http://pasjidnevi.blogspot.com/2008/04/evolucija.html 
Homo sapiens. Danes sem si za dobro jutro pogledala posnetke Skinnerja in njegovih golobov za inspiracijo pred agility treningom in lažje spopadanje z morebitno nespretnostjo tečajnikov pri nagrajevanju in označevanju (dobrih in slabih) vedenj psov. Skinner je bil pameten človek.
Homo erectus. Kaj morem, tudi leta izkušenj ne pomenijo nujno pravilnega delovanja. Danes sem po dolgem času pozabila, da kljub ne ravno veličastni višini moja glava vendarle sega malo bolj v višave kot okvir od vrat na pesjaku. Mislim, da je ob udarcu zabolelo še soseda, ki je ravno šel čez dvorišče in me pozdravil...
Homo habilis. Dobro, ne morem jim zamerit, ker so le začetniki, ampak me vseeno zanima, ali obstaja človek, ki v prvih mesecih učenja agilityja vsaj v 25% zadane pravilno smer francoskega obrata. Priznam jim tudi oteževalno okoliščino, da morajo poleg vseh standardnih komponent (kje je pes, kje so oni, kje je ovira, kam morajo zdaj) misliti tudi na to, kje je tista zaplata blata, kjer je pol sošolcev izgubilo boj z zakoni rotacije in gravitacije in se srečalo s tlemi, pol se jih pa še bo. No, vsekakor jih je zabavno gledati
, vem pa tudi, da bo kmalu bolje, vaja pač dela mojstra.
Homo debilis. Pri večini ljudi se zgodi, da proti koncu dneva njihove fizične, kognitivne in moralno-socialne sposobnosti padajo. Vseeno pa od jutra do večera nisem pričakovala takega zatona. Na sprehodu smo bili 2 punci + 2 spuščena psa. Naredili smo že cel obhod, se naklepetali in naletali, za finiš pa smo dobili posebno poslastico. Ker imam oči vedno na preži, sem zaznala, da se nam od zadaj bližata 2 kolesarja. Oba psa sta bila na travi, midve pa na robu poti, vseeno sva poklicali vsaka svojega psa, da ne bi slučajno ravno stopila na potko. Osebek A se odpelje mimo, osebek B pa se zadere 'Dva spuščena psa, in to brez nagobčnika!'. Z nasmehom mu odgovorim, da ga tudi on nima (in v mislih dodam, da bi ga najbrž bolj potreboval). Osebek B, ki je bil že mimo nas, se obrne nazaj, zatuli, da je on tudi lovec in lahko pride in ustreli oba psa in še naju (dejstvo, da je pri tem skoraj zbil nekaj mimoidočih, ker se je peljal dalje in gledal najina okolici nevarna psa, ni pomembno). Lahko že, lahko. Saj mu tudi jaz lahko na več inovativnih načinov odstranim testisa, pa to še ne pomeni, da je to legalno (ja, tudi jaz sem bila razočarana, ko sem to izvedela...).
Kakorkoli, včasih se mi zdi, da bolj ko se s tehnološkimi napredki pomikamo naprej, bolj gremo v evoluciji nazaj. Nisem si pa mislila, da bom tako obratno sorazmerje doživela v enem dnevu. In spat grem šele čez nekaj ur, kdove, kako se bo končal današnji dan... Upam samo, da se bom jutri zbudila z vsemi prsti na rokah in upogljivima palcema. Ker sem optimist - nasvidenje in natipkanje!