mešanka med ameriškim bulldogom ter staffordom

Daky · 10382

čara

  • *
    • Prispevkov: 8.251
    • Točke: 7
  • Obožujem pse!
Odgovori #30 : 09 Junij 2009, 14:36:20
Knjige je treba jemati z rezervo. Pri šolanju, vzgoji, je treba poslušat psa! Opazovati reakcijo, kako reagira, katere nagrade so mu najboljše, opazovati kaj deluje dobro in kaj slabo. Nekaj osnovnega znanja 100% rabiš in pa OBČUTEK za psa. Pa jas sem prebrala članke, knjige ki so mi dostopne, pa na koncu še vedno delam po občutku in gleda na to kako dobro pes nekaj razume, kakšno razlago rabi. etc. Tudi vsi inštruktorji ne vedo vsega in včasih moraš delat po svoje, oz. prilagojenu psu tako da je za vaju najbolje.

Pa jaz se z dominanco resnično nič več ne obremenjujem. Psa je treba zaposlit, neželeno ignoriram in se potem sama od sebe umiri veliko prej, kot če bi jo dajala v prostor, sedi, naganjala, karkoli. U bistvu psa nikoli ne podim od sebe, ker hočem met 100% povezanost in zaupanje. Ne pa da pes nečesa ne bo storil, ker ne sme, ker se boji posledic ali česarkoli, ampak zato, ker to sam izbere. Izjema bi bila če bi počel kaj sebi ali drugim nevarnega. Takrat bi prekinila, preusmirila.

http://tecem26.blogspot.com/
Le vkup uboga gmajna!


Lanabela

  • Pravi Pesjanar
  • ****
    • Prispevkov: 7.316
    • Točke: 48
Odgovori #31 : 09 Junij 2009, 14:43:15
Povsem drži. Z dodatkom, da v določenih situacijah samo ignoriranje in preusmerjanje ne zaleže in je nujno hitro in odločno posredovanje. Z nekaj sreče (in veliko pravilnega dela s psom) v tako situacijo sploh nikoli ne prideš.


zoe

  • Moderator
  • *****
    • Prispevkov: 6.645
    • Točke: 25
Odgovori #32 : 09 Junij 2009, 21:39:04
Mislim, da je treba bit pri metanju na hrbet zelo pazljiv in je treba biti prepričan, da gre res za nek znak dominance. V nasprotnem primeru se mi zdi, da pride ven en šmorn ;D
Sama sem to nekaj časa prakticirala, ko je Ginny renčala na nekatere pse v naselju, ampak ni popolnoma nič pomagala. Dopuščam možnost, da sem stvar slabo in v napačnem času izvedla ;) Ona je še vedno dosegla svoje (pes je šel stran) in bila je samo vedno bolj napsihirana (jaz pa tudi).
Kolikor mi je uspelo razbrati gre pri njej bolj za nezaupljivost do tujih psov (malo prirojeno, in malo priučeno, saj je nekajkrat bila napadena) povezano z nagonom po čuvanju "njenih" stvari (okoliš). Noče, da se ji neznani psi približajo in zdaj delam na tem, da ignorira pse in hodi poleg. Tako nima časa biti pozorna nanje, hkrati pa se z izvajanjem vaje malce sprosti. Zanimivo, da v večji skupini psov, recimo na reševalskih vajah ali taborih, nima problemov.

"Get over your hill and see what you find there, with grace in your heart and flowers in your hair"