Pozdravljeni.
Debati se pridružujemo tudi rančarji. Najprej naj vsem voščim srečno in zdravo leto 2014. Da pa tudi mi zakorakamo v novo leto z čisto vestjo, vam pišemo in odgovarjamo na nekatere vaše komentarje.
Ne želimo spreminjati nikakršnega mnenja, saj ima vsak pravico izražati svoje mnenje, pa naj bo to dobro ali pa slabo. Ne želimo niti, da spreminjate svoje mnenje, želimo samo predstaviti nekatere stvari, v malo drugačni luči in z popolnimi podatki.
Najprej bi radi povedali, da (kot že nekateri veste;)) delamo z konji in otroci že 24 leto. Naše delo temelji na prijateljskem in spoštljivem odnosu do konja. In tako kot smo delali že takrat, delamo še danes. Z istimi cilji, prvinami in namenom. Nikoli v vseh teh letih nismo trdili, da delujemo po principu naravnega konjarstva. Res je, da so naši konji bosi. No vsaj tisti, ki jim zdravstveno stanje to omogoča (npr. Enter ima platfus, zato ga kujemo na prav poseben način,…). Res je tudi, da želimo našim konjem omogočiti čim več gibanja in tekanja v izpustih, tako da jih imamo čez celotno leto zunaj. Seveda je njihova paša in tekanje prilagojeno temperaturam, saj je poleti čez dan prevroče, zato jih damo čez dan v hlev, medtem ko so ponoči zunaj. Ker so tako pogosto zunaj, dobijo za čez zimo toplo in gosto dlakico, kar jim omogoča gibanje v izpustih tudi pozimi (vsaj čez dan). Tako smo delali že na začetku (se pravi pred 24 leti), tako delamo sedaj in tako bomo delali v prihodnje. Še enkrat pa poudarjamo, da nikoli nismo in tudi sedaj ne trdimo da pri nas izvajamo naravno konjarstvo.
Večina naših sostanovalcev je podarjenih ali posvojenih. To velja od kokošk, do pavov, psov, muc ter konjev (in vseh ostalih živali, ki so pri nas). Vsak izmed njih ima svojo zgodbo, zgodovino, ki ga je oblikovala in ga spremlja še danes. Nekatere zgodbe so lepe, nekatere pa, na žalost, malo manj. Nekateri konji so mladi, nekateri stari, nekateri debeli, nekateri suhi. In nekateri imajo zdravstveno ali fizično hibo tet niso najlepši na pogled. Velikokrat so nas obiskovalci že vprašali, zakaj imamo take konje saj le ti niso primeri za »izgled« našega Ranča. Naj pa vas mi nekaj vprašamo. Kaj pa naj naredimo z konji, ki so nam (ali pa komu drugemu) služili, pomagali in zabavali celo svoje življenje? Naj jih avtariziramo ko le tega niso več zmožni? Mi rančarji se enoglasno strinjamo, da NE hvala. Čeprav niso več najlepši za človeške oči, jih mi vseeno spoštujemo in imamo radi, jim omogočimo lep in sproščen zasluženi pokoj. (Mislimo da ima naš Aronček pravico biti malo bolj suh in uvel pri svojih 31 letih!). In prav ti »drugačni« konji so naši najlepši srčki in dajejo našemu ranču prav poseben utrip!
Rada bi pa izpostavila samo eno zadevo, ki ste jo načeli v prejšnjih objavah. Rada bi povedala, da imamo mi, naši konji in naše živali na sploh, to srečo, da imamo najboljše veterinarje kar jih je možno dobiti. Tako so nam v preteklosti pomagali (in nam še zmeraj stojijo ob strani) g. Krušič, Špela Suhač , ga. in g. Salomon,… zadnje čase pa se vse bolj zanašamo na našega dr.vet.med. Jagodič, ki nam že nekaj let stoli ob strani v dobrem in slabem. Je pa res, da ga ne kličemo za vsako prasko in odrgnino, saj sta tako Darja kot Andrej zdravstvena delavca, ki sta svoje znanje na področju medicine dobro prenesla na konje, ter ga s tokom let dela z njimi še izpopolnila z raznimi seminarji in predavanji slovensko in svetovno priznanih veterinarjev/predavateljev. Vemo pa in se zavedamo da tudi onadva ne vesta vsega, zato ko je le to potrebno na pomoč pokličemo veterinarja.
Omenili ste nekaj naših »poškodovanih« konjev in njihovo zdravstveno (ne)oskrbo. Da ne bomo na dolgo opisovali naših dejanj in sankcij za vse živali, ki jih imamo, se bomo dotično opredelili le na enega. V kolikor smo »pravilno seznanjeni«, do sedaj nismo imeli (in ga še kar nimamo) slepega konja;). Imamo pa Enterja, ki ima mrenico na desnem očesu in mu le ta ne omogoča popolnega vida (malo pa še vidi=D). Enterja smo zdravili tako veterinarsko, osteopatsko, homeopatsko,… Na obisk in pregled je tudi prišel očesni specialist (očesni specialist POSEBEJ za konje), ki pa je rekel, da je oko popolnoma zdravo, ne ve zakaj je na njem mrenica ter ne ve, kako bi ga zdravil, lahko pa ga damo pod nož in bomo videli kaj lahko naredi. Operaciji smo se odrekli, nato smo zadevo poizkusili odpraviti z drugimi načini. Mrenice sicer nismo popolnoma odpravili, smo pa ugotovili, da, ko je naš lumpek spuščen mrenica skoraj izgine. Tako da, ko pridete na obisk na ranč, vas najprej pozdravi Enter, saj se prosto sprehaja po ranču (ne v ograjenih prostorih, temveč popolnoma in res prosto) in jezi ostale konje.
No, ponovno je nastal cel roman, upam da smo na nekatera vprašanja in nejasnosti odgovorili (če imate pa še kakšno vprašanje o katerem članu naše velike družine, le vprašajte ali na forum, ali na mail, lahko pa se oglasite pri nas in nas osebno povprašate, bomo veseli vašega obiska in vam z veseljem odgovorili
).
Pozdravčke iz »malo drugačnega« Ranča Kaja in Grom