Hudma, druga mnenja sicer dopuščam, a zaradi njih ne odstopam od svojega. Razen, če me uspejo drugi prepričati. Pogosto me. Če so na njihovi strani tudi dejstva, s katerimi znajo podkrepiti svoje mnenje. V primeru nerodovniške vzreje me ne bodo več. Moje mnenje namreč ni bilo vedno tako zelo odklonilno - so me pač izučile izkušnje. Mnenje ima lahko vsak kakršnega koli si želi in ga lahko zagovarja kolikor mu drago, a dejstva, ki so, kakršna pač so, ne glede na to, ali so nam všeč ali ne.
V tvojem primeru: kupil si psico od dveh (rodovniških) labradorcev. Če so vzreditelji njunih (rodovniških) prednikov dobro opravili svoje delo in če kombinacija ni bila posebej neposrečena, bodo mladiči toliko v redu, kolikor so bili v redu njihovi (rodovniških) predniki. Kar boš vedel čez dve do tri leta, nič prej. (btw, kakšni so bili pa izvidi od rtg kolkov in komolcev obeh staršev?) Ker se lastniku psice ni ljubilo delat vzrejnega pregleda (recimo, da ga res ni delal in ne da je psica pri vzrejnem pogrnila) bodo vsi njeni potomci (ki jih ne bo malo, glede na to, da naj bi se za nerodovniško vzrejo odločil zaradi čim pogostejših legel) za pasmo izgubljeni. Njihovi potomci v parih geneacijah ne bodo več imeli dosti skupnega z labradorci.
Zato: vsi zagovorniki nerodovniške vzreje kao pasemskih psov, bi se morali zavedati, da si lahko svoje poceni (saj to je glavno, mar ne) x pasemske pse privoščite izključno zato, ker se drugi še trudijo s solidno rodovniško vzrejo. Če rodovniške vzreje ne bi bilo, bi tudi x pasemski izginili v parih generacijah.....In če bi, tako kot je bilo predlagano v sosednji temi, parili mešance, križance, pasemske...vse povprek, brez kakršne koli druge selekcije kot nemara zdravje, bi ne dobili milijon barv in oblik, med katerimi bi lahko izbirali, ampak precej sivo enoličnost paria psov. Ki niti ne bi bili nujno zdravi, o uporabnosti pa raje ne govorim.