Ali se zavedamo, da ga bomo preživeli?

Gost · 17165

search.and.rescue

  • Gost
: 01 Januar 2006, 13:12:48
Evo! Novo leto - nova tema! ;)
Zanima me ali se pri nakupu psa zavedamo, da ga bomo preživeli. Skbi me tudi problem počlovečevanja, ko imamo psa morda malo preveč radi. Spomnim se dneva, ko je mojim staršem poginil psiček. Namesto, da bi se jaz ubadala z umrlim psom sem se morala s tolažbo staršev. Groza!
Kako vi gledate na to? Koliko je vaše življenje odvisno od vašega psa? 

+1



Zala

  • *
    • Prispevkov: 165
    • Točke: 2
  • moj moj:)
Odgovori #1 : 01 Januar 2006, 14:35:56
samo eno vprašanje preden bom komentirala ;) kako preživela? nisem čist dobro razumela... a tko, kako ga imaš rad pa potem ko umre, kako sprejmeš njegovo smrt, kako ti je hudo oz. kako reagiraš...???

Zala & Ares


ninci

  • Odvisnik št.1
  • Administrator
  • *****
    • Prispevkov: 12.814
    • Točke: 24
  • Cloto
Odgovori #2 : 01 Januar 2006, 15:21:38
samo eno vprašanje preden bom komentirala ;) kako preživela? nisem čist dobro razumela... a tko, kako ga imaš rad pa potem ko umre, kako sprejmeš njegovo smrt, kako ti je hudo oz. kako reagiraš...???

Preživela kot... se zavedamo, da bomo skoraj sigurno umrli kasneje kot pes. Torej ga bomo preživeli. Logično je, da imamo ljudje daljšo življenjsko dobo kot pes, zato se nemalokrat zgodi, da nas naš štirinožec zapusti po 10ih letih, če imamo srečo živijo dlje. Smo na to sploh pripravljeni? Jaz priznam zaenkrat nisem, niti o tem nočem razmišljati. Je bolje, da zdaj uživava vsak dan, ki ga lahko ker ko bo enkrat konec ... pač bo. Poti nazaj ne bo. Jaz se staram on tudi. Enkrat sem rekla, ko bi vsaj jaz umrla pred njim pa mi potem ne bi bilo treba žalovati ampak to bi bilo od mene hudičevo egoistično, ker on ne razume, zakaj bi jaz kar naenkrat odšla, jaz pa to lahko lažje sprejmem.

Lp nina



search.and.rescue

  • Gost
Odgovori #3 : 01 Januar 2006, 15:27:30
da. tako nekako. Po moje ni ravno dobro, da se preveč navežemo na psa. Saj je vse ok, če zanj dobro skrbimo, ga šolamo itd. Tudi jaz priznam sem imela grozne probleme s tem. Vendar sem nekako prerasla to obdobje, ko sem se odločila, da bom sodelovala pri reševanju. U bistvu sem videla, da mi je Pike preveč škoda za to delo, ko se je prvič samo malo poškodovala. U bistvu sem kali kupila predvsem za šolanje in že sedaj vem, da bo morala iti tudi ona čez zelo nevarne ovire itd. Zato sem si ubistvu izbrala delavno pasmo, ker vem kaj bo njeno  poslanstvo.
Zanima me do katere mere se ljudje navadimo na psa. Konec koncev nikoli ne vemo kdaj se komu kaj pripeti in dobro je, če si čimprej razčistimo po glavi in se na to nekako pripravimo.  :-\



Lanyca

  • Gost
Odgovori #4 : 01 Januar 2006, 15:37:26
Preživela kot... se zavedamo, da bomo skoraj sigurno umrli kasneje kot pes. Torej ga bomo preživeli. Logično je, da imamo ljudje daljšo življenjsko dobo kot pes, zato se nemalokrat zgodi, da nas naš štirinožec zapusti po 10ih letih, če imamo srečo živijo dlje. Smo na to sploh pripravljeni? Jaz priznam zaenkrat nisem, niti o tem nočem razmišljati. Je bolje, da zdaj uživava vsak dan, ki ga lahko ker ko bo enkrat konec ... pač bo. Poti nazaj ne bo. Jaz se staram on tudi. Enkrat sem rekla, ko bi vsaj jaz umrla pred njim pa mi potem ne bi bilo treba žalovati ampak to bi bilo od mene hudičevo egoistično, ker on ne razume, zakaj bi jaz kar naenkrat odšla, jaz pa to lahko lažje sprejmem.

Lp nina

Ninci se strinjam imaš dobro mišljenje o vsem tem. :)
Moja mama se s tem ukvarja v društvu Hospic (spremljanje umirajočih in njihovih svojcev), samo, da je z ljudmi ne z živalmi. no ap ni neke velike razlike. ::)
O tem sem že veliko slišala, poslušala na maminih predavanjih.
Smrt je del življenja, kot je to tudi rojstvo. je čisto naraven proces živa bitja se rodimo in umiramo.
Lanino smrt bi težko sprejela, , vendar se je o tem v redu pogovarjati, da lažje sprejemamoo vse skuoaj.

+1



search.and.rescue

  • Gost
Odgovori #5 : 01 Januar 2006, 15:43:11
super. V vsaki stvari je treba najti en izhod v sili ;)



ursa

  • Mali Pesjanar
  • **
    • Prispevkov: 2.015
    • Točke: 18
Odgovori #6 : 01 Januar 2006, 16:10:58
ja!
Življenje je življenski krog. Na svetu je zmeraj bilo in za vse davne čase bo tako da bodo stari ljudje (ali vsa živa bitja)  umirali in se ponovno rojevali. Tega ne bo nihče spremenil ker tako pač je.  Smrt ene od svoj živali bi zelo težko sprejela kot sem težko sprejela smrt mojega Hrčka. Ampak kaj čmo, tako pač je in kot je že Larisa omenila.

A dog is the only thing on earth that loves you more than you love yourself.  [~Josh Billing]


*yure*

  • VaLy & YuRe
  • *
    • Prispevkov: 1.545
    • Točke: 5
Odgovori #7 : 01 Januar 2006, 16:25:07
Joj, jst si na predstavljam,kako bo , ko bosta umrla Valy in King :'( :'( :'(.
Res si ne predstavljam.
Ker že , ko so mi ribice umrle sem bi potem še 1 teden žalosten.
Tk, da res ne vem , če nbom preživel :-X.
Ker pes je kot prijatelj , ki ti stoji ob strani v dobrem in v zlu ::).
Ne predstavljam si življenja brez mojih kosmatincev.



lp Jure


*nastja*

  • Indi & Nastya
  • *
    • Prispevkov: 2.950
    • Točke: 14
Odgovori #8 : 01 Januar 2006, 16:35:10
Juree .. in ti si upaš pomislit na to .. Kingi je še pravi mali otročiček, Vali je pa komaj kaj starejši, zato nč mislt na to!!  :D jz tudi ne mislim na to, ker je Indi dojenček  :P pa niti ne morem mislit na to, ker mi je potem kar hudo  :-X



Lanyca

  • Gost
Odgovori #9 : 01 Januar 2006, 17:09:46
Juree .. in ti si upaš pomislit na to .. Kingi je še pravi mali otročiček, Vali je pa komaj kaj starejši, zato nč mislt na to!!  :D jz tudi ne mislim na to, ker je Indi dojenček  :P pa niti ne morem mislit na to, ker mi je potem kar hudo  :-X

No Nastja saj ne umrejo oz. ne umremo vsi stari in tudi ne bomo.
Sicer bi bilo veliko lepše, da bi vsi umrli stari, lepo bi šli spat pa bi se v spanju preselili na drug svet.
Ampak na žalost ni tako, zato ne moreš reči, da naj na to ne misli, ker sta psa še mlada, eni umrejo zelo mladi, eni spet zelo stari, eni umrejo oz. majo lepo smrt drugi spet ne.
Prav je če o tem razmišljamo, ne pa, da se s tem obremenjujemo in nas je strah, kaj če pes umre in nas to povsod spremlja, ne to pa ni v redu.
Saj nihče ne ve, kdaj bo umrl in meni se zdi tako čisto prav. Pomislite kako bi bilo, ko bi vsi vedeli točen datum in uro naše smrti vs čas bi nas bilo strah, kdaj bo prišla ura . Ne morem si predstavljat, da recimo vem kdaj bom umrla, če bi to vedeli bi verjetno vsi bili resni, jezni,... ::)
No Nastja to je pač moje mišljenje, jaz pač razmišljam tako drugi spet drugače, fajn je da mamo različna mišljenja.
Pa prosim brez zamere. ;)


Lp

+1 točka



T.M.T

  • njufi rulz
  • Pesjanar
  • ***
    • Prispevkov: 3.690
    • Točke: 25
  • Moj "mali" prijatelj
Odgovori #10 : 01 Januar 2006, 17:32:34
Glede navezovanja...saj imamo čustva zakj ne bi imeli radi...zakaj ne bi imela psa rajši kot...ne bom rekla kdo no ampak vredu.

Saj ni fore tukaj,da si nanj preveč navezan,kaj pa to,da znaš smrt sprejeti?Bog daje,bog jemlje...ne rečem-vedno sem jokala ob vsaki izgubi tako psičke kot mačka in pa žrebička.Nisem se pa mesece in tedne kopala v robčkih točila solze.Pa ne zato,ker nimam čustev ampak zato,ker enostavnos prejmeš--ni ga več.Zakj bi jokal,če greš ven-tja kjesr si bil včasih z njim/njo pa se pogovarjaš.Pa ne sam s seboj---pogovarjaš se z njim/njo.Pa je mnogo lažje,toplo in veš,da je njegova duša še nekje...

Ja zavedam se,da nekoč njega ne bo več.Ampak sedaj ne mislim na to,kako bo takrat,mislim kako bo danes.Kaj bova danes počela in ne kaj bom počela,ko njega več ne bo.

Prijatelji so tisti,ki ravnajo z nami,kot da smo najdragocenejši.Najbližji so nam,najbolj razumejo kaj nam pomeni življenje.Do nas čutijo tisto,kar čutimo sami.Z nami so povezani v zmagoslavju in nesreči.Premagujejo uroke naše osamljenosti.

Lp,Tjaša - http://tjasa-ron.moj-album.com/


ursa

  • Mali Pesjanar
  • **
    • Prispevkov: 2.015
    • Točke: 18
Odgovori #11 : 01 Januar 2006, 17:45:17
ja, brezveze jokat 3 mesece ker itak s tem neboš naredil nič in noben ti ga nebo poslal nazaj na zamljo. Hudo ti je ampak to moraš sprejet. Tudi jaz bi jokala a to samo naprimer 2 dni smrt mojega ljubljenčka pa bi se ti vtisnila v srce. Potem bi bila itak še potrta in bi primišljevala samo o njem.

A dog is the only thing on earth that loves you more than you love yourself.  [~Josh Billing]


Zala

  • *
    • Prispevkov: 165
    • Točke: 2
  • moj moj:)
Odgovori #12 : 01 Januar 2006, 18:36:31
jaz sem mela Aresa samo 2 leti pa sem se res ful navezala nanj...
pa lahko je govort da nima veze jokat... sam k enkrat to doživiš... jaz res ne vem če ga bom lahko prebolela :'( sej res nima veze tok jokat ampak to lahko pol za vsako stvar rečeš... pol je sploh brez veze jokat še za kakšno stvar na tem svetu...
sicer pa, tud če se nočeš tok navezat nanj se v vsakem primeru, ker že preko tega ko si vsak dan ob njem pa skrbiš zanj se drug drugega navadita...

Zala & Ares


Lanabela

  • Pravi Pesjanar
  • ****
    • Prispevkov: 7.316
    • Točke: 48
Odgovori #13 : 01 Januar 2006, 18:52:31
Žalovanje je povsem normalno, tudi žalovanje za živaljo, na katero smo se navezali. Medtem, ko ob smrti človeka z žalujočim več ali manj vsi sočustvujemo in ga razumemo, pa žalujoči ob smrti živali pogosto naleti na nerazumevanje, celo na zasmehovanje. Tudi  je trapasto govoriti, da se naj na žival ne navežemo, da nam potem ne bo hudo. Pač, žival pogine, kar je naravno in mi žalujemo, kar je tudi naravno. In potem ko žalost prebolimo, nam ostanejo lepi spomini. tako to gre.
S&R: lahko bi pokazala malce več razumevanja za svoje starše, morda boš potrebovlal njihovo razumevanje, ko bo poginila tvoja Pika. mimogrede, reševanje za psa niti ni tako zelo nevarno, kolikor se jaz spomnim (in spomin mi seže kar daleč) se je pri nas ubil en sam pes in še to po krivdi lastnika. Glede na to,  po kakšnem terenu se gibljejo, je celo porezanih blazinic in podobnih zoprnih malenkosti nenavadno malo.

+1 točka


search.and.rescue

  • Gost
Odgovori #14 : 01 Januar 2006, 20:08:27
Žalovanje je povsem normalno, tudi žalovanje za živaljo, na katero smo se navezali. Medtem, ko ob smrti človeka z žalujočim več ali manj vsi sočustvujemo in ga razumemo, pa žalujoči ob smrti živali pogosto naleti na nerazumevanje, celo na zasmehovanje. Tudi  je trapasto govoriti, da se naj na žival ne navežemo, da nam potem ne bo hudo. Pač, žival pogine, kar je naravno in mi žalujemo, kar je tudi naravno. In potem ko žalost prebolimo, nam ostanejo lepi spomini. tako to gre.
S&R: lahko bi pokazala malce več razumevanja za svoje starše, morda boš potrebovlal njihovo razumevanje, ko bo poginila tvoja Pika. mimogrede, reševanje za psa niti ni tako zelo nevarno, kolikor se jaz spomnim (in spomin mi seže kar daleč) se je pri nas ubil en sam pes in še to po krivdi lastnika. Glede na to,  po kakšnem terenu se gibljejo, je celo porezanih blazinic in podobnih zoprnih malenkosti nenavadno malo.
Mislim, da sem narobe predstavila uvod (to se zgodi, če imaš preveč stvari v glavi). Razumem žalovanje (tudi to temo sem odprla iz dveh razlogov, ki so tesno povezani z žalovanjem in zaradi enega stavka, ki me je pretresel na tem forumu). Svoje starše normalno razumem (kdo jih le bo, če ne jaz in moj brat), vendar ne razumem jih zakaj po 5 letih zaradi tega psa ne morejo imeti več drugega, ker imata pse izredno rada. Nikomur NIKDAR nisem očitala žalovanja, ker imam tudi sama čustva. Želim pa (se tudi sama), da bi mi bilo ob odhodu mojih vseh štirih psov čimlažje razumeti zakaj je to tako. Včasih ljudje podzavestno celo čutijo sovraštvo do nekoga ker je odšel. In zato je (vsaj po mojem mnenju) biti nekako pripravljen na to dobro.
Saj nisem mislila, da pes pogine neposredno na vaji ali v akciji. Je pa dejstvo, da se delavni psi prej upokojijo, ker so preterani. Jaz sem slišala že za 3 primere.



MIŠA

  • Pod Lupo
  • *
    • Prispevkov: 1.859
    • Točke: 3
  • Mastino Napoletano
Odgovori #15 : 01 Januar 2006, 20:45:27
Sama sem občutila izgubo psa, mačka ali kakšne druge žverce že kar velikokrat. Kako globoko sem občutila izgubo nekega bitja je bilo odvisno oo tega koliko kvalitetnega časa sem z njim preživela za časa njegovega življenja. Nekako se mi ne zdi smiselno tukaj govoriti o tem kako sem imela koga rada. Letos sem izgubila NO, ki smo ga imeli doma na hiši za čuvaja. Kljub temu, da sva se videla enkrat, včasih tudi dvakrat na teden, da sem zanj skrbela v zdravstvenem in vzgojnem smislu, sem z njim preživela malo kvalitetnega časa. Seveda sem njegovo smrt občutila kot osebno izgubo. Nikakor pa nisem za njim žalovala tako, kot za mojim mastinom, s katerim sem vsak dan preživela skupaj večino svojega dneva. Z menoj je hodil po nakupih, na morje, na potovanja, na sprehode, na obiske. Sedel ob meni, ko sem gledala tv ali ležal na pragu moje spalnice ko sem spala. Dolžina žalovanja za našim ljubljencem je lahko neizmerno velika, če smo z njim preživeli ogromno kvalitetnega časa.

Osebno popolnoma razumem čustva tvojih staršev. Verjetno to njihovo nasprotovanje ni povezano s tem, da ne marajo živali ampak z bojaznijo, da bi se ponovno navezali na kakšno živo bitje, ker se posledično bojijo navezanost in s tem žalovanja ob izgubi le tega. In ravno spomin na to bolečino ob izgubi jim preprečuje, da bi se odločili drugače, kot so se.

Sovražno čustvo, ki ga ljudje pokažemo in izražamo do preminule osebe ( ali psa ) je posledica tega, ker smo se za časa življenja preveč nanj navezali. Osebno sem mnenja, da ta sovražnost izhaja iz dejstva, ker težko na drug način ( jok, pogovor...) izrazimo ali pokažemo svojo bolečino.

Za vsakim preminulim je potrebno narediti spoštljivo slovo, predvsem pa čas žalovanja uskladiti z našim življenjem in se zavedati, da življenje teče naprej, pa če mi to hočemo ali ne.

Miša

+1 točka

Naše mastinčice so mi zmeraj bolj podobne, vedno manj ubogajo mojega moža!
Moj Zoro ima krokodilčke v očeh, vražičke v repu in angelčke v srčku.
Mopsi očarajo s svojo karizmo, šarmom in humorjem do te mere, da se z lahkoto zaljubiš v njih.


search.and.rescue

  • Gost
Odgovori #16 : 01 Januar 2006, 21:01:23
MIŠA tole si pa tako iskreno napisala, da sem dobila  :'( oči. Popolnoma se strinja s tem, da mora bili slovo pošteno s preminulim in usklajeno z našim življenjem. Dala si mi občutek, da si izredno duhovno zrela. Moji starši se resnično bojijo navezati na drugo žival, vendar se mi ne zdi prav, da v bistvu sebe s tem prikrajšajo do lepih in novih presenečenj z drugim psom. Mami je že omenila, da si želi mopsa, vendar je oče strogo proti. Ne vem, kako mu lahko na lep način dopovem. Kar pripeljati psa v stanovanje se mi pa tudi ne zdi lepo in odgovorno z naše strani.  :-\



MIŠA

  • Pod Lupo
  • *
    • Prispevkov: 1.859
    • Točke: 3
  • Mastino Napoletano
Odgovori #17 : 01 Januar 2006, 21:32:32
Mislim, da sta tvoja starša že zdavnaj prebolela izgubo prejšnjega psa. Želja tvoje mame to dokazuje. Nasprotovanje tvojega očeta, pa mislim, da nima s tem žalovanjem nič skupnega. Po moje si ne želi novih obveznosti. Lahko pa je v ozadju kaj drugega  :-\

Mislim, da je izbira tvoje mame zelo dobra. Mopsi so izvrstni spremljevalci starejših parov. Sicer za moj okus malce preveč hiperaktivni, vendar izvrstni prijatelji in čuvaji.

Sama sem o tej prečudoviti pasmi začela razmišljati šele pred kakšnim letom in ti moram priznati, da me je navdušila.

Kako očeta prepričati... ??? Mogoče najprej taktično mu nastavljati revije, knjige in slikce malih mopsekov. Dogovoriti se s kakšno prijateljico, ki že ima to pasmo, da slučajno pride s psom k vam na obisk. Mogoče peljati očeta na obisk h kakšnemu vzreditelju, ko vzreja mopse. Enostavno " si izposodiš " psa in poskrbiš, da je tako slučajno čimvečkrat v bližini tvojega očeta. Ne verjamem, da ima tako trdo in ledeno srce, da se sčasoma nebi omehčal.

Za začetek si lahko sprintaš slikce " naše " Jeni in mu jih podtakneš v časopis  ;) ( mene izreži, da ne bo mislil, da sem v paketu...)







Miša

Naše mastinčice so mi zmeraj bolj podobne, vedno manj ubogajo mojega moža!
Moj Zoro ima krokodilčke v očeh, vražičke v repu in angelčke v srčku.
Mopsi očarajo s svojo karizmo, šarmom in humorjem do te mere, da se z lahkoto zaljubiš v njih.


search.and.rescue

  • Gost
Odgovori #18 : 01 Januar 2006, 21:39:19
če ga pa tole ne bo omehčalo, ga pa nič ne more. oče je itak tako zvest  mami, da ni panike ;D, tako da mu lahko pustim, da si malo napase oči. Ampak upam, da ne bo potem mopsek zanemarjen :P. Grem takoj jutri, ko greva tja na obisk v akcijo. Bom takoj po vrnitvi poročala o učinkovitosti :D :D :D



trigi

  • Administrator
  • *****
    • Prispevkov: 2.357
    • Točke: 5
  • V eni roki nosim sonce, v drugi roki zlati smeh...
Odgovori #19 : 02 Januar 2006, 09:53:00
Ko smo že ravno pri žalovanju za našim ljubljenčkom ....

Jaz osebno sem mnenja da ti najhitreje poceli rane nov kosmatinček  ... kaj pa vi mislite? Je pametno takoj po izgubi štirinožnega prijatelja pripeljati novega štirinožca?

Lp, Črt



search.and.rescue

  • Gost
Odgovori #20 : 02 Januar 2006, 10:00:41
pomoje ravno takoj ni ok, ker je velika verjetnost, da bomo v njem videli prejšnjega psa, kar nas pa lahko zelo razočara in ni primerno do drugega psa.



Lilit

  • Picko in Packo
  • Pesjanar
  • ***
    • Prispevkov: 5.669
    • Točke: 23
  • Wapi, Grin
Odgovori #21 : 02 Januar 2006, 10:13:37
Po mojem je pa odvisno od tebe in od psa...
Grin je prisel k nam en teden po tem, ko smo uspavali Ajso - sicer smo bili ze prej zmenjeni, da ga gremo iskat, nismo ga vzeli za premostit izgubo.

Mi ni v nicemer nadomestek Ajse, je pa res, da je bila Ajsa ze zelo stara in sem vedela, da me to caka. Tako da mi je bilo v bistvu na nek nacin normalno, eno zivljenje se konca, drugo pride... nadomestek je mogoce edino v tem, da se ukvarjam z njim namesto z njo.

battito animale


MIŠA

  • Pod Lupo
  • *
    • Prispevkov: 1.859
    • Točke: 3
  • Mastino Napoletano
Odgovori #22 : 02 Januar 2006, 10:50:54
Moja osebna izkušnja, kdaj nabaviti drugega psa po izgubi prvega:

sem mnenja, da se moramo najprej sprijazniti s smrtjo prvega kužka, se od njega dostojno posloviti in predvsem si pustiti čas, da prebolimo njegovo smrt. Kako dolg naj bo čas žalovanja, bomo morali vsak zase ugotoviti. Prehitro vsekakor ne sme biti, kajti lahko se nam zgodi, da bomo v drugem psu iskali sledi prvega. Kar ni dobro za nas, še manj pa za psa.
Predolgo odlašati pa tudi ni dobro.

Zato z odločitvijo kdaj po drugega psa počakajmo vsaj toliko časa, da smo sigurni, da smo prvega preboleli. Jaz sem tukaj naredila klasično napako, za katero mi je danes žal.

Miša

Naše mastinčice so mi zmeraj bolj podobne, vedno manj ubogajo mojega moža!
Moj Zoro ima krokodilčke v očeh, vražičke v repu in angelčke v srčku.
Mopsi očarajo s svojo karizmo, šarmom in humorjem do te mere, da se z lahkoto zaljubiš v njih.


bolha

  • Pesjanar
  • ***
    • Prispevkov: 994
    • Točke: 25
  • Če jih ne prepričaš, jih zmedi.
Odgovori #23 : 02 Januar 2006, 12:36:24
Jaz sem pa zasledila, da kar nekaj ljudi kupi mladiča, ko je starejši pes v letih, tako da jim bo lažje ob izgubi. Po moje je odvisno od posameznika na kakšen način žaluje, saj nekateri so radi v krogu prijateljev in sorodnikov, nekateri so raje sami, nekateri so depresivni, nekateri se pa zakopljejo v delo. Tako je tudi glede psov, nekateri rabijo nekaj časa zase, da prebolijo boleč spomin na smrt ljubljenčka, nekateri pa čim več aktivnega ukvarjanja z novim ljubljenčkom, da ne mislijo na bolečino ob izgubi. Ni univerzalne rešitve, vsak se odloči po svoje. Seveda vsak malce upa in pričakuje, da bo naslednji pes tak kot je bil prejšnji, ampak verjamem, da ima vsako živo bitje svoj edinstven karakter, ki te kmalu omreži in postavi na realna tla.
Lp


Lanabela

  • Pravi Pesjanar
  • ****
    • Prispevkov: 7.316
    • Točke: 48
Odgovori #24 : 02 Januar 2006, 14:44:13
Tudi meni se zdi, da je najbolje vzeti novega psa, ko stari prihaja v leta. Razen v res redkih primerih ko je prvi pes nenormalno ljubosumen, se stari pes ob mladiču prav pomladi. Kolikokrat se je že zgodilo, da je kdo mislil, ah, moj tastar pes pa ne bo več dolgo, je že čisto betežen, pripeljal si je mladiča, tastar pa je čudežno oživel in ostal še leto ali dve. ko stari pes pogine, ti je sicer prav tako hudo, ampak prej preboliš.
Poznam veliko ljudi, ki si potem, ko jim je poginil stari pes nikakor ne morejo več omisliti novega. ponavadi zato, ker jim je bilo za prvim tako zelo hudo, da preprosto nočejo še enkrat doživeti tega. Po petih letih bi tvoji starši že morali preboleti prvega psa. Če ga niso, ne moreš dosti pomagati. novega psa si bosta omislila, ko bosta za to pripravljena, ali pa si ga ne bosta, prepričala ju boš težko.
Kar pa se tiče delovnih psov - zdravi psi ob "normalni uporabi" zdržijo zelo dolgo. Naši ruševinarji so dosegali zelo lepe starosti, pravzaprav krepko  nadpovprečno dolge glede na pasmo, s tem da so bili tudi nenavadno dolgo aktivni. S pretiravanjem pa psa uničiš, ne glede kaj delaš z njim. Krivda je v lastniku, ki ne pozna meje, ne pa v delu kot takem.


search.and.rescue

  • Gost
Odgovori #25 : 02 Januar 2006, 15:22:57
po mojem je zelo težko najti neko sredinu s psom, ko delaš.



Lanabela

  • Pravi Pesjanar
  • ****
    • Prispevkov: 7.316
    • Točke: 48
Odgovori #26 : 02 Januar 2006, 15:34:29
Zakaj? Veš koliko zmore in ne teraš ga čez to mero. Preprosto, razen če v želji za uspehim ne pozabiš, da je pes živo bitje in tvoj partner, ne pa orodje za dosego tvojega cilja.


search.and.rescue

  • Gost
Odgovori #27 : 02 Januar 2006, 17:36:20
ne želja po ospehu. bolj me skrbi zahteva na izpitu. v zag. jih jr letos ful letel.



ninci

  • Odvisnik št.1
  • Administrator
  • *****
    • Prispevkov: 12.814
    • Točke: 24
  • Cloto
Odgovori #28 : 02 Januar 2006, 18:20:36
ne želja po ospehu. bolj me skrbi zahteva na izpitu. v zag. jih jr letos ful letel.

Najbolje je da delaš zaradi užitka in ne zaradi izpita.  ;)Izpit je samo pika na i, jagoda na vrhu smetane ;) Nikoli ti pri delu z psom ne sme biti prioriteta izpit ampak, da se zabavata. No vsaj jaz gledam na to tako.

Lp nina



search.and.rescue

  • Gost
Odgovori #29 : 02 Januar 2006, 18:41:25
mogoče stvar preresno jemljem. bom še premislila ::)