Tema: Ali se zavedamo, da ga bomo preživeli?

[Lilit]

To mislis B-BH
Mogoce pa je bil samo slab dan...

Meni se zdi vazno, da pes uboga, ko je treba - se pravi, da ga lahko odploklicem, ko je v kaksni nevarnosti ali ko hoce zbezat v gozd, da se usede, ko je treba, da me pocaka par minut na prostoru, medtem ko odpiram prtljaznik... izpit ne pomeni nujno, da pes to zna premisli

[search.and.rescue]

me b-bh, temveč za reševanje. b-bh se z našo čisto nič ne bojim. Ampak naprej je pa že kar sila. Konec koncev ima pa šele pet mesecev, pa že zna nekaj osnove. Pa še take pasme je, da se rada uči. bo že.

[erika]

Pasje življenje je na žalost krajše od življenja njihovih lastnikov. Tako, da vsak, ki ima doma živalco, ne glede na to ali je pes, mačka ali pa kaj drugega, se bo prej ali slej moral soočiti z njeno izgubo.

Mene boli nekaj drugega. Veliko je ljudi, ki ne zmorejo zadnjega koraka, da bi pospremili svojega pasjega tovariša na zadnji poti. To bi moral  storiti vsak lastnik, ne glede na to kako hudo mu je. Saj mu je bil prijatelj veliklo let. Pa ne mislit, da se meni to še ni zgodilo, o ja se je, pa ne samo 1x.

Ampak življenje gre dalje, tako je to.

[Lilit]

SAR: aja, to je pa druga zgodba Samo velja isto. Ce oba uzivata v delu, bodo sli tudi izpiti ce ne v prvo, pa v drugo
(saj vem, v teoriji je lahko govorit ampak vseeno )

[search.and.rescue]

lilit odgovor je na http://www.pesjanar.si/forum/index.php?topic=817.0

[scythe]

Dejstvo, da bomo po vsej verjetnosti doživeli tudi smrt našega ljubljenčka, je težko sprejeti. Smrt prejšnjega psa sem prebolevala zelo dolgo časa, predvsem pa mi je bilo hudo, ker me ni bilo ob njem, ko so ga peljali uspavati (to so naredili starši brez moje vednosti). In ko sem se odločala za novega psa, je bil pogoj staršev, da sprejmem tudi to dejstvo... In sem ga. Priznam pa, da nočem veliko razmišljati o tem in sem prepričana, da je pred nama še veliko let in lepih trenutkov.  Ko pa bo prišel ta kruti čas, bom sprejela potrebne odločitve in seveda bila z njim do zadnjega utripa njegovega srčka...

[Lanabela]

S&R: kar lepo počasi, nikamor se ti ne mudi, če je psica stara pet mesecev. delaj na pozornosti in na motivaciji - igra s predmetom - če ima veselje do tega si na konju. Če imaš še srečo, da psica ni streloplaha, ne vidim nobenega vzroka, da ne bi prišla do izpita brez kakšnega pretiravanja - potrebna je samo vztrajnost,  postopnost in doslednost. če boš hotela preveč in prehitro pa se ti hitro lahko zatakne. Na izpitih jih res večina pade, pač delajo po večkrat, nazadnje vztrajnim tudi uspe. izpiti so zahtevni, vendar se jih da narediti, ne da bi bil pes kakor koli preobremenjen. Katero pasmo pa pravzaprav imaš?
Nekaj pa moraš vedeti - na psa, s katerim delaš, mislim res delaš, ne kakšen izpit potem pa nič več - se navežeš na prav poseben način.

[search.and.rescue]

po moje ga imaš za velik del sebe. Tega občutka še ne poznam, vidim pa sedaj ko imam tečaj za a s Piko, da je ta odnos nekaj drugačnega, globjega. Za reševanje imam malinoja.

[Lanabela]

no za malinovca se ti pa res ni treba bati, fizičnim naporom bo več kot kos, ovire so zanj mala malica, sploh pa take, kot so za izpit. samo pazi, da ga ne boš psihično preforsirala pa bo.

[search.and.rescue]

Malinovci so res pravi za tovrstno dejavnost. Če kakšen dan ni časa za delat se ji samo malo skrivam na sprehodu pa je že vsa happy, da lahko kaj pametnega počne.
a ima mogoče kdo kaj več izkušenj z več psi. Zanima me predvsem ali je enako težko prenesti izgubo, kljub temu, da imaš še kakšnega pasjega prijatelja?

[Tosy]

Zdaj sem se pa resnično globoko zamislila, ko sem videla to temo in predvsem naslovno vprašanje. Ugotovila sem, da sploh ne morem verjeti, da se bo kdaj zgodilo tudi to, sem že imela eno izkušnjo z Tosy na robu in šele takrat sem se zamislila, kako me je, pa čeprav le za nekaj ur to tako strlo, da se mi je zdelo, kot, da bi se začela moja duša cepiti na polovico, kot, da bi se Tosca hotela odlomiti od mene. Razmišljala sem in ugotovila, da sem se umirila šele tedaj, ko sem ugotovila, da bo živela naprej, ampak nisem si mogla predstavljati kako bi bilo, če se to ne bi zgodilo, če bi prišel konec. O tem dobro pripovedujejo mnofe zgodbe, ampak najbolj žalostna je 'Kako si lahko to storil?' , kjer pisatelj v bistvu opisuje tudi neko zanemarljivost. Kolikokrat preveč ne upoštevamo tega reka. 'Živi vsak dan, kot, da bi bil tvoj zadnji...' Kaj pa, če bi se glasil 'Živita vsak dan, kot, da bi bil ta dan vajina zadnja skupna pot...' Včasih se mi zdi vse to skupaj, že podoba humanizma, ampak vseeno...pa četudi še toliko prekrivamo in zanikamo, si nihče, ki tega še resnično ni doživel, tega tudi ne more razlagati. Že samo razmišljanje o smrti, nekoga, ki nam je tako blizu nam po pravici povedano naredi 'cmok v grlu', kako bi šele bilo, če bi se to zgodilo v resnici...Jaz pravim, da se je najbolje navezati na svojega psa kolikor je le mogoče. Resnično, dan, ko bo njegova dušica splavala v nebo, bo veliko bolj boleč, pa tudi tisti teden, mesec in veliko več, ampak se mik vseeno zdijo veliko bolj pomembna tista leta življenja, ki ga prebijemo skupaj...Pa tudi priznam, svojo psičko imam raje kot vse ostalo, tukaj, po pravici to povem. Ona je tudi edina, ki ve vse, ampak resnično vse o meni. To ne morem zatrditi za nikogar drugega...Ona je edina, ki ima resnično isto osebnost kot jaz. Ona je edina, pri kateri ne obžalujem niti trenutka, ki sem ga preživela z njo. Tu, povem resnico, morda prvič in zadnjič. Ona je vir mojega življenja. Ona je tista zaradi katere se mi zdi vsaka sekunda življenja, pa četudi še tako grenka pomembna. Kljub temu, da hočem, si ne prestavljam, kako bi bilo če bi jo izgubila. Tako rada, kot imam njo nimam nikogar drugega...

[search.and.rescue]

namen te teme je v bistvu predebatirati stvari, o katerih drugače molčimo. Upam, da nisem s tem naslovom koga razžalostila, ker to ni moj namen.

[Tosy]

Ne, sploh ne...zelo je zanimivo tako razmišljati, sploh pa je ta tema nekakšen pasji tabu, zato je prav, da o tem spregovorimo. Meni je bilo prav lepo napisati kaj si jaz mislim in verjetno tudi ostalim. Je kar malo lažje, ko lahko ob takih stvareh govoriš in deliš mnenje z drugimi,...

[search.and.rescue]

me veseli, da tako zrelo razmišljamo o tem.

[Neyka]

Nekako mi je uspelo spregledat temo...

Ne, ne zavedam se prav dobro da ga bom preživela. Mogoče bi bilo dobro, da bi malo pomislila tudi na to. Ampak ne hvala. Dokler bo šlo bo šlo pol bo pa katastrofa. Prvi kužon je bil pri meni nekaj več kot 2 meseca. Odšel je precej iznenada. Brez slovesa. Naslednja dva tedna sem ležala doma z vročino, za katero ni blo jasno kje sem jo staknla, s kašljem, ki ni imel od kod priti. Spomnim se ne prav dosti, nit se nočem. >V spominu imam samo nadvse mil obrazek mojega pasjega malčka, ki bo vedno z mano v srcu. Za Neona pa resnično nebi razmišljala kdaj bo odšel od mene. Že sama misle je boleča.

[Lanabela]

Uh, jaz pa kar moram malo misliti na to. Razen daisy so vse moje psice starejše od 9 let, najstarejša bo prav kmalu dopolnila 14 let. Sicer se lahko tolažim s tem, da so vse zdrave in v odlični kondiciji, da tudi najstarejši nikakor ni za videti, da bi ji bili dnevi šteti... ampak enkrat bo počilo, in ko  poči ponavadi poči  na hitro. In nikakor ne bi rada, da se mi ponovi situacija izpred treh let, ko sta mi hkrati hudo zboleli obe tastari psici in sem morala dati uspavati obe na enkrat.

[search.and.rescue]

Uf je že kar 4 mesece preteklo od tegale pogovora.  Moram povedati, da se zelo trudim, da bi izgubo psa razumela na drugačen, predvsem lepši način. Še posebno zaradi dejstva, ker so v kratkem času odšli na drugi svet psi, ki sicer niso bili moji , vendar sem jih poznala in velikokrat srečala. Potem sta se zgodila še dva karambola s psi iz okolice ( obadva sta jo odnesla "le"  s trajno poškodovano tačko) in še danes sem izgubila svojega kuščarja  . Vse skupaj se mi zdi neznansko stresno  in teko je opisati trenutek tesnobe, ki je več kot to. Mislim, da smo ob izgubi ljubljene živalice kar malce egoistični. Zato pa smo tako žalostni, ker tega enostavno ne znamo lepo sprejeti  .

[Tosy]

Točno tako... Na nek način smo tako žalostni že zaradi tega, ker si niti ne znamo predstavljati življenja naprej brez tiste nežne glavice, mehke dlake, sijočih oči, pametnega pogleda...

[*alfa*]

jaz se zavedam kako je če ti pes umre ker sem to doživela dvakrat

alfa (na mojem avatarju)mi je umrla pred 2 leti, bili smo v bohinju na ukancu in odšli smo na sprehod.
ko se vrnemo nazaj je bila alfa vsa poklapana in nič kaj preveč živahna. ko sem jo poklicala je hotela vstati ampak so ji klecnile noge in obstala na tistem mestu. nesli smo jo v bajto na njej prostor in tam je dobivala vedno hujše krče, slinila se je ipd.  merili smo ji vročino, dali mlekca ki ga je zmeraj tako z veseljem popila ampak nič . šli smo k veterinarju v sosednjo vas  in tam nam je poginila. izpirali smo ji želodec vse sort jaz pa sem bila baje čisto zelena v oobraz in tudi nisem mogla gledati umirajoče alfe in sem se kar sesedla na tla. sploh se nisem zavedala da bo umrla in sem samo mislila na to kako bo doma. ampak je umrla in še vedno ne vem kaj je v bistvu bilo narobe sumili smo da je prijela za močerada, ali je dobila eptileptični napad, kaj v zvezi z vročino...ne vemo. in čez kakšne štiri mesece smo šli iskat ylso na češko ker v sloveniji nismo imeli možnosti dobiti dolgodlakega jazbečarja in smo si želeli le to pasmo ker nam je tako zelo všeč (če vam povem imamo v naši familiji 5 dolgodlakih jazbečarjev(moja sestrična eno(ta je imela leglo 5-ih in iz tega legla je bila tudi alfa), moja ta druga sestrična (tudi iz tistega legla), moja babi ima eno(še prej pa je imela mayday(mejdi)-špringer španjelko)in jaz sem imela alfo zdaj pa imam ylso))


ta druga smrt ki sem jo pa doživela je pa bila mejdijina smrt
bile so prejšne počitnice ko so ji odkrili raka v njenem telesu in je praktično umrla v 5 dneh(prvi dan ni hotela nič jesti, drugi dan je bruhala, tretji dan je odšla k veterinarju po infekcijo, in prišla domov četrti dan šla še enkrat k veterinarju po infekcijo  in tam tudi ostala , najprej so ji naredili rentgen , a se ni nič dobro videli in so imeli samo še zadnjo možnodst da jo oprejo in notri pa je bilo vse rakasto tako da nam ni nič drugega ostalo kakor samo še uspavanje

mejdi je poginila pri 13 letih, praktično je živela z mano odkar se zavedam in še prej, alfa pa je bila stara komaj tri leta ko je poginila tako da je bilo pred njo še celo življenje alfa je bila  tako zelo uboglijva da nevem če bom še imela kdaj tako božanskega psa pa tudi lepa je bila  mejdi pa je vsem otrokom vse pustila da so ji delali za rep cukali(,moje najljubše opravilo ko sem bila majhna na mejdi), motiti ko je jedla , ji tako težiti da je bil kar joj in bi večina psov že kar ene parkrat šavsnilo ipd.

tako da ja vem kako je in se zavedam da bom tudi druge pse enkrat preživela

[TYASHY]

ja, brezveze jokat 3 mesece ker itak s tem neboš naredil nič in noben ti ga nebo poslal nazaj na zamljo. Hudo ti je ampak to moraš sprejet. Tudi jaz bi jokala a to samo naprimer 2 dni smrt mojega ljubljenčka pa bi se ti vtisnila v srce. Potem bi bila itak še potrta in bi primišljevala samo o njem.

oJ!
Pa ni! Ti je lažje potem, jaz še sedaj jokam, ko se zagledam v njeno sliko(moj trenutni avatar) ampak je vsakič lažje  Na Trigijevo vprašanje bom pa tako odgovorila: Aki je umrla ob približno 10-ih zvečer, ko sem se zbudila in šla mimo PRAZNE kletke sem jokala. Naslednji dan smo šli po očijevi službi na mamino in mojo željo kupiti hrčico. Naslednji dan mimo kletke, sem se nasmejala. Sicer grenko, ampak jokala nisem  Meni se zdi prav, da dan ali par dni po tistem kupimo novo živali.  Ne mislim za nadomestitev.  Nikakor ne! Ampak nekako, da ga stisneš k sebi in jo pobožaš, ko te stisne ''uno''.

Koki in Kikky ter Nelly so tudi mladi (Koki okoli leta in pol, Kikky bo avgusta 8 mesecev, Nelly pa je leto in 7 mesecev...) pa že sedaj razmišljam, kaj če bo treba evantazirat? Kaj bo, ko jih ne bo? Se mi K&K NIKOLI nista prostovoljno usedla na prst(na ramo je samo Koki) pa mami reče jih bom čez okno spustila(v hecu-seveda) da je že takrat   ali pa, ko Nelly nekaj časa ni iz hiške, če ko odpiram vrata pa je ni iz njene ljube hiške grozno... Nevem pa, če jih bom preživela. Mogoče me bo, ko bom šla danes s psom na sprehod zbil avto(upam, da ne, je še šreveč lepih trenutkov za doživet) lahko bom  čez 50 let ubita v terorističnem napadu(upam, da ne, je še preveč lepega za doživet) lahko pa bom doživela 115 let(upam, da ne-da jih bom še več-čeprav je tudi 115 let častljiva številka)... Smrt je pač nekaj nepredvidljivega...
Ah, vem filozofiram :[ , že spet...
LP,Tjaša

[nyssa]

Točno tako-smrt je nekaj nepredvidljivega.
Čeprav je pri starejšem psu kar predvidljiva-v smislu,da veš,da ne bo trajalo več deset let.
Tako je bilo pri Capiju,ki je umrl to soboto. Star je bil 16 let in čeprav smo pričakovali,da ne bo več dolgo,nas je presenetilo-možganska kap in paraliza.
Vse je šlo tako hitro,da sem se šele danes zavedla,da je bilo dejansko boljše,da smo se odločili za inekcijo. Čeprav ga še vedno pogrešam in mi je hudo,ampak zdaj mi je malo lažje.
Pri prejšnjih dveh kužkih,ki sta umrla zelo mlada(9 mesecev in 1 leto in dva meseca),ker sta bila zastrupljena,pa mi je rabilo kakšni dve leti,da mi niso stopile solze v oči,ko sem se spomnila nanju 
Tudi način kako žival gre,je pomemben.
Sem pa za to,da k sebi sprejmemo drugega psička,ko nam je hudo,ampak z zavedanjem,da to ni prejšnji in da mogoče ne bo nikoli tak,kot je bil prejšnji kuža.
Mogoče je še lažje,da nima podobnega karakterja in da ne dela istih stvari,...

[*sara*]

Izguba prijatelja je težka. Lani, sneženega 6 novembra je med zvezdice odšel moj Oskar, prijatelj ki je bil z mano vseh 16 let mojega življenja. Zaupnik, spremljevalec, prijatelj, tolažnik in tisti, ki je bil vedno pri meni ko sm ga potrebovala. Zadnji mesec je bilo sz njim zelo hudo, počasi se je premikal, večino dni prespal,, a vseeno nisem nikoli pomislila na to, da ga ne bo več. 3 dni pred njegovim odhodom sem šla na počitnice s prijatelji, on pa je ostal doma. Ko sem prišla domov, ga ni bilo več. Dedek ga je peljal k veterinarju, ni mu bilo več pomoči in edina rešitev, ki je prekinila njegove bolečine je bila inekcija  .  Čez dneve se je potme vlekla črnina. Vse je bilo tako tiho. Vstaneš in nihče ti ne zalaja za dobro jutro, ko prideš iz šole je predpražnik prazen, ni se potrebno več kobacati čez psa, ki ne odstopa iz svojega mesta, popoldan grem rolat s prijatelico, brez psa in zvečer odpade sprehod. Dan je pust in prazen. Hiša je polna njegovih slik, v kuhinji na mikrovalovki, na hodniku pri ogledalu, na klavirju, po moji sobi jih je še več. Na omari imam še vedno škatlo, kjer so vse njegove stvari. In še vedno (tudi če že imam novo psičko )  se usedem, pregledam stvari in se spomnim lepih dogodkov ki sva jih skupaj doživela. In se nasmejem in se zjočem, a potem je lažje.
 Letos smo začeli iskati novega kužka. Spoznavanje pasem, iskanje vzrediteljev, kaj od tega kužka želimo. In odkrili smo psarno monte gerass in našo malo Rivo. Zapolnila je tisti košček v našem življenju, ki je odšel.  S prejšnjim kužkom je nemorem in ne želim primirjati, saj je edinstvena in z njo delam precej drugače kot sem s prejšnjim (jo šolam, učim, prejšnjega pa so starši) . Četudi misliš da vse veš, pride nov pes in nova veselja in uganke, ki jih ne znaš rešiti zlahka, ampak se trudim in mislim da mi zaenkrat kar uspeva.
Da jo bomo preživeli...o tem ne razmišljam in niti nočem, saj že ko pride trenutek slovesa je dovolj težko, da bi se s tem bremenila že zdaj, ko jo vidim skozi okno vesela z očetom skače po travi pa mi še na misel ne pade.