Taar, mislim da smo tukajle vsi skupnega mnenja, da obstajajo odgovorni vzreditelji in med slednjimi tudi smatram vzrediteljico svojega psa, ampak resnično, nekateri greste že v skrajnosti, ki nima stvarne podlage.
Kakšne podlage nima? Navajala sem izrecno primere, ki jih jaz osebno poznam. Zgolj za ilustracijo, ker vedno znova poudarjaš, da je rodovniško=šteparija. Nerodovniško pa je beseda, ki nima stvarne podlage, ker je nesmisel.
Razumem, da kot vzreditelj itako drugega mnenja ne moreš biti in se poje brezpogojno glorijo rodovniku, se pojavlja elitizem
Nisem noben vzreditelj. Razstavo sem videla od znotraj ene 4x. Dvakrat smo tam tekmovali agility, dvakrat sem šla mladiča socializirat in kupovat priboljške. Imam 9-letno steriliziranko, ki je ne bi parila, tudi če ne bi bila sterilizarana in bi mi ponujali denar v naprej. Mladič bo mogoče, ampak res zgolj hipotetično, mogoče kdaj po kom skakal, pod pogoji:
1. da bo kaj pokazal v agilityju
2. da se bodo zanimali vzreditelji, ki sami tekmujejo v agilityju in se jim bo zdel primeren za njihovo agilitaško psičko
3. da bo on opravil vse obstoječe zdravstvene teste, ki veljajo za to pasmo v svetu, ne zgolj to, kaj je pogoj za vzrejo v Sloveniji
4. da bo seveda prestal vzrejni pregled
5. da bo psička enako zdravstveno pregledana.
Ja, res veliko čejev, ampak samo pod temi pogoji bo deležen kake akcije. Drugače se mi zdi nesmiselno.
O srditem komuniciranju pa raje poglej vse svoje poste nazaj v tej temi. POnavljaš eno in isto, znova in znova. Ne da se ti dopovedati. Ti poskusim napistati nekaj pozitivnih primerov, pa v tem vidiš zgolj elitizem.
Če pa tukaj kak vzreditelj sveto zagovarja svoje stališče, je to pa zato, ker skušajo delati dobro, živijo za svojo pasmo po več desetletij. Poglej, vem za tibetance, da vzreditelji hodijo celo v TIBET gledati izvirne pse in iščejo primerke, ki bodo obogatili pasmo. A misliš, da imajo od tega kak profit? To počno zgolj iz strasti do svoje pasme in verjetno ker želijo pogledati, kako razširiti genetski potencial. In ker jih zanima, kakšni psi so v Tibetu. Ne vem, zakaj se ti zdi to tako nenavadno. Eni pa hodijo v Nepal in Patagonijo na trekinge, drugi poležavat na plaže Tajske. Eni pa gredo po zakontih vasicah iskati izvor svoje pasme. Mislim, res čudno. Če mladi pobje, ki začnejo služiti, na tisoče evrov porabijo za motorje in dodatno opremo svojih avtomobilov, ne zakaj, bi bilo prepovedano in elitno iti v Francijo po psa, katerega vzreditelja si spremljal 5 let. A misliš, da je po petih letih 100 evrov gor ali dol kaj važno? Mimogrede, moj vzreditelj je imel čisto primerno ceno, tako kot velja za pasmo v zahodnih državah. Mi je bilo do zadnjega dne tako in tako neokusno spraševati o ceni in mi je bilo vseeno, kakšna bo.
sem rado prebral te tvoje izkušnje iz tujine in vzreje , ampak ne vem čemu bi bilo to relevantno. Vem, da so drugje po tujini zadeve občutno na boljšem nivojo in milje pred nami, vem da standard ni vse za delovnega psa, poudarjam , da vse ni črno, in je veliko odličnih vzrediteljev z referencami, ampak izključno uporabljaš zgolj ektremno pozitivo, skorajda ideološko, potem pa jaz zavajam...
Kaj je tu ekstremno pozitivnega bilo? Ja, mojemu vzreditelju je pač pomembno, kaj in kako dela. Mladički so bili vzagajani pragmatično in niso ležali na roza pliških. na vrtu so se tepli kot vsi normalni mladi cucki. Meni se ni zdelo tu nič elitnega, niti posebnega. In ne vem, zakaj bi se otepali dobrih praks iz tujine. Tudi kajenje so prej prepovedali v severnih državah, kot pri nas. Pa so se pri nas do krvi borili proti prepovedi, zdaj pa vse funkcionira, kot da se kadilo nikoli ni po lokalih.
kar se pa tiče cene mladičev, pa so določene odlične delovne pasme, ki mogoče niso tako privlačne na izgled in zato ne privlačijo množic, smešno poceni. Z rodovnikom. nemški lovski terierji so resnično za smešen denar. Hrvaški ovčarji so za moje pojme resnično prepoceni. Pač ne privlačijo množic, ker so zgolj črni (in še bolje za njih). Tako da res, cena in rodovnik nimajo nobene veze.
Na primer pri moji pasmi nerodovniških ne moreš dobiti, še nikoli nisem slišala, ker enostavno so vzreditelji toliko prisebni in spet niso tako znana pasma, da bi si jo množično želeli. A si se kdaj vprašal, zakaj je moda 'brez rodovnika, ampak pasemski' najbolj razširjena pri najbolj razvpitih pasmah, ki so na TV oglasih in ki jih imajo kvazi-zvezdnice? nekaj pritlikavih pasem (za špelce z torbicami po 200 evrov, za psa pa se ji ne da čakati več kot 2 tedna). V devetdesetih zlatkoti in prinašalci, zdaj bolj berniji. Pa obvezno še psi tipa bul za lokalne mafijozote. Kar poglej na tem forumu v temo Obalnega zavetišča in boš videl enega bulčka za drugim v zavetišču (ampak nobenega hrvaškega, šetlanskega, pirenejskega ovčarja, niti šapendoja ali markiša).
In ja, pomembno se je spustiti v vrste povprečnega bodočega kupca kužka. In temu je namenjen ta forum. In zato še enkrat apeliram nate, da premisliš, kaj pišeš, da ne boš zavedel kakega od novopečenih kupcev, ki sem pridejo po informacije. Jaz sem prvega psa v vsem svojem daljnem sorodstvu šla kupiti na Madžarsko pred devetimi leti.Nisem pojma od pojma imela. Sem najprej pogledala v salomonca in našla oglase za vse mogoče pasme. Ko sploh še nisem vedela, katero pasmo bi. Ampak že ko sem listala po otročji pasji enciklopediji, sem gledala samo pasme, pri katerih je pisalo učljiv. ker se mi je zdelo samo po sebi umevno, da se psa nekaj uči. In ja, strašno priznati, ampak mislim, da sem poklicala celo na eno od številk v Salamoncu, groza, verjetno tega razvpitega prekupčevalca. Seveda niti pod razno ni imel pasem, pod katerimi je pisalo, da so učljive, mi je ponujal pa zato prinašalce in velike švicarske planšarske pse. No, pa sem nekaj časa kupovala Kinologa in enkrat je bil noter oglas madžarske vzrediteljice za mojo pasmo. Ja, bil je sicer nakup na blef, ampak glede na to, da še v življenju nisem imela psa, niti noben od mojih znancev, sem jo še kar dobro odnesla. pa sem bila zelo povprečen nov kupec in kot študentka z bore malo denarja. Tako da Davro, ne imeti novih kupcev za čisto neumne in omejene.
Pa še primer dveh familij iz moje ulice.
Pri so premožni in se imajo za zelo visoke. Imajo bokserja, nerodovniškega. Mimoidoči jim je na sprehodu (!!!) ponudil svojo kuzlo, da bi malo imeli mladičke. Vprašali so me za nasvet, ali naj iz te paritve vzamejo samičko ali samčka. Pa sem jim razložila, kaj je to reja mešancev, štepanje, zdravstveni pregledi. In pazi, ob pasmi, ki niti ni tako zdravstveno neoporečna. So rekli okej, ne bomo. No, potem pa se letos njihov oče pohvali mojemu očetu, da so njihovemu mačotu v pesjak pripeljali eno kuzlo in da je veselo naskakoval cel vikend. Oba mešanca seveda. Zdravstveni pregled se začne in konča pri cepljenju stekline verjetno. Ampak v ljubezni je vse dovoljeno, a ne?
Druga družina pa ima punčko, ki si je eno leto želela psa. Mene spraševala, pa sem ji razložila, zakaj ne na bolhi kupovati. Pa so šli res pohvalno, celo v zavetišče na ogled. Všeč ji je bil en srednje velik pes tipa bul, pa sem jim spet (racionalno) odsvetovala. Potem pa so videli oglas, da oddajo mladička pomeranca, sicer brez papirjev, ampak oddajal se je zastonj, ker ga je kupil par in se je izkazalo, da je dekle hudo alergična. Punčki sem dala celo boks za psa, ki ga je moj mladič prerasel in ko so insistirali, da mi plačajo, sem rekla, naj gredo raje za ta denar v malo šolo in zdaj hodijo.
Evo, vidiš, dva primera mešancev (kao rodovniški brez papirjev). VSI PSI ZASLUŽIJO spoštljivo ravnanje, skrbnega lastnika, ampak zgoraj sta dva primera, kako se ponudi dom mešancu, ki se oddaja, in kako se služi z mešancem. Velika razlika. Pa so tisti ta prvi povsem pri denarju, da si kupijo še enega čisto lepo rodovniškega psa, ali dva.