke, psi so bili lepo posortirani po pasmah in spolu. Psi so imeli dovolj miru, obiskovalci so jih videli - vse, po katalogu so lahko našli točno tistega psa, ki jih je zanimal, če ni bil ravno na ocenjevanju. psi so bili (večinoma) lepo skopani in počesani, tisti, pri katerih je bilo nujno tudi postriženi. O kakšnih česalnih mizicah, kovčkih polnih kozmetike za zadnji trenutek in oblakih pudra ne duha ne sluha. Najeti hendlerji bi zgledali tam kot bitja iz drugega planeta. Glavni namen je bil ogled psov in druženje, pa seveda ocena, ki ni veljala za katastrofo niti če je pes dobil prav dobro ali celo dobro. Je bilo luštno, veliko se je preklepetalo, tja si prišel z veseljem celo, če si vedel, da nimaš ravno vrhunskega psa.
ko je število razstavljalcev naraščalo, so razdelili pse po pasmah na dva dni. In je bilo spet za vse dovolj prostora.
Potem pa smo napredovali, primitivne bokse je zamenjala uh in oh fancy oprema, psi pa morajo biti zrihtani do te mere, da je beseda afnarija mnogo premila. Organizatorjem je glavni cilj postal profit, ki je tem večji, čim več razstavljalcev in obiskovalcev stlačiš na čimmanjši prostor. Če je razstava dva dni, se raje naredi dve razstavi s polnoštevilno udeležbo, da bi ja pritegnili predvsem tujce z obetom dveh nazivov z eno samo potjo. V kaosu, ki je nastal, vsak moti vsakega. Obiskovalci sploh ne vem po kaj še hodijo, imam občutek da nategnejo vedno nove in nove. Psov ne vidijo, ker so zaprti v po možnosti pokritih boksih, ocenjevanje v miru spremljati tudi ne morejo, ker prostor okrog ocenjevalnih krogov zabašejo razstavljalci z boksi (tudi ogromnimi, nekaj m2 ogradami) in mizami...Razstavljalci so pa razumljivo nervozni, kdo pa ne bi bil. Če jim mulček poboža super natupiranega cucka tik preden gre v krog je že prava mala katastrofa. Ker smisel razstave ni več druženje ampak izključno nabiranje nazivov. Če željenega naziva ni, si vrgel stran denar in brez veze zabil dan v zadušljivem smradu po pasjih drekih.
in potem pride do paradoksa: ko sem imela povprečne pse, sem z užitkom hodila na razstave, s perspektivnimi psmi sedaj se mi pa sploh ne ljubi. Že samo gledat mi postaja muka. Da o tem, kaj se da videti zadaj, kjer imajo parkirane tovornjake in avtobuse profiji sploh ne govorim.
Moje psice pa, če vseeno kdaj kakšno pripeljem, pa še vedno uživajo.