Ne vem datuma , bilo je jeseni še v prejšnjem tisočletju. Našel sem te na cesti , kepico malo , zavrženo. V naročju sem te prinesel na domači vrt.
Za vedno pa si bom zapomnil ponedeljek 24. 5. 2010. Zgodilo se je hitro in povsem nepričakovano. Odšel si tako kot si prišel , v mojem naročju....
Lord hvala ti za vsako sekundo ,ki si jo preživel ob meni . Ob večerih posedamo na vrtu , solze tečejo.Izkopane luknje , povaljana solata , razpraskana vhodna vrata , povsod si se podpisal.
Vse tvoje stvari , razgrizena žoga , polovica gumijaste kosti , ovratnica , povodec , zobna ščetka ... , vse je pri meni.
Kako diši krtača ,polna tvojih svilnatih dlak.
Sobe so prazne , postelja je trda , vrt je zapuščen tudi v avtu nekaj manjka. Boli , peče , žge , skeli , kepa v želodcu je vsak dan večja.
Oprosti mi Lord , enkrat sem te pa res malo pregrobo potegnil z povodcem ampak si si sigurno zaslužil , saj si se znal včasih prav butasto obnašti.
Veliko se sprehajaj tam kjer si , zajce pusti pri miru , mački ti nič nočejo , kakšen preval naredi občasno pa zadržuj se v senci , saj veš vročina zna biti zelo pasja.
Drž se , se vidmo