Tema: Psi čuvaji čred-pastirski psi

[Taar]

Na Kočevskem imajo v ogromnih odprtih ogradah z ovcami marameško-abruške pastirje. Peljala sem se po cesti mimo in ob ogradi se je ravno ustavil lastnik, ki je psom prinesel hrano. Torej psi so sami za ogrado, bili pa so trije, če se ne motim. Rekel je, da odkar ima pse, nima več nobenih incidentov z medvedi, da pa je znotraj ograde našel ostanke kadavrov jelenjadi, sklepal je, da si jo psi ulovijo in pojedo. Moje laično razmišljanje je, da je mogoče pa zelo pomembno, da pride mladič k starejšim psom, ki že imajo oblikovano primerno vedenje do ovac. Psi se deloma učijo tudi s posnemanjem. Mogoče se tako uvedeni mladiči v času odraščanja igrajo ali poskušajo težiti bolj odraslim psom, da ne poškodujejo drobnice. Imam samo 2 psa, tako da kaj obširneje o vzgoji starejših na mlajše ne morem govoriti, samo na lastne oči (v tistih parih urah tam) sem pri vzreditelju videla, kako so babice in tetice mladičke v leglu ves čas korigirale, recimo če so postali preveč objestni. Ali pa ko je mladiček  stekel proti vrtnim vratom, je babica šla takoj za njim in ga preusmerila nazaj v skupino. Zelo subtilno in nežno, ampak če dobro opazuješ, so jih vzgajale vsako minuto dneva.

Da ne bo pomote, jaz doma vzgoje ne prepuščam odraslemu psu in je seveda vsa odgovornost učenja na meni (samo včasih si želim, da le ne bi vsako stvar skušal ponavljati za starejšo psico:))

Drugi primer je mladič tornjaka, ki ga je neizkušeni lastnik črede ovac zaprl v štalo z ovcami oz ga imel na travniku z njimi čez dan. Hišo je imel 100 metrov od travnika z ovcami in je verjetno nekajkrat dnevno hodil ovce čekirat/hraniti... Ko sem prišla tam malo počvekat in pogledat mladiča, je bil to najbolj prestrašen pes, kar sem jih videla, popolnoma sestradan človeškega stika in stiskal se je v naročju, me lizal... Ne vem, meni je zdel obupan in prav nič vesel, da je kraljuje nad ovcami. Samo tiščal se je k ljudem in ta bi po mojem z veseljem odšel z mano ih obsedel ob mojih nogah pri kavču. Čez nekaj mesecev so se ga odkrižali, ker ni izpolnil njihovih pričakovanj in ne vem, kje je revež končal.

Si pa mislim, da takoj ko je pasma postala FCI priznana, so se znašli ljudje, ki so jo razstavljali in vzrejali v mser bolj človeku prijaznih, bolj kooperativnih psov, ki so se bili sposobni bolj navezati na lastnika. Ki so bili mogoče bolj igrivi, pripravni za interakcijo s človekom... in po drugi strani je šlo to v smer oddaljevanja od značaja, ki bil bil bolj primeren za samostojno delo z ovcami.

In seveda, odprtih prostorov je vse manj in je nesemiselno postaviti 3 blazno samostojne tornjake v ogrado z ovcami sredi vasi, kjer so nazadnje videli medveda leta 1878. Primer iz kočevskega pa kaže, da so bili marameško abruški pastirji ključnega pomena za lastnika črede in da so svoje delo očitno opravljali zahtevam primerno (torej v krajih kjer je stik z medvedi lahko vsakodneven). MImogrede, ograda stala sicer ob cesti, ampak zelo, zelo daleč od kakega človeškega naselja. Pse je nabalvljal pri enem drugem lastniku čred, ki je sam vzrejal mladiče, nič z FCI papirji. IN rekel jim je abruci, ni vedel za ime marameško abruški. Po mojem so jih nabavili pri kakih italijanskih kolegih pastirjih, ko so videli, da so psi za delo pripravni.

IN ja kodr, ne mešati tukaj ovčarskih psov. Moja šeltijka, 9 let stara, je to soboto prvič v življenju bila v šoli paše in je TAKOJ začela krožiti in prav lepo obvladovati učno čredico. Sicer ni zelo hitra in eksplozivna, je pa čisto pripravno izpolnila točno tisto nalogo, za katero so biuli šeltiji pripravni, preden so šli pod FCI in v razstavne ringe. Pa je kavč kuža, celo življenje nagrajevan za sodelovanje z mano. da ne govorim o tem, kako je pošlihtala izgubljeno čredo ovac, ki je pri nas po vasi histerizirala. V nekaj minutah jo je preusmerila in odvodila v smer njihovega doma. Ni švoh za 38-centimetersko razvajenko.

[Čajka]

Moje laično razmišljanje je, da je mogoče pa zelo pomembno, da pride mladič k starejšim psom, ki že imajo oblikovano primerno vedenje do ovac. Psi se deloma učijo tudi s posnemanjem. Mogoče se tako uvedeni mladiči v času odraščanja igrajo ali poskušajo težiti bolj odraslim psom, da ne poškodujejo drobnice. Imam samo 2 psa, tako da kaj obširneje o vzgoji starejših na mlajše ne morem govoriti, samo na lastne oči (v tistih parih urah tam) sem pri vzreditelju videla, kako so babice in tetice mladičke v leglu ves čas korigirale, recimo če so postali preveč objestni. Ali pa ko je mladiček  stekel proti vrtnim vratom, je babica šla takoj za njim in ga preusmerila nazaj v skupino. Zelo subtilno in nežno, ampak če dobro opazuješ, so jih vzgajale vsako minuto dneva.

Verjetno je to res in tudi sama sumim, da bi kakšna mama na pašniku marsikaj razložila svojim živahnim potomcem, ki bi ovce cufali za repe (ali pa ne?). Vendar pa če hočeš v funkcijo uvesti kraševca ki je pač ogorožena pasma, preprosto nimaš na voljo teh skupin mam in očetov (skupine) - če bo volja bo tudi morda kdaj tudi to - in bomo lahko gledali. do rakrat uvajamo mladiče, kar pa je izvedljivo in opisano- ponovno prosim prebrerite ta del strokovnih osnov.

Kar se rodovnikov tiče, je pač tako da rodovniki večinoma pomenijo tudi bolj čisto genetiko in bolj izrazite lastnosti.  Pri teh križancih ki jih uporabljajo določeni pastirji (in nekateri tudi kruto selekcionirajo) se najde sve živo - od kavkazcev do šarplanincev...indpd. Ker so seveda pametni in stotletja selekcije njim ne pomenijo nič. Veliko pastirskih psov je danes res uničenih skozi "razstavni vidik", ampak za kraševca to ne bi mogla trditi, saj sem koliko živcev sem zgubila, ko sem poskusila kakšenega spraviti na razstavo, da bodo Slovenčki imeli priložnost videti slovenskega psa. Kraševca običajno kupi človek, ki se mu razstave skoraj "gabijo".

[Čajka]

Drugi primer je mladič tornjaka, ki ga je neizkušeni lastnik črede ovac zaprl v štalo z ovcami oz ga imel na travniku z njimi čez dan. Hišo je imel 100 metrov od travnika z ovcami in je verjetno nekajkrat dnevno hodil ovce čekirat/hraniti... Ko sem prišla tam malo počvekat in pogledat mladiča, je bil to najbolj prestrašen pes, kar sem jih videla, popolnoma sestradan človeškega stika in stiskal se je v naročju, me lizal... Ne vem, meni je zdel obupan in prav nič vesel, da je kraljuje nad ovcami. Samo tiščal se je k ljudem in ta bi po mojem z veseljem odšel z mano ih obsedel ob mojih nogah pri kavču. Čez nekaj mesecev so se ga odkrižali, ker ni izpolnil njihovih pričakovanj in ne vem, kje je revež končal.

Če je bil mladič tornjaka dan k ovcam prezgodaj (pred (8. tednom), če je bil izpostavljen napadom ovc (ni imel varnega zavetja), če se lastnik ni držal metodolgije dela je normalno da je možno da je šlo kaj narobe. Zato je potrebno strokovno in sistematično delo. Normalno pa da je bil mladič vesel tvoje družbe - tudi tisti samozavesti ambruc bi bil če bi ga dobila v roke kot mladiča. Sicer pa se bojim, da bo veliko ljudi to zadevo gledalo izključno z vidika odnos človek/pes. Morda smo se v imenu modernosti res preveč odmaknili od nekaterih receptov preteklosti, za moj okus preveč. 

[Taar]

Da ne bo pomote, ne zagovarjam nerodovniške vzreje ali kake posebne pasme pastirskih psov, ker se res ne spoznam. Samo če bi bila kmet na območju z medvedi, bi pse za svojo čredo poiskala tako, da bi o tem pogledala pri kolegih, tistih ki imajo pse, ki čredo uspešno obvarujejo pred vdorom medveda. Pogledala bi si, kako delajo z mladiči, kaj je najboljši način in potem nabavila mladiče iz take vzreje in tako delala. Isto sem kupovala šeltija za agility - od vzreditelja, ki je sam že skoraj desetletje tekmoval v agilityju oziroma sproduciral kar nekaj zelo uspešnih agilitaških psov. Se pravi ki se je trudil vzrejati za delo.

Nekje v glavi imam, da sem v dokumentarcu ali so bile fotke z obiska enega pastirja nekje v hrvaški divjini (se ne spomnim točno kje), torej videlo se je, da je pastir, ki je bil ves čas ob čredi imel nekaj hrvaških ovčarjev (torej za usmerjanje črede, za hitro intervencijo) in v ozadju je bilo nekaj podobnega kakemu tornjaku. Torej imel je oba tipa psa hkrati ob sebi.

Se je pa z današnjim načinom življenja spremenil tudi način varovanja oz. paš drobnice. Včasih je bilo verjetno velikokrat običajno, da je bil človek/pastir ves čas ob čredi in jo mogoče preusmerjal iz enega pašnika na drugega, danes je čreda velikokrat sama za električno ograjo. Torej če je bil človek ob čredi, je bil pes pastir ob človeku (kot omenjate da še danes vidimo v Bosni), recimo v Kočevju so pa pač sami v ogradi z ovcami. Z vidika psa kar velika razlika.

[Čajka]

Samo če bi bila kmet na območju z medvedi, bi pse za svojo čredo poiskala tako, da bi o tem pogledala pri kolegih, tistih ki imajo pse, ki čredo uspešno obvarujejo pred vdorom medveda. Pogledala bi si, kako delajo z mladiči, kaj je najboljši način in potem nabavila mladiče iz take vzreje in tako delala.

Ja takega vzreditelja/kmeta imamo v društvu - on je tudi vodja projekta. Je ekološki kmet/ima avtohtono pasmo ovc/kraševca v funkciji. Ponovno, če hočeš dati prednost kraševcu (ker je slovenski pes, in mi kot Slovenci bomo menda ja dali prednost njemu - ali pač ne?) je takih kmetov, danes resno delajo s kraševcem v Sloveniji:  1-2. Tako da si je potrebno vzeti časi in prebarati strokovne osnove in se potem posvetovati s tema dvema praktika. Pa morda obiskati tretjega praktika ne Reki, ki je rekel da je kraševec najboljši v njegovi skupini pastrskskih psov (ima tudi tornjake). Zanima ga tudi vzrejna kraševcev, ki bi  jo gradil na tem psu- saj pravi da je to najboljši pastriski pes na svetu.   Veliko pričevanj iz Slovenije in tujine o delu s pastriskimi psi  smo mi zbrali v dokumentu strokovne osnove. Predstavili smo zgodbe/izkušnje. Zdaj rabimo samo skupino zainteresiranih kmetov , ki bi z veseljem sodelovali v takem projetku da vsi skupaj dobimo nove izkušnje in začnemo s pravo selekcijo pastrskega psa kraševca v Sloveniji.

[Taar]

Vsekakor mi je tema zanimiva in vam želim veliko uspehov s kraševcem. Vedno me zelo razveseli, da se s psi dela tisto, za kar so bili selekcionirani oz. v vašem primeru, da jim je to način življenja.

[Lanabela]

najprej: o   samostojnem delu pastiskih psov  ne vem praktično nič. Nekaj sem videla, kako delajo s šaroti v Bosni, ampak tam so pastirji zraven. samo po sebi se mi to, da psa od mladiča dalje vzgajajo ovce niti ne bi zdelo sporno, če bi potem na te ovce pazil nekje v neki vukoj$%#ni, kjer ne bi prihajal v stik z drugimi ljudmi in psi. Namreč, tole mi bodo navdušenci pasme silno zamerili, ampak: kolikor sem imela doslej izkušenj s kraševci, moram reči, da so bili tisti, ki niso bili res dobro socializirani skrajno zoprni do drugih psov, večina tudi do ljudi. Ob taki zakonodaji, kot je naša (vedno je kriv pes ki ugrizne, tat ali boh ne daj naklučni mimoidoči pa nikoli, tudi če se sprehodi direkt čez ograjen pašnik) bi to bolj težko zneslo. Če pa pes ne napade, ampak, tako kot je napisano zažene kraval in zbeži, pa nima nobenega učinka sploh, če zraven ni pastirja.
Vsekakor si (če bi vzrejala pastirske pse) nikoli ne bi želela, da bi se katerega od mojih mladičev vzgajalo na tak način.

[Lilit]

To misliš v celoti, ali izbere ovce samo za tistih nekaj ur, ponoči pa bi te začela pogrešat?

Ne vem, nikoli ji se nisem ustregla in jo pustila med ovcami ma je tudi ne bi, ni tak tip psa.
To sem bolj mislila v smislu, da ce ima pes nagon, mu tudi socializacija ne more "skodit" - sem se pa ocitno malo motila, ker je potem Cajka razlozila, kako in kaj je to pri cuvajih...

[ren]

Vsekakor zanimiva debata. Z zanimanjem si bom prebrala tudi link od Čajke.

Bi še jaz nekaj stvari napisala o Kangalih (lastnih izkušenj pa še nimam). Zanimivo je prebirati članke o tem, kako delajo psi v Turčiji in kako pri vzrediteljih, lastnikih. V Turčiji seveda pašniki niso ograjeni, psi so tam sami, včasih je tam tudi pastir, če nima drugega dela. Vendar pa so psi stabilnega karakterja, neodvisni, inteligentni (to se seveda doseže s selekcijo in pa tudi vzgojo). Zakaj je to pomembno? Namreč, ko gre pastir s čredo in ovcami čez vas, bi bilo nedopustno, da bi psi kar napadali mimoidoče. Mora pa biti zelo močna vez med pastirjem in psom ter psom in čredo (spoštovanje, pripadnost). Ko pride do grožnje, pes najprej postane pozoren, nato gre v tisto smer, potem začne lajati (ostalo sem opisalav temi Kangal),...

Sem mnenja, da je zgodovina pasme še kako pomembna. Vsak vzreditelj se mora zavedati, da ima njegova pasma bogato dediščino in to dediščino mora negovati in jo spoštovati.  Sem tudi mnenja, da se vzreja ne konča s prodajo mladičev. Uspeh se doseže, če vsaj nekaj mladičev opravlja delo (čuvanje črede, objekta,...).

Veliko vzrediteljev kangalov ima doma kmetijo. Seveda so pašniki ograjeni, saj ne gre za taka prostranstva kot v Turčiji. Vzreditelji pa dajejo še kako velik poudarek na vzgojo psa in socializacijo. Tudi pastirski pes mora znati ukaze in se primerno vesti (še tako dober pastirski pes mora iti vsaj 1-2 krat na leto k veterinarju). Mora ubogati lastnika. Ko pride lastnik z nekom na pašnik, pes ne sme biti napadalen in pika. Ko pa je sam, pa opozori z lajanjem, renčanjem in tako naprej (tisti, ki bi šel takega psa izivat ali kaj drugega je pa totalen idiot).

Zdi se mi tudi zelo pomembno, da se mladiča vzame iz delovne linije (seveda, če kupujemo z namenom, da bo pes čuval čredo). Zakaj? Mladiče skupaj z mamo spustijo med čredo in mladič se tako uči. Seveda je pomembno, da je zraven tudi lastnik: namreč mladič se ne sme zaganjati v čredo, jo gristi, preveč lajati,..

Zelo dobro je tudi, da se natančno seznanimo s karakterjem pasme: kangal je neodvisen pes, ljubi svobodo zato mu ni problem biti cel dan na pašnikih. To sedaj ne pomeni, da ga lastnik niti ne povoha cel dan. Seveda ga pride pogledat, pohvalit, itd. Velikokrat so psi zraven lastnika, ko ta zvečer še kaj ureja v hlevu,...Skratka ti psi so tudi zelo ljubeči družinski člani.

Seveda pa ni vsaka pasma oz. vsak pes za vsako delo.

[ren]

Ah, se opravičujem za pravopisne napake in nekaj manjkajočih vejic...prehitro pišem.

Hotela sem dodati še nekaj: nekaterim se pes, ki je cel dan na pašniku smili in mislijo, da je čisto izoliran od svoje družine. Pa ni tako. Veliko teh psov gre tudi na razstave, piknike, so zraven družine,... Z njimi se tudi veliko dela (vzgoja, socializacija),... Na pašnikih imajo tudi hiške, dog-igloo,... In tudi za njih lastnik maksimalno poskrbi (kvalitetna prehrana, zaščita pred zajedavci, cepljenje, čiščenje zob, ušes,...).

[Čajka]

najprej: o   samostojnem delu pastiskih psov  ne vem praktično nič. Nekaj sem videla, kako delajo s šaroti v Bosni, ampak tam so pastirji zraven. samo po sebi se mi to, da psa od mladiča dalje vzgajajo ovce niti ne bi zdelo sporno, če bi potem na te ovce pazil nekje v neki vukoj$%#ni, kjer ne bi prihajal v stik z drugimi ljudmi in psi.

Pisala sem o svojem mnenju da zato priporočam kombinacijo z električnimi ograjami. Verjetno si spregeldala ta del mojega pisanja.  Zaradi strahu ljudi. Strah ljudi je pač treba upoštevati.  Je pa tu nasprotni interes - interes zaščite volka in drobnice. To je pač poanta tega početja. Amapak če celo nekdo kot si ti, ki imaš vsaj po tvojem prejšnjem pisanju dokaj velike izkušnje (sicer z drugimi pasmami) tak strah, potem tak projekt tako ali tako ne bo nikoli uspel. Me pa zanima kaj so zate sprejemljive alternative zaščite volka ? 

[Čajka]

Namreč, tole mi bodo navdušenci pasme silno zamerili, ampak: kolikor sem imela doslej izkušenj s kraševci, moram reči, da so bili tisti, ki niso bili res dobro socializirani skrajno zoprni do drugih psov, večina tudi do ljudi.

Itak se stalno borimo s temi negativnimi izkušnjami, tako da res ne bo nobene zamere.  Vem samo to da delam v društvu 4 leta, kraševko imam 5 let. V teh 5 letih sem videla približno 200 kraševcev (če ne več). 95 % se jih je dalo ob prvem stiku normalno pobožat in se jim približat. Kakšni zadržani, noben popadljiv. Če si kakšnemu verigarju kaj preveč šaril po zobeh ali modih (genska pestrost) je znal malo čudno pogledat, ampak nič posebnega.  Kakšni so bili  preveč razpuščeni (slabi lastniki) ampak vseeno dostopni.    Ne vem morda me/nas  vohajo da jih imamo radi. Včasih je bil morda res  problem, morda so bili slabi karakterji, čudni vodniki, ki majo radi dobre čuvaje, šibki vodniki,  - ne vem kaj je bilo, ampak vem,  da ima posebej pri starejših ljudeh kraševec hujši sloves kot kača.  Pravi kraševec je  raje igorantski kot kaj drugega.  Če seveda niso normalno socialzirani (s psi!!) je pa tako kot pri drugih pasmah lahko problem.  Jaz imam kraševca rada ravno zato ker je zadržan, umirjen, skuliran ....če ga seveda ne zajebavaš ali mučiš ali pa si totalni antitalent za pse... Tudi tisti ki živijo pri ovcah. Ampak tem našim izkušnjam pač ne zaupaš, in normlano ne verjameš na besedo. Morda organiziramo eksurzijo.

[Čajka]

Če pa pes ne napade, ampak, tako kot je napisano zažene kraval in zbeži, pa nima nobenega učinka sploh, če zraven ni pastirja.

Mislim tole je pa kar neki. Vidim da sploh nisi prebrala strokovnih osnov. Ali pa se motim. Tu pa sem užaljena. Če se ti ne da poglabljati v tekst potem pač ne komentiraj. Valjda da ne morem nekih stvarih ki so v dokumentu razložene na dolgo in široko razožitli v dveh besedah zato sem res prosila da tisti bi debatirali preberejo ta tekst.    Kdo je rekel da stvar nima učinka ? Če bi prebrala tekst, bi videla da so zveri prehranski oportunisti, in če je pri ovcah zaščita/pes je to običajno dovolj velik razlog da se ne približajo. Razen seveda če trop volkov vidi da je pri čredi samo en pes - ta bo verjetno naskral. Ker volkovi pač to štekajo.  Če pes naredi še zastraševalni manever, je to pač naslednji korak. Nato se umakne k čredi in čaka in opazuje kaj se dogaja. Potem se spet približa itd itd....to so povzetki iz opazovalnih študij pastrskih psov.  Drugi postopek, ki ga izvede pes za zaščito je uriniranje in označevanje terena. Tudi to lahko odvrne volka.

[Čajka]

. samo po sebi se mi to, da psa od mladiča dalje vzgajajo ovce niti ne bi zdelo sporno,

Spet prosim za natančnejše branje. Mladiča ne vzgajajo ovce. Socializacijska vez se vzpostalja z ovco. Človek je še vedno izredno pomemben faktor.

[ren]

S pastirskim psom se ohranja neko ravnovesje med človekom (in njegovim imetjem-drobnico) in plenilci. V bistvu gre za zelo "humano" zaščito enih in drugih.
In spet sem pri stavku: ni vsak pes za tako nalogo. Pastirji iz Turčije so rekli, da se določeni psi ustrašijo že, ko samo zavohajo volka (sicer pa ti pastirji volkove zelo spoštujejo).
Velikokrat psi čuvajo v parih, lahko jih je tudi več, tako da je vsaj eden vedno pri čredi, ko drugi raziskuje, če je potrebno.

V našem kraju ima en gospod majhen pašnik in nemškega ovčarja (bom se pa pozanimala). Včasih grem tam mimo na sprehod s psi in z zanimanjem opazujem tistega psa, kako se odziva (potka je sicer kar nekaj metrov oddaljena, vendar se psa vidi). Pes je čisto skuliran....vendar zelo, zelo pozoren. Ponavadi leži ali sedi in opazuje. To je vse. Nič ne laja, nič se ne zaganja v ograjo. Včasi pa gre na obhod okoli ograje, se usede (vendar nas ne gleda direktno) in spet ponovi obhod. No, to je že znak za vsiljivca, češ tukaj sem, moja čreda ni sama.

Je pa zanimiva barva različnih pastirskih psov. Tudi barva igra pomembno vlogo pri čuvanju, odvisno, kaj hočemo doseči: lahko se barva popolnoma zlije z okolico, čredo in obratno- želimo, da pes zelo izstopa (na ta način se takoj loči od črede).

[ren]

No, pa sem prebrala članek. Jaz sem brala podobne članke.

V Turčiji svetujejo lastnikom (no, ne samo v Turčiji), da če se mladič res nemogoče obnaša in ne reagira na glas ali zvonček, naj vzamejo časopis in sebe mahnejo po nogi in ko mladič pogleda, potem rečeš odločno: "NE".

Še en link: http://www.youtube.com/watch?v=8yMyqW-slWA

[Čajka]

Vsekakor si (če bi vzrejala pastirske pse) nikoli ne bi želela, da bi se katerega od mojih mladičev vzgajalo na tak način.

Upam, da vsi tukaj pristoni ločimo med socializacijo in vzgojo psa, ki je namenjen za družinskega ljubljenčka in za psa varuha črede. OBSTAJA RAZLIKA.  Danes je večina  kraševcev mladičev (vzreditelji ti bodo lahhko povedali da sem v  STIKU z njimi in veliko delam na tem ) zelo dobro socializirana na človeka (in prilagojeni na ostale situacije) že v leglu.Tako da se ni treba bati da se ne upoštevajo vsa pripročila za čim boljšo socializacijo.  Od letos bo vsak vsak vzrediteljev dobil tudi obsežen priročnik o socialzizaciji kraševca z natačno opisanimi metodami socializacijev lelgu in kasneje - v smislu psov ki bodo posatali družinski člani. V tej temi se pogovarjamo o varuhih črede, kjer je postopek malce drugačen.  Tako ali tako je projekt v povojih. Smo pa poskusili dati k čredi par psov v skladu z metodolgoijo opisano v strokovnih osnovah, in kot sem že napisala so prvi rezultati pozitivni.

[damayanti]

Koliko pa je v Sloveniji takih rejcev ovac? Oz koliko jih  je na ogroženih območjih kjer je prisoten volk ali medved? in koliko od teh ima interes za to, da jim čredo varuje pes?... tako me zanima. Če imate kakšne podatke... a sploh je zanimanje za to ,da se v živinorejo vključi pes...
Meni se zdi , da npr. ovčjereja v Sloveniji ni ravno ne vem kakšna obširna obširna kmetijska dejavnost. Sicer vem da se vspodbuja ... tudi z subvencijami... ampak vseeno.
Tudi zdi se mi da samo meso( jagnjetina) ni toliko prisotno in priljubljeno na našem trgu kot npr. kravjereja...
( meni osebno, kar se mesa tiče/ pa lahko rečem , da ga kar konzumiram / ovca ravno ne potegne najbolj niti na krožniku... mi smrdi  ..)

[Lojze]

Hm,na Kočevskem je rejcev drobnice kar veliko,vendar le redko kdo uporablja pse za čuvanje črede.Poleg tega je velika večina mešancev v stilu šaro-tornjak-kraševec mix.Praktično je skoraj velika večina okolice Kočevja pregrajena z ogradami drobnice.To je pač posledica tega,da je bila velika večina zemlje v lasti sklada kmetijskih zemljišč,ki je nato to zemljo oddal posameznikom v najem s pogojem,da na njo naselijo žival.Kaj lažjega kot na kos zemljišča naseliti trop ovac in imeti lastno proizvodnjo jancev za na kol.
Damayanti,ovčereja je kar razširjena v Sloveniji,vendar pa jo na žalost težko najdemo na policah marketov ali pa pri mesarjih.Določen % mesa je lažje uvoziti npr.iz Nove Zelandije,kjer je ta panoga orng razvita.Na žalost je pri nas problem tudi v tem,da le redko katera klavnica vzame ovce v zakol.Pravzaprav se pri nas ovc(starejših živali) sploh ne kolje,večinoma se kolje samo jance.
Kar se samega ovčjega mesa tiče,res ima svojstven vonj.Je pa pomembno,kako je žival odrta.Če se namreč klavec pri slačenju kože dotakne mesa bo to vedno smrdelo.Zato imam jaz za potrebe naše kuhinje vedno samo preverjene dobavitelje.
LP Tjaša

[Čajka]

Koliko pa je v Sloveniji takih rejcev ovac? Oz koliko jih  je na ogroženih območjih kjer je prisoten volk ali medved? in koliko od teh ima interes za to, da jim čredo varuje pes?... tako me zanima. Če imate kakšne podatke... a sploh je zanimanje za to ,da se v živinorejo vključi pes...
Meni se zdi , da npr. ovčjereja v Sloveniji ni ravno ne vem kakšna obširna obširna kmetijska dejavnost. Sicer vem da se vspodbuja ... tudi z subvencijami... ampak vseeno.
Tudi zdi se mi da samo meso( jagnjetina) ni toliko prisotno in priljubljeno na našem trgu kot npr. kravjereja...
( meni osebno, kar se mesa tiče/ pa lahko rečem , da ga kar konzumiram / ovca ravno ne potegne najbolj niti na krožniku... mi smrdi  ..)

V strokovnih osnovah (stran 40) so navedeni rezultati ankete ki smo jo delali med rejci drobnice o interesu za sodelovanje. Kopiram ta del spodaj:

"Pripravili smo vprašalnik za rejce drobnice in letak, kjer smo na kratko opisali projekt (oba sta v prilogi). Prejeli smo 47 izpolnjenih anket o škodah na drobnici in uporabi
psov za čuvanje črede. Rejci, ki so sodelovali, redijo skupno 4797 mater ovc ali koz, vsak v povprečju 149,9. 67% rejcev uporablja čredinsko pašo, 3% pašo povprek,
17% jih pase na planini in 13% jih uporablja kombiniran način paše. Škoda se pojavlja tako na odraslih živalih (53%), kot na jagnjetih oz. kozličih (47%).
Najpogostejši vzrok škod je krokar (27%) sledi medved (23%), volk (17%), ris (15%), psi (11%) in lisice (8%). Kar 82% škod je posledica napadov zaščitenih prostoživečih
živali. 58 % anketiranih uporablja za varovanje črede električne ograje oz. mreže in kar 54% jih poleg tega uporablja tudi pastirske pse. Ostali načini varovanja
(neelektrificirane mreže, osel, bodeča žica) se pojavljajo v majhnih odstotkih (1 – 10). Nihče od anketiranih nima svoje črede nezavarovane. Pozitivne izkušnje s pastirskimi
psi ima 58% rejcev, ki za varovanje črede uporabljajo tudi pastirske pse, negativne 31% (nekateri imajo tako pozitivne kot negativne izkušnje), ostali niso definirali
pozitivnih oz. negativnih izkušenj. 46% vprašanih ima izkušnje z vzgojo pastirskih psov. Tu prihaja do neskladja s podatkom o uporabi pastirskih psov, kjer je
navedeno, da jih uporablja 54% rejcev. Odstopanje je mogoče razložiti s tem, da nekateri lahko kupijo že vzgojene pse, drugi pa jih uporabljajo bolj v okolici hleva in
hiše in torej to niso pravi pastirski psi (niso vzgojeni za ta namen) in tudi njihova učinkovitost je manjša, ker jih ni z ovcami tam, kjer so najbolj potrebni – na pašniku.
Pripravljenost za sodelovanje v projektu je tudi kar precejšnja (77%). Na kar 80% kmetij, ki uporabljajo pastirske pse, še vedno prihaja do škod, medtem ko je ta
odstotek pri čredah brez psa 77. Teh številk ni smiselno jemati preveč absolutno, saj ljudje ponavadi ne uporabljajo psov na tistih območjih, ki so že v osnovi manj
ogrožena in imajo že zato manj škod, pa čeprav se nahajajo v osrednjem območju pojavljanja medveda in velikih zveri. Rejci, ki imajo precejšnje škode kljub uporabi
psov, imajo znatno večje črede, ki potrebujejo veliko večja ograjena območja in pri takšnih rejcih je zaradi obsežnosti zelo vprašljiva (slabo vzdrževanje) tudi kvaliteta
elektroograje, ki zverem predstavlja prvo oviro. Tudi način vzgoje psov, razen dejstva, da so zvečine od mladiča pri ovcah, podrobno ni poznan. Vemo pa, da samo
odraščanje mladiča med ovcami za pravilno vzgojo ni dovolj. Vzorec je po številu anketiranih resda majhen, toda anketiranci redijo kar pribl. 5%
staleža drobnice v Sloveniji. Za anketiranje smo uporabili osebni pristop na 2 srečanjih rejcev drobnice (kmetijski sejem v Gornji Radgoni in tekmovanje strižačev v
Tolminu) in telefonsko anketiranje na najbolj ogroženih območjih (Kras in Istra, Ilirska Bistrica, Pivka, Notranjska, Kočevsko, Posočje, Idrija, Cerkno). "



Torej če povzamem: interes je in ni (v prejšnjih postih sem nekaj napisala na to temo-če ti volk uniči ovco dobiš subvencijo, kar je lažje in manj dela kot da se ubadaš s formiranjem psa kot varuha črede). Problem je v  tem ker denarja za subvencije več kot toliko ni , in vedno znova nastaja pristisk da se volk odstreli. Volk in ris sta zelo ogrožena.  Zveri so večinsko prisotne v Kočevju, pa mislim da na Notranjskem, zadnje čase pa tudi ponovno na Krasu.  Moje mišljenje je da moramo ustvariti način sobivanja in zaščititi naše zveri (temu smo se zavezali tudi preko EU), tako kot pričakujemo da v npr. Afriki ne bodo pobili velikih zveri...indp.

Kar se razširjenosti tiče - po vojni je reja drobnice zelo upadla potem pa v zadnjih 20 letih spet oživela.

Odlomek iz dokumenta POMEN IN PERSPEKTIVE REJE DROBNICE V SLOVENIJI

"V Sloveniji je verjetno okrog tri do štiri tisoč kmetij, ki redijo drobnico. Za manj kot dvesto kmetij lahko trdimo, da kmetija živi od reje drobnice. Te reje imajo večje trope -od nekaj deset pri mlečni usmeritvi na preko sto živali v mesni usmeritvi. Reja drobnice je v Sloveniji prostorsko razširjena predvsem v hribovitih območjih predalpskega, alpskega in kraškega sveta (Bovško-tolminsko, višji predeli Gorenjske, Koèevsko, posamezni okoliši na Štajerskem in Koroškem, Notranjska, celoten Kras). Redimo v glavnem čisto jezersko-solčavsko pasmo ter z romanovsko oplemenjeno jezersko-solčavsko in za mlečno usmeritev bovško ovco, deloma oplemenjeno z vzhodnofrizijsko pasmo. Nekaj je še istrske pramenke in tudi drugih pasem. Pri kozah gre v glavnem za koze v sanskem in srnastem tipu. Z delom na selekciji in kontroli proizvodnje se je pričelo šele v zadnjih letih. Povprečna produktivnost reje je precej nizka. Proizvodni in gospodarski rezultati v nekaterih primerih kažejo, da je s to pasemsko sestavo v naših pogojih možno dosegati primeren dohodek."
http://agri.bfro.uni-lj.si/drobnica/postojna96/ZAGOZEN.html

Meni je jagnjetina zelo všeč, kupujem jo pri prej omenjem ekološkem kmetu iz Vojskega. Nekako za jagnjetina nima preveč izrazitega vonja ki bi morda bil komu moteč (meni niti ne). Mislmi, da se bo ta trg sigurno razvil, saj je tako meso dosti bolj kvalitetno  in okusno kot kakšna intenzivna proizvodnja.

[deteljica]

glde na to,da živinorejci stalno jokajo zaradi izgub živali s strani divjih plenilcev in klateških psov sem prepričana , da je smiselno tudi k ovcam v ogradi in za električnimi pastirji postaviti psa.
Problem nastane, ker je vzdrževanje in šolanje čuvaja dražje kot bi bilo ekonomsko upravičeno gelde na ceno nekaj ovc ,ki jih izgubijo vsake toliko let. Da ne bi o tem,da če je uplen s strani divjih živali itak dobijo odškodnino od države in so torej najmanj na enaki ceni, kot bi bila tržna.
Kakor pri vsej vejah kinologije je tudi tu težko pričakovati razmah izključno zaradi ekonomske računice. Kmet oz živinorejec,ki se za ta način dela odloči, mora le imeti še osebno (ljubiteljsko) preferenco do tega, da ima poleg živine tudi pse. Predvsem zato, ker večina naših živinorejcev le nima na tisoče glav drobnice ampak nekaj deset do največ sto.

Glede mesa pa je tako,da če ga nisi vajen , če ga ne znaš pripraviti (od zakola dlaje ) potem seveda ti ni okusno. Je pa dejstvo,da po kvaliteti se ne da primerjati meso pašne drobnice s tistimi "tkivnimi kulturami" nafilanimi z galofaksom in hormoni, ki jih prodajajo iz intenzivne reje. Bi poudarila, da takim, ki se hranijo (če sploh tako rečemi konzumiranju tovrstnih plastificiranih bitij)  izključno s tovrstnimi proizvodi smrdijo celo kmečki dvorišni piščanci.

[Čajka]

glde na to,da živinorejci stalno jokajo zaradi izgub živali s strani divjih plenilcev in klateških psov sem prepričana , da je smiselno tudi k ovcam v ogradi in za električnimi pastirji postaviti psa.
Problem nastane, ker je vzdrževanje in šolanje čuvaja dražje kot bi bilo ekonomsko upravičeno gelde na ceno nekaj ovc ,ki jih izgubijo vsake toliko let. Da ne bi o tem,da če je uplen s strani divjih živali itak dobijo odškodnino od države in so torej najmanj na enaki ceni, kot bi bila tržna.
Kakor pri vsej vejah kinologije je tudi tu težko pričakovati razmah izključno zaradi ekonomske računice. Kmet oz živinorejec,ki se za ta način dela odloči, mora le imeti še osebno (ljubiteljsko) preferenco do tega, da ima poleg živine tudi pse. Predvsem zato, ker večina naših živinorejcev le nima na tisoče glav drobnice ampak nekaj deset do največ sto.

Država ima zelo velik problem z izplačevanjem odškodnin (denarja ni). Zato bi bilo smisleno en del (poleg subvencioniranja elektrinčnih ograj, ki kot ukrep obstaja) nameniti za financiranje pastirskih psov. Seveda pa bi moral vsak tak rejec ki dobil takega psa (in morda določen denar za njegovo vzdževanje) pokazati voljo da bo delal strokovno in po navodilih, da bo lepo skrbel za psa,  -to zagotoviš prek vprašlanika in podpisane pogodbe. Zato sem prej pisala da bi morali dobiti najprej skupino zainteresiranih kmetov, ki bi imeli kot praviš sama tudi ljubiteljsko preferenco. Točno tak je bil tudi naš član iz Vojskega, ki mu pač ni bilo škoda časa in truda - in danes ima kraševko pri čredi ki funkcionira 100 %.

[Lojze]

deteljica,normalno je,da rejci drobnice jokajo,saj se občasno že spodobi.Nekateri na ta račun kar dobro kasirajo od države.Še lansko leto sem tako zjutraj,ko sem šla v službo naletela na cesti na ostanke ponočnega masakra volkov.V tropu je bilo cca.15 kom ovc z jagnjeti.
Sosed,ki ima v vasi ovce je lani jeseni skoraj cel mesec spal na svojem ranču na drugem koncu doline,ker so mu v čredo začeli zahajati volkovi.
Sicer pa se je pri nas že začelo.Prejšnji teden so štirje volkovi skoraj v vasi raztrgali tri košute,ki so se prišle hraniti na silos pri hlevu.
LP Tjaša

[kodr]

Varovanje čred s pastirskimi psmi je "edina" učinkovita obramba pred velikimi zvermi in pa tudi krokarji, lisicami, kragulji.

Socializacija psa bi morala biti del, ki ga v vseh primerih opravi človek. Nobene potrebe ni, da bi mladiča dali med ovce in se izogibali stika s psom zato, da bi dobro opravljali naloge. Tudi pomoč v primeru, da vemo za trenutno prisotnost volkov ali medveda. Psom je občutek pripadnosti, občutek varnosti zelo pomemben. Tisti psi, ki so prepuščeni izključno samim sebi bistveno slabše opravljajo svoje naloge. Izognemo se vsem tistim težavam, ki nastopijo pri socializaciji psov preko ovac. Pri šestih do devetih mesecih pa lahko zanesljivo ugotovimo ali je pes sploh primeren za samostojno delo na pašniku.

Metoda, ki se jo predstavlja kot izhodišče spet pse postavlja v podrejen položaj. Človek je tisti, ki mora prevzeti večji del ne pes. Pes je sodelavec. Žal poznam razmere in tudi zapise pri ponovnem uvajanju pastirskih psov v čredo. Pohvale vredno je, da se loteva tega projekta, tudi zaradi kraševca, vendar je zelo sporno, da se za osnovo uporablja znanje in metode prenešene iz ZDA. Svojega mladiča nikoli ne bi izpostavil taki torturi in skozi izkušnje tudi vem, da obstaja psom bistveno bolj prijazna metoda in tudi psi, socilalizirani, vzgojeni po tej metodi so bistveno boljši pri svojem delu.

Koliko psov je imel rejec na Vojskem predno je stopil v ta projekt? Hrvaški rejec je popolnoma druga slika, ker je prisoten. Drugačen način dela.

Sama oskrba psa je ekonomsko upravičena. Težava je izključno pri tem, da ni dovolj lastnikov predvsem ovac, ki bi bili sposobni vzgojiti dobre pse čuvaje. Že izgube, ki jih določenim rejcem povzročijo lisice in krokarji presegajo stroške nabave in oskrbe psa.

[Čajka]

S pastirskim psom se ohranja neko ravnovesje med človekom (in njegovim imetjem-drobnico) in plenilci. V bistvu gre za zelo "humano" zaščito enih in drugih.

Enkrat sem naletela na  zanimiv projeket ko so kangale izvozili v Afriko v sklopu projketa zaščite gepardov (saj je chita - gepard - to vedno mešam ?), katere so pobijali kmetje - lastniki drobnice in so postali zelo ogroženi.

http://www.cheetah.org/?nd=guarding_dog_program

[Čajka]

Varovanje čred s pastirskimi psmi je "edina" učinkovita obramba pred velikimi zvermi in pa tudi krokarji, lisicami, kragulji.

Socializacija psa bi morala biti del, ki ga v vseh primerih opravi človek. Nobene potrebe ni, da bi mladiča dali med ovce in se izogibali stika s psom zato, da bi dobro opravljali naloge. Tudi pomoč v primeru, da vemo za trenutno prisotnost volkov ali medveda. Psom je občutek pripadnosti, občutek varnosti zelo pomemben. Tisti psi, ki so prepuščeni izključno samim sebi bistveno slabše opravljajo svoje naloge. Izognemo se vsem tistim težavam, ki nastopijo pri socializaciji psov preko ovac. Pri šestih do devetih mesecih pa lahko zanesljivo ugotovimo ali je pes sploh primeren za samostojno delo na pašniku.

Metoda, ki se jo predstavlja kot izhodišče spet pse postavlja v podrejen položaj. Človek je tisti, ki mora prevzeti večji del ne pes. Pes je sodelavec. Žal poznam razmere in tudi zapise pri ponovnem uvajanju pastirskih psov v čredo. Pohvale vredno je, da se loteva tega projekta, tudi zaradi kraševca, vendar je zelo sporno, da se za osnovo uporablja znanje in metode prenešene iz ZDA. Svojega mladiča nikoli ne bi izpostavil taki torturi in skozi izkušnje tudi vem, da obstaja psom bistveno bolj prijazna metoda in tudi psi, socilalizirani, vzgojeni po tej metodi so bistveno boljši pri svojem delu.

Koliko psov je imel rejec na Vojskem predno je stopil v ta projekt? Hrvaški rejec je popolnoma druga slika, ker je prisoten. Drugačen način dela.

Sama oskrba psa je ekonomsko upravičena. Težava je izključno pri tem, da ni dovolj lastnikov predvsem ovac, ki bi bili sposobni vzgojiti dobre pse čuvaje. Že izgube, ki jih določenim rejcem povzročijo lisice in krokarji presegajo stroške nabave in oskrbe psa.

Kodr - preden se pogovarjava mi samo povej ali si prebral strovkovne osnove.

[damayanti]

Glede mesa pa je tako,da če ga nisi vajen , če ga ne znaš pripraviti (od zakola dlaje ) potem seveda ti ni okusno. Je pa dejstvo,da po kvaliteti se ne da primerjati meso pašne drobnice s tistimi "tkivnimi kulturami" nafilanimi z galofaksom in hormoni, ki jih prodajajo iz intenzivne reje. Bi poudarila, da takim, ki se hranijo (če sploh tako rečemi konzumiranju tovrstnih plastificiranih bitij)  izključno s tovrstnimi proizvodi smrdijo celo kmečki dvorišni piščanci.

kaj sedaj hočeš rečt, da jem izključno galofaks piščance.. ali kaj . (pa tudi kura mi ravno ne potegne najbolj... na svete kvatre )
V naši skrinji je kar precej domače reje ... tudi divjačine ... in tudi te ne jem vse ... stvar okusa...( pripravit znam pa vse tudi tisto kar ne jem.... j... ga ko sem bila mlajša me ni nihče crkljal... vsakodnevna navodila so bila jasna ..ob pol treh južna na mizi )
Razlog o smrdenju ovce je pri meni malo drugje...leta nazaj sem delala za eno firmo in bila kar precej v tujini  in bila nekako primorana, jest vse razen svinjine( pa tudi govejega je bilo izredno malo)... ker je tam ni bilo( muslimi)... tudi po pol leta( ovca na meniju..)... in se mi je posebej ovca zagabila( mogoče tudi zaradi načina kako so jo oglaševali...).
Je pa res da  ta-dalmatinske jance pa jem... tisti mi ne smrdijo...tudi okus mesa je drugačen. ( govorim o tistih otoških... ki jejo brinje)

Država ima zelo velik problem z izplačevanjem odškodnin (denarja ni). Zato bi bilo smisleno en del (poleg subvencioniranja elektrinčnih ograj, ki kot ukrep obstaja) nameniti za financiranje pastirskih psov. Seveda pa bi moral vsak tak rejec ki dobil takega psa (in morda določen denar za njegovo vzdževanje) pokazati voljo da bo delal strokovno in po navodilih, da bo lepo skrbel za psa,  -to zagotoviš prek vprašlanika in podpisane pogodbe. Zato sem prej pisala da bi morali dobiti najprej skupino zainteresiranih kmetov, ki bi imeli kot praviš sama tudi ljubiteljsko preferenco. Točno tak je bil tudi naš član iz Vojskega, ki mu pač ni bilo škoda časa in truda - in danes ima kraševko pri čredi ki funkcionira 100 %.

Sicer ne vem... kako bi se obneslo subvencioniranje..oz delno financiranje psov...čisto tako...( mogoče se motim)

Eno tako zadevo imajo lovci.....( sicer vejo po čem je pes ).. ne znajo ga pa cenit... iskreno... velikim je zgolj orodje. Tega si pa verjetno ne želite za kraševce?

[Čajka]

Pohvale vredno je, da se loteva tega projekta, tudi zaradi kraševca, vendar je zelo sporno, da se za osnovo uporablja znanje in metode prenešene iz ZDA. Svojega mladiča nikoli ne bi izpostavil taki torturi in skozi izkušnje tudi vem, da obstaja psom bistveno bolj prijazna metoda in tudi psi, socilalizirani, vzgojeni po tej metodi so bistveno boljši pri svojem delu.

Koliko psov je imel rejec na Vojskem predno je stopil v ta projekt? Hrvaški rejec je popolnoma druga slika, ker je prisoten. Drugačen način dela.

Torej - če prebereš strokovne osnove, vidiš, da vključeni tako evropski (italijanski, slovakški) kot ameriški projekti in študije. Sporno je da se ti ne da prebrati zadeve, in da sedaj navajaš lažne izjave. Navedeno je tudi da smo bili na strokovni ekskurziji na Hrvaškem in v Bosni. Srečali smo se z rejci, lastniki psov, vodji projetkov.
Ne gre za nobeno torturo, in prosim da ta "emocionalni vidik" pustiš ob strani, ker je ni na nivoju te debate.
PEs na Grobniku je sam pri čredi. Pastir/lastnik  včasih je prisoten včasih ne.  Pes  je bil od začetka pri čredi (oz. z drugimi psi). Se pa čreda vsak dan vrne domov. Tudi rejec na Vojskem je v vsakodnem stiku s psico (in ne glej ga prosim kot konkurenco - tudi sicer imam občutek da gledaš na celotno zadevo skozi za očala).  Poglej če ti pač želiš (dobesedno) prodajati svojo metodo, jo pač prodajaj, vendar ne sesuvaj tistega kar ne poznaš.

[ren]

Ja, Čajka, prosili so, če jim kdo podari pse in so zelo zadovoljni. Drugače pa čuvajo tudi lame, pa kure,...na eni kmetiji čuvajo ogroženo vrsto koz,...

Mislim, da je enkrat Desobediencia spraševala o kraševcih...da se v Argentini zanimajo za to pasmo in da bi uvozili parček.

[Čajka]

Ja, Čajka, prosili so, če jim kdo podari pse in so zelo zadovoljni. Drugače pa čuvajo tudi lame, pa kure,...na eni kmetiji čuvajo ogroženo vrsto koz,...

Mislim, da je enkrat Desobediencia spraševala o kraševcih...da se v Argentini zanimajo za to pasmo in da bi uvozili parček.

Ren, ne vem če kdo kaj prosil - to je bil večji  in organiziran projekt v sklopu CCF's Livestock Guarding Dog (LSGD) programa. 


Sicer pa je tudi tu potrjen sistem zgodnje socializacija pes/ovca v katerega naš Kodr ne verjame.

Both the Kangal and the Anatolian Shepherd are bred to be working dogs, and thus are very attentive to their herds. The goal of CCF's Livestock Guarding Dog (LSGD) program is to raise the young pups with the herd, so that they bond with the livestock, instead of humans, and thus assume the role of protectors. This program is an extension of a livestock management practice already used by Namibian farmers. Some farmers have used other breeds of smaller dogs to protect their livestock, so introducing these breeds was a logical extension of the practices already utilized by Namibian farmers of the region.

CCF's LSGD program involves selective breeding of dogs, careful selection of recipient farmers, training for the new owner to train his/her dog for a successful guarding career, as well as follow-up to make sure the dog is doing well. The picture above shows Zanta, with a new litter of puppies on the CCF farm.

The puppies are weaned from their mother and placed with their new herds at 7 to 8 weeks old. It was found that this is the critical age where the puppy can successfully bond with the livestock. The young dog goes out with the herder and the livestock right away, to habituate it with the behaviour of the livestock and wild animals. Human interactions are kept to a minimum, to avoid bonding with people, which would decrease the dog's attentiveness to the herd. However, the puppies must be carefully supervised and introduced slowly to their job and the dangers of the African bush (snakes, predators, tick-borne diseases, getting lost, etc.). Herders must be careful to check their dog for ticks, illness or injury each day. A well-trained, well-cared-for Anatolian Shepherd is an imposing barrier against the predation of its livestock herd.