Japonski čin, črno bel...Bila si prekrasna, Missyka.
Dobila sem te v zavetišču. Bila si Horjulka, tako majhna, a hkrati tako velika. Imela si mehko srce, prekrasne oči in tvoje majhno telesce je bilo tako krhko. A bila si močna, starka, desetletna Miss, si prilezla v moje srce takoj, ko sem videla tvojo dolgo dlako in bleščeče oči.
Rada si me imela, in to milijonkrat več, kot sem jaz imela tebe. Pa sem te res oboževala. Bila si moja prva psička, čeprav stara, še vedno poskočna. Tvoji prejšnji lastniki so te zapustili, ko si jih najbolj potrebovala.
Tri mesece, tri dolge mesece si imela zadnje tačke čisto hrome, takrat sem prišla na vrsto jaz, da ti povrnem tvoje zaupanje in ljubezen. Nosila sem te naokoli, povsod si bila z mano. Veterinar je rekel, da je zelo majhna možnost, da boš ozdravela in si opomogla. Hoteli so te uspavati. Pa nisem pustila. Dobila sem inekcije in zdravila, vsak večer sem te špikala..
Oprosti, toda to je pomagalo, da si se zopet postavila na noge. Pa mi ni čisto nič žal, da sem te nosila ven na potrebo , pa tudi kar tako, že ko si zacvilila, sem se ustrašila, da te boli, ti hitela popravljati moj povšter... Saj se še spomniš, kajne ?
Spala si na moji pojstelji, medtem ko sem jaz počivala na tleh.
Tri mesece se nisem nikoli naspala, zato so me starši označili za noro. Ja, tudi k psihijatru sem šla.
Pa samo enkrat. Ko je mami prišla pome, ji je rekel, da z mano ni nič narobe, da imam samo rada živali. Pa je zaleglo ? Ne. Ko si drugič zbolela, Missy moja, ko si dobila tistega raka, ki te je razjedal...
Tokrat ti nisem mogla pomagati. Operacije nebi niti preživela, so rekli. Pa sem te odrešila. Odrešila sem te bolečin in muk, ki ti jih je prizadejala bolezen.
Tako si cvilila. Prijela sem te in te držala, zaspala si v mojem toplem naročju.
Vedela sem, da si to pričakovala od mene.
In še vedno potihem upam, da si uredu, in da te ne boli več.