Sem se odločil da spet malo obudim to temo
Torej, poletja je konec, dnevi so hladnejši, naši polarčki pa vedno bolj na trnih, saj prihajajo dnevi norenja do iznemoglosti
Mi smo tudi poleti malo trenirali, ponavadi v zgodnjih jutranjih urah, ko je bilo še sveže, v dnevih največje vročine smo pa raje poležavali v senčki ali pa se kopali v jezeru.
V nedeljo zjutraj smo se odpravili na malo večjo razdaljo ( bikejoring ), vpregel sem oba psa, ki sta zelo navdušeno skakala po pesjaku, takoj ko sta zagledala, da sem pripeljal kolo iz garaže. Nataknil sem jima oprsnici in že smo dirjali skozi gozd. Vlekla sta s tako silo, da so se mi solzile oči od hladnega jutranjega zraka in kot norc skakal s kolesom preko kamnov in korenin. Po približno 500 metrih nas pot pripelje na makadamsko gozdno cesto po kateri smo tekali večino časa. Po približno 8 km, pridemo v majhno vasico, kjer kljub zgodnji uri ne pridemo skozi neopaženi. Psa se odločita da si malo razgledata okolico, zato upočasnita na minimum. Po enem kilometru pridemo na asfalt. Pot mirno nadaljujemo, nikjer žive duše, sliši se samo zadovoljno praskljanje osmih tačk po cesti. Čuti se že rahla utrujenost, mogoče pa se mi je samo zdelo
Vseeno ustavim psa, iz nahrbtnika vzamem posodo za vodo in jima polno nalijem. KAS, kavalir pusti, da XENA prva pije in se nato odžeja tudi on. Lepo počasi nadaljujemo proti domu, še 4 km in smo doma. Zadnjih 500m odvežem psa, ki lepo sproščeno skupaj z mano stečeta domov
Res je bilo krasno nedeljsko jutro, ki ga nebi zamenjal za nič na svetu, potem ko pogledaš tisti zadovoljni izraz mojih dveh pesjanov, ko sta se ulegla v jutranjo roso, dvignila smrček kvišku in napol priprla učke, za požret bi rekla Janka
