Kaj pa če primerjamo pasme pete FCI grupe z recimo drugo FCI grupo. Velikokrat sem že zasledila, da so pasme, kot so špici in njim sorodni psi prvobitnejši. Kaj točno torej to pomeni? Da so starejši, da so bolj ohranili poteze svojih prednikov kot druge pasme, da so bližje naravi, da so bolj divji ali kaj drugega? Torej beseda prvobiten ni nujno povezana z zdravjem? Ta vprašanja se ne nanašajo konkretno na pse z Rininih fotografij, ampak na pasme.
Huh, težko vprašanje. Jaz mislim da so prvobitnejše pasme tiste, ki so bile še nedolgo nazaj odvisne same od sebe, ne pa samo od človeka. Recimo nek hrt je moral zajca uloviti sam, če je hotel jesti, nekemu borderju, ki po cele dneve pase ovce pa hrano hrano daje človek. Oba psa pa opravljata nalogo za ketero sta bila ustvarjena. V opisih kakšnih polarnih pasem ali pa hrtov velikokrat zasledim da imajo samosvoj karakter in da vse delajo po svoje, saj so v preteklosti za svoje preživetje morali misliti s svojo glavo. Če pa malo razčleniš besedo prvobiten pa dobiš prvi in biti. Po moji logiki bi to pomenilo da so to take pasme, ki so ohranile podobo svojih prednikov.
Po moje tiste pasme, pri katerih v zgodovini piše da so se razvile iz teh pa teh psov, ki so jih takrat pa takrat pripeljala ta pa ta ljudstva in so križani z temi in temi psi... niso prvobitne.
In današnja vzreja...Vsi smo zaverovani v to, da je to kar počnemo edino prav. Ampak kam bo recimo pripeljala vzreja nekaterih pasem, če se bo nadaljevalo tako. Jaz se na buldoge ne spoznam, ampak vzemimo jih za primer. Videz, ki ga zahteva standard, ni nujno povezan z zdravjem...ali pač? Kaj mislite?
Zaradi videza samega vrjetno ne bo nihče zbolel.
Tudi jaz se ne spoznam na buldoge, ampak kolikor vem buldogom ta velika glava s potlačenim gobcem dela precej težav. Psice preventivno kotijo s carskim rezom, povljajo se težave z dihanjem, psice so redko oplojene po naravni poti... Meni se to ne zdi vredu. Preveč ekstremno.Tudi čisto male pasme velikokrat kotijo s carskim rezom. Meni osebno se zdijo ekstremi sprejemljivi do tam, kjer se psi lahko plodijo po naravni poti.
Pri tistih psih iz puščave je selekcija verjetno hujša, tako da bolnih nisi videla, ker so poginili.
Če je selekcija hujša, pomeni da preživijo fenotipsko najbolj zdravi. Oboleli za gensko boleznijo v težkih razmerah bodo res težko preživeli. No, odvisno od bolezni. Lahko se neka bolezen začne kazat po določenem času, do takrat pa je pes lahko zelo uspešen in ima veliko potomcev. V takih primerih je čisto možno da se bolezen zelo razširi. Če pa se bolezen pokaže že kmalu po rojstvu pa mislim da taki psi nimajo dosti možnosti, bolezen pa se počasi izgubi.
Koliko je populacija gensko zdrava pa lahko samo ugibam. Možno da so vsi psi prenašalci, tisti oboleli pa pomrejo že takoj. Ne vem pa kako dolgo bi ta populacija lahko živela tako...
Tisti iz indije - nihče ni rekel, da jim ni težko preživeti. Pa še kako težko je živeti s takimi boleznimi. samo glede na to, da so fehtali, bolni niso bili nič na slabšem od zdravih, živeli niso dolgo, ker jih je bolezen pobrala, a dovolj dolgo, da so naredili nekaj potomcev. točne diagnoze nihče ni postavljal, šlo pa je v glavnem za zelo težke nevrološke probleme in razne oblike mišične atrofije, pa za najrazličnejše deformacije okostja recimo grdo skrivljene stegnenice... Da gre za dedne zadeve, se je dalo sklepati po tem, da so bile posamezne bolezni značilne za posamezna krdela, kjer so bili vsi člani bolj ali manj v sorodstvu.
Potem selekcija tam ni bila tako huda. Zdrav pes (oz. pes z milejšimi težavami, zdravih najbrž ni bilo veliko) je vrjetno dalje živel in večkrat paril. Ta primer je v bistvu dosti podoben "sodobnim" psom. Preživijo tudi tisti z napkami in tudi tisti lahko prenesejo svoje gene naprej.
A mogoče imaš kakšno sliko teh indijskih psov?
Pri sodobnih pasmah pa je stanje od pasme do pasme zelo različno, nekatere pasme so izredno zdrave, nekatere pa imajo že v osnovi težave povezane z njihovo zgradbo (preveliki, premajhni, predolgi, izbuljene oči, dolga ušesa....) Vendar moraš upoštevati, da psi v "civilizaciji" živijo bistveno dlje od svojih "primitivnih" sorodnikov. Šestnajsletniki danes niso nobena redkost, psi, ki so prepuščeni sami sebi pa živije mogoče leto, dve, petletniki so že redkost.
Ja, "sodobnih" psov nekatere značilnosti, ki bi njihove prednike "ubile", ne ovirajo v današnjem življenju. Jim je pač z rožicami postlano. Nekatere značilnosti pa gredo za moje pojme v prevelike skrajnosti...Sem par odstavkov višje govorila o tem.
A misliš da imajo res tako kratko življensko dobo sebi prepuščeni psi?
rina, ful dobre slikce! prvi pa drugi se mi zdita zelo podobna, s tem, da je drugi dolgodlaka različica ... tretji je podoben labradorcu, če na hitro (!) pogledaš ... ta mamica je podobna že kakšnemu dingu (mladiči po barvi ne) ... zadnji pa mi vleče na himalajskega ovčarja. samo moja opažanja ...
Hehe, Sammy. Prvi in drugi sta bila slikana ene 500 km narazen (ma ne me za besedo držat, vem samo da smo se celo noč vozili z vlakom), sta pa oba puščavska.
Tretji tudi mene malo spominja na nekaj labradorskega. Ta tretji je iz Asuanskega jeza. Tam je bilo več takih psov in so me ful presenetili. Je pa res, da je tam na Asuanu vse skupaj izgledalo ful bolj urejeno kot v Kairu in tam okoli. Možno da je nekdo enkrat tja pripeljal kakšnega labija. Ampak to so samo ugibanja. Uglavnem, od kje so te psi ne vem, so pa čisto drugačni od ostalih. Še en Asuanec - mladič:
Tist, ki praviš da je kot himalajski ovčar (Mogoče že izgelda tako, ampak Himalaja je pa res daaaaleč
) je bil pa v eni Nubijski vasi (tja smo šli na kamelah)
in je bil edini pes ki sem ga tam videla.
Pri vseh teh psih je zanimivo koliko dlake imajo nekateri. Ponoči se temperature kar spustijo...
lp, rina