Mojemu pa gre malo na bolje. Če zunaj res hudo pokajo se itak čisto potiho privleče v mojo spalnico

(kamor drugače nima dostopa). Se mi pa zdi da je pri njemu res najbolj pomagalo to da sem dala glasbo res na glas (elektronika je itak najboljša za to) in ga ignorirala. Se trudim da sem sama čimbolj sproščena da ne poslabšam njegove nervoze.
Ko sva na sprehodu ga poki ne motijo toliko ker je on v svojem elementu, če pa začne pokat ko je blizu hiše bo pa postal nervozen in se šel skrivat v hišo. V tem času sem omejila sprehode in greva na sprehode samo podnevi ponoči pa ne ker ne želim da bi doživel kakšno slabo izkušnjo v smislu mulcev ki bi nama vrgli kakšno petardo.

Nevihte ga veliko bolj znervirajo takrat mi niti lulat ven noče it. Pa še prestopa se nonstop ga zelo težko umirim.
Every now and then a dog comes along who is truly special, a dog who touches the heart so deeply and connects to the spirit so strongly that it's clear no other dog who comes after will ever affect us in in the same way. Some call this their heart dog or soul dog. My soul dog was Mojo." N.W.