Zavetiščni boks > Društva in Zavetišča

Društvo za zaščito živali Pomurja

(1/12) > >>

epona:
Društvo za zaščito živali Pomurja
p.p. 30
9000 Murska Sobota

Tel. št.: 070/879-212, 040/736-313, 031/528-396

E-pošta: [email protected]

Spletni naslov: http://www.dzzpomurja.si

DAVČNA ŠTEVILKA: 19446993

NLB d.d., Ljubljana, Podružnica Pomurje št.: 02340-0256066415

Lepo pozdrav iz Pomurja! :)

RokaRoki:
Vsa čast temu društvu, dobro deluje, a menim, da se mora predstaviti tudi njegova druga plat.
Zadnji dobri dve leti imam svoje društvo, DZZŽ Škofljica, tudi s DZZŽ Pomurje sem bila povezana že skoraj dve leti. Sodelovanja sicer ni bilo kaj veliko, bolj kot podpora pri obveščanju javnosti, odnos je bil prijazen in korekten, a smo videli, kje bi bila skupna pot za sodelovanje.

Ko sva se z možem preselila v Mursko Soboto, jim je pričel pomagati s transporti živali v začasne domove po Sloveniji. Sama sem videla možnost v pisanju člankov, kar mi leži, tudi v pisanju prijav, v delavnicah po šolah, delu na stojnici, s čimer so se strinjali, razne članke so po lastnih besedah ene od članic celo potrebovali.

Nato sem zaradi ekonomičnega dela društev pomislila, da bi svoje društvo zaprla, saj smo člani razpršeni, en član je pripravljen nuditi pravno pomoč tudi brez članstva, drugi je dobil družino, ena članica pa ima tako ali tako že DZZŽ Trebnje, s katerim smo vzajemni člani. Tako sem želela narediti kaj več za to društvo, obenem pa bi bila vključena v DZZŽ Pomurje, ki je edino in najbolj prodorno na tem območju. Bila sem mišljenja, da je bolje, da delujeta dve močnejši društvi kot tri šibkejša.

Tako sem jim septembra poslala e-pošto, v kateri sem jih vprašala za mnenje, kaj menijo o tem, da bi se vključila v njihovo društvo, zanimala me je tudi zaposlitev preko javnih del v društvu, saj so v tem času imeli kar 5 oseb zaposlenih na ta način. Nato pa sem nepričakovano naletela  na zid. Prej prijazen odnos se je takoj spremenil v hlad. Ena članica, čeprav je zaposlena preko javnih del, je na hitro odgovorila, da mi ne more pomagati. Bila sem začudena, zanimal me je opis dela kot tak ter formalna ureditev zaposlitve, in če ne znaš ali nočeš nič povedati o svojem delu, je res čudno.
Predsednica društva pa je previdno napisala, da zdaj najbrž že poznam njihov način dela, da se ne smemo preveč izpostavljati in da se strinja, če sem pripravljena sprejeti "njihov način dela". Kakšen način je to, ni pojasnila, niti omogočila, da ga spoznam. To, da jo je strah, da bi se zamerila VURS ali policiji, sem pomislila že kdaj prej in na to so namignili tudi drugi člani društva.
Sama sem mnenja, da se moramo tudi izpostavljati, če je potrebno, da nas ne sme biti strah institucij. Saj delamo za živali, ne za lasten ego, za to, da ostanemo lepi in čisti. Imamo legitimno pravico pričakovati od ustanov, da samo ravnajo v skladu s pooblastili. Če bi vsak državljan ravnal tako, bi imeli veliko bolj urejeno državo ...

Ker mi ni bilo jasno, kaj točno misli s tem, sem predlagala sestanek. Načeloma se je strinjala, a pobude ni bilo, tudi po moji pobudi ne ... Po dveh tednih me je vprašala, če pridem delat na stojnico. Bi, z veseljem, a sem vedela, da bom odsotna. Ni mi bilo žal zavrnitve, saj sem takrat že čutila, da nekaj ni čisto, nisem hotela, da me izkoriščajo, preden razčistimo zadeve. Če nisem vredna ne odgovora ne članstva, je to ponižanje. In če nas kdo ponižuje, težko sodelujemo z njim ...

Očitno sem se dobro odločila. Pričel se je molk, dolg mesec in pol. Vmes so mirno na sestanku novembra sprejemali nove člane.
Seveda mi je bilo jasen pomen tega molka. Vseeno sem počakala čas, v katerem ti je dolžan odgovoriti tudi vsak javni uslužbenec, nato sem jim po dveh mesecih od mojega predloga za članstvo poslala dopis, da njihov molk razumem kot zavrnitev svojega članstva.

Moja trditev sploh ni bila zavrnjena. Spet ignoranca, z izjemo ene članice, ki je poslala e-pošto s sprenevedanjem, "da si ona le želi narediti kaj dobrega". Čeprav je ena od ključnih članov, se je naredila šibko in nemočno, kot da ni del društva. Na moje vprašanje, zakaj pri tem ne sprejme moje pomoči, in bi lahko naredila več in bolje, ni znala odgovoriti. Očitno jim ne gre za to, da bi naredile kaj kvalitetneje, več, bolje, kot doslej, temveč so zadovoljne z občutkom, da sploh kaj naredijo. Občutek lastne plemenitosti je očitno vreden več kot konkreten rezultat. Tudi če je dober - zakaj ne bi bil še boljši?

Očitno se tudi tu pojavlja slovenski sindrom zapiranja vase ter vztrajanja pri povprečnosti, ko je neka institucija vedno bolj sama sebi namen, saj jo prevzame majhna skupina ljudi, ki jih zanimajo samo njeni interesi, in pri tem topogledo ne vidi dejstva, da z zapiranjem vase krati sebi kvaliteto dela, s čimer prikrajšuje uporabnike svojih storitev, torej v tem primeru živali. Slepota ne vidi dejstva, da z neustreznim odnosom do ljudi škodimo živalim, da je pomemben odnos do vsakega posameznika. Napuh narekuje namišljenim poklicanim, da se trudijo za dober vtis v javnosti, in tako postavijo formo pred vsebino. 

V tem času sem slišala nekaj osupljivih dejstev o tem društvu. Predsednica društva članom, ki njej oziroma privilegiranim članom niso po volji, kar sama reče, naj se izčlanijo, tudi, da je s svojim odnosom že pripomogla k izčlanitvi nekaterih članov. Seveda bi o tem moral odločati zbor članov, morebitni očitki bi morali biti dokazani  ... Takšni člani tudi ne morejo prejeti zapisnikov sestankov, češ da ne obstajajo. Sredstva v društvu, npr. za s/k živali, se delijo tistim, ki so pri koritu, manj privilegirani člani sredstev sploh ne dobijo. Seveda težav s sredstvi ne bo nikoli, saj je predsednica društva tudi davčna inšpektorica.

Vse to je groba zloraba delovanja društev, verjetno to društvo krši tudi svoj lastni statut. Društvo, ki med svoje cilje šteje tudi pridobivanje novih članov, ne bi smelo ravnati tako, takšno ravnanje je neetično.

Vsako društvo ima pravico, da izbira svoje člane, tudi to društvo ima pravico, da zavrne resnično neprimerno osebo. A  tem mora odločati vso društvo, ne izbranci, nujno in pošteno je treba navesti razloge za zavrnitev, ki jih je nujno dokazati, drugače lahko gre za klevetanje osebe.
Pojasniti razlog, to je vse, kar sem želela na koncu, a očitno ne zmorejo niti toliko poštenosti in poguma. Pomislila sem, da je morda razlog, da je ena od članic, ki je sicer osebno ne poznam, morda tudi članica mariborskega društva, na katerega morebitno sporno delovanje sem v preteklosti že opozarjala tudi sama. Najbrž bo pomembnejši razlog to, da si direktno, brez zavijanja v celofan, prizadevam za etično in kvalitetno delovanje na področju varstva in zaščite živali ter sedaj tudi širšega okolja, in nisem pripravljena podpirati dvoličnosti nekaterih akterjev na tem področju. Nasprotujem temu, da se kot problem obravnava tisti, ki opozarja nanj, kot sedaj jaz, in ne problem sam oziroma njegov povzročitelj ... Morda je vse to razlog, lahko samo ugibam.
Zagotovo pa članstva v društvo sedaj niti ne bi hotela sprejeti, tudi če bi bilo možno.

Seveda je skoraj odveč reči, da sedaj ohranjam svoje društvo. Društev, ki si želijo povezovanja, saj vedo, da tako lahko delujejo bolje in učinkoviteje, je na srečo še nekaj, saj se bomo v bodoče povezovali tudi z društvi, ki delujejo na področju okoljske problematike.

Toliko o drugem, bolj skritem in mračnem obrazu menda aktivnega, prijaznega ter agilnega društva. 

Davor:
Bi človek pričakoval da je vsaj tem skupinam primarni motiv žaščita živali in ne osebna korist , temu primerno bi morala biti ravno ta društva transparentna in odprta

RokaRoki:
Se strinjam. Težava pa je tudi v tem, da v tej državi ni organa, ki bi nadzoroval delo društev, kar vem iz neke druge zgodbe, v katero nisem bila vpletena, a se je končala bolj kruto.
Je pač tako, da je v živalovarstvu veliko ljudi, ki jim več pomeni, da se sebi zdijo plemeniti, kot to, kaj v resnici naredijo. Vidijo le kratkoročna dejanja, npr. da ozdraviš žival, kar je sicer lepo, ne vidijo pa dolgoročnih zadev, npr. da s primernim odnosom do nekoga posredno povzročiš, da se bo lahko pomagalo večim živalim.

Šapa:
No pa da se pove še druga plat zgodbe... Barbara očitno je tvoj namen oblatiti čim več društev in s tem posledično škodovati čim več živalim, enako si namreč naredila nekaj let nazaj z Mačjelovko, zdaj si se spravila pa še na društvo, ki je eno najbolj aktivnih v Sloveniji. Očitno so vsi, ki ne ustrežejo vsaki tvoji želji in ne delajo točno tako, kot si si ti zamislila, slabi. Pa je resnica daleč od tega..

Jaz sodelujem z društvom Pomurje že dobri dve leti, pomagam predvsem z začasnim nameščanjem psov, ki potrebujejo pomoč. Do danes smo v nov dom spravili že DVANAJST psov, pa sem štejem le pse, ki so bili pri meni v začasni oskrbi. Tistih, ki so bili začasno nameščeni drugje in so že v novih domovih je še mnogo več. Sodelujem s tem društvom predvsem zato, ker mi je všeč njihova vizija in njihov način dela, punce so si zadale izredno težak cilj, urediti stanje v pomurskih ciganskih naseljih. Toliko terenskega dela, kot ga opravijo oni bi rekla, da ga pri nas ne opravi nobeno drugo društvo. Poskrbeli so za ureditev življenjskih razmer mnogim živalim, za sterilizacijo/kastracijo mnogih živali, za ozaveščanje lastnikov o pravilni oskrbi živali, prav tako smo pa s skupnimi močmi poiskali nove domove mnogim psom in mačkam in jim bomo pomagali na ta način še naprej. S takimi stvarmi se društvo sooča vsak dan na terenu (večina živali v filmčku je že v novem domu oz. jim je društvo pomagalo do boljših življenjskih razmer):

http://www.youtube.com/watch?v=xl7S-6bXuyY

Poleg vsega terenskega dela, ki ga opravijo si pa vseeno vzamejo čas tudi za ozaveščanje mladih, redno namreč izvajajo predavanja v vrtcih in šolah, do zdaj so izpeljali že 50 predavanj po osnovnih šolah, ki se ga je udeležilo 2051 učencev ter številni učitelji. Kolikor spremljam vso sceno tako aktivno še nobeno društvo ni izvajalo izobraževalih predanj med mladimi in sem vesela ,da se tudi na tem področju premika. Upam, da se bo sčasoma kaj takega razširilo po celo Sloveniji. S tem da se tudi tukaj dobro delo društva ne konča, namreč pripravljenih imajo veliko izobraževalnih letakov s širšega področja zaščite živali, redno organizirajo različne akcije, redno imajo stojnice na vseh večjih prireditvah in trgovinah, objavljajo izobraževalne članke v časopisih, ostalih medijih, itd. Če še kdo dvomi v delo tega društva naj si prebere celotno temo na sosednjem forumu, kjer punce redno objavljajo svoje aktivnosti:
http://www.mojpes.net/forum/index.php/topic,26759.0.html

En majhen del tistih, ki so jim pomagali do boljšega življenja:
Mary

Spock

Don

Riki

Je pa treba pri društvih razumeti, da vse to delajo ljudje v svojem prostem času, vso delo, ki ga opravljajo je PROSTOVOLJNO, nihče ni plačan in nihče se ne okorišča na račun tega. V vsakem društvu pride do nasprotujočih se mnenj, delo je stresno in še v nobenem večjem in bolj aktivnem društvu pri nas niso stvari vedno potekale brez konfliktov, do tega pač pride. Jaz opažam, da predvsem zaradi tega, ker je vpletenih preveč žensk in tako še hitreje pride do kreganja, ampak ta problem se pojavlja povsod, v kinoloških društvih, v zavetiščih, v društvih za zaščito živali, itd. Nikoli ne bo tako, da bo čisto vsem prav. Konflikte se rešuje na privat in ne preko forumov, sploh pa ne preko forumov na katerih člani društva niti se sodelujejo.

Jaz vem, da za aktivno delovanje na področju živalovarstva ne rabiš biti član nobenega društva, niti ne rabiš ustanavljati novega društva. Tisti, ki si res želi pomagati živalim bo to storil ne glede na to s kom pride v konflikt zaradi banalnih stvari, ker pomembno je izključno in samo to, da se pomaga živalim. Jaz nisem aktiven član nobenega društva, na različne načine pa pomagam vsem tistim, ki me najbolj potrebujejo. Z društvom Pomurje uspešno sodelujemo in bomo tudi v prihodnje.

Navigacija

[0] Kazalo Sporočil

[#] Naslednja stran