Moja je streloplaha, ampak je spet primer zase.
Ne vem točno kdaj se je vse skupaj začelo, ker od začetka ni bilo problemov. Tudi reševalski predizpit je opravila s pokanjem plašilne pištole. Mislim, da se je problem pojavil enkrat, ko so par metrov stran v zrak vrgli celo serijo ognjemetov in se je ful ustrašila. Možno, da sem takrat tudi sama narobe odreagirala, samo se ne spomnim točno kaj je bilo
Če grmi in je doma, gre ležat v svoj "brlog" pod stopnicami. Če grmi in smo zunaj ali treniramo iskanje, ni panike.
Če pokajo petarde ali ognjemeti in je doma, gre ležat v brlog ali nekam v mojo bližino, ob tem pokanju se lahko tudi zamoti s trikci in sprejme hrano. Letos je bila preveč v stresu le za polnoč, ko je zelo pokalo in takrat je šla ležat pod mizo in čakala da bo mimo. Ob vsem tem se ne trese in ne diha skozi usta.
Če je na treningu iskanja in padajo petarde normalno dela, a slabše laja. Zadnjič sem ugotovila, da jo občasni glasni poki petard na poslušnosti ne motijo. Bi se pa skoraj sigurno prestrašila in se zaprla, če bi dosti blizu šla v zrak serija ognjemetov.
Če sva na sprehodu in v bližini mečejo ognjemete, pokajo petarde se vidi, da je prestrašena in želi stran, a se zna po koncu pokanja tudi sprostiti.
Pri strahovih je tako, da se nadgrajujejo, če jih je več zaporedoma. V eni knjigi sem prebrala, da jo to obrambni mehanizem. Kot, če se voziš po cesti in se par metrov od tebe močno zaletita dva avtomobila. Ustrašiš se, sproščajo se hormoni stresa (ki ti v naravi recimo rešijo življenje) utrip se poveča, hitro dihaš in tako dalje. Če se pelješ naprej in se še enkrat zgodi podobno, se strah še stopnjuje. Ko naslednji dan sedeš v avto, čakaš na semaforju in v bližini recimo nekomu pade neka težka kovinska stvar na tla, veliko bolj burno odreagiraš nanj, kot bi sicer, ker je raven stresnih hormonov od prejšnjega dne še vedno povečana.
Zato svetujejo, da pri takšnih zadevah, če je možno, psa kakšen teden ne izpostavljaš več temu česar se boji, ampak počakaš, da se hormoni umirijo in potem počasi začneš dodajati strašne stvari.
Pri Ginny sem to opazila par let nazaj, ko se je zaradi serije strašnih zvokov začela bati tudi zvoka klikerja, ki ga pozna že celo življenje in je vedno povezan z dobrimi stvarmi. Strahovi so se nalagali nekako tako: najprej je bila močna nevihta z grmenjem, potem nekaj pokov v bližini, zapiranje kovinskih vrat, kliker. Takrat me je sicer ful ujezilo, ker je zgledalo kot da se je naenkrat začela bati nečesa, a v bistvu se je strah skozi cel dan nalagal.
No, od tega je minilo že nekaj časa in z veliko vaje se stvar obrača na bolje. Če ne bi potrebovala strelomirnega psa zaradi reševalskih izpitov, se s tem najbrž sploh ne bi ubadala in bi pač nekako preživela tistih 14 dni decembra v strahu.
Za drugega psa pa ne morem povedati, ker ga nimam