odpravljanje renčanja je dvorezen meč. Meni je vsekakor ljubše, če pes, ki mu ni nekaj všeč zarenči, kot pa da bi ugriznil brez opozorila. sama bi se zadeve lotila nekako v tej smeri : v čimvečji meri se izogibaš situacijam, v katerih renči (božat med spanjem ga prav zares ni treba, če mu to ni všeč), če že zarenči, se renčanje odignorira kot da ga ni (kar pomeni, da se ne smeš ustrašiti in vseeno narediš tisto, kar si se namenil narediti). Renčanje v situacijah,, ki se ti zdijo povsem neprimerne, pa kaznuješ (tako, da psa vržeš ven iz sobe, zapreš v boks....). vsak poskus "od besed k dejanjem" torej da bi poleg renčanja tudi šavsnil recimo, bi sama zelo strogo kaznovala (psa bi recimo počila ob tla, potem bi moral še poljubno časa ležati na prstoru....) samo pri dogi bi to verjetno ne bilo tako lahko izvesti.
Hkrati s tem, pa bi delala s psom po pravilih "nič ni zastonj" in to zelo dosledno. poleg tega bi bilo treba še intenzivno vaditi šolsko poslušnost, odnos vodnik - pes pa se izboljša tudi z trikci in drugimi igricami, ki jih ima ps rad (iskanje, prinašanje...)
če bi imel pes ob vsem tem še dovolj gibanja, da bi pokuril odvečno energijo, bi moral problem izginiti. Najkasneje v par mesecih, ko se tudi hormoni, ki preplavijo pasjega najstnika malo umirijo.