Vem, se strinjam, imam posvojenko s podobnimi težavami in strahovi, kot jih ima Šeki pa po štirih letih še vedno vztrajava, čeprav je bila moj prvi pes in nisem imela pojma, ko sem jo posvojila. Kjer je volja je pot, a če volje ni, potem je brezveze, da se v nekaj rine z glavo skozi zid. Kaj češ, vsi bi radi popolnega psa, po možnosti še super vzgojenega direkt ven iz azila. Ne gre to tako, zato pa toliko psov po več let išče nove domove. Škoda, ob pravem človeku bi bili super spremljevalci.