diva1, svaka ti čast za dobro opravljeno vlogo vzrediteljice. Zares vredno vsake pohvale, vsaj kolikor spremljam vašo koker sceno.
Tudi jaz sem v drugo izbrala odličnega in predvsem ljubečega vzreditelja, ki ima svoji dve psički rad in se z njima veliko ukvarja. Je pa potrebno povedati, da sem v drugo psa izbirala popolnoma drugače, ker smo se prvič nasral, da se bolj skoraj ne bi mogli. Pa je tudi prva psička rodovniška in z zvenečimi CHji v rodovniku (kakšnega pravega dela pa že več generacij niso niti na daleč videli)- trenutno je stara 11 let. Alergij miljon in na vse živo, tako, da je potrebno prekleto pazit tudi na to kje kdaj kaj cveti, pa s čim kdo gnoji travnike ipd. Dedno obolenje oči, je slepa 60%, v mraku ne vidi več (kar je škoda, ker recimo poleti je vedno rada lovila žogice zvečer, ko se je ohladilo). Konstitucija tipična 'razstavno-uspešna', (pre)kratke noge, nabit trup- okej, saj kerni so svaljki že sami po sebi, ampak vzreja v skandinavskih državah, če ne drugega, producira veliko bolj vzdržljive pse. Moram sploh govorit o pogojih v katerih so bili mladiči? Na časopisnem papirju, poscani in posrani, pri 3 mesecih trave še videli niso. Ko smo prišli vse živčno, psi lajali iz dnevne sobe. Moram povedat, da je bil vzreditelj eno najbolj zvenečih imenih slovenske kinologije še do pred kratkim? Tako je. Takšni veljaki namesto, da bi dajali zgled s svojimi dejanji in odgovornostjo, delajo kakor pač delajo.
Lepo bi bilo, če bi bila vsa rodovniška vzreja takšna kot jo prakticira vzreditelj mojega psa, pa diva1 pa še marsikdo tudi na tem forumu. Takšna, da bi kot celota ponujala več kot dovolj razlogov zakaj je toliko boljša kot vsi preprodajalci, mešetarji in šteparji. Lepo bi bilo...
Seveda, Lanabela, tudi pretirano velik strošek ne bi bil, da bi šarplaninko peljal k šarplanincu in tornjaka k tornjaku in kraševko h kraševcu. Jaz bi to pod vsakim pogojem storila, če bi želela potomca točno svoje psice/psa. Drugi pa ne vedno, in niti nisem želela pametovat, da je to nekaj najbolj brihtnega, kar človek lahko naredi. Niti ne podpiram tega, razumem (in sprejemam) pa, da imajo nekateri pač svojo pamet in morda tudi določene slabe izkušnje. Kaj storiti? Pogovor, oseben pristop, vsaj v takih primerih. Zavedam pa se, koliko energije in potrpljenja je potrebnega, da se ljudi prepriča v nek drug prav. Zanimivo mi je npr. da se rejcem drobnice celo ponuja zastonj, subvencionirane pse, ampak nekateri kljub temu ostajajo sumničavi, češ, kaj mi bodo podtaknili. Ponuja se jim nadzor, zamenjava psa, če ne izpolnjuje kriterijev. Ponuja se jim pomoč pri usmerjanju psa od izkušenih in še pa još. Pa nekateri kljub temu ostajajo zaprti za take predloge.
Je res, kar je rekla diva1. Ne morem pametovat, nisem še gor spravila legla. Vem pa, koliko živcev, slabe volje, žalosti... lahko sproducira tudi rodovniška neodgovorna vzreja. In najbrž toliko več tega še neodgovorna nerodovniška vzreja. Upam, da bomo enkrat res vzpostavili dober sistem nadzora in sledljivosti. Ampak to niso zgolj zakoni, mislim, da je Lanabela že povedala; veliko je tudi mentalitete...
Strinjam se damayanti, da se bolj ne bi mogla.
Me pa zanima, se pogojni rodovnik lahko dodeli vsakemu psu, ki kaže določene kvalitete za delo na lovišču ali je potrebna DNK analiza za dokazovanje 'čistokrvnosti'?