Čeprav se pri nas to nikoli ni pojavljalo zelo pogosto, je takrat, ko ga je že pač prijelo, da bi na tak način izsiljeval mojo pozornost, najbolj pomagalo, da sem obstala kot kip - nekaj časa se je še ukvarjal s hlačnico, potem je pa itak postala nezanimiva, ker se ni več premikala.
Za skakanje pa isto... enostavno sem stala kot kip, brez besed, edino obračala sem se stran od psa - največ skakanja pri nas je bilo itak takrat, ko sem prišla domov, tako da sem pri vhodnih vratih, kjer imamo tudi eno tako veliko ogledalo, potem v ogledalu spremljala, kaj se dogaja za mojim hrbtom. Ko se je pa umiril, smo se pa mirno pozdravili.
aja, pa seveda se obojega nisem šla v ta najlepših cunjah, tako da mi sploh ni bilo problema, če bi me umazal/strgal.