PeSjanar.Si Forum
Za pesjanarje => Razno => Temo začel/a: jenny3 na 10 Julij 2006, 20:40:12
-
No, marsikdo se znajde pred problemom- Našel sem psa, ki mi je všeč, ima dober karakter, zanj imam dovolj časa,... Problem nastane, ko enemu družinskemu člani to ni všeč- Prav tako je bilo pri meni, a bom po 8 letih čakanja(vem takrat sem bila res premajhna :P )dobila psa.
Kako je uspelo meni??? Moja mami se je počasi omehčala(brat in sestra itak nimata besede-no morda malo ;) ) in me podpirala pri moji odločitvi(tudi sama je imela psa), trši oreh pa je bil oče, pravzaprav mi je šele predvčerajšne čisto 100% dovolil psa(no sicer malo kruto, da smo se menili za njegovim hrbtom)...Ampak kako mi je uspelo???
-z potrpežljivostjo-počasi se daleč pride(Najpomembnejše)
-samo nekajkrat na teden se pogovarjaš od tega-a dovolkrat da ne pozabi(brez kričanja, z utemeljevanjem)
-z vodenjem po razstavah(ni šlo prostpvoljno)
-ko sva šli z mami na agility tekmo navijat, sem mu opisala cel potek... ::) )
-z upoštevanjem želja(seveda utemeljen razlog)-npr. jaz sem morala(zaradi mami)najti majhnega psa-razlog, kar veliko potujemo, pes gre najlažje zraven, pa sosedje imajo zlate prinašalce, stalno lajajo, če bi bil zunaj bi se lahko stepli(no dobro, tudi jaz sem ga hotela v sobi ;D :-[ )
-ko je že vse skoraj pri koncu, veliko več pogovorov okrog tega...
-in še enkrat potrpežljivostjo!
Recepta ni, vsak se mora potruditi- če ti je tolko do psa, premagaš vse ovire!!!(pa ne ozirajte se na čas, ki ga boste porabili :-\-se splača :o
no sedaj pa povejte svoje zgodbe, kako ste vi dobili pse... ;D
Lp Zala
-
Se strinjam jenny3. Jaz sem imela ogromno problemov pri prepričevanju za psa. Ene par let sem res aktivno "težila" in se trudila okoli tega, tako da sem že skoraj obupala. Med tem sta se mami in oči, ki sta bila obadva proti (oči malo manj) pogovarjala in enkrat sta sklenila, da imam lahko psa :D Če se ne bi onadva odločila bi lahko se lahko še 10 let trudila in ne bi nič dosegla.
Za tiste, ki se še matrate, lahko samo rečem, da ne obupavati, slej ko prej boste dobili kužka. Če ne drugega imaš med tem ko čakaš ogromno časa, da se dosti stvari naučiš in prebereš :)
-
Pri meni je bil tudi srečen splet naključij.... Že dolgo časa sem si želela bernskega planšarja in mami so bili tudi všeč, vendar sta imela starša neke čudne pogoje glede tega ali bo še kdaj pes pri hiši. Pogoj je bil: čigar pes, tega stroški in vsa odgovornost (ampak dobesedno vsa - torej nič morja, razen če vzameš psa s seboj, nihče drug ne vozi psa na sprehod razen lastnik...v glavnem - kakor da bi živel sam s psom, brez kogarkoli, ki bi ti kdaj priskočil na "pomoč"). Dejstvo je bilo, da si tega nisem mogla privoščiti - konec koncev kdaj tudi jaz zbolim itd... Pogoji so bili res malo preveč absurdni, ampak nista odstopila.
Nato pa mi je fant nekega dne dejal, da mi lahko za zgodnje rojstnodnevno darilo podari bernija. Jaz sem bila čisto navdušena in počasi sem na svojo stran pridobila tudi mami. Skupaj sva prišle do kompromisa, da je pes še vedno izključno moj in moja odgovornost, vendar je tudi ona pripravljena kdaj vskočiti (še vedno zgolj v izjemnih primerih - torej bolezen, medcelinsko potovanje..etc). Bratu je bilo vseeno - samo, da njemu ne bi bilo treba kaj delati. ::)
Najtrši oreh je bil oče.... vendar sem že pol zmage imela v rokah, ker sem imela na svoji strani mamo. Zanjo ni bilo potrebno veliko - samo morala sem pokazati odločnost in berniji so tudi njena šibka točka. :P
Oče se je dolgo časa upiral in se še danes (občasno). V bistvu mi sploh ni dal uradnega dovoljenja, samo rekel je, da si uničujem življenje in da sem sama za vse kriva. No danes prizna, da je Astor tudi njemu zlezel pod kožo in je rad v njegovi družbi. ;D
-
jenny3 dobri nasveti ;D
Pri nas je blo tako, da oba z bratom obožujeva živali, vendar mama in oče nista sploh razmišljala v tej smeri :-\ oče je bil trd kot oreh in vedela sem, da z njim ne bo šlo skozi :'( tako sem obupala...
Nekaj let kasneje sta se starša ločila in vedela sem, da je to nova priložnost za -imeti psa-. Ko se je meni in bratu pridružil še fant je bila mama povsem nemočna in je popustila pod pogojem, da mi skrbimo za psa. in jaaaa tako je prišla Ajša :D
Zdaj po 2 mesecih odkar jo imamo je mama čisto nora nanjo in skrbi zanjo skoraj bolj kot za nas :D ;D hiša se je napolnila s pozitivno energijo, še v tako žalostnem dnevu ti privabi nasmeh na obraz ::)
moj nasvet je samo: VZTRAJAJTE!
-
jaz sem si vedno želela psa ampak v majhno dvosobno stanovanje pač nekako ni pasal ker je mami ljubitelj čistoče in rožic.
Ko smo se preselili v hišo pa je nekako padla odločitev (z mamicine strani) da je pes lahko ampak majhen. PO nekaj teženja z dveh strani je tudi ona popustila in smo rezervirali najmanjšo pasmo na planetu - novofundlandca. No ja niti nisem imela prehudih borb doma, imam pasmo ki sem jo hotela. Recept brez detajlov pa je: ne popustljivost in nobenega kreganja, pa delaš se malo bolj pridenga kot ponavadi ;)
-
Pri nas je bilo pa drugače... Prvo dogico je morala mami ob smrti mojega očeta oddati (škotek je šel pa k babici). Od kar se spomnim sem morila, da hočem spet dogo... Vsaka pasja razstava, posnetek na tv, vedno sem prosila in morila,... Mamin odgovor je bil vedno: "Ko boš na svojem jih imaš zaradi mene lahko 10 (no ja če mi bo moj dragi "dovolil" bi pa res še kakšno). Za psa jaz ne bom skrbela. Kaj bo pa z mački, če pride pes v bajto,..."
Dogico sem res dočakala šele zdaj, ko sem na svojem in imam že svoje otroke. Jo pa danes tudi razumem in podpiram njeno odločitev. Tudi sama vidim, da med službo, gospodinjstvom, otroci... No ja, jaz vedno rezerviram čas za moj zoo, posledica je pa občasen "svinjak" v stanovanju :-[.
Zato razumem vse starše, ki nimajo časa za živali, da si ne upajo še psa "nabavit". Tako da, ja prepričujte, vendar samo pod pogojem, da ste res pripravljeni za žival skrbeti 100% (lahko naredite test in si za kakšen mesec sposodite psa ali pa se "preselite" h komu, ki ga ima in skrbite zanj - z njem na vsak sprehod, pobiranje iztrebkov,...). Vsekakor pa prej premislite ali ste se pripravljeni odreči počitnicam, zabavam (namesto na žur je treba psa peljat zvečer-poskusite pred psom, ko ste povabljeni na najboljšo zabavo ali kam, rečti ne), žepnini in posledično kakšni zadevici, ki ste si jo do zdaj privoščili,... No saj vem, ko bi človek rad imel psa bi obljubil vse, težave se pojavijo ko je treba obljubo držati za nadaljnih recimo 15 let...
Ne razumite me narobe, nikogar nočem odvrniti od psa, samo pozivam k temeljitem premisleku, ker vse preveč živali konča na cesti, ko se starši, ki je tako ali tako niso želeli naveličajo skrbi za otrokovo žival, ali pa se takrat že odrasli otroci naveličajo živali in živijo rajši svoje življenje brez nje.
Pred nekaj dnevi sem mojemu 8 letnemu Tomažu na vprašanje kdaj bo on lahko imel svojega psa odgovorila: "ko boš zrel zanj, do takrat pa naj ti zadostuje, da kadar ti zapaše prevzameš zabavni del lastništva psa in se igraš s Thebo" ;) .
lp
T.
-
Pri nas pa nekako takole, mami jaz hočem psa. Mami pa non stop še sam za sabo ne znaš pospravt in bla bla... in tko smo se vedno kregal. Pa sem šu delat preko študentskega servisa in sem zaslužil 300 000 sit pa sem rekel, da grem po psa in smo se spet neki kregal pa je potem mami rekla kaj pa oči pravi na to, pa sem rekel da je pes vredu samo, da moram dobro skrbeti zanj. Potem sem poklical očija in sem reku, da rabim material za pesjak pa je reku, če bom jaz notri stanoval pa sm se mal skregu pa je na koncu rekel kaj pa mami pravi na to pa sem rekel da je zelo zadovoljna in je rekla, da ga dobim če bom lepo skrbel zanj. Ubistvu sm se zlagal in sem bil malo v prednosti, ker sta starša ločena pa še takrat sta bila malo skregana pa se nista dosti pogovarjala tako, da je ta finta vžgala. Pa potem sem mami non stop govoril, da bom imel boljše ocene v šoli eč dobim psa, da bom manj na računalniku in da je to zdravo za življenje itd... Če bi jih poznali bi rekli, da sta nepopustljiva pa mi je na koncu vseeno ratalo ;D. Najbolj smešno je pa to, da vsakič ko pride sib do mami začne govorit na glas "joj medo a bi se crklau" pred sosedi pa vsakmu gostu ga more nujno pokazat lol ;D. Pa tudi z njim hodi na sprehode, ga češe in uči poslušnosti.. Pa, ko oči pride do nas gre vedno prvič do siba in ga pozdravi, pelje na sprehod itd... Zadnjič sem ga opazoval za vogalom pa sem videl kako ga lupčka pa boža lol... Pa, ko delam z očijem čez vikend ga pelje sebi v firmo kjer tudi prespi... Treba je biti samo vztrajen pa se malo potruditi pa bo šlo brez problema :)
-
Psa sem si zaželela že pri mojem 9 letu. Takat mi ga starši še niso pustili saj so trdili, da sem še premajhna. Tri leta sem potrpežljivo čakala in jih na meseca spolnila na to. Na moj rojstni dan tega leta (2006, april) sem jim rekla, da imam dosti čakanja in da sem že dovolj odgovorna, da lahko dobim psa. Z bratom sva jima težila 100% na uro, vsak dan in na koncu v začetku meseca junija sta starša popustila in rekla, da bomo začeli iskati psa in da ga bomo kupili v mesecu avgustu. No in od 18.8.2006 sem ponosna lastnica Višavskega terierja :) :) Kako se je lepo izteklo, kajne?
-
Od samega rojstva sem oboževala pse. Domov sem privlekla vse pasje izgubljenčke in jih na vsak način hotela strenirati v najsposobnejše policijske pse. Vsi ti cucki so potem skrivnostno dobivali nove pasje lastnike saj jih je moja mami mrzlično poiskala. Zaradi sitnih sosedov si psa nismo smeli privoščiti, tako da nisem dočakala svojega kužka v otroštvu. Zato pa sem popolnoma pdivjala ko sem postala žena in mamica treh otrok. Imamo dve psički. Srednji sin pa mi je nekoč rekel da nisem normalna, da pri vseh normalnih družinah starši držijo otroke nazaj da ne nosijo k hiši živali, pri nas pa je obratno. Če me ne bi na realnih tleh držali otroci bi imela pasji raj. No pa drugih živali ki sem jih privlekla k hiši ne štejem Ampak sedaj imamo drugačne razmere in za vse stroške vzdrževanje, varnost, nevšečnost poskrbim lahko sama. Ne obupajt nekoč boste imeli psa. Jaz še nisem končala s svojimi.
-
Pri meni pa je bilo takole: Že pri 5-ih letih sem si želela psa.Ves čas sem težila mamici in očiju.Onadva pa sta se le delno strinjala.No očiju je bilo vseeno, mami pa je govorila, da ko bom dosti stara za psa, ga dobim.Nek večer pa je stric, ki ga sploh nisem poznala, k nam pripeljal psa pasme jazbečar po imenu Bobi.Bobi je bil že odrasel pes, nekaj časa je bil pri nas, meni je bilo super, z njim sem se zabavala...Kmalu pa smo psa oddali, meni ni bil več...Še zdaj mi je malo žal, da je tale kuža odšel od hiše, ampak takrat se nisem še nič dosti spoznala na pse, in je bolje da je šel v prave roke.Čeprav roke tistega, ki smo mu ga prodali ni so bile prave, ker je pes "kao" po nekaj dneh ušel...Kmalu sem si spet želela psa, in nekaj časa sem prepričevala mami ona pa: ja kaj bo, potem ga bo pa spet avto povozil ali karkoli drugega in bo jok in stok...Kmalu pa sem jaz postala bolj zainteresirana za to in začela brskati po internetu za pravo pasmo (seveda je pasma morala biti majhna, ker, če ne, ko bi šla z psom na sprehod -če bi bil pes večje rase- in bi zagledal mačko, bi letel za njo in kaj vse bi se lahko zgodilo...).Kmalu mi je moja prijateljica povedala za pasmo, ki jo ima tudi ona (tibetanski španjel) in bila je všeč meni in moji mami (kot veste, očiju je vseeno).Rezervirali smo mladička, in zdaj čakamo ali bo, ali ne bo.
Lp, nincy!
-
jas pa še vedno čakam da dobim psa! upam da bo to kmalu!!! ti nasveti kako prepričati starše za psa mi bodo zelo prav prišli :) :)
-
Pri nas je pa bilo tako, ko nam je umru pes je mama rekla da nebomo imeli več psa, jaz se seveda nisem strinjala!
No pri nas smo zadevo rešili tako da smo Bugza kar pripeljali domov in jaz sem ponosno izjavila da če gre Bugz grem tudi jaz! prvo je bilo malo nestrinjana ampak so se zadeve hitro uredile in ne samo da je Bugz ostal, živi celo z nami v hiši kar je pri mojih pravi podvig - sicer pa sta se tako zaljubila v njega da se mi včasih zdi da imata rajši njega kot mene :)
Jaz sem to storila ker sem vedla da se moji starši mladičku nebojo mogli upreti in da imajo radi živali, ne priporočam pa to nikomur ki ni prepričan da bo kuža lahko ostal!
-
moja sošolka bi zelo rada dobila psa pa ne ve kako naj starše prepriča da lahko skrbi za njega.
(tista tema začasne posvojitve tisto je ona napisla)zdaj je nekaj govora o začasnih posvojitvah...
ona upa da ji bo uspelo da bo vzela psa kot za začasno posvojitev pa se bo staršem tako prikupil da ga bodo obdržali :-\ :-\ :-\
jaz tudi upam da se bo to zgodilo samo kaj če si premislijo da sploh ne bo začasne posvojitve ali pa da ga ne bodo obdržali ampak ga po enem letu odnesli nazaj v zavetišče... :-\ :-\ :-\ :-\
prosim za nasvete
-
jas pa še vedno čakam da dobim psa! upam da bo to kmalu!!! ti nasveti kako prepričati starše za psa mi bodo zelo prav prišli :) :)
no ravno o tem sem govorila ;) ;) ;)
-
Psa sem si želela že od malega. Ampak takrat sta bila oba starša proti psu, ker smo živeli v hiši pri atijevih starših. Potem smo se preselili na svoje vendar na žalost v blok. Čez nekaj časa sem dobila mačko, ki smo jo morali dati pri 2-letih stran--mamica je postala alergična na mačjo dlako. Čez približno 3 leta pa je sestrična dobila maltežana in sem se zaljubila vanj, prav tako ati. Z atijem sem se zmenila, da maltežana dobim septembra. 3-je meseci so se zelo vlekli in končno sem dočakala dan, ko smo se odpeljali po maltežana. Dony je prvi dan očaral celo družino celo mamico, ki je bila proti psu. Sedaj ga ima pa zelo zelo rada in pravi, da je njen mali sinček ;D.
Čez 2 leti smo se pa preselili v hišo na vas. Ker sem že od nekdaj imela željo po velikem psu, smo se odločili, da bomo kupili nemškega ovčarja. Potem sva se z atijem odločila, da bomo imeli raje rotwailerja in smo že imeli 'nagledano' leglo rodovniških rotwailerjev. Potem pa sem na eni internetni strani zasledila, da bodo imeli v Ljubljani kmalu leglo leonberžanov. Takoj sem šla gledat kakšen pes je to. Našla sem opis in slike, 'preštudirala' sem vse angleške, nemške spletne strani leonberžanov in sem se v pasmo zaljubila. Mamico je klicala gospo, gospa ji je vse razložila in dejala, da bo mladič za prodajo šele oktobra. Torej sem morala čakati še 3 mesece. Potem je pa bil končno oktober in šli smo pogledat zverino. Vsi smo se zaljubili vanj in ga še isti dan odpeljali domov.
Tako naj sedaj krajšata dneve 5 kg težek Dony in 80 kg težek Lon ;)
-
kaj pa tisti rotwajler??? :-\ :-\ :-\
-
kaj je bilo z njim???
-
majcek to leglo rodovniških rotwailerjev je imel naš znanec in smo misli od njega kupit psa. Potem smo pa našli in se 'zaljubili' v leonberžana, pač nismo vzeli tega psa. Pes pa je kljub temu našel dobre lastnike ;)
-
pri nas problemov s prepričevanjem ni. v naši družini smo vsi "nori" na pse. Ne vem sicer, kako so potekale priprave na to, da je k hiši prišel 1. kuža, mešanček Oskar,kakorkoli že, kuža je bil pri nas dobrih 16 let, da 6. novembra letos :'( :'(. Nikoli si nisem predstavljala, kakšna praznina bo nastala po izgubi mojega kužk in nikakor si nisem mogla predstavljati, kako hitro bo družina začela razmišljati o novem. a vseeno. Zdaj potekajo "priprave" na novega kužka, ki bo;po vsej verjetnosti; rodovniški. Začne se z branjem knjig, posveti z lastniki psov, kakršnega pasme želiš, pogovori z ostalimi družinskimi člani, "zbiranjem" denarja na kup ;). in tako počasi pride nov kuža. Pri nekaterih hitro, spet pri drugih malo manj, a vseeno, vredno je čakati in biti pripravljen na malo kepico, ki bo v tvoje življenje prinesla toliko vedrine in smisla, da si pred tem še predstavljati ne moreš! :)
-
*sara* ali že veš katero pasmo boš imela, ali še izbiraš?
Lp, nina!
-
še malo zbiramo med njufijem in bernijem. Nas je 6 v hiši in se malo težko uskladimo. Ampak mani sta oba oz. vsi psi, ki so "malo" večji takoooo všeč da mi je praktično vseeno katerega dobimo ;D
-
Pred 12let in pol sem pripeljal domol psičko mešanko bele barve z črno glavico. Nikogar nisem spraševal če jo lahko pripeljem, ko pa je prišla jo nihče ni vrgel na cesto. Postala je enakopraven družinski član, ki nas je po težki bolezni in dveh težkih operacijah ( rak na dojkah ) 27.09. 2006 morala zapustiti. Vsi ljudje ki živijo visoko in se majo za inteligentne, bi nas kot družino ocenili za malo ekscentrične saj smo skoraj en teden vsi za njo jokali. Pa nič zato. Saj smo zgubili družinskega člana in ne živo igračko. Po smrti naše Pike je padla končna odločitev moje soproge in hčere, da v naša srca ne pride več noben novi kuža. Pred 14 dnevi sem dobil ponudbo za posvojitev novega člana ki je trenutno star 3 tedne vendar je vmes stala velika ovira - spomin na našo Piko in odločitev da več ne bo psa pri hiši. Poklical sem lastnico psičkov ter se dogovoril, da pred zadnjo besedo" ne bomo posvojili novega člana", pripeljem na kavico mojo soprogo, ki bo dala končno odločitev. Lahko si mislite kakšna je bila. Kdor ima rad živali je lahko samo v podzavesti prepričan da je to zadnja žival pri hiši, dokler se zopet ne pojavi nova ki poveže ljubezen na prvi pogled. Tako zdaj živimo v velikih pripravah na novega člana, ki naj bi prišel v naš dom čez približno 5 tednov in zopet se počasi vrača sreča v naš dom, čeprav Piko ne bomo nikoli pozabili.
-
*sara* super!Ti kar izberi pasmo, ki ti po karakterju, negi in drugih stvareh najbolj ustreza-da ne boš potem izbrala napačno pasmo :) (s tem ne mislim nič slabega).Tudi sama sem bila v taki situaciji, kot ti.Vsaj v podobni :) .Zdaj že imam izbrano pasmo in mislim, da mi ta najbolj ustreza :) .Sicer pa je vsak pes malo drugačen.Miki-Kodeljevo mislim, da je najbolje, da po smrti svoje psičke kupiš (v tvojem primeru posvojiš) novega kužka, saj s tem lažje preboliš smrt prejšnjega.O temle je bila tudi ena tema, ne vem točno kje že...
Lp, nina!
-
nincy, kakšnega pesjanarja boš pa ti dobila?
in še en nasvet oz. opozorilo. srečala sem že mnogo ljudi, ki so si kupili psa, za katerega so dali ne malo denarja in so ugotovili, da ga ne morejo vzdrževati. Ne mislite, da se stroški z nakupom končajo. Prevzaprav je to zelo majhen del vsote, ki se vam bo že čez nekaj mesecev zopet nabravla. Hrana (vsaj taka blj kvalitetna) na stane malo,povodci, ovratnice, igrače, krtače in stroški veterinarske oskrbe......to nanese kar nekaj denarja. Zato ne hitite z nakupom dokler niste gotovi, da boste za psa lahko kvalitetno skrbeli. ;)
-
*sara* ;D jaz bom dobila tibetanskega španjela.Mislim, da enkrat proti koncu aprila.Tole si čisto prav povedala, nekateri kupijo psa, ker si ga močno želijo, a na koncu nihče ne skrbi zanj... :-\
Lp, nina!
-
Naj še sama pristavim svoj piskrček ;) Ta silna želja po psu se je pojavila pri mojih šestih letih, ko je tetinega kodra povozil avto. Od tistega časa dalje in pa naslednjih deset let sem navijala za psa, pa ni bilo uspeha. Starši so mi kupili dva mačka, papagaja, stalno sem privezovala na vrvico zajčke in kokoši od stare mame, hodila s prijateljicami na sprehode z njihovimi kosmatinci, potem pa ob koncu osnovne šole - dovoljenje. Zmenili smo se za kokeršpanjela. Ker pa nisem imela pojma o pravilnem izbiranju in kupovanju psov, sem takoj naslednji dan kupila Salamonca, poklicala prvega vzreditelja kokeršpanjelov, povedala, da pridemo in odložila ::). Očetu potem nisem znala povedati, ne kam ga gremo iskat, ne koliko stane kuža itd. No petnajst let kasneje, ko je kokerček že spoštovani senior ;), pa se je spet pojavila želja po še enem kužu, ki pa bo izvedljiva šele takrat, ko bom končno na svojem. Tokrat si ogledujem večje pasme 8).
-
No ampak moji starši... oni so pa praktično ne popustljivi :'( sve z mamico že vse pripravile* za ZP-ja našli vzreditelja itd...pa je prišlo, zvedel je oči in prišle so težave v družini :( všasih me peljejo v gmajnice kjer sprehajamo kužije pa rečem a ga vzamemo? :o in že velikokrat mi je spodlettela tista priložnost da bi ga dobila saj bi ga če le ne bi bilo očija zraven ::) potem ko sem pa enkrat rekla ko smo bili v gmajnicah a vzamemo enega mešančka (so tisti mladički tak sweet pa sem mislila da bo uspelo :-* )pa rečejo NE!!! pa se doma uležem na posteljo pa mi takoj začnejo naprej metat kaj bi pa zdej pes delala? a ? ja ležu bi pa se dolgočasu se pol začnejo dret name... ampak kaj naj delam naj vzamem igračko in rečem ewo to je pa tisti kuži iz gmajnic in mu začnem žogic metat(igrački) ali kaj? >:( zdej pa povejte kaj naj pa jaz naredim ker sem z tistim kar je napisala jenny3 sem že milijonkrat poskusila pa ne in ne in ne :'(
no sedaj pa povejte kaj.
lp,tyaša
-
Tyashy, vstrajaj ;) Slej ko prej boš prišla do svojega kužka. Tačas, ko prepričuješ starše, pa izkoristi za prebiranje forumov, knjig in spoznavanja kužkov :)
-
Jaz imam majhen problem.Lansko leto spoznam 2 yorkshire terierja in začnem raziskovati o tej pasmi in prepričevat starše da mi kupijo mladička.Ko pa čez nekaj časa in po nekaj obiskih pri tej gospe ugotovim da yorkshire terier ni primeren pes zame je bilo še vse v redu.Ena kolegica od moje mami je dobila višavča in takrat sem začela navijati za višavčka in še kar hodim k tej gospe in peljem psičko ven.Kmalu ugotovim da mi ta pasma tudi ni všeč(sem si pa nabrala in si še nabiram izkušnje o vzgoji psa)Po neutrudnem iskanju pasem ki mi bi bile všeč sem ugotovila da je cavalier king charles spaniel vščeč tudi mojim staršem.Poskušala sem jih prepričevat na sto in nen način: vse od kazanja filmčkov na youtube(o cavalirčkih)pa z zbiranjem informacij o tej pasmi pa od kombiniranja pogovora(moji mami gre na živce da cele dneve govorim samo o psih zato dodam še kaj takega v pogovor kar je njej všeč),za ozadnje imam zelo luštno sliko kavalirja, imam tudi igro nintendogs(tudi vem da pravi pes ni igrača) S tem ko peljem tisto psičko na sprehod bi rada dokazala da si psa resnično želim.In zaradi tega ker sem spremenila svoje mnejne kero pasmo bi rada imela se moja mami včasih poheca in reče da čez 3 mesece bom pa drugo pasmo hotla.Najbolj verjetno se moja starša otepata psa ker mislita da bosta potem onadva mogla zanj skrbeti zanj.
Če ima kdo kakršno dobro zamisel kako naj prepričam moja starša da mi nabavita psa mi naj lepo prosim to tudi pove.
-
Sicer še nimam psa ampak bom napisala kako sem starše prepričala.
Vse se je začelo na morju(avgust 2006)Mami mi je kupila plišastega psa oče pa je vprašal.zakaj raje ne kupimo pravega?Bila sem tako vesela da sem čist pozabila na izbiro pasme.Bila sem presenečena da je na idejo prišel oče(od katerega nisem pričakovala da je ljubitelj teh kepic)Najprej smo prišli na višavčka(mami mu je rekla cezar) nato smo ugotovili da je to prava zverinca(kot vsi terierji)nato(ker je oče hotel veliko pasmo)na zlatega prinašalca čez nekaj časa na koker španjela vmes je bila tudi čivava(dolgodlaka) čez nekaj časa maltežan.Zdaj pa smo se končno odločili za CAVALIER KING CHARLES ŠPANJELA!Starše še vedno prepričujem za rodovniškega mladička,ampak me ne poslušajo :-\ :( :'( Še vedno iščemo oglase za(nažalost) nerodovniške mladičke(brez uspeha)upam da se mi bo na koncu le posrečilo,da bomo kupili rodovniškega kavalirja.Izbrala semtudi že nekaj imen:Čapi,Kai,Kani,Tori,...
KAKO PA JE Z VAMI,SI ŽELITE,ALI IMATE RODOVNIŠKE MLADIČKE?
Starše prepričujem na vse načine da kupimo(oz. da kupim)rodovniškega mladička.Govorim jim rodovniški psi so bolj zdravi(večinoma)so nedvomno čistokrvni,imajo karakterje in videz te pasme,... in še bi naštevala >:( >:( >:(
Njim se gre samo za denar :-\
Kako ste vi prepričali vaše starše da ste kupili rodovniške mladičke(če jih ste)??? ???
-
Prvo kot prov westiji niso ob primerni vzgoji nikakršne zverinice, kot tudi ostali terierji ne.
Za rodovniške mladiče?
Leglo je bilo rodovniško, pogoj za psa je bil da je rodovniški... Moji starši so se pač že pred mano poučili o tem zakaj je dobro da je pes rodovniški ;)
-
Jackie - moraš biti človek za terierja. Če ga nekdo zdajle pripelje k meni in mi reče mej ga bo pes najbolj nevzgojena zver kar jih je svet videl ker so mi terierji groza in strah. Hiperaktivci, trmice... lahko se spremenijo ampak rabijo pravega lastnika - jaz in verjetno še marsikdo pa to nisem.
Alya pri nas je bil primer ko sem sama v svoji pameti zatupila da ne rabim rodovniškega (11 ali 12 let sem bla stara) pa mi je očim rekel da naj rodovniškega vzamem, bova šla na kakšno razstavo, pa bomo parli in zaslužli. ::) Aha. Seveda se nihče ni zavedal kako drago je vse skupaj in kako komplicirano pa nismo ravno dobrega vzreditelja izbrali zato iz tega seveda ni bilo nič ker se preprosto ne da zaslužit ker imaš stroškov še pa še ::). Nakoncu so razstave ostale moje veselje, parili smo enkrat, verjetno prvič in zadnjič. Zaslužka kako čudno ni bilo.
No nasvet zate...lahko poskusiš v obratni smeri. Če jima gre za denar pač povej da boste sicer na začetku plačali več da se pa kasneje izplača >:D malo jih okrog prinesi. Ti boš našla kar hočeš, ko pa se izkaže da to pač ni res verjetno ne boste rodovniškega na cesto vrgli pa nerodovniškega vzeli ;) >:D
Poskusiš lahko tudi s kvazi člankom o pomenu rodovnika ki jima ga pokažeš. Pokličeš kakšnega veta, ki ima izkušnje z zdravjem rodovniški/nerodovniški, narediš približno statistiko bolezni ki jo po potrebi prilagodiš v stilu da pride zdravljenje dedne bolezni pri nerodovniških (ki je pri rodovniških lahko do neke mere načrtovana) dražje kot rodovniški kuža.
Pri nas se nismo prepirali o tem in ali bi ali nebi psa smo pa imeli debate glede prehrane. Na koncu se je izšlo nekako tako da sem se z očimom nehala pogovarjat o tem in načela mami (torej popustljivega člana, ki je pipravljen verjeti tudi komu drugemu in ne misli da je požrl vso pamet sveta) in je na koncu, ko sem jo seznanila z vsemii dejstvi o Neonovih "boleznih" in pomenu pravilne prehrane popustila. No ja, kaj naj rečem. Na koncu se je izkazalo da sem imela prav in okrog hrane sploh ni več debat. OK nauk: poskusi z vsakim posebej. Eden na enega je lažje kot 2:1
-
Kako ste vi prepričali vaše starše da ste kupili rodovniške mladičke(če jih ste)??? ???
Jaz na srečo nisem imela problemov glede rodovniški/nerodovniški (na srečo ni (bilo) nerodovniških legel pasme ki smo si jo mi želeli).
Alya, mogoče bi pa morala povabiti starše naj si vzamejo nekaj časa in preberjo kakšno temo na kot je recimo tale (http://www.pesjanar.si/forum/index.php?topic=2876.0) ali pa tale (http://www.pesjanar.si/forum/index.php?topic=890.msg22352#msg22352), pa bodo potem mogoče še enkrat razmislili. Lahko da boste imeli nesrečo in boste (če boste kupili nerodovniškega) dobili bolanega mladiča, in boste na koncu ugotovili, da ste dali za zdravljenje tega psa veliko več kot bi dali za (povsej verjetnosti) zdravega rodovniškega mladiča. Pa veliko sreče ;)
lp, maja
-
Ma pri nas je rodovnik tudi večni tabu...
Itak ga ne bomo razstavljali,Ron je nerodovniški pa je čisto vredu,brez veze toliko denarja,če je pa isti kot brez...
Ma bomo že...
-
Neyka, imaš prav. Ampak niso vsi terierji trmasti in strah in trepet, znajo biti prav prijetni družinski psi. Imaš pa prav, kot moraš biti taprav človek za njufa, ali dogo,a li leonberžana, moraš biti tudi pravi človek za terierja.
-
Neyka, imaš prav. Ampak niso vsi terierji trmasti in strah in trepet, znajo biti prav prijetni družinski psi. Imaš pa prav, kot moraš biti taprav človek za njufa, ali dogo,a li leonberžana, moraš biti tudi pravi človek za terierja.
Če si pravi človek zanje ;D in jih znaš vzgojit ;) Meni so nekateri vizualno izredno všeč (šnavcerji - sicer FCI II ampak ponekod jih uvrščajo med terierje in po karakterju se mi zdi to kar ustrezno ;), softiji, kerry blue, ruski...) ampak dokler ne bo časa za resno pasjo šolo ni varjante da se kakšen znajde pri meni 8)
-
HVALA!!!Zdaj že iščemo oglase za BEAGLA(vem,da sem izbirala že med nešteto pasmami)ampak mislim da je to prava pasma za nas!Mogoče kdo ve koliko stane(rodovniški)BEAGLE?
-
Zdaj pa še jaz povem svojo zgodbo kako sem prepričala starše,da mi dovolijo imeti psa.Že od majhnega sem bila zaljubljena v pse,predvsem,ko sem gledala ljudi kako jih sprehajajo,ubogajo in sem ga seveda hotela imeti.Ko sem bila malce starejša sem domov pripeljala črno labradorko,ki je šla za mano po cesti in je potem šla nazaj domov.Tudi zlatega prinašalca sem pripeljala domov in to pozimi,ter se z njim igrala ves dopoldan,ko je bil čas da odide.Potem sem iskala po oglasih psa,kot je zlati prinašalec ali škotski ovčar.Ko sem bila že malo starejša pa sem še bolj trdno vztrajala,kjub očetovi močni volji,da ne bomo imeli psa.Začela sem obiskovati internet in iskati čim več o psih.Nekaj časa smo se menili,da bi imeli zlato prinašalko(sigurno psičko) in ko smo bili že poleg nakupa in večjega pogovarjanja okoli psa,je mama vedno prestavljala nakup psa na spomlad in ko je prišla pomlad in sem spet začela o psu,je vse padlo v vodo in se mi je strlo srce.Spet sem čakala pomlad in naslednjo in nasledno,ko mi je naenkrat prekipelo in sem tako zelo vztrajala in toliko prejokala,ko smo se skupaj sedli za mizo,se odkrito pogovorili o stroških,boksu in vseh ostalih podrobnostih.Takrat smo se odločilo za psičko zlato prinašalko ali dolgodlako ovčarko,za katero smo mislili,da je tako ali tako redka pasma in je sigurno ne bomo dobili.Gledala in listala sem oglase,tudi po mailu sem sem spraševala,če so psi še na voljo,...
Ko pa smo malo premislili o boleznih,predvsem pri prinašalcih,ki jih najdeš na vsakem koraku,smo se malo zamislili.Nekaj dni zatem sem na internetu našlaleglo škotskih ovčarjev in ko smo si jih odšli ogledat in še oče je peljal,sem vedela,da gre zares.Nažalost so bile tam oddane vse psičke in sem v solzah odšla domov.Ker sem bila zelo blizu,da bi imeli psa,se nisem predala in pogledala še druge oglase in našla še eno leglo škotov.Takoj isti dan sem odnesla telefon mami in jo prosila naj pokliče in vpraša,če imajo kakšno psičko,ki je še na voljo,ogled,....
Takrat smo se čez nekaj dni odpeljali na ogled.Ko smo psišli tja in sem zagledala majhne kepice,sijoče,ljubke,ki so tako silile k človeku sem se zaljubila.Pogledala sem vse znake,na katere sem morala biti pozorna pri nakupu mladičku(dlaka,zobje,....),po nasvetih veterinarke.Ker sem bila zelo zadovoljna smo se odločili,da bo to naša mala kepica in smo jo še naprej obiskovali,dokler ni prišla domov.Zdaj ko je Daša velika psička,jo imajo vsi neskončno radi(predvsem oče) in tudi za njo dan za dnem z veseljem skrbim.
Še zdaj ne morem verjeti,da imam res psa.
VZTRAJAJTE samo,če si res želite psa!!!!!Naj ne bo to le ena od muh!!!!
Lp in pozdravite svoje pesjančke :-*
-
oooo cukri ;D :-* zdej bomo pa res počasi že mogli pridit pošnjofat 8) :P
zorek a to pomeni, da boš eno samičko vzela??? :o
-
Hay,
ne vem še. Joj, zakaj more zmeraj moj oče spat ali pa kje bit ravno takrat ko ga želim vprašat, ko končno zberem pogum? Se bom kar zjokala, ker si res želim eno kepico borderko.
lp,
Anja
-
anja-zorek... jst sm mela podobne težave :-[ in velikokrat je bil odgovor NE, treh psov pa ne bomo mel...
No pa mi je lani uspelo :o pa imamo 3 pse ;)
Ti kar prašaj... pa solze pomagajo (vsaj pri mojem fotru :D)
lp
-
Hay,
pr mojmu pa ne, ker sem preveč izkoriščala to in se pri njemu za vsak drek začnem jokat in nič ne pomaga. pomaga sam obljuba: Ja saj ko ne boš več toliko v službi pa ti bom kupla eno dobro irsko setrinjo za vzrejo. Za drugo pa reče: Ja to so samo obljube, a misliš da sem muha v kozarcu. To je bilo samo ko sem mu omenila, da bi rada imela poleg Zora še eno psičko. Škoda ko ni več snega bi šla zraven njega v službo, pa bi ga prepričala.
lp,
Anja
-
zorek a nisi rekla, da bi tvoj oči mel psičko za vzrejo?
-
Hay,
ne vem še. Joj, zakaj more zmeraj moj oče spat ali pa kje bit ravno takrat ko ga želim vprašat, ko končno zberem pogum? Se bom kar zjokala, ker si res želim eno kepico borderko.
lp,
Anja
Anja,
Morda ti bo ta pesem of Shela Silversteina v pomoc ;):
Little Abigail and the Beautiful Pony
There was a girl named Abigail
Who was taking a drive
Through the country
With her parents
When she spied a beautiful sad-eyed
Grey and white pony.
And next to it was a sign
That said,
FOR SALE--CHEAP
"Oh," said Abigail,
"May I have that pony?
May I please?"
And her parents said,
"No you may not."
And Abigail said,
"But I MUST have that pony."
And her parents said,
"Well, you can't have that pony,
But you can have a nice butter pecan
Ice cream cone when we get home."
And Abigail said,
"I don't want a butter pecan
Ice cream cone,
I WANT THAT PONY--
I MUST HAVE THAT PONY."
And her parents said,
"Be quiet and stop nagging--
You're not going to get that pony."
And Abigail began to cry and said,
"If I don't get that pony, I'll die."
And her parents said, "You won't die.
No child has ever died yet from not getting a pony."
And Abigail felt so bad
That when they got home she went to bed,
And she couldn't eat,
And she couldn't sleep,
And her heart was broken,
And she DID die--
All because of a pony
That her parents wouldn't buy.
(This is a good story
To read to your folks
When they won't buy
You something you want.)
-
Ah no,tole je pa ful žilorezna pesmica. 8)
Na žalost lahko našo mladino samo vzpodbudi k neumnosti.
Lp Zoran
-
Ojej, pol se pa sprašujemo, zakaj otroc izsiljujejo po trgovinah ;) Boljš, da tegale mulci ne vidijo >:D
-
Hay,
pr mojmu pa ne, ker sem preveč izkoriščala to in se pri njemu za vsak drek začnem jokat in nič ne pomaga.
;D ;D ;D no, vidite mularja, jest mojim zmerom rečem nej se ne cmerijo za vsak drek- to so pa pol posledice :P :P ;)
drugače pa velik sreče, dostikrat gre lažje z dva na tri , kot z nič na enega ::).
Predvsem če s sedanjimi ti delaš. Če pa ne, pa prevzemi vso skrb in vsaj del stroškov za sedanje pse, pa zagotovo ne bo večjih težav za še enega 8)
-
Hay,
kajcyka on bi vzrejal irske setre. Pa mama je tudi zato, da bi imeli irskega setra. Samo pri mami je tako, da pravi kako je vsepovsod dlaka od Zora. Saj ne vem od kod njemu toliko dlake. Na teden gre s česanjem ven več kot ena sparova vrečka stlačene dlake in še zmeri vse stran od njega leti in zato noče imeti mama še enega psa. Mi je pa rekla, da če bi oče naredil ograjo okoli hiše bi pa lahko imeli več psov, ker bi pač lahko bili sami odzunaj, čez noč bi pa itak bili v hiši. Saj zmeraj lepo skrbim za Zora, no včasih nisem ravno najbolje, ker sem pač bila mala in neumna, zdaj se pa zmeri bolj stopnjuje in za Zora itak skrbima z bratom skupaj. No on je samo zato, da mu da hrano, pa ga zjutraj in zvečer pelje ven, drugo pa morem jaz poskrbetu zanj. Če ne bi vedela, da vedela, da sem sposobna skrbeti še za enega psa, ne bi nikoli imela tako velike želje še po enem psu kot zdaj.
No odgovor na Jeanino pesmico: a mislite, da še nisem razmišljala o kaj takem? Saj je itak vsem vseeno zame.
No tistega grebenčka pa nisem videla pri psički.
lp,
Anja
-
Zorek, sem prepričana, da jim je mar zate, ampak starši so včasih prepričani v svoj prav in ne bodo spremenili odločitve pa če se na trepalnice postaviš. Glede na to, da imaš doma Zora, se probaj čimveč z njim ukvarjat, drugi kuža bo že prišel, ko bo čas :)
-
Zorek, boš videla da boš nekoč imela svojega psa , borderko :) Sama že 2 leti 'težim' za čisto svojega psa (beri: aussija) pa so bili najprej 100% proti- že zato ker mora biti noter. No, dosegla sem že, da bo noter in bo pes, kakeršnega si bom sama izbrala, dobim ga čez leto ali dve (do takrat bom pa še čimbolj probala izvedeti o različnih pasmah, da bom izbrala pravega psa :) ) tako da... z vztrajnostjo se da vse ;) Do takrat pa čim bolj uživaj z Zorom :)
Lp
-
Hay,
aja pa pozabila sem napisati še, da se oče očitno boji, da bi se na psičko preveč navezal in pol jo bom jaz s sabo odnesla, ker mi je rekel zadnjič, da noče, da bi bila psička moja, ampak njegova.
To itak vem, da bo enkrat že prišel. Z Zorom se pa ukvarjam čim več, vendar se bom še bolj, ko bom imela vso odgovornost zanj na sebi, zdaj se pa še brat ukvarja z njim (vendar to je zelo malo). Mogoče bi se pa dalo zmenit, da bi jaz za Zora popolnoma skrbela in bi lahko dokazala, da sem sposobna skrbeti za psa.
Sunshine: pri meni je tako, da si že 5 let želim še enega psa, ampak prej sem zmeraj želela manjšega, ker pač za velikega nisem bila dovolj močna in moja želje ni bila nikoli tako velika kot je zdaj. Hvala za želje, da bi čim bolj uživala z Zorom.
Samo mislim, da oče želi, da bi se za drugo pasmo odločila, ker me želi peljati na kakšno pasjo razstavo, da bi spoznala še druge pasme. Samo mene nikoli ne bo on prisilil do ene pasme, ki mi ni všeč, ampak jo bom sama izbrala, ker sama dobro vem katera bo dobra zame.
lp,
Anja
-
zorek, če si nekaj dovolj dolgo želiš in pri tem vztrajaš, to tudi dobiš. Moraš pa še kaj drugega doma narediti, da pokažeš staršem, da si dovolj zrela še za enega psa, ne samo da se velikooo posvečaš Zoru ;)
-
Hay,
kaj na primer? Problem je to, da mi učasih sploh ne zaupajo in ne verjamejo. V takšnih primerih še posebaj.
lp,
Anja
-
Ah no,tole je pa ful žilorezna pesmica. 8)
Na žalost lahko našo mladino samo vzpodbudi k neumnosti.
Ne, je samo hec. Igram to pesem in druge (tudi hecne) od istega avtorja (avtor je posnel zbirko na CD) za svoje dijake pri pouku anglescine, in iz tega naredimo zanimivo in poucno debato o tem, kako naj clovek (otrok) doseze to, kar hoce, kako se najbolje dogovori s starsi itn. V bistvu dijaki sami mi povejo, da gre za razumno pogajanje, da izsiljevanje ne deluje ravno uspesno. Tako da lahko kaj dobijo npr. za nagrado za uspeh v soli, ali nekaj dobijo pogojno. Anja, ce tako lepo skrbis za Zora, si ze na pravi poti, res je, da dokler zivis s starsi in si od njih odvisna, se ne mores popolnoma samostojno odlociti o stvareh.
Aja na istem pouku gledamo tudi to:
http://www.youtube.com/watch?v=xWkZ_StRjU0&mode=related&search=
Ampak zdaj smo res dalec od teme Fly. Sorry!
-
Aja na istem pouku gledamo tudi to:
http://www.youtube.com/watch?v=xWkZ_StRjU0&mode=related&search=
In meni težijo, zakaj nimam še kakšnega mulca. :-\ ::) :-\ ;D
-
zdej pa vem zakaj use condoms :-\ :o je fajn podkrepilo mojo odločitev že v naprej...zakaj nebom nikoli mela otrok, sam izkoriščajo 8) nimam samo 14 let :P :P
-
In meni težijo, zakaj nimam še kakšnega mulca. :-\ ::) :-\ ;D
5rca, sem prepricana, da tvoj mulec bi bil ravno tako lepo vzgojen kot Veni. :P Saj so mi starsi krivi, ce otroci niso pridni, ne?
Bom dala Oli in Moniko ki tebi za dopolnilno izobrazevanje, prav?
-
5rca, sem prepricana, da tvoj mulec bi bil ravno tako lepo vzgojen kot Veni. :P Saj so mi starsi krivi, ce otroci niso pridni, ne?
Bom dala Oli in Moniko ki tebi za dopolnilno izobrazevanje, prav?
A je treba pol mulce na kliker učit? :o :o 8)
Izobraževanje glede psov ali otrok? Ker prvo še nekako znam... Drugo pa... :-\ :-\ :-\ ;)
-
aja pa pozabila sem napisati še, da se oče očitno boji, da bi se na psičko preveč navezal in pol jo bom jaz s sabo odnesla, ker mi je rekel zadnjič, da noče, da bi bila psička moja, ampak njegova.
Če on hoče psico za sebe, potem jo naj kupi, ti pa si izberi svojega psa oz. pasmo. Ker bodo še komplikacije, če jo bosta oba hotela zase, ko boš ti enkrat hotela na svoje. Seveda dvomim, da boste kar dva psa kupili, ampak mogoče moraš ti malo potrpeti, ker si pač otrok in dokler si pri njih se moraš podrejati (žal), ko boš na svojem boš pa počela in imela to, kar boš sama želela.
-
Biti na svojem in delati ter se odločati po svoje je ena velika prednost, ko greš na svoje. Je pa potem tudi vsa skrb, vsi stroški in odgovornost na tebi.
-
Hay,
ja pri nam je tako, da bi imeli irskega setra, zame pa ta pasma ni in sem odločno za borderja, katera pasma pa očetu ni primerna in zato pride do problemov. Saj z Zorom je bilo tako, da smo že prej imeli airedalca in je brat želel imeti to pasmo še enkrat in je Zora plačal on, na koncu pa je bil pisan na očeta in je tudi odločeno, da bo vse življenje ostal pri očetu. Pa ko bomo enkrat imeli to pasmo bo mu pa še ta pasma med ljubimi, tako je zmeraj bilo. Saj oče je tudi kot mali imel svojo psičko z legli in še par psov, ker je pač deda bil lovec in je imel par psov s katerimi je zmagoval v lovskih tekmovanjih in še zdaj rad razkaže pokale. No ne vem zakaj ne bi mogli imeti tudi zdaj 2 psa, če je on kot mali lahko imel še več psov kot pa samo 2. Res je, da mi ne verjameta, da sem sposobna imeti psa, kako pa bosta vedela, če pa sem cele dneve nekje v drugem prostoru stran od nju.
lp,
Anja
-
No, pri nas smo že malo bližje psu (danes sem se skoraj cel dan o tem menila z očijem). Sicer pa se "odločamo" med borderjem, gladkodlakim prinašalcem in zlatim prinašalcem. :)
-
Oj!
Mi smo bližje! ;D Včeraj sve z mami zjutraj gledali zavetišča(in pse v njih) in se odločili, da bomo vzeli(če bomo) kakšnega maltežana, ki je za oddajo ali pa je v zavetišču! Zakaj? Ker se nam zdi lepo posvojiti brezdomo žival želimo pa si maltežana :P Pa je rešitev...
Lp,Tjaša
-
Malce off topic, ampak moram .......... :-[
TYASHY, si prepričana glede maltežana? Jaz ti lahko iz lastnih izkušenj povem, da je to čudovita pasma in če bi se še enkrat odločala, bi spet zagotovo izbrala maltežana....Moraš pa se zavedati, da zna biti nega teh kepic precej zahtevna in tudi PRECEJ draga.....Kvalitetne krtače (ki se jih pri nas v trgovinah ne dobi, ampak jo moraš naročiti iz tujine ali kupiti na razstavi), šamponi, balzami (na žalost boš rabila veliko večjo kvaliteto kot jo nudi hobby dog), spreji za razčesavanje,.....te bodo stali pravo malo premoženje! Poleg tega, moraš psa ne samo sprehajat, ampak ga redno vsak dan negovat - jaz za nego mojega malega (pa je star komaj 9 mesecev in dlaka še ni dolga do tal) porabim prb. uro na dan!! Da ne govorimo koliko časa vzame šele kopanje in sušenje......To govorim zato, ker mi je že marsikdo rekel, kako si želi maltežana in kako je to lepa pasma - ko pa vidi koliko časa in denarja je potrebno vlagati v nego, si kar na lepem premisli.....in kuža mora menjati dom! :'(
Resnično še enkrat premisli, in če še vedno vztrajate pri maltežanih, mi lahko pišeš na ZS in ti lahko razložim vse o negi maltežana.....Poglej si tudi forum o maltežanih:
http://www.maltezan.mojforum.si
in
http://www.mojmaltezan.mojforum.si
LP,Mateja
-
Glede staršev in tega. Ok, jaz osebno mislim, da so njihove odločitve večinoma pravilne...
Po moje ko odrasteš in si na svojem in vse skupaj, na stvari gledaš čisto drugače kot 13-letnik, po moje je v današnjem življenju že toliko hitenja in tega, da si večina staršev res ne more naložiti nase še enega psa- če že vzamemo kakšno bolj aktivno pasmo pa sploh. In kje je garancija d bo mulc res skrbel za psa kot se šika in da ga bodo starši psa gledali le takrat ko bo njihov otrok z njim vadil. Evo, pa je preveč takih izsiljevalskih zgodb, ki potem pravijo da je zanimanje za kužka blazno veliko 1 teden potem pa konec. Jaz sem Kano dobila pri skoraj 9 letih (malo manj), in če gledam iz današnjega stališča to odločitev kar malo obžalujem. Pa ne zato, ker ne bi Kane imela rada, pač pa zato, ker danes vem toliko več o vzgoji psov imam natančne ambicije, kaj lahko počnem s psom, vem kateri pes natanko ustreza mojemu karakterju, znam že toliko angleško, da navežem kontakt tudi z vzrediteljem iz tujine in podobno. In kaj je bilo pred 5 leti? Kana je bila res dober nakup, ampak imela je precej pomankljivo vzgojo. bog, še nisem vedela za kliker, nisem vedela kašnega pomena je mala šola... In to malo obžalujem.
Gremo dalje... Spomladi dobimo kraševca. To sploh ni in ni moja pasma. Ampak kaj, bomo potrpeli in če že ne drugega na njem nabirali izkušnje za sanjskega psa. Ampak, dokler živimo s starši, dokler so odločite tudi njihove in ne le naše je pač tako, da ne more biti vedno po naše in moramo samo izkoristiti vsako priliko da se povadimo za nekoč, za življenje, ko bomo sami odločali o tem , kakšnega psa bomo meli in koliko jih bo pri hiši.
Za vse, ki želite imeti še enega psa (pa že imate enega, ali 2) pa ja, vem kako je težko, vendar b z veliko truda, potrpljenja enkrat uspelo.
Kot je že napisala Zoe - čas ko nam starši ne pustijo še imeti psa, lahko lepo izkoristimo za spoznavanje pasme in linij, kontaktiranje z lastniki in vzreditelji in podobno.
Splača se ;)
-
Jaz si želim angleškega koker španjela, mami težim in težim >:(, pa ni nič, v vsaki reviji mojpes opazi psa ki je ljubek, in mi to reče ( kot da bi hotela nekaj drugega kot koker španjela), ampak ona ga noče, samo narediti hoče tako, da bi bil pred odločitvijo in ji nebi najedal tako močno 8).
Seveda, če bi se zdaj odločila, da ga lahko imamo, bom počakal do spomladi, (kdor ve o čem govorim, mi bo pritrdil).
Da mi boste verjeli:
-vem kakšne igrače bo imela
-približno vem, kakšno hrano
-ime tudi že vem
-vem kako jo bom učil ukazov...
In še veliko stvari.
-
Jaz si želim angleškega koker španjela, mami težim in težim >:(, pa ni nič, v vsaki reviji mojpes opazi psa ki je ljubek, in mi to reče ( kot da bi hotela nekaj drugega kot koker španjela), ampak ona ga noče, samo narediti hoče tako, da bi bil pred odločitvijo in ji nebi najedal tako močno 8).
Seveda, če bi se zdaj odločila, da ga lahko imamo, bom počakal do spomladi, (kdor ve o čem govorim, mi bo pritrdil).
Da mi boste verjeli:
-vem kakšne igrače bo imela
-približno vem, kakšno hrano
-ime tudi že vem
-vem kako jo bom učil ukazov...
In še veliko stvari.
Stvari ki si jih naštel imajo razen hrane in mogoče tudi igrač malo pomena.
Moraš vedeti kako vzgajati psa,kakšen karakter ti ustreza,kaj mu lahko nudiš,kakšno nego potrebuje...
Morda vse to že veš,a nikoli ne škodi prebrati kakšno vrstico več.
Ja,vem,to pravi tista ki je se odločala med najmanj 15 pasmami in za nekatere že oglase na net dajala...
Pa vseeno boljše kot pogledati sliko,in nato sledi"iiiiii kako je luškaaaaan" v naslednjem trenutku pa kličeš vzreditelje itd... ::) :-\ :-[
Preberi si naslednje teme;
Angleški koker španjel (http://www.pesjanar.si/forum/index.php?topic=1604.0)
Vzgoja in šolanje (http://www.pesjanar.si/forum/index.php?board=4.0)----->Vzgoja mladička (http://www.pesjanar.si/forum/index.php?board=64.0)
Nega (http://www.pesjanar.si/forum/index.php?board=36.0)
Hrana (http://www.pesjanar.si/forum/index.php?board=5.0)
Oprema (http://www.pesjanar.si/forum/index.php?board=8.0)
...................................... (http://www.pesjanar.si/forum/index.php) ;)
Lp Alja
-
sicer imaš prav da kar sem napisal, nima nevem kakšnega pomena, ampak seveda tudi vem te stvari, ki si jih ti naštela, seveda pa še vedno iščem knjige in se še naprej učim o vsem tem.
-
Meni pa se še vedno zdi, da samo potrditev staršev, še posebej če si od njih finančno odvisen, ni dovolj. Ker dokler nebodo vsaj malo podučeni in nebodo rekli ja samo zato da boš nehal težit to nebo to. Saj privarčuješ denar za nakup psa, morda celo za vso opremo, ampak tu se stroški šele začnejo..hrana, veterinar, šolanje...to nanese kar nekaj denarja, ki ga sam po vsej verjetnosti brez pomoči staršev ne bi bil zmožen kriti (vsaj v mojem primiru je tako). Tako da jih najprej, po tem ko ti psa dovolijo seznani še z vsem, kar s psom pride, in če bodo tudi s tem zadovoljni potem ni več ovir ;)
Da pa jih navdušiš za specifično pasmo veliko pripomore to, da greš skupaj z njimi pogledat k kakšnemu vzreditelju (po možnosti z mladički). Moji mami niti malo niso bili všeč zlati prinašalci, tisti bol svetli pa sploh ne. Ko pa je šla z mano in očetom pogledati k našemu vzreditelju in videla male bele njokce s tako mehko dlako in migajočimi repki ki so hoteli k tebi v naročje je že vprašala katerega si lahko zberemo :D
-
mi smo trenutno pri pogovorih aussie/ZP
-
Meni pa se še vedno zdi, da samo potrditev staršev, še posebej če si od njih finančno odvisen, ni dovolj. Ker dokler nebodo vsaj malo podučeni in nebodo rekli ja samo zato da boš nehal težit to nebo to. Saj privarčuješ denar za nakup psa, morda celo za vso opremo, ampak tu se stroški šele začnejo..hrana, veterinar, šolanje...to nanese kar nekaj denarja, ki ga sam po vsej verjetnosti brez pomoči staršev ne bi bil zmožen kriti (vsaj v mojem primiru je tako). Tako da jih najprej, po tem ko ti psa dovolijo seznani še z vsem, kar s psom pride, in če bodo tudi s tem zadovoljni potem ni več ovir ;)
S temle se pa 100% strinjam. Tudi pri meni je tako, kar se da plačam jaz npr. za šolanje plačajo starši.
Pa se mi zdi prav tako 8) čeprav so kakšen mesec stroški res visoki( npr. veterinar- cepljenje + hrana + igrače + povodci + ...) ampak je pa spet to, da se nekako počitiš odgovornega za žival
lp
-
da boste vedeli, psa hočem jaz kupiti sam, mu kupiti igrače, ovratnico, povodec, priboljške...
Razen hrane in veterinarja (ker bi mi počasi zmanjkalo denarja)., ampak vedite da jaz mislim dobro skrbeti za psa
Mami, ko se pogovarja z drugimi, ki opazijo, kako si želim psa(npr. knjižničarka, ker skoraj vsak teden vzamem 3 revije mojpes in povrhu še par knjig o psih in drugih živalih) , vedno omeni da se boji da bo morala ona skrbeti za psa in tako naprej, ker ve da ji ne morem nevem kako ugovarjati, kot bi ji doma, ampak če bo še kdaj začela o tem pred knjižničarko, veste kaj bom naredil >:( >:(
Vseeno še nisem izgubil upanja in veste kaj mi je zadnjič rekla, ko sem kot vedno načenjal temo? rekla je da bo mogoče pomislila ::)
-
Ja saj ravno hrana in veterinar sta največja stroška ::) . Kakšno pasmo pa misliš kupiti?
-
angleškega koker španjela, ni nujno da je čist čistokrven, mi je še najljubši, pa še ni možno da bi imeli velikega psa, ta pa je ravno pravšen, pa tudi dlaka je primerna, pa tudi po izgledu mi je najljubši med psi, torej, idealen pes. sicer pa bi imel samičko. pa ne mislit da ne vem ničesar o tej pasmi :P
-
Lej fantek,zdaj še ene par let lepo prebiraj knjige,obišči kakšno razstavo,kakšno agility tekmo,kakšno tekmo v klasiki,....pogovarjaj se z lastniki psov,poslušaj,se uči,........pa bo prišel čas tudi za tvojega kužka. ;)
Lp Zoran
-
Pa prvo kot prvo si dobro preberi, zakaj ni dobro kupiti čistokrvnega ali čist čistokrvnega psa ;) Pri takšnih kokeršpanjelih zna biti agresivnost kar velik problem
-
glej, nočem vedno utemeljevati svoje prejšnje izjave, AMPAK VEM ZAKaJ HOČEM PSA.
sploh pa 'punčka', mi ni treba tega govorit, ker to delam, raje poglej mojega prijatelja, najprej je hotel maltežana, čez par dni pa se je odločil za samojeda in zdaj ga ima,
ampak on ni prebiral knjig, eno knjigo je videl, kjer vse dobro piše o samojedu in se tako odločil zanj, nič se ni pozanimal itd. ampak jaz prebiram knjige in se učim itd.
zato mi prosim ne govori kot da sem kak 1 mesečni otrok ki še ničesar ne ve, dosti sem se že naučil in še se bom >:( >:(
-
No ja...če še vedno ne poznaš razlike med čisto čistokrven, rodovniški in mešanec moraš še veliko prebrat ::)
-
ej,ej, pomiri se...noben ti noče ni slabega...samo priporočajo ti, da še malo počakaš, da si malo starejši, da si nabereš še malo več znanja, hočejo tebi in tvojemu bodočemi psu dobro. Ker se ti pač po postih vidi, da še nimaš čisto ražčiščenih pojmov glede vsega.
-
Oziroma preberi kakšen članek o pomembnosti rodovnika. Saj nihče ni prišel pameten na ta svet in ta čas, ko prepričuješ starše lahko prebereš še o tem.
TALE (klik) (http://www.pesjanar.si/forum/index.php?board=93.0) del foruma ti ne more škodovat in pa TA (klik) (http://www.mojpes.net/modules/news/article.php?storyid=937) članek tudi ne. Ko prebereš še enkrat povej kaj misliš ;).
lp
T.
-
po mojih postih se vidi, da nisem vsega napisal, drugač pa glih to delam, pridobivam na znanju, o razlikah mešancov, čistokrvnih psov in rodovniških vem toliko da je dovolj da imam psa, hvala za link, spet sem izvedel marsikaj. ;)
-
Naslov je sicer kako prepričati za psa, pa mislim da ne boste hudi če vprašam za kakšno drugo žival. :P
Kako prepričati starše za zajca ali hrčka? Dobila bi ga zastoj tako da to ni problem. Ker babičina sestra vzreja zajce tudi kletka ne bi bila problem.
Hrano bi kupovala sama, še babica bi mi vmes kupila.(tako je vsaj rekla) Ker zajec ne bi smel biti v hiši bi bil spodaj v enem ogrevanem prostoru tako da tudi to ni problem.
Problem je v tem, da enostavno ne pustijo. Ne verjamejo da bi se ukvarjala z njim, ga hranila, negovala...(moj pes je seveda nevzgojen, presuh in nenegovan... ::))
Kako jih naj prepričam? Priporočate kakšno manjšo nezahtevnejšo žival?
Lp
-
Oj!
Heh, pri meni je bilo tako, da je imela sošolčeva soseda leglo malih hrčkov in je sošolec dobil enega. Potem smo pa mi obvezno 2x na teden šli tja ;D In drugi teden se mamici ni več dalo in me je za moj rojstni dan doma pričakala mala kep'ca in ogromno pripomočkov. :) Potem je ta mala kep'ca šla na uspavanje in tisti dan ej mami rekla NOBENE ŽIVALI VEČ. Evo, zdaj imamo Nelly. OK, ampak ugani zakaj ??? Ker jo je ona hotela ::) Jaz ti priporočam hrčka ;D To daš lahko mami za prebrat lahko ji poveš, lahko ji kažes slike hrčkov itd. itd.
Mi smo psu bližje-samo še en korak do privolitve. Oči pravi, da ko bom šla iz OŠ, da bo manj časa in ga bo za psa zmanjkalo.(samo njegovo mnenje)
Lp,Tjaša
-
Kako prepričati starše za zajca ali hrčka? Dobila bi ga zastoj tako da to ni problem. Ker babičina sestra vzreja zajce tudi kletka ne bi bila problem.
Hrano bi kupovala sama, še babica bi mi vmes kupila.(tako je vsaj rekla) Ker zajec ne bi smel biti v hiši bi bil spodaj v enem ogrevanem prostoru tako da tudi to ni problem.
Najprej dokaži, da sploh veš, kaj misliš in hočeš pripeljat domov. Kaj to pomeni? Verjetno ne zajca, ampak kunca. Ko boš predelala, kaj je zajec in kaj kunec, boš vedela tudi ali želiš domov pripeljati žival, ki je take vrste oz. pasme, da je bolj primerna za zunaj ali gre dejansko za sobnega KUNCA. V kolikor gre za slednje, je bivališče v ogrevanem prostoru premalo, saj te živali potrebujejo družbo, bližino ipd. Preberi si teme na forumu, ki govorijo o tem.
Kolikor sem zaenkrat prebrala, ti jaz, kot mama, ne bi dovolila pripeljati nobene nove živali. Zamisli se predvsem, če so očitki glede psa utemeljeni oz. zakaj imajo starši takšno mnenje. Stvari se namreč ponavadi zgodijo z razlogom.
-
Ups. :-[ Potem pa kunec. Saj ne bil bil cel čas sam v tem prostoru. Le spal bi tam pa še to verjetno ne vedno. Sem si že prebrala nekaj o teh živalcah na neki spletni strani o kuncih.
Še vedno pa ne vem...Morda bi res raje hrčka. Imam še veliko časa, saj skoraj zagotovo ne bo nič dokler ne bom par let starejša. :/
Ne bi vedela kakšne razloge bi lahko imeli.
Lp
-
Mi smo psu bližje-samo še en korak do privolitve. Oči pravi, da ko bom šla iz OŠ, da bo manj časa in ga bo za psa zmanjkalo.(samo njegovo mnenje)
Lp,Tjaša
Sicer ne vem kam boš hodila ampaka JA,drži.Ni nujn,da ga bo zmanjkalo,ga bo pa veliko manj...
Jaz vstanem ob 5h zjutraj,domov pridem ob 6h zvečer...prištejem učenje in domače naloge...zunaj pa me čakajo konji in pes.Če ne bi bilo brata in staršev gre vse od hiše tisti moment.
Dobra stvar je,da je Ron prilagojen temu tempu in je presrečen že da lahko spi pri meni ko se učim,da zunaj skačeva za žogo in pokombinirava še konje pa skupaj norimo,ter to,da imamo veliko parcelo,ki je Ronu vedno na voljo...
Pa sama sem se tudi odpovedala malamutu za vsaj 5 let čeprav sso doma rekli,da bi ga lahko imeli sedaj...
Tyashy včasih je treba maloveliko počakati...so pa po tem stvari toliko slajše ;).
-
Mi smo bili včeraj na razstavi in moram rečt, da se je moj oči naravnost navdušu nad njufi. :)
Tko da ... bomo videli.
(Poleg tega pa ima moja sošolka njufa, tako da dobro vem, kakšni so; po obnašanju in vse to :D )
-
Ko sem si jaz zaželela psa sem se poslužila metode "zaveznika". Za zaveznika sem si izbrala teto, ker jo mami dost posluša in tako sva jo prepričali v parih mesecih, seveda je bila še neodločena :-\, toda ko smo šli v zavetišče pogledat pse in se pogovoriti s Polono ni več dvomila, da je ok, da v naše življenje pride pes, in naslednji dan smo šli iskat Toplo :o :o :D. Zdaj bi umrla brez nje. :P ;)
Lp, Nina & Topla
-
Jaz se pa s starši tut še pogajam za psa ::)
Težava je v tem, da so pogoji težki:
-more biti kratkodlaki in težak nekje do 15kg (jst si pa želim zlatkota :-\, ampak to niti ni tak problem ::))
-morem najti nekoga, ki bo skrbel zanj, če bom kam šla (mogoče bo pomagal brat, starša sigurno ne)
-za njega bom sama odgovorna in bom vedno skrbela zanj (razen denarne stroške ne čisto sama)
-vse moram organizirati... in podobno sama
Vem, da mi pes po enem tednu ne bo postal dolgočasen, saj sem bla poleti pri teti in takrat je posvojila psa iz zavetišča pa se ga v enem mesecu, ko sem skoraj sama skrbela zanj nisem naveličala, pravzaprav sem se fuul navezala in zdaj ga pooogrešam :'(
Mogoče je malo večja težava šola...
Ampoak, če bom ugotovila, da res lahko v vseh primerih skrbim zanj, ga bom zagotovo dobila 8)
-
Mene samo nekaj zanima:
- zakaj mora biti kratkodlak
- kdo bi zanj skrbel, v kolikor bi šla v šolo v drug kraj (predvidevam, da si še šolarka, dijakinja...)
-
Tudi kratkodlakim psom izpada dlaka, če je v tem težava.
-
Tudi kratkodlakim psom izpada dlaka, če je v tem težava.
Zato pa vprašam, ker dlako kratkodlakih psov je bistveno težje odstranit kot dlako dolgodlakih.
-
Zato pa vprašam, ker dlako kratkodlakih psov je bistveno težje odstranit kot dlako dolgodlakih.
Pri tipih dlake ala dalmatinc, dobi...jo je NEMOGOČE VEN SPREVIT, ČE PES ŽIVI V HIŠI. Na kavču, po oblekah, tepihu, povsod, pa še tak fajn se zapiči, da je strela.
-
Moji starši mislijo, da kratkodlakim psom manj odpada dlaka (pa še manj vidna je)...
Če bi šla pa v šolo kam drugam, v kak drug kraj (da bi tam živela) bi šel pes z mano...
-
No, jaz ti lahko iz lastnih izkušenj povem, da ko sem imela škota, sem dlako enostavno pobrala - kakšen kupček v kakšnem kotu. Zdaj, ko imam pitbulko, pa so njene kratke, ostre dlake dobesedno napičene povsod in zelo težko jih je odstraniti.
-
Kaj pa sreddnji koder?
-
Nekako mi je uspelo prepričati starše, da kratkodlakim psom prav tako odpada dlaka, pa večina jih je manj primerna za bivanje zunaj in ker bo moj pač podnevi, ko nas ne bo doma zunaj... je vsekakor bolje, če je dolgodlaki ali pa s srednjo dlako, seveda sem mogla obljubit, da bom dlako sproti pobirala.
Teža pa... še vedno ne vem kaj bi bilo boljše. Ni mi preveč pomembno, da imam pasemskega psa, mešanček se mi zdi tudi v redu, problem pa je da pri njih ne veš koliko bojo zrasli... res pa je, da bi rada mladička. Če pa se bom odločila za čistokrvnega psa bo tu znova problem- moji starši niso za to, da bi imel rodovnik, zdi se jim vseeno, če ga ima ali ne. (Veste kako nja jih prepričam?!?) ??? Kljub temu pa...glede na to, da me ne zanimajo razstave, tekmovanja in podobno bi bil mešanček kar pravi (se mi vsaj zdi... :))
Zaenkrat je pri nas največji problem kje bo, če bomo kam odšli in ga resnično ne bomo mogli vzeti s sabo(na smučanje...) Na morje bi še lahko šel z nami, vendar verjetno ne vsakič, drugam pa...ne moremo vedeti kaj bo čez nekaj let. Verjetno bi ga v skrajnih primerih lahko čuvali tudi sorodniki (pod pogojem, da bi se ujel z njihovimi psi :-\) ali pa moji prijatelji(za krajši čas).
-
živjo mene pa zanima kako naj prepričam očija saj mi ne pusti psa v stanovanju (dolgodlako čivavo) :'( >:(pomoč?!
-
Ti mu kr povej da čivava ne more bit odzuni,pa da je itak tko majhna da ne dela problemou.
-
ja kaj čem če pa ma on tako čudno predstavo o psih "pes ni za v stanovanje!" dobesedno tko reče ne vem kaj nej nardim :'( >:( dopoldne k sm v šoli pa bi itak mela ograjen prostor v katerem bi bila čivavca. pomagajte mi! :'(
lp moncy ::)
-
ja razloži jima, da je to majhen pes, ki rabi človekovo bližino. Pa mogoče omeni, da je čivava itak tako majhna da je niti opazila ne bosta :)
-
bom probala hvala ::)
-
Obljubi jima da bo pes samo v tvoji sobi itd. moja mami je bla ista (pes ne bo šel na kavč...) zdaj je tok navdušena nad njim da se usede zraven njega kadar drema na kauču in ga crklja :D :D
-
Kaj pa sreddnji koder?
Pono ampak... kodri so čudoviti za stanovanje ne puščajo dlake ne smrdijo (če ustrezno skrbiš zanje) rabijo pa ustrezno prehrano ker so nagnjeni k dedbelosti in prebavnim težavam.
Aja pa še to zobje so zelo občutljivi (moj je en tok tipičen... ;))
-
kodri so čudoviti za stanovanje ne puščajo dlake ne smrdijo (če ustrezno skrbiš zanje) rabijo pa ustrezno prehrano ker so nagnjeni k dedbelosti in prebavnim težavam.
Aja pa še to zobje so zelo občutljivi
A? Od kod si to pobrala? Kateri pes pa ne rabi USTREZNE prehrane?
(moj je en tok tipičen... ;))
Težko je "tok tipičen", ker nimaš pudlja, anede?
-
Ja to pravš ti ane ??? ??? vsak jo rabi ampak nekatiri lahko dobijo kakšen priboljšek kdaj pa kdaj pudlčki pa imajo po tem težave ;) pobrala sem pa v eni zlo fajn knjigi ;)
-
Jaz sem si ze od malega zelela psa in sem jo dobila cisti slucajno. Itak sta bila oba proti psu, oci pa sploh. In spomladi 05 prideta mami in sestra iz shoppinga in pravita: Ribica, mi bomo imeli kuzka. Sem rekla, ja ja, itak ne bo nic iz tega. In smo se v 14dneh odlocili, da bomo koncnoooooo dobili psa (vedno je bilo - ko bo hisa, bo spal v garazi itd itd). Potem je sledilo pa tezje prepricevanje - pasma. Mami in sestra sta hoteli jorkija, ena sestra je bila sploh proti psu, ocija sem pa hitro uspela prepricat za beagla.
Neeeee, mami, beaglu sploh ne odpada dlaka (kje pa, imamo jo p-o-v-s-o-d), samo ko jo menja. Jaaa, zdaj bomo imeli vse ful pospravljeno, a ves, ker bo treba vse pospravit, da nam ne zgrize (cevlji v omaro). Beagli so ful za agility. Pa kaj bos z majhnim psom, skoz lajajo, ker so zafrustirani (saj ne, da Luna laja ful) itd.
Zdaj so pa itak vsi cisto zaljubljeni v njo in si nihce vec ne predstavlja zivljenja brez nje. Ful pogosto kdo rece, da se sploh ne spomne kako je bilo prej in kako smo sploh lahko prej ziveli brez psa :) Z ocijem sta pa itak taboljs prjatla, je po lestvici kdo je sef takoj za mano.
-
ja razloži jima, da je to majhen pes, ki rabi človekovo bližino. Pa mogoče omeni, da je čivava itak tako majhna da je niti opazila ne bosta :)
nič ne bo :'( ne vem kaj nardit ne popusti >:( za :'( drugač pa mi dejte še kej nasvetov sej če pa ne prej pa na svojem(ko bom mela svoje stanovanje(še dolg ne )) :'(
lp ::) ::)
-
Ja to pravš ti ane ??? ??? vsak jo rabi ampak nekatiri lahko dobijo kakšen priboljšek kdaj pa kdaj pudlčki pa imajo po tem težave ;) pobrala sem pa v eni zlo fajn knjigi ;)
Samo, da si pobrala. Iz katere knjige pa, lepo prosim?
Očitno ni vse tako fino in fajn, ko imaš psa iz kvazi vzreje, anede?
Ne, kar si napisala, ni značilno za "une taprave" pudlje.
-
Pobrala sem iz knjige Psi: Rino Falappi in kako ti veš to če si mela pudla ki naj bi dosegal nevem kakšne rezultate ampak ga noben ni spoznal ??? tko mimgrede zanč sem spoznala gospo ki je neki časa vzrejala in je rekla kok je lep ne vpraši kako ji je ime ker se nisem z njo pogovarjala časa ampak je šla mimo in ga pohvalila. Vem da je vzrejala ker mi je povedala prijatelica ;)
če boš še naprej pisala ti nebom več odgovarjala ker se ne mislm pogovarjat z zafrustriranimi (nisem zihr če sem prov napisala) ženskami ::) ::)
-
Se opravicujem, ampak Smrcek, ti si ful zabavna :o :D :D
-
A ne, da je? :o :o :o :o
-
Smrček je res zabavna. V vsaki temi zabava :)
Kar se tiče prepričevanja, en nasvet vsem, ki prepričujete na tak ali drugačen način, pa naj bo to ali boste sploh imeli psa ali pa kje bo, zunaj ali notri...tudi če ne bo šlo, boste slej kot prej lahko uresničili svoje želje, ko se "osamosvojite" , ali ko bo staršem postalo žal...Včasih so starši prepričani v svoj prav, in jih je potrebno počasi prepričati, da se morda malce motijo :-[ Se zgodi, za otroka je v večini primerov dobro, da je z živalmi, da se nauči stikov in obnašanja. Poskušajte jim povedati, kaj bodo s tem ko kupijo psa naredili za VAS. To je važno ;D Če pa ne gre, bo pa že šlo...Vedno nam vse ne gre po načrtih.
Vso srečo vsem, ki se borite za kosmatince :)
Lp
-
kakšen nasvet pa daš tistim, kis e nočko osamosvojit ker prepričujejo partnerja :)
-
kakšen nasvet pa daš tistim, kis e nočko osamosvojit ker prepričujejo partnerja :)
Partnerju rečeš, da ne bo novega motorja, če ne pristane na kompromis, da imamo začasneže vsake toliko oz. zdaj že kar stalno. Preverjeno deluje :D :D ;D
-
Jaz sem pa mojemu rekla, da je dobro vedel ze na zacetku v kaj se spusca in da sem skos hotela imeti vsaj dva psa, tako da naj se kar sprijazni da pride v roku dveh let se ena psicka k hisi :D
Aja, Smreck sori, samo to kar si ti napisala o pudljih sploh ne drzi. Niso nagnjeni k debelosti..kvecjemu obratno..
-
Jaz sem pa mojemu rekla, da je dobro vedel ze na zacetku v kaj se spusca in da sem skos hotela imeti vsaj dva psa, tako da naj se kar sprijazni da pride v roku dveh let se ena psicka k hisi :D
Aja, Smreck sori, samo to kar si ti napisala o pudljih sploh ne drzi. Niso nagnjeni k debelosti..kvecjemu obratno..
Ja, itak. O tem sem imela že tudi jaz debato. Prekleto dobro je vedel, kako težka znam bit, ko je kaj narobe in ko kaj ne gre prav. Ene malo manj je težka hči, ma, naju je baje vzel v kompletu, tako da... Potem itak v zameno za motor zlahka odmisliš ene 300g mačka, ki je še najmanj problematičen, anede? :P
Smrček, ponovno, pa še vseeno. Doma imaš mešančka, sprijazni se že vendar s tem. Je luštkan za popapat, ampak nehaj njegove karakteristike opisovat kot značilnost pudljev, ker to niso. Niti od daleč.
-
Heh, sem komaj zdaj pogledala spet temo. Moj doma ravno tuhta kak poceni se da motor dobit :)
Mogoče čas za še enega člana :o
-
Živjo.
No, js pa tudi prepričujem starše da bi dobila psa. :-\ Psa si želim že celo večnost in tudi starše prepričujem približno toliko časa vendar so to vedno bile in ostale pobožne želje. :P
sej drugače nebi toook težila ampak pes,ki bi ga rada imela ni pasemski ampak je mešanka od moje najboljše prjatelce. ::)
Psičko poznam odkar so jo dobili in mi je zelooo prirasla k srcu. problem je da je sedaj ne morejo več imeti in ker je psička vajena stanovanja to ne bi bil problem.
Imam pa več dilem,ker res nočem da bi dobila psa pa bi bil nesrečen. Najbolj me je strah,da bi bila preveč sama. mislim,saj bi prišli domov okoli 14.30,
vendar se bojim,da bo preveč sama,glede na to da je sedaj bila bolj ali manj vedno v družbi.
odločila sem se tudi,da dokler ne najdem počitniškega varstva za psičko zadeve sploh ne bom gnala dalje. je pa problem,da je nočejo dati v pasji hotel,ker nočejo "zapraviti več za pasje počitnice kot pa za naše".
tudi vstati mi ne bi bilo problem zjutraj. o vzgoji psa vem veliko in tudi z najboljšo prijateljico sprehajava pse.
Moja mami in brat se strinjata samo oči :'( se noče sprijazniti s tem,čeprav vem da bi se on najbolj navezal na psa od vseh.
Prosim za odgovore,ker res nevem,kaj naj še naredim. ??? :'(
lp,K
-
uf mi mamo isto zadevo doma mami, bratec komot prepričana oči je pa trmast ko osel >:( sej zdej mi mami pomaga da ga bomo prepričale hočm met pa dolgodlako čivavo tko da bi bla itak če bi mogla bit skos u moji sobi čeprov vem da če bi enkrat dobil domov bi komot bla v kuninji in dnevni sobi ampak on to na žalost ne šteka in se noče dat prepričat :'(
moncy
-
oh koliko barantanja, zadeva je dokaj einfoh, ce ni konsenza doma, pac pocakaj da bos toliko neodvisna da lahko psa sama tudi vzdrzujes, dejansko je to tudi najboljse, ker ti ni potrebno pogojev
Je pa ena zadeva domala univerzalna, vecina ljudi , ki se najbolj upira psu doma se rado na njega tudi najtesneje naveze
-
En tak primer še predobro poznam. :P :P
Pa saj sem se upiral zaradi tega ker sem vedel kaj bo. Na koncu je tako kot sem pričakoval. Kuža je večinoma v moji oskrbi. Lubica pač.
-
No pa še jaz pristavim svoj lonček kako sem prišla do psa. Želja je obstajala odkar... no ne spomnim se ravno ker sem bila še majhna takrat ;D. Pravzaprav je želja obstajala v vseh članih naše družine. In ko sta se starša preselila skupaj in sta že imela dve majhni deklici (takrat stari okrog leto in pol & dve leti in pol) je prišel k hiši mešanec med kraškim in nemškim ovčarjem po imenu Medo. Oboževan z vseh strani a žal velik in strah vzbujajoč pes je kratkomalo onemogočal normalno poslovanje (pač je problem če stranka sedi v avtu in kliče ven naj pride prijet psa - ne da bi le-ta lajal ali se kakorkoli drugače zanimal za prišleka), premehka vzgoja (oz. pomanjkanje le-te)... Zgodba se je za Medota končala pri prijetni gospe, ki je živela na večjem posestvu, v visoki starosti. Pri nas žal ni mogel ostati - smo ga pa pogosto obiskovali. In potem smo otroci odraščali in odraščali in... postali najstniki. K hiši sem privlekla od paličnjakov, skakačev, ribic, potepuških mačk (ki sem jih dejansko skušala skopati - no dobro no nisem vedela da mačke ne marajo vode, stara sm bla cca 6 let takrat in staršev ni bilo doma), še zlobnega zajca etc. Žverce so živele v bolj ali manj ugodju in bolj ali manj umrle od starosti. Želja o psu je ostajala in leto za letom smo sestre težile da bi imele psa (kdo drug kot jaz pa še najbolj). Po kopici prebranih knjig, konstantnemu trobljenju o psih, kazanju le-teh na sprehodih in naštevanju značilnosti, sta na koncu le rekla da bosta premislila. Prvi pogoj je bil da najprej dva meseca hodim zjutraj pred šolo in zvečer na minimalno pol urni sprehod. Nešteto lekcij o odgovornosti etc. Na koncu sem le izbrala bodočega psa, ki naj bi bil novofundlandec. Seveda sem ga izbrala kar iz oglasnika in se odločila pač bolj kot ne po ceni. Na dan ko bi ga morali iti iskat pa sta rekla ne. Pes je prevelik (to sta že prej govorila ampak pač ni bilo dokončnega ne). In kaj zdaj? V jok pa na drevo! Točno to. Popolnoma nič mi ni bilo jasno. Potem mi je pa mami obljubila da greva naslednjega dne pa zares pogledat kakšne psičke in si bom lahko enega izbrala.
Kar je sledilo je ena največjih katastrof! Ne glede na to da imam Frfro neizmerno rada je bilo od a do ž vse katastrofa. Naslednjega dne sem našla oglas za mešančke z kokeršpanjeli, pa sm rekla da jih gremo pogledat. Na vsak način sem hotela dobiti psa tisti dan (ker sem imela v malih možganih da če ne bom dobila psa tistega dne, da ga ne bom dobila nikoli). Pripeljali sva se tja, videli malčke in bolj kot ne iz trme in strahu, da če ne bo eden od teh psov ne bo noben, izbrala psičko. Tam sva bili vsega skupaj 15 min. Gospodarica hiše mi je dala pleničko z vonjem mame, jaz sem dala deklicama vsaki po tisoč tolarjev, da sta imeli za sladoled in adijo. Psička je bila moja. Seveda sem uspešno izbrala najbolj dominantnega psa iz legla, popolnoma neprimernega za začetnika. Sem pa imela veliko volje do dela z njo. Psička je rastla, šli sva v malo šolo, se učili trikcev etc. Vse krasno razen tega, da me je povsem prevladala, da je šla vsa moja vzgoja v franže, ker so jo domači razvajali in ji pustili stvari katere so bile pri meni izrecno ne. In po koncu poletja se je začela šola in šolsko delo. S tem in vsemi obšolskimi dejavnostmi pa občutno manj časa za psico. Potem pa so prišle enkrat počitnice, ko ni mogla z nami in smo jo pustili pri stari mami za par dni in ko smo prišli nazaj je mama ni spustila več od sebe, pes pa se je z vsemi štirimi uprl in si ga dejansko vlekel stran. Tako da je pri starosti cca 3. let ostala pri mami, ki je sicer 10 min stran peš, zopet ni pa pri nas. Psički ni bilo nikdar nič hudega (ni ji manjkalo niti pozornosti, niti sprehodov, niti vode, niti hrane), manjkala ji je oz. kar ji še vedno manjka je pa vzgoja! Kar zdej hočem povedat je to da premislite še enkrat o vsem skupaj. Ko je enkrat pes pri hiši ni več poti nazaj (oz. je naj ne bi bilo).
Ali ste res pripravljeni hodit zjutrej, popoldne in zvečer na sprehode? Lahko to dokažete staršem? Boste lahko plačali veterinarske stroške, stroške prehrane, igrač, sterilizacije/kastracije? To pač niso majhni stroški. Morda starši vidijo v tem problem? Bi jim lahko kakorkoli pomagali pri tem? Ste pripravljeni namenit tisti denar, ki ga dobite od babice in dedka za rojstni dan, psu, ki ga je zbil avto pa je potrebna operacije sprednje leve tačke... Da o grizenju ne govorimo... ko menja zobe je katastrofa lahko. Poslovnemu kolegu je v roku dveh dni naredil škodo za cca 3000€... Zdaj, vam je upam da ne bi, ampak mimogrede so uničeni kakšni čevlji ali copati. Trenutno psičko sem dobila že po tem ko je zamenjala zobke pa mi je še vedno uničila copate, da o povodcih ne govorim (no dobro to s povodci je deloma tudi moja krivda :-[). In potem je tukaj vzgoja. Kdo jo bo vzgajal? Vi? Odlično. Potem vam je seveda popolnoma jasno da je potrebno redno vadit vse kar se naučite v šoli, da vas bo pes pri tem konstantno poskušal prepričati da če je ukaz tačka mora on nujno še prej nekaj it povohat ampak posladek bi pa vseeno imel etc. Imate za to čas in potrpljenje? Če lahko mami dokažete da ste pripravljeni delati s psom... Šmenta pri kolegici je pomagalo tudi to, da je na marioneti oslička kazala svoji mami kako moj pes naredi "pleši". Pri tem veliko vlogo igra tudi družina pri kateri bo - se pravi vaša družina. K vzgoji psa spada tudi vzgoja družine. Kakor se pač že čudno sliši je pa res. Čisto na našem primeru moje družine je jasno da sva samo dva sposobna vzgojit psa. Presneto težko je rečt tistemu lepemu pogledu ne. In mame se omehčajo in pade kakšen priboljšek z mize in potem seveda sledi konstantno teženje in lajanje in prošenje za priboljške. Morda bi pomagalo če bi naredili načrt in ga predstavili staršem. Tako kot plakat v šoli :D Lepo bi predstavili psa - kakšnega si želite. Kje bi ga lahko dobili. Kje bi bil čez počitnice (menda se tudi na pesjanarju kdo najde ki bi bil pripravljen paziti na vašega psa za kak dan - ne pa računat na to!), kaj bi bilo z njim ob primeru vaše bolezni, kako bi bilo z kritjem stroškov (sami boste to zelo težko krili in tukaj je pač potrebna pomoč staršev), kdo ga bo šolal, treba je poudarit, da bi bile nekakšne omejitve tudi za člane družine (recimo pes ne dobi priboljškov z mize in pika! -razen če vam je to vseeno), ki bi jih morali upoštevati, kako bo z vašim časom - koliko boste doma (razne šolske in obšolske dejavnosti) po možnosti še dokažete da ste res pripravljeni hodit vsak dan na sprehode ne glede na to ali je sonce ali dež, ali zmrzuje zunaj... In po taki predstavitvi je staršem že zelo težko reči ne, če pa že rečejo ne imajo pa za to tehten razlog. In takrat ko je takoj za tem izrečen ne (vedno je najprej ne) ne takoj v jok pa na drevo, ker bolj kot to pomaga vprašanje zakaj pa ne. Naj pač povejo tehten razlog zakaj ne.
Kakorkoli že po letih razmišljanja, (mojega) odraščanja je le prišel čas ko sem še enkrat rekla da bi res rada imela psa. Tokrat z nekaj izkušnjami več, malo bolj realnim pogledom na svet etc. mi je bi bilo popolnoma jasno da bi sama zelo težko zmogla vse to. Spet se je začelo (tokrat malo bolj realno) teženje, kazanje slikic etc. In po večih dolgih pogovorih je mami le rekla ja, da lahko imam psa. Od nekdaj je bila velika želja imeti velikega psa. Ampak za naše trenutne razmere žal ni šlo skozi, ne glede na zaljubljenost etc. Vse probleme smo rešili, še posebej to da nikogar pravzaprav ni čez dan doma. Pes bi (z dovoljenjem šefa) lahko z mano hodil v službo etc. (Dejansko tudi Lussy hodi z mano v službo.) Čez vikende sem običajno pri fantu, tako da sem še tam razčistila, če oz. da bi lahko bila psička pri meni. Našla sem najbolj srčkano psičko (v katero sem sicer še zdaj zaljubljena pa sem toliko bolj srečna da je našla svojega pravega lastnika)... Vse lepo in prav razen tega da je to velik pes in da, si moji starši v primeru kakršnekoli nezgode, ki bi se mi lahko pripetila, ne upajo imeti takega psa, ker a) oče, kot edini predstavnik močne volje enostavno nima časa in b)mami bi živo pokopala taka psica. Tako da sem s težkim srcem rekla ne. Na koncu je pri nas pristala srčkana zmešanka, ki jo vsi obožujemo, ima mnogo boljšo vzogo kot jo je imela Frfra, še vedno delamo napake a se iz njih učimo. In ko bom enkrat na svojem bo pri meni pristala velika psica, kakršne si želim. Žal je včasih potrebno počakati.
In kar vam polagam na srce, katergakoli psička si boste že zbral, toliko je psov na tem svetu, lahko se zgodi da je prvi ki ste ga zagledali usojen ravno vam, ni pa noben greh če se odločite da ga ne boste vzeli, ampak da ga boste poiskali kje drugje. Pes konec koncev le živi okrog 15 let in to ni ravno kratka doba.
Srečno pri prepričevanju staršev. Psi nas razveseljujejo vsak dan posebej in so red nekaj najbolj srčkanega ever :o ;) :)
P.S.: uff... če je kdo tole moje žlobudranje dejansko prebral :-[ mam preveč cajta vem :-[
-
Še ena stvar je tudi...Jaz sem taka, da mi dlake niso problem, da mi ni problem pobrisat blatnih stopinj, oz. pred hišo psa najprej privezat pa po lavor z vodo in coto...Drugim je pa to straaašen problem. Največji je fotru. In potem to teženje za dlake.... In razvajanje, pa delanje napak jaooo ubi bože.
-
Pri nas pa me jezi to,da pes fehta pr očetu in mu reče NE čez 3 minutke ker začne pes praskati po stolu pa mu da hrano >:( In pr mami isto. In sem jim še 100x povedala,da če je ne je ne ! Pri meni ne fehta. Zakaj ker če je enkrat pri meni ne je ne. In nevem kako jim to dopovedati.
-
Bi rekla, da je Cuffyka še najboljše zadela bistvo :)
Tisti, ki pravite da vam starši ne pustijo psa, ste se kdaj vprašali (oz. svoje starše pravzaprav) zakaj ne? Verjetno obstaja nek tehten razlog za to, kajne?
Sama sem šla čez podoben "razvoj" kot Cuffyka - od malega prosila za psa, prebrala vse knjige, poznala vse pasme, itd. Prvega psa sem dobila pri 12ih, drugega pri 21ih. Ne morem opisati koliko razlika v letih pomeni. Že pri izbiranju vzreditelja, mladiča, pri vzgoji pa sploh. Zdaj, ko gledam nazaj - starši se morajo zavedati, da tudi če bodo otroku kupili psa, bodo še vedno (odvisno sicer od starosti otroka) oni tisti, ki bodo skrbeli zanjga. Pa ne samo finančno. In prav je tako, sem vesela, da sta se moja starša tega zavedala. Kolikor sem s psom pridobila na odgovornosti, še vedno je bil kdaj kak dan ko se mi ni dalo zjutraj vstati, sem zbolela ali pa smo bili s šolo na ekskurziji in je kdo drug "vskočil", pa ko smo šli poleti jadrat, smo psa pustili pri nonotu, ki ima izredno rad pse in tudi zna delat z njimi. Skratka, vedno je obstajal "plan b". Zdi se mi smešno to pogajanje "saj bo ves čas v moji sobi". Lepo prosim? Moja dva se prosto sprehajata po celotnem stanovanju in ves čas iščeta družbo. Meni in njima bi bilo grozno, če bi ju morala "skrivati" pred ljudmi, ki ne želijo živeti z njima. Pes je član družine in pika. In zato se tiče celotne družine. Ne moreš nečesa vsiliti nekomu, ki si tega ne želi. Imejte toliko tolerance tudi do drugih, ki psov pač ne marajo toliko kot vi. Jaz imam res srečo, da razen dvomov o moji resnosti in odgovornosti pri prepričevanju staršev nikoli nisem imela problemov, še zdaj vem da se lahko nanje zanesem za kakšno "izredno" varstvo če imam obveznosti oz. zbolim in oba imajo zelo radi. To velja tudi za širšo družino, stari starši, naprimer. Saj bo pes šel valda zraven na obisk, ne? :) No, ampak razen takšnih "izjemnih" priložnosti od svoje družine ne zahtevam ničesar, psa sem kupila sama, ga financiram sama, vsa odgovornost je na meni. Ko sem bila stara 12 in dobila prvega psa pač situacija ni bila takšna, takrat je bilo to skupinsko in družinsko delo. Pač, pokažite, da mislite resno.
-
Kako pa ste starše prepričali za še enega psa?? :P ;D
-
hii
pri nas je problem samo ker oči ne pusti psa notri v stanovanju , sej on vidi da sm odgovorna ker mam doma činčilo že 2 leti in sama skrbim zanjo in jo sama use porihtam , no ja sj zdej sva se z mami zmenile da se bo ona "resno" pogovorila z njim tko da upam na najboljš
je res kar pravš
Je pa ena zadeva domala univerzalna, vecina ljudi , ki se najbolj upira psu doma se rado na njega tudi najtesneje naveze
na koncu bo z njim na kavču ležala čivavca
moj oči ma zelo rad pse ampak on ma tisto staro priučeno navado da pes ni niti slučajno za notri. sej js bi verjetn že dubila psa če bi ga hotla mela zuni ampak js niti podrazno nočm met psa uzuni kr vem da bi biu žalostn ker ne bi biu z ljudmi.
byby moncy
-
Moj oče ima tudi zelo rad pse. Celo otroštvo so ga spremljali psi. Ampak se nikakor ni strinjal,da bi ga imela tudi sama. In je bil najbolj proti psu. In zdaj ko imamo psa leži z njim na kavču.
-
sej lahk izsilite z iskazi, maturo, dobrim vedenjem a...
Ampak skratka, ko boste na lastnih nogah vam pogoji ne bodo potrebni, res pa je da je pes med drugim odlicno ucno orodje, tudi odgovornosti
-
sama sem ze od kar se zavedam sama sebe v stiku s psom. ker smo imelo ovcarja sem prvega svojega dobila pri priblizno 7letih(malega pudelcka) :). on je bil moje najvecje veselje. mnogi starsi se "bojijo" , da bo ubogi kuza pristal na plecih samih starsev, nekateri pa si med mnogimi skrbi in odgovornostmi nemorejo privosciti se ene. ni sam problem odgovornost, vendar tudi zival oz njegovo zivljenje. tako, da starsim mislim da morate dokazati, da ste odgovorni in stati za svojimi izrecenimi besedami (da si zelite psa). prej preden dobite psa izboljsajte ocene, pomagajte starsim pri opravilih... in bodo z vasih dejanj razbrali, da mislite resno. preden sem dobila psicka sem bila vedno v druzbi nasega ovcarja (tudi zobe sem mu krtacila s staro zobno krtacko) :) ker pa je bil pes prevelik, da bi sla z njim na sprehod pa sem dobila pudla. kljub temu, je imel ovcar imal se vedno snezno bele zobe. :) danes sta ze oba v pasjih nebesih in pazita na moje zdajsnje kuzke. :)
-
Sama sem si že od nekdaj želela psa. Čeprav smo živeli zmeraj v hiši, mi starši nikoli niso dovolili da bi ga imela. Imeli pa smo zato mačke.
Ko sem odraščala, sem si skos govorila, da ko bom velika, ko bom imela svojo službo, ko bom sposobna za njega dobro skrbeti, imela psa. In to ne kateregakoli. Huskya ali AMja. Od nekdaj so me navduševale polarne pasme, verjetno zato ker sem rojena februarja in obožujem sneg.
Čas je mineval, medtem sem se pol prof. začela ukvarjat s športom in misel da bi imela psa, sem nekako dala v ozadje. Sicer pa roko na srce, ob petih treningih na teden popoldne, šole/faksu/službe dopoldne in tekme med vikendom nisem imela časa. Rekla pa sem, ko neham trenirat, takrat pa bo čas. In je minilo od tega 18 let....
In prišel je tapravi čas. Čeprav sem bila že krepko polnoletna, sem živela/še zmeraj živim v isti hiši kot starši (stnovanje zgoraj) in se mi je zdelo fer da se prej z njimi pogovorim o tem. S kariero sem zaključila, zaposlena sem že bila, zato sem počasi začela pripravljat starše na to, da si pač malo ogledujem za legli in da če ga bom kupila, bo to izključno moj strošek, moja skrb. Fant je bil itak za, ni bil nikoli proti, mami je bila skeptična glede tega, da bo potem breme na njo padlo. Se je strinjala, da bo za njega skrbela samo v primeru moje daljše odsotnosti (npr. dopust, pa še to če se odločim da ga pustim doma). Oči ni bil za, ker tudi njega je skrbelo da bo breme padlo na njiju. Ampak smo ga omehčali. Da ne omenim, da sta sedaj najboljša prijatelja :-[
Izpolnile so se moje dolgoletne želje ko je v naš dom prišel husky Lex :)
Aja da ne bo tok offtopic :D Ko sem bla majhna, ko so mi rekli ne, je to pomenilo NE. Čeprav vem kolk trmuljenja je bilo takrat. Nisem iskala nekih načinov kako na vsak način prepričat starše. Sedaj, ko sem odrasla in sem jim lepo razložila kako pa kaj sta se omehčala. Sploh pa ker vesta da ne bo pes njuno breme. Pa zelo rada gresta z njim na sprehod. Sploh mami.
-
glej, nočem vedno utemeljevati svoje prejšnje izjave, AMPAK VEM ZAKaJ HOČEM PSA.
sploh pa 'punčka', mi ni treba tega govorit, ker to delam, raje poglej mojega prijatelja, najprej je hotel maltežana, čez par dni pa se je odločil za samojeda in zdaj ga ima,
ampak on ni prebiral knjig, eno knjigo je videl, kjer vse dobro piše o samojedu in se tako odločil zanj, nič se ni pozanimal itd. ampak jaz prebiram knjige in se učim itd.
zato mi prosim ne govori kot da sem kak 1 mesečni otrok ki še ničesar ne ve, dosti sem se že naučil in še se bom >:( >:(
Tudi če se jaz bolje kot marsikdo na forumu spoznam na pse me tudi vedno podcenjujejo.
-
Ja kake veze pa imajo ocene, lepo vedenje in hišna opravila v zvezi s psom? Jaz sem imela vedno 3, moja soba vedno razmetana, v in okoli hiše naredim samo najnujneše...Če hočeš psa je predvsem pomembno, da si vztrajen na podrdočjih, ki te zanimajo, pri raznih športih itd, da imaš živce in bujno domišlijo ter, da se izobražuješ o kinologiji, s starši vred obiskuješ razne tekme, razstave, se družiš s pesjanarji, bereš forume in spoznavaš pasme, vzreditelje. Poznaš svoj karakter in karakter pasem ter izbereš primerno sebi in se s pasmo seznaniš še kako drugače kot iz opisov.
Jaz sicer zaenkrat puščam Bino doma v oskrbi. Ampak mojim staršem in bratu ne bi zaupala več psa. Niti za enodnevno varstvo. Žal. Načeloma starši (polnoletnih) otrok ne upoštevajo. ::)
-
Ja kake veze pa imajo ocene, lepo vedenje in hišna opravila v zvezi s psom?
Če maš same cveke, morš kej drugega delat kot pa psa vn peljat (pa še to je pri enkarjih ponavad sam izgovor, da lohk grejo ven, namest da bi se učili). Če je otrok tiranski in nesramen, mu je pametno kupit eno kepico, ki jo bo z veseljem maltretiral? Če ne pospravlja hiše zdaj, kdo jo bo pa potem ko bo polna dlak in svinjarije?
Seveda to ni vse kar je pomembno, da starši dovolijo psa, je pa definitivno pogoj, da prej popustijo :D
-
ni problem, da se glede na stanje ocen odloci ali bo pes pri hisi ali ne. je pa nek okvir, kaksen odnos ima clovek do razlicnih ODGOVORNOSTI. ce sam za seboj ne pospravi kroznika, ne morejo starsi pricakovat, da bo kuzka nahranil, peljal na sprehod, pospravil za njem... z dejanji/ocenami bi starsi videli, da je otrok odgovoren in bi brez njihovega govoricenja, sam skbel za psa. tako kot pravi Nika... grobemu, neodgovornemu otroku ne bos podaril psa... izjemoma tistega psa, kateri je na baterije. ;)
-
Jaz sem si tudi zelo želela psa, airedale terierja. Zdaj v stanovanju mi ga niso pustili imeti, le potem čez nekaj let v hiši (pa še to ne vem če bi ga na koncu dobila). Tam je že en pes, a jaz sem mislila, da bi raje svojega mladiča, ki bi ga jaz vzgojila (tisti pes tam ne mara psov...). Sem pa res veliko vedela o psih. Nato smo začeli razmišljati o mački. To je bila najprej sestrina ideja, jaz pa nisem hotela, saj potem ne bi mogla imeti psa. Nato sem se navdušila tudi jaz in zdaj imamo 2 muca, mojega kikija in čupo in si ne predstavljam živeti brez njih. Za psa pa sem rekla, da ga raje ne bom imela, saj ne vem, če bom potem šla v srednjo šolo v naš kraj in bi pes pristal na grbi staršev ter tudi zato, ker bi potem o njem vseeno odločali starši (se bi oni rekli da mora biti na verigi in jesti pedigree bi moral in jaz ne bi mogla nič). Ga bom pa sigurno imela (in to verjetno airedala) ko bom na svojem, zdaj bom pa z mucami (že znajo nekaj ´pasjih´ ukazov), peljala na sprehod ter učila psa sosedov ter se ukvarjala in vzgajala s tistim psom tam (dixom). Gremo pa še vedno na razstave, v zavetišče...mislim da sem se odločila prav.
-
Airedale10, sigurno si se odločila prav. Še predobro vem, kako težko je čakati na čisto svojega psa, ampak ko ga boš enkrat končno pripeljala domov, bo samo tvoj in boš lahko skrbela zanj tako kot boš sama hotela in kot boš vedela, da je prav. Če te kaj tolaži - jaz sem si psa želela celo življenje, ampak res celo življenje in svojih staršev nikoli nisem uspela prepričati v to, da bi mi ga dovolili imeti.
No, potem sem si ga kupila sama pri 28 letih, ko sem bila na svojem in finančno dovolj stabilna, da sem vedela, da mu lahko nudim vse, kar potrebuje. Airedalca :P Zdaj mi ni nič žal, da sem tako dolgo čakala, vmes sem prebrala in se naučila cel kup reči - poleg tega si sploh ne predstavljam, kako bi zadostila potrebam tako družabnega in živahnega psa, če bi mi drugi postavljali pravila, kje bo pes živel in koliko časa naj si zanj vzamem. Zdaj gre (skoraj) vsepovsod z mano, zanj porabim toliko časa in denarja kot se meni zdi potrebno in se mi nihče ne more vtikat v vzgojo in sploh v nič.
-
Za psa pa sem rekla, da ga raje ne bom imela, saj ne vem, če bom potem šla v srednjo šolo v naš kraj in bi pes pristal na grbi staršev ter tudi zato, ker bi potem o njem vseeno odločali starši
In tako sem jaz dobila mojo psičko-punca jo je kupila cca en mesec preden je zvedela da gre v srednjo šolo drugam. In pes je šel na bolho..
Aja no jaz staršev nisem prepričala v skoraj 10 letih kar sem si psa želela. In sem ga pač kupila ter pripeljala domov.
-
Ja kake veze pa imajo ocene, lepo vedenje in hišna opravila v zvezi s psom?
Imajo neko vezo. Kdor ni sposoben poskrbet za vsaj pozitivne ocene ker nima samodiscipline ali se ne zna organizirat, kako mu verjeti (starši npr) da pri psu bo pa vse to znal ?
Glede razmetanosti: eno je razmetanost (kao ustvarjalni nered , to imam jaz :P, joke ;), jaz se z zobmi držim na higienskem minimumu :-[ ), drugo pa kaos. In dejstvo je ,da če v kaos na higienskem minimumu postaviš še psa, ki prinese not dlake in blato potem padeš pod minimum :-\.
Lepo vedenje pa- nesramnost, odrezavost ipd so skupaj s psom recept za težave z okolico. Zato kdor ne zna bit priliznjen, vljuden itd bolje da nima psa v urbanem okolju. Osebno sem v živo bistveno bolj sladko hinavska do vseh sosedov in mimoidočih ,kot bi bilo sodit po forumskih debatah :D
-
Pri nas je bilo nekako tako. Že takoj, ko smo se iz stanovanja preselili v hišo (pri mojih 7 letih) sem seveda začela težiti za psa. Seveda sem bila takrat še premajhna. "Leta so minevala", jaz pa sem si še vedno noro želela domačo žival. Najbolj proti je bil ves čas oči, pa smo vseeno pri mojih 9 letih dobili mačko (mešanko s kmetov :D) Tačko - mladičke je imela mačka mamine prijateljice in v bistvu sva vse izpeljali brez očijeve vednosti. Jaz sem seveda vsa navdušena povedala sošolki, da dobim mačko, ona svoji mami in njena mama na nekem šolskem zaključnem pikniku mojemu očiju "Sem slišala, da dobite mačko!" - oči je bil seveda šokiran, "kaj za vraga", vendar se je hitro sprijaznil, zdaj pa Tačko naravnost obožuje.
Še pasja zgodba. Vmes sta se moja starša ločila in očijeva "punca" mu je ves čas govorila, da bi lahko imeli psa - sama jih je imela celo otroštvo. Seveda je bil oči dolgo proti, letos pa se mi je nasmehnila sreča. Enkrat sem izvedela, da sta šla na ogled legla v Mislinjo, oči se je končno strinjal in zdaj pričakujemo zlato prinašalko - pri mojih 17 letih, deset let je trajalo :)
-
Zdaj bom tekmovala še v junior handlingu (prvič v trbovljah), sosedov pes zna že 50 trikov, Dix (na papirjih sestrin, v resnici dedkov) pa zna že nekaj trikov, veliko bolj me upošteva, ne vleče, ne skače... Postal je veliko bolj priden od kadar se tako ukvarjam z njim.Zdaj imamo muce in jih imam seveda zelo rada ampak tako pri starših (če seveda ne kupijo sami, je bolj njihova ideja...) pa ne bi imela več nobene živali. Zdaj so z muci neke težave, ne bom na forum pisala in mi ne boremo več, mama jih še ni pobožala, ne ve kako se kličeta (zanjo sta ta šarasta in debeluh) in jih le zapira in preganja. Sicer se je ne bojita in jima je prav lepo in vse ampak to ni to. Je bila pa ona tudi najbolj proti ampak je dovolila. Tudi ko je treba kaj plačati za dobro živali (s tem mislim tak znesek ki ga jaz nisem zmožna) je vedno grdo ko nočejo plačati, nimajo časa o tem razmišljati... Tako da če starši nočejo pa čeprav na koncu privolijo ni nujno da bo potem vse ok in bodo žival imeli radi.
Bom pa povedala kako sem dobila muce. Jaz sem sicer imela mačke zelo rada ampak me ni mikalo nikoli da bi jo imela (če odštejemo par dni perzijko ki sem jo božala na razstavi). Potem smo enkrat bili vsi dobre volje in nevem zakaj gledali zadnjo starn moj pes-a kjer je bila reklama royal canin za pasemske mačke. Pogovarjali smo se katera je najlepša in vsi smo se strinjali da main coonka. Potem s(m)o začeli bolj gledati če bi jo res kupili, starejša sestra se je resno pogovorila z očetom, potem pa so se čisto slučajno v našem hlevu skotile sosedine mucke. Šli smo jih pogledat in takoj so se nam prikupile. Oče se je dogovoril še z mamo in najprej so hoteli le samičko (bila je lepša in samička ki smo si jo želeli) a meni se je samček (tigrast, nobeden ga skoraj ni opazil) tako prikupil in očetu sem pokazala toliko člankov kako se 2 motita skupaj ipd. dokler niso dovolili. Ker je njihova prejšnja lastnica oz. lastnica njihove mame starejša smo ju mi vozili cepit, jima kupovali kvalitetno hrano... ter peljali sterilizirat njuna starša. S tem smo se nekako odplačali namesto denarja. Danes je 1 leto odkar sta pri nas.
-
vsi prosite za pse jaz ki pa prosim samo za zajca
mi ga starši nikoli dovolili kaj bi bilo šele če bi si želela psa
moja sestra(medvedka)pa ima psa, mačko, konja imela
je morskega prašička in ribe jaz pa po dveh letih spraševanja
ne dobim nobene živali :( :( :( :( :( :( :( :'( :'( :'( :'( :'( :'(
-
Kako sem jaz dobila psa?
V sosednji ulici sta imela starček in stara tetka mladičke - mešančke med pudljem in enim izmed potepuških psov. Nekam sumljivo sta se spraševala, kam bi z njimi, pa sem se ustrašla, da jih hočeta pobiti.
Zato sem vzela svoj mesečni prihranek 5000sit in si kupila enega in ga peljala domov. Bilo mi je 8 let. Če danes pomislim - res splošno neodgovorno, a kljub temu, da sem bila še otrok, sem vedela kaj hočem. In Taček mi je še mnogo let delal družbo in me ogromno naučil.
-
imaš srečo a meni se to ni še zgodilo
za nobeno žival
-
pozdravljeni! Želim si psa in ga bom tudi dobila. Z mamo sva obe čisto navdušeni ata pa meni da nisem dovolj odgovorna. Kako naj pokažem atanu da sem odgovorna in sposobna skrbeti za psa? Z mamo sva se že odločili da bomo imeli Cottona de Tulear-ja ata pa ga je tudi videl pri svoji sestrični in mu je všeč. Razmišljam pa tudi že o imenih in pasji šoli. Sem iz koroške in bi bila zelo vesela predlogov in nasvetov glede osnovnega šolanja. Raje bi imela psičko in mi je zelo všeč ime Daisy ali Bella.
Že v naprej se vam zahvaljujem za nasvete.
-
Pojdi vsak dan na nekaj sprehodov, beri pasje knjige, povej mu čim več o psih... tako bo (upam da) videl, da si odgovorna. Za katero psarno pa se zanimaš? Meni je Daisy kar lepo ja! :)
-
Taka tema je že odprta. ::) Malo nižje. Za pasmo pa preštudiraj pasme, linije, spoznavaj jih v živo, različne primerke, v različnih okoljih.
-
Coton de tulear :D s to pasmo se je že srečal pri njegovi sestrični. Pomoje je najbol primerna za nas ker je sestra alergična.
-
Pojdi vsak dan na nekaj sprehodov, beri pasje knjige, povej mu čim več o psih... tako bo (upam da) videl, da si odgovorna. Za katero psarno pa se zanimaš? Meni je Daisy kar lepo ja! :)
how_how, aireale10 te je vprašala za psarno, ne pasmo! Saj bo mladič rodovniški ali ne?
-
se opravičujem spregledala sem:D za psarno se še nisem odločila ampak vem da bodo imeli v psarni cotonly januarja mladičke...ja bo rodovniški. :)
-
Coton de tulear :D s to pasmo se je že srečal pri njegovi sestrični. Pomoje je najbol primerna za nas ker je sestra alergična.
Moji sošolki (dvojčici) imata tudi cottonko, pa je ena izmed njih alergična na pasjo dlako, pa res nima težav. Čeprav nobena pasma ni 100% hipoalergena, samo ene bolj dražijo ene manj (to je pa odvisno od beljakovin, ki jih izločajo čez kožo (vsaj tako sem slišala)) ::)
-
pravkar sem odkrila ta forum in se mi zdi fantastičen :)
Imam en velik problem kako prepričati starše za psa.vedno so eni brezvezni izgovori(npr.kaj pa ko bomo šli na morje,kdo bo pa zanj skrbel...).Sploh jih ne morem prepričati.Mami bom prej prepričala kot atija.Imam pa en plus:da si psa želi tudi moj brat in bi zanj skrbela oba.Vem da ko bi dobili psa bi ga imela mami neizmirno rada pa tudi ati.Ampak ne vem kako ju prepričati.Že zelo dolgo prosim za psa.Doma imam veliko knjig o psih.Ugotovila sem da mi najbolj ustreza labradorec.Ogledovala sem si tudi psarne labradorcev in če mi bo uspelo starše prepričati do poletja bomo psa vzeli v psarni velvetline"s(tako so mi svetovali).Tudi veliko prostega časa imam in bi ga rada porabila z psom.Samo mami nujno želi da bi bil pes črn.Prosim pomagajte mi.
Lp
-
Najprej preberi tole temo (http://www.pesjanar.si/forum/index.php?topic=1993.0) ;)
-
Najbolj preprost odgovor na svetu,počakaj,da boš na svojem in boš imela za psa dovolj svojega prostega časa.Če si ga želiš ti,še ne pomeni,da se hočejo z njim ukvarjat tvoji stRŠI.
-
Saj bom zanj skrbela sama in brat.To sploh ni problem.Prostega časa imam pa tako ali tako preveč.Sem že brala zgornjo temo.Pišejo naj bom potrpežljiva ipd.pa prosim za psa že 3 leta če ne več in sem že obupana ker mislim da mi ne bo uspelo.Drugače me pa zanima kako naj prepričam starše za psa.Ker ko bom na svojem bom sigurno imela psa če ne dva.
-
Saj v bistvu vprašanja kot "Kaj pa ko gremo na morje?" Niso brez veze. Pes naj gre z vami, v avtu je tako manj prostora za prtljago, vi pa morete že pri rezervaciji povedat za psa in verjetno tudi malo dlje časa iskati apartma/hotel, kjer dovolijo psa. Kako na to gledajo starši?
In če ti zboliš ali se poškoduješ? Kdo bo skrbel za psa?
Kaj pa ko boš šla študirat v drugi kraj?
Kdo te bo vozil v pasjo šolo za vsaj malo in osnovno šolo in kdo te bo vozil na treninge kakega RO ali agilitiya če si boš želela kaj trenirat in hodit na tekme?
Veterinar je drag. Hrana stane.
Z vztrajnostjo se vse doseže. Povabi se nekam na počitnice kjer imajo pse in vsak dan vstajaj ob 6h zjutraj in pojdi za 20 minut na hiter sprehod v vsakem vremenu, vsak dan, tudi ob prehladu (prehlad ni bolezen), po šoli najprej za 15 minut teči ven in vzemi si 2 uri časa čez dan za aktiven sprehod, kjer boš tudi tekla vmes, zvečer ob 21h pa še 10 minut za večerni mini sprehod.
Ob vsem tem naj ocene ostanejo enake, soba kolikor toliko OK, blatne čevlje pa si sama očisti in pobriši za sabo. Pa pojdi pogledat kak tečaj male šole, osnovne šole v različna društva, da dobiš vtis kam bi šla.
-
psa bi dali k babici,ker si ona želi psa dedek pa ne.Drugače pa imamo svoj apartma.Ko bom bolana bo zanj skrbel brat in obratno.Za veterinarja in hrano pa tudi ni problem.Bom vztrajala še naprej.
-
aja
sorodnikov s psi pa nimamo,razen enih z dvema lovskima.za lovskiga mi pa ne bi pustili skrbet ker so bolj prsrani.sem že poskusila da bi ga peljala na sprehod pa mi niso pustili.
-
Kako psa k babici? A ne bi živel pri vas?
Babice ne morejo ravno zlaufat labradorjev, razen če je tvoja babica vitalen pohodnik. Sploh če bo tvoje pes živahen in vlekel na povodcu, sploh do drugih psov.
Jaz si ne predstavljam ravno tega. :D
-
1.če bi psa dobili bi ga ati vzgojil ker vem in ga poznam.vzgojil bi ga pa res da bi hodil poleg,osnovne ukaze ipd.ker je že vzgojil 2 nemška ovčarja.
2.babica bi ga vozila na sprehode drugače pa tako ali tako živita na kmetiji in bi se pes zlaufal.
3.tisti sorodnikih o katerih sem že prej nekaj napisala imajo dva psa(vdlika)in sta čisto zadovolna ko ju ima babica v oskrbi.drugače bi pa tudi ostala doma v nujnem primeru.
Saj pri nas so vedno eni izgovori,pa sploh ni problem.
-
imam eno vprašanje glede labradorcev.če mi uspe prepričati starše zanj ali naj bo notri ali zunaj v pesjaku.če bi bil v pesjaku bi bil pozimi notri(hud mraz)poleti v vročini pa v garaži na hladnem.čez dan bi se pa jaz in brat res zelo ukvarjala z njim.če bi bil notri bi bilo meni bolj všeč,samo ne vem kako naj starša prepričam naj bo notri ker vedno rečeta pes ni za v hišo.
-
Ubistvu ni vse samo, da psa pelješ na sprehod, se igraš z njim... imaš čas, seveda je to pomembno. Ampak moraš ga tudi hranit, šolat, peljat k veterinarju (po potrebi). In vse skupaj nanese en velik znesek denarja. In če se starši s tem ne strinjajo, kdo ti ga bo vzdrževal? :) Ti in brat ga sama zagotovo ne moreta.
-
Hov-hov, ti kar vztrajaj! Če boš čakala na to, da boš na svojem, boš "zapravila" ogromno časa.
Čimveč se s starši pogovarjaj o psih, kaži jim fotke, spletne strani, vse kar najdeš. Zvleci jih sabo na razstave, na srečanja, piknike in podobno. Tako bodo videli, da si resna, dobro bodo spoznali pasmo in še lastniki labijev bodo starše dodatno omehčali :)
Vsekakor pa bosta z bratom rabila finančno pomoč staršev in pri prevozih. Vsaj dokler ne bosta dovolj stara za vozit in kakšno študentsko delo ;)
-
z bratom imava prišparanega kar nekaj denarja.psa bova plačala sama(vendar verjetno ko bova prepričala starše bosta tudi onadva dala).potem bomo pa kupili vse potrebno in polovico če ne več bova midva plačala.veterinarja imamo res blizu tako da na cepljenje,preglede ipd.ga lahko samedva peljeva(greva peš),ampak kot sem omenila problem ga je samo dobiti(enako je bilo pri mačkih sedaj se pa še kregamo kdo mu bo dal za jest in ostalo).
-
zoe
omenila si rastave.katera je pa v prihodnosti in kje(na spletni strani KZS se ne znajdem).
ali mi priporočate psarno velvetline¨s.sem slišala da je menda kar v redu.
imam pa še en problem ko omenim besedo pes me mami ali ati kar ustavita.sploh ne morem začeti pogovora,sploh pri ateku ki noče slišati za psa.mami še lahko kdaj kaj rečem o psu.
res ne vem,če mi bo uspelo vztrajala bom.včasih mislim da ga že skoraj imam,drugič pa ravno obratno.
enkrat ko pa sva se z mami pogovarjali o psih je rekla da bo še premislila,sedaj pa ko jo na to spomnim pa reče da lahko razmišlja še nekaj let.takrat sem mislila da ga že imam.
-
med tem časom ko prosim za psa pa res veliko berem na internetu in knjige o psih.
-
hov-hov!
Preberi si knjigo Psi za telebane!
A si že razmišljala kakšno hrano boš dajala psu? Labradorci so zelo požrešni in so zato zelo radi predebeli, kar pa seveda slabo vpliva na njihovo zdravje. A si te stvari razčistila z babico, če bo pes pri njej? Ali ga bo poleg njegovih obrokov še dodatno hranila s piškoti itd? Verjemi, včasih je babicam te stvari zelo težko dopovedat. Kvalitetna hrana pa je seveda zelo pomembna. In labradorec kar nekaj poje. Koliko si pripravljena dat na mesec za hrano? 30, 40 €?
Če imaš veterinarja res blizu, to še ne pomeni, da je to dober veterinar. Bo znal ukrepati, če si pes zlomi nogo, ali je dober samo za cepljenje?
Vidim, da se poskušaš stvari lotiti odgovorno, zato ne misli, da te kritiziram ali strašim, rada bi samo, da se čimbolj informiraš.
Ga imaš namen kastrirati ? To je seveda dodaten (vendar skoraj nujen) strošek.
Pa srečno!
-
Kaj ti živiš v isti hipi kot babica ali drugje? Ker jaz imam tudi psa tako, da živim malo proč od babice. Ampak ti povem - nikoli več tako!!! Če imam psa bo res moj, bom o njem odločala jaz ne pa vsi drugi. Koliko pa si stara? Ker če si še v OŠ že nekako najdeš čas da greš do psa. Ampak v SŠ (vem po meni in sestri) pa to najdeš zelo težko, da se boš vsak dan vozil k psu. Ti priporočam da prebereš čimveč knjig, po internetu (meni uporabne strani: http://luncas.vovk.si/clanki.html http://kliker.si/ http://www.mojpes.net/ http://www.kdilirija.agility-slo.net/zanimivosti/ pa še veliko jih je, to jih je le par ki sem se jih zdaj spomnila in jih kar cele preberi ;) Pa tudi jaz imam nekako navarčevanega dovolj denarja za nakup psa pa malo opreme. Ampak toliko denarja kot ga pes potrebuje pa vsekakor ne, in če si mlada ga bo tudi tebi verjetno zmanjkalo. In prevoz do veta je še najmanjši strošek: veliko več je treba plačati ko pes potrebuje posege, že cepljenje je drago. Pa tudi ni nujno da je ta vet dober! Pa pasja šola (ki je skoraj obvezna zate) je tudi draga. In jaz ti priporočam da je pes v hiši!
Pa upam da ti uspe! :)
-
Jaz sem jo razumela kot, da bo pes pri babici, ko bodo šli na dopust. Lahko pa da se motim.
-
hov-hov si v čisto enaki situaciji kot sem bila jaz. Starši mi niso dovolili imeti psa. Tako da sem počakala, da grem na svoje in sedaj uživam z mojo labiko. Ampak ti povem, da si nisem predstavljala koliko časa vzame pes. Sploh mladič. Res se moraš skoz ukvarjati z njim, se igrati, ga učiti, ga imeti non stop na očeh, da vsega ne zgrize in nosit ven, ker pogosto lula. Nič več poležavanja pred tv, itd. Jaz moram priznati, da odkar imam psa, se mi je življenjski slog totalno spremenil. Premisli malo tudi o tem. Pa svetujem ti, da je pes v hiši, ker so labiji zelo navezani na ljudi in so radi v stalnem stiku z nijimi.
-
Nekaj bi dodala tule..pisala si, da ti ne dovolijo oz ne bi imela lovskega psa.
Zavedaj se, da so tudi labradorci lovski psi in imajo močan lovski nagon..
-
hov-hov!
Preberi si knjigo Psi za telebane!
A si že razmišljala kakšno hrano boš dajala psu? Labradorci so zelo požrešni in so zato zelo radi predebeli, kar pa seveda slabo vpliva na njihovo zdravje. A si te stvari razčistila z babico, če bo pes pri njej? Ali ga bo poleg njegovih obrokov še dodatno hranila s piškoti itd? Verjemi, včasih je babicam te stvari zelo težko dopovedat. Kvalitetna hrana pa je seveda zelo pomembna. In labradorec kar nekaj poje. Koliko si pripravljena dat na mesec za hrano? 30, 40 €?
Če imaš veterinarja res blizu, to še ne pomeni, da je to dober veterinar. Bo znal ukrepati, če si pes zlomi nogo, ali je dober samo za cepljenje?
Vidim, da se poskušaš stvari lotiti odgovorno, zato ne misli, da te kritiziram ali strašim, rada bi samo, da se čimbolj informiraš.
Ga imaš namen kastrirati ? To je seveda dodaten (vendar skoraj nujen) strošek.
Pa srečno!
ne mislim da me kritiziraš,ker vidim da mi pomagaž in daješ koristne nasvete.za to knjigo sem pa že slišala.jo bom prebrala in pogledala če jo imajo v knjižnici.kar se tiče hrane pa sem že razmišljala in bi mu dajala brikete Taste of the wild(prosim svetujte če so v redu),in domačo hrano.saj pri vzrediteljih pri katerih nameraavamo psa vzeti (psarna velvetline¨s)ti dajo zraven tudi nasvete (hranjene...).me pa vseeno zanima kolikokrat se da psu na dan za jest.za babico pa:kakor ji bom naročila tako bo,ker to vedno upošteva in če ji bom rekla naj mu piškotov ne da jih ne bo.veterinarja imam res blizu ampak ga lahko peljemo tudi drugam,saj smo sedaj peljali mačke kastrirati drugam.psa bomo pa definitivno dali kastrirati.upam da mi bo starše uspelo prepričat,ker si psa res želim in to jemljem odgovorno.
-
Kaj ti živiš v isti hipi kot babica ali drugje? Ker jaz imam tudi psa tako, da živim malo proč od babice. Ampak ti povem - nikoli več tako!!! Če imam psa bo res moj, bom o njem odločala jaz ne pa vsi drugi. Koliko pa si stara? Ker če si še v OŠ že nekako najdeš čas da greš do psa. Ampak v SŠ (vem po meni in sestri) pa to najdeš zelo težko, da se boš vsak dan vozil k psu. Ti priporočam da prebereš čimveč knjig, po internetu (meni uporabne strani: http://luncas.vovk.si/clanki.html http://kliker.si/ http://www.mojpes.net/ http://www.kdilirija.agility-slo.net/zanimivosti/ pa še veliko jih je, to jih je le par ki sem se jih zdaj spomnila in jih kar cele preberi ;) Pa tudi jaz imam nekako navarčevanega dovolj denarja za nakup psa pa malo opreme. Ampak toliko denarja kot ga pes potrebuje pa vsekakor ne, in če si mlada ga bo tudi tebi verjetno zmanjkalo. In prevoz do veta je še najmanjši strošek: veliko več je treba plačati ko pes potrebuje posege, že cepljenje je drago. Pa tudi ni nujno da je ta vet dober! Pa pasja šola (ki je skoraj obvezna zate) je tudi draga. In jaz ti priporočam da je pes v hiši!
Pa upam da ti uspe! :)
živimo malo dlje od babice.in njej ga res zaupam enkrat na leto.najbolj se bom verjetno ukvarjala jaz(saj se bom,razen če bodo želeli tudi drugi zanj skrbeti).stara sem 13 let in če bo pes kot labradorec na povodcu hitro skočil ga bom lahko zadržala.kot sem napisala imam pa res ogromno časa.imam pa veliko prihranjenega denarja(tudi brat)res bosta krila stroške tudi starša.pa tudi v pasjo šolo ga bomo vozili ali pa ga bo vzgojil oče(ker odlično vzgaja pse,je vzgojil že dva nemška ovčarja(če mi njega in mami uspe prepričati za psa)).prvo spletno stran sem že do konca prebrala ostale pa še ne.hvla za nasvete.
-
Nekaj bi dodala tule..pisala si, da ti ne dovolijo oz ne bi imela lovskega psa.
Zavedaj se, da so tudi labradorci lovski psi in imajo močan lovski nagon..
oprostite če sem se tako izrazila.mislila sem goniče ipd.
-
Jaz sem jo razumela kot, da bo pes pri babici, ko bodo šli na dopust. Lahko pa da se motim.
ja pes bo pri babici samo takrat ko bomo na dopustu.
-
hov-hov si v čisto enaki situaciji kot sem bila jaz. Starši mi niso dovolili imeti psa. Tako da sem počakala, da grem na svoje in sedaj uživam z mojo labiko. Ampak ti povem, da si nisem predstavljala koliko časa vzame pes. Sploh mladič. Res se moraš skoz ukvarjati z njim, se igrati, ga učiti, ga imeti non stop na očeh, da vsega ne zgrize in nosit ven, ker pogosto lula. Nič več poležavanja pred tv, itd. Jaz moram priznati, da odkar imam psa, se mi je življenjski slog totalno spremenil. Premisli malo tudi o tem. Pa svetujem ti, da je pes v hiši, ker so labiji zelo navezani na ljudi in so radi v stalnem stiku z nijimi.
verjemi mi zadnje čase res malo gledam TV.na računalniku sem več(ne igram igric ipd.),ker res veliko berem o labradorcih.in vem koliko časa zavzame pes.medtem časom ko se bom učila bo zanj poskrbel brat in obratno.
-
pravkar sem si ogledala spletne strani,ki mi jih je predlagal nekdo od vas.so super ;D.tisto moj pes sem tudi že prej gledala.sedaj jih pa grem brat. ::)
-
verjemi mi zadnje čase res malo gledam TV.na računalniku sem več(ne igram igric ipd.),ker res veliko berem o labradorcih.in vem koliko časa zavzame pes.medtem časom ko se bom učila bo zanj poskrbel brat in obratno.
Ne, sigurno ne veš. Lahko si delaš približne zaključke, ampak ko ga boš imela boš videla (pa ne vzeti to slabo namerno, kar sem rekla, ampak je res) Ampak vstrajaj, se splača. Moji so bili tudi proti, zdaj je pa vse super. Mami, ki je bila najbolj proti me zdaj kar se tega tiče 100% podpira. ;D :D
-
Ne, sigurno ne veš. Lahko si delaš približne zaključke, ampak ko ga boš imela boš videla (pa ne vzeti to slabo namerno, kar sem rekla, ampak je res) Ampak vstrajaj, se splača. Moji so bili tudi proti, zdaj je pa vse super. Mami, ki je bila najbolj proti me zdaj kar se tega tiče 100% podpira. ;D :D
vem pa da pes ne bo cel dan sam in brez sprehodov.kako pa si prepričal/a starše za psa???
-
ko sem omenila hrano taste of the wild sem zadnjič brskala po njihovi spletni strani.in sem našla tolo trgovino:Anima Pet D.O.O. in zraven tale naslov:
Rocenska Ulica 31
Office: Medenska Ulica 3
Ljubljana
1000
ima kdo kakšne izkušnje z to trgovino in kakšna je?
-
uf, najprej je bilo isto kot pri tebi :D. 5 let sem prepričevala, pa ni užgalo, potem je šlo pa vse hitro :o. Sploh mame so enake: otroci smo neodgovorni, ne vemo kaj hočemo (češ, da se ga bom naveličala-pa temu ni tako). Na dolgo in široko sem prečekirala vsak oglas o kakšnem leglu in na bolhi sem zasledila najavo rodovniškega legla. Pokazala sem mami in atiju, malo smo se začeli dogovarjat, mislila sem, da ga že imam pa je vse skupaj padlo v vodo. Ampak mi še vedno ni dalo mira. Mladički so se skotili, postajali večji, čedalje bolj luškani. Pokažem oglas mami in vsebolj se je začela topit ob slikah malih kepic. Ampak vseeno sta z atijem imela občasne ''napade'' zakaj ne psa. In to njuno ovinkarjenje, dolgovezenje in to mi je šlo na živce. Na koncu je bila mami kolikor toliko za, ati je še vedno neki cvikal in se ni razjasnil. In ubistvu od njega sploh nisem dobila uradnega dovoljenja, zavrtela sem števliko in mu dala slušalko. Naslednji dan je bila Hailey že pri meni :o. vse je šlo full hiter.
tako da vstrajaj se splača ;D
-
Hov, hov, pozdravljena. Tudi jaz sem svojega labradorčka dobila pri 14 letih, kot darilo za zaključeno OŠ, čeprav glavni razlog je bil, da smo se preselili v hišo. Je pa bila to življenjska želja. Od malega mi jih ni in ni uspelo prepričati, potem sta nekako pristala zaradi hiše (ker po njuno pes je pes za ven). Je pa tako, zavedati se moraš, da so stroški življenja z labradorcem lahko ogromni sploh, če ima kakšne zdravstvene težave potem hrana, igrače, oprema, šolanje,...vse to je zelo težko, če ti niso naklonjeni doma, pri teh letih...Jaz vem, da če bi psa dobila kasneje, ko bi bila na svojem bi bilo dosti drugače...meni v 10 letih pač ni uspelo, da bi bival z nami...iz pesjaka smo ga edino preselili v klet (kjer ima okna in vse) ampak meni to žal ni to...Na morje je šel prvič z mano, ko sem začela sama hoditi, prej mi niso dovolili, sem ga mogla peljati k dedku in babici... :-\...zakaj ti to govorim...razmisli, če ti jih res rata prepričati, bo super, ne rini pa z glavo skozi zid, da ne bosta potem oba s kužkom trpela...Labradorci obožujejo družbo in resnično uživajo, če bivajo s svojimi...tudi, zgodbam o tem, kako so primerni za začetnike ne verjemi čisto, saj je to lovski pes, ki se ravna po svojem nosu....tudi jaz sem v tvojih letih prebrala vse možne knjige, a vseeno naredila ogromno napak....
Pa še nekaj, zavedaj, da te v prihodnjih letih čaka ogromno sprememb, srednja šola, študij, mogoče družina,...bo to šlo vse z labradorcem?
lp m_tejch in labradorec Loris ;)
-
živimo malo dlje od babice.in njej ga res zaupam enkrat na leto.najbolj se bom verjetno ukvarjala jaz(saj se bom,razen če bodo želeli tudi drugi zanj skrbeti).stara sem 13 let in če bo pes kot labradorec na povodcu hitro skočil ga bom lahko zadržala.kot sem napisala imam pa res ogromno časa.imam pa veliko prihranjenega denarja(tudi brat)res bosta krila stroške tudi starša.pa tudi v pasjo šolo ga bomo vozili ali pa ga bo vzgojil oče(ker odlično vzgaja pse,je vzgojil že dva nemška ovčarja(če mi njega in mami uspe prepričati za psa)).prvo spletno stran sem že do konca prebrala ostale pa še ne.hvla za nasvete.
Če ti bo labradorec na povodcu hitro skočil, ga zelo verjetno neboš mogla zadržati. Verjemi.
Drugače ti pa svetujem, da si res veliko prebereš, labradorci (kot je že m_tejch dejala) niso tako zelo lahki, kot radi omenjajo.
Za hrano Taste of the Wild ti lahko rečem, da je zelo kvalitetna, dobiš jo pa lahko že skoraj v vseh SLO trgovinah (tako fizičnih kot spletnih).
Če si res trdno prepričana, da si pripravljena svoj čas vložiti v psa (sploh na začetku dokler je mladič) ter se odreči čemu, potem vztrajaj!
-
Mogoce ne bi bilo slabo, da gres s starsi na obisk k vzreditelju, se preden se skotijo mladicki.
-
Iz kje pa si? Morda se s kakšnim lastnikom lahko dogovoriš, da malo spoznaš pasmo itd...
In...labradorca je težko zadržati, če se v trenutku odloči, da nekam na vsak način hoče in skoči/potegne >:( Se trenutno ukvarjam s preprečevanjem le-tega. Ni enostavno ::)
-
Se še predobro spomnim kako je bilo, ko sem jaz doma težila za psa in ti iz srca želim, da ti uspe. Čakanje, da grem na svoje pri meni ni prišlo v poštev, koliko izgubljenih let je to...
Ampak brez sodelovanja staršev žal ne bo šlo. Jaz sem mojo prvo psičko dobila pri mojih 11 letih, je mami obljubila, da ob selitvi v večje stanovanje in obljubo držala (pa verjetno upala, da si bom do takrat premislila). Ampak ona je vso odgovornost prevzela nase, čeprav je bila psička moja in sem tudi jaz večinsko skrbela zanjo. Prvi mesec je ona hodila iz službe "na malico" domov ven peljat mladička, brez tega bi učenje sobne čistoče trajalo veliko dlje. Pripravljenost peljati psa k veterinarju takoj, ko je potrebno, je tudi zlata vredna. Brez izgovorov, "saj lahko še počaka", "veš koliko to stane", "danes gremo najprej k babici na kosilo" ipd... Pa prerekanje o pasji dlaki, svinjariji, neumnostih, ki jih počne na sprehodu (vsak pes jih počne)... Zaradi takih stvari si morajo tudi starši želeti psa.
Jaz ti predlagam, da se resno vsedete skupaj in pogovorite. Napiši si alineje o čem vsem se je potrebno dogovoriti preden se kupi psa. Prepričaj starše, da te ne odpravijo samo z enim izgovorom, ampak, da se boste vsedli skupaj in pretehtali možnosti, če paše pes v vaše življenje. Pomeniti se morate o vsem.
Kako boste skrbeli za mladička, ki ne more biti dolgo sam doma (meni so prav prišle poletne počitnice)?
Kako bo z dopusti? Gre pes zraven ali v varstvo? Ali hodite tudi smučat? Takrat je najtežje jemati psa s sabo, če ste cel dan na smučišču. Kam boste psa peljali v varstvo?
Kdo bo skrbel za hrano, opremo in veterinarja?
Boš šla kasneje v drug kraj v šolo, študirat? Kje bo pes takrat? Bo šel s tabo? Si prepričana, da boš imela dovolj časa? Denarja?
To, da imaš veliko časa zdaj, ne pomeni, da ga boš imela tudi čez nekaj let. Na račun psa se boš morala odpovedati dosti stvarem. Npr. v srednji šoli se bodo sošolci zmenili za super vikend izlet ti pa ne boš imela varstva za psa. V šoli boste imeli večdnevni izlet, ampak ti kot zakleto tisti teden ne boš imela kam psa dat in boš mogla iskat varstvo.
In še nazadnje vzgoja psa. Za to gre ogromno časa, še posebaj pri labradorcu. So te tvoji pripravljeni vozit v šolo? Dvakrat na teden do njegovega 1 leta starosti? Če hočeš, da ti kdaj babica čuva psa, ga boš morala dobro vzgojit. Če ti lahko zadržiš odraslega labradorca (na tvojem mestu ne bi bila tako prepričana), to ne pomeni, da ga lahko tudi babica. Pa starši/babica/kdorkoli bo psa kdaj čuval se bodo tudi izmikali sprehodom, če jih bo pes celo pot vlekel in se zaganjal, dirjal za drugimi psi in skakal po mimoidočih, žrl svinjarijo in se po njej valjal. Vse to bo nevzgojen labradorec sigurno počel. S takim psom tudi ne moreš na počitnice (vsaj ne na prijetne počitnice).
Pri vsem tem času, ki ga boš namenila vzgoji in sprehodom pa morajo ocene v šoli še vedno ostati enake, sicer bo doma ogenj v strehi in dežurni krivec pes.
Res dober predlog, Lilit, prepričaj starše za obisk vzreditelja. Tam lahko izvete vse slabosti in seveda prednosti labradorca. To, da greste na obisk ne pomeni, da morate potem tam psa tudi nujno vzeti (da ne bodo starši apriori proti). Dober vzreditelj vam bo pomagal kasneje izbrati tudi primernega mladiča za začetnike. Vsak labradorec, kljub opisom v knjigah, ni primeren za začetnika. Obiščite tudi kakšno pasjo šolo, najdite kako res dobro, ki vam je blizu, povprašajte kako izgledajo tečaji, koliko stanejo, kako dolgo trajajo...
Bi lahko našla še ogromno stvari na ketere ljudje, ki še niso imeli psa sploh ne pomislijo, ampak sem bila že tako predolga ;) .
-
1.če bi psa dobili bi ga ati vzgojil ker vem in ga poznam.vzgojil bi ga pa res da bi hodil poleg,osnovne ukaze ipd.ker je že vzgojil 2 nemška ovčarja.
2.babica bi ga vozila na sprehode drugače pa tako ali tako živita na kmetiji in bi se pes zlaufal.
3.tisti sorodnikih o katerih sem že prej nekaj napisala imajo dva psa(vdlika)in sta čisto zadovolna ko ju ima babica v oskrbi.drugače bi pa tudi ostala doma v nujnem primeru.
Saj pri nas so vedno eni izgovori,pa sploh ni problem.
Če jaz to prav razumem,bi bil spet "ati" taglavni pri hiši.Torej bi psa vzgojil on in ne ti.Pri mojih trenutno treh psih sem dosedaj še vse sama šolala,hranila,sprehajala.Samo v primeru,da sem odsotna čez noč,bo moj mož dal psom jesti.Če bom prišla domov iz poti uro ali dve kasneje kot imajo večerjo jim jo ne bo dal.Pa ne,da je ne bi hotel,ampak sva se tako dogovorila.Do sedaj je pri učenju pomagal samo pri eni psici,pa še to samo zaradi tega,ker s tremi psi nisem mogla opraviti mednarodne tekme in sem rabila pomoč dodatnega vodnika.
-
še nekaj.Jaz sem na svojega psa čakala 16 let.Ko sem bila na "svojem" je k hiši prišel prvi.Sedaj živimo v svoji hiši in imamo trenutno tri pse.Pa še vedno se o nakupu novega psa morava oba z možem strinjati,da imava čas,denar in voljo imeti še kakšnega.
-
tudi jaz bi rada da se vsi pogovorimo o psu.ampak ko ga omenim se vsi razen brata odmaknejo(starša).sem že napisala in bom še enkrat ni problem za psa skrbet ampak ga dobit,potem bo vse kar steklo.čeprav mislim da bom mami kmalu prepričala(upam),velik problem je pa ati.samo da mu omenim psa postane slabe voljhe(ne vem zakaj)in to me res moti >:(.mami velikokrat razlagam o psih in me posluša.tudi o obisku pri vzreditelju sem že razmišljala in tu spet nastane problem.vsi so proti.ko omenim da bi šli na razstave se pa zgodba spet ponovi.mami ali ati mi še nikoli nista dala obljube kar se tiče psa,da bi kaj naredila in potem bi dobili psa(kot npr.ko se vselimo v hišo ga dobimo).se mi zdi da sta res brezupen primer.če nekje dobijo mladiče jih bom poskusila prepričati naj jih gremo gledat.
Upam da bom v prihodnosti imela več sreče kot sedaj. :)
-
mislim da mi starši psa ne pustijo,ker se bojijo da ne bom zanj skrbela.sploh ne vem kako jima naj dokažem da bom za psa skrbela.za mačke skrbim ves čas samo jaz.
Pravkar sem preko interneta naročila knjigo psi za telebane.ko sem omenila mami da jo bom kupila(sama)ni nič rekla in res upam da jo bom prepričala.
-
tudi jaz bi rada da se vsi pogovorimo o psu.ampak ko ga omenim se vsi razen brata odmaknejo(starša).sem že napisala in bom še enkrat ni problem za psa skrbet ampak ga dobit,potem bo vse kar steklo.
Kar samo od sebe ne bo nič steklo. Glavni problem je skrbet za psa, ker so starši ravno zaradi teh dodatnih skrbi proti. S tem, ko rečeš, da bo steklo v bistvu že prelagaš odgovornost na starša. Če tako prepričuješ svoja starša, potem ju upravičeno skrbi, da bo vsa skrb za psa na koncu na njiju. Dokazat jima moraš, da misliš resno. Eno je npr. dober plan in rešitev za vsako situacijo, ki se lahko pojavi. Ne obljubljaj kako boš vse naredila ti ali brat. Raje razmisli kako si boste stvari v družini lahko porazdelili, to bo veliko bolj realno. Če ne gre pri očetu, pa najprej pri mami. Če sem prav razumela je oče že imel psa? Torej je ravno to lahko razlog, da je proti, saj se zaveda koliko dela je s psom in ni prepričan, da ste trenutno zmožni imeti psa.
-
mami ali ati mi še nikoli nista dala obljube kar se tiče psa,da bi kaj naredila in potem bi dobili psa(kot npr.ko se vselimo v hišo ga dobimo)
Meni se zdi prav da ti ne obljubljajo. Itak s teh obljub ponavadi ni nič, pa še npr. če bi ti dali pooj da še naprej obiskuješ glasbeno šolo in te ne bo to veselilo, pa bi mogla le zaradi psa ??? :-\ Meni bi blo brezveze. Ker psa moraš dobiti ker si ga želiš za družbo, delo, aktivnosti ipd. ne pa za nagrado ker nekaj delaš. Kot npr. jaz sem obljubila da bom vsak dan sesala za mačkami. Ampak zdaj mi je res zelo žal da sem to izrekla ker preprosto ne utegnem, se ne spomnim... da bi vsak dan to počela in potem pa je vse narobe. Tako da če obljuba res ni realna raje ne potrdi! :) :) :)
-
Kar samo od sebe ne bo nič steklo. Glavni problem je skrbet za psa, ker so starši ravno zaradi teh dodatnih skrbi proti. S tem, ko rečeš, da bo steklo v bistvu že prelagaš odgovornost na starša. Če tako prepričuješ svoja starša, potem ju upravičeno skrbi, da bo vsa skrb za psa na koncu na njiju. Dokazat jima moraš, da misliš resno. Eno je npr. dober plan in rešitev za vsako situacijo, ki se lahko pojavi. Ne obljubljaj kako boš vse naredila ti ali brat. Raje razmisli kako si boste stvari v družini lahko porazdelili, to bo veliko bolj realno. Če ne gre pri očetu, pa najprej pri mami. Če sem prav razumela je oče že imel psa? Torej je ravno to lahko razlog, da je proti, saj se zaveda koliko dela je s psom in ni prepričan, da ste trenutno zmožni imeti psa.
s tem da bo steklo nisem imela v mislih prelaganje odgovornosti,ampak da se potem mami sploh ne bo sikirala in komplicirala.ati res nima časa oz.ga ima ampak raje celo popoldne gleda TV.on misli da če on ne bo zanj skrbel ne bo nihče.
-
Meni se zdi prav da ti ne obljubljajo. Itak s teh obljub ponavadi ni nič, pa še npr. če bi ti dali pooj da še naprej obiskuješ glasbeno šolo in te ne bo to veselilo, pa bi mogla le zaradi psa ??? :-\ Meni bi blo brezveze. Ker psa moraš dobiti ker si ga želiš za družbo, delo, aktivnosti ipd. ne pa za nagrado ker nekaj delaš. Kot npr. jaz sem obljubila da bom vsak dan sesala za mačkami. Ampak zdaj mi je res zelo žal da sem to izrekla ker preprosto ne utegnem, se ne spomnim... da bi vsak dan to počela in potem pa je vse narobe. Tako da če obljuba res ni realna raje ne potrdi! :) :) :)
imaš prav glede tega z glasbeno šolo.
-
Waw sem imela enake probleme. S tem da sem jaz osebno za svojega psa čakala 6 let. In ko sem ga dobila in smo SE zavedali odgovornosti, ko smo pretehtali vse možno, imeli možnost spoznat predstavnike pasme in skratka ko smo menili da smo pripravljeni je ta pes prišu.
NAPAKA.
Eno je teorija eno je praksa.
Prav tako je eno misel, drugo dejanje.
Ki pa jih btw otroci NE morejo izpopoljnjevati.
Premisli malo v kaj se boste podali.
-
hov-hov!
Vidim, da se res kar odgovorno pripravljaš na psa in si o marsičem razmislila. Ena izmed stvari,ki jih lahko narediš, da starše še malo zamaješ je tale;
Zjutraj pred šolo pojdi za 30 min na sprehod in popoldan pojdi za 1 uro na sprehod. VSAK DAN, BREZ IZJEM, NEGLEDE NA VREME.
Prej jima lahko to tudi napoveš in se tega vztrajno držiš. Jaz,kadar sem dopoldan v službi vstajam ob 4.30, zato, da psico prej sprehodim, če si resna glede psa, potem, se na to kar navadi.
Zelo me veseli,da si boš nabavila knjigo Psi za telebane, saj je nepogrešliv priročnik za vsa življenska obdobja psa. Tudi sama jo imam in jo še vedno vzamem v roke.
Pa veliko volje!
-
Glede na to, da se starša s teboj nočeta pogovarjati o nakupu psa in eden od njiju celo postane slabe volje, ko začneš psa omenjati, je po mojem osebnem mnenju najbolje, da še nekaj let počakaš in si nabaviš psa ko boš lahko v celoti sama skrbela zanj ali ko boš na svojem. Pes mora biti dobrodošel pri vseh družinskih članih, čeprav le eden (ali dva) skrbi zanj. Tudi če ti zdaj nekako uspe ga izsiliti niti slučajno to ne pomeni, da bo potem vse nekako "steklo". Kaj pa če bo pes izvor kreganja in dežurni krivec za vse, kar bo v hiši narobe, za tvoje pomanjkanje časa za druge stvari (šola, hišna opravila..).
Če je problem samo to, da ti ne zaupajo, da boš res skrbela zanj, se da rešiti. Neko obdobje lahko sprehajaš in skrbiš za kakšnega tujega psa (imaš kakšne starejše ali zelo zaposlene sosede s psom, ki bi jim ustrezalo, da jim pomagaš pri skrbi za psa in sprehajanju? Je blizu zavetišče za živali?) Pa greš dvakrat na dan po eno uro ven s psom. Tudi zate bi bilo dobro, da bi videla, če ti tak tempo sploh ustreza in če zmoreš ob psu poskrbeti še za druge obveznosti (šola, pospravljanje, glasbena, treningi in kar je še tega)
Če pa si tvoji starši preprosto ne želijo živeti s psom, potem nima smisla forsirati. Če ga pripelješ v okolje, kjer ni zaželen, ne boš srečna ne ti ne pes.
Evo, jaz sem na svojega prvega psa čakala do 28. leta. Starši ga pač niso hoteli in ker so zelo načelni, se jih ni dalo premakniti za milimeter. Pa imajo sicer radi pse, ampak si niso bili pripravljeni nakopati toliko obveznosti. Psa sem si kupila, ko sem bila na svojem in ko sem imela kolikor toliko zanesljiv vir dohodka, da me kakšni nepričakovani izdatki ne bi finančno preveč dotolkli. Sicer imam zdaj ob (aktivnem) psu, (še kar oddaljeni) službi, (majhnem) otroku in stanovanju "v izdelavi" takšen življenski tempo, da ne poznam veliko ljudi, ki bi ga zmogli, ampak sem srečna, ker sem sama tako želela.
Ne moreš pa nekomu vsiliti obveznosti, ki jih ne želi sprejeti. Sploh, če so te obveznosti živo bitje.
-
s tem da bo steklo nisem imela v mislih prelaganje odgovornosti,ampak da se potem mami sploh ne bo sikirala in komplicirala.ati res nima časa oz.ga ima ampak raje celo popoldne gleda TV.on misli da če on ne bo zanj skrbel ne bo nihče.
Vem, da tega nisi imela v mislih, ampak si to vseeno naredila. V življenju nič ne steče samo od sebe, ampak nekdo nekaj naredi, da se stvari premaknejo. Praviš, da mami ne bo komplicirala. Torej računaš, da bo del skrbi prevzela nase? Prav tako govoriš, da bi oče lahko psa vzgojil. S tem si velik delež skrbi preložila na očeta. O vsem tem se nekako morate pomeniti. Ne moreš izsilit psa in potem pričakovat, da bo pa kar vse steklo, glavno, da ste dobili psa. Starše moraš prepričati, da zaradi psa ne bodo preveč obremenjeni, ker bosta velik delež skrbi nase prevzela vidva z bratom. Saj s tem, da računaš na njiju ni nič narobe, samo zavedati se moraš, da si morata onadva želeti psa. Zato bi bilo dobro obiskati vzreditelje ali lastnike labradorcev, da vam opišejo njihov dnevni ritem. Mogoče pa starši ugotovijo, da bi to zmogli in ni tako grozno...
Uf, ko berem kako dolgo ste nekateri čakali na psa, sem prav vesela, da sem razvajena edinka :P .
-
hov-hov!
Vidim, da se res kar odgovorno pripravljaš na psa in si o marsičem razmislila. Ena izmed stvari,ki jih lahko narediš, da starše še malo zamaješ je tale;
Zjutraj pred šolo pojdi za 30 min na sprehod in popoldan pojdi za 1 uro na sprehod. VSAK DAN, BREZ IZJEM, NEGLEDE NA VREME.
Prej jima lahko to tudi napoveš in se tega vztrajno držiš. Jaz,kadar sem dopoldan v službi vstajam ob 4.30, zato, da psico prej sprehodim, če si resna glede psa, potem, se na to kar navadi.
Zelo me veseli,da si boš nabavila knjigo Psi za telebane, saj je nepogrešliv priročnik za vsa življenska obdobja psa. Tudi sama jo imam in jo še vedno vzamem v roke.
Pa veliko volje!
hvala za nasvet bom poskusila.
-
Glede na to, da se starša s teboj nočeta pogovarjati o nakupu psa in eden od njiju celo postane slabe volje, ko začneš psa omenjati, je po mojem osebnem mnenju najbolje, da še nekaj let počakaš in si nabaviš psa ko boš lahko v celoti sama skrbela zanj ali ko boš na svojem. Pes mora biti dobrodošel pri vseh družinskih članih, čeprav le eden (ali dva) skrbi zanj. Tudi če ti zdaj nekako uspe ga izsiliti niti slučajno to ne pomeni, da bo potem vse nekako "steklo". Kaj pa če bo pes izvor kreganja in dežurni krivec za vse, kar bo v hiši narobe, za tvoje pomanjkanje časa za druge stvari (šola, hišna opravila..).
Če je problem samo to, da ti ne zaupajo, da boš res skrbela zanj, se da rešiti. Neko obdobje lahko sprehajaš in skrbiš za kakšnega tujega psa (imaš kakšne starejše ali zelo zaposlene sosede s psom, ki bi jim ustrezalo, da jim pomagaš pri skrbi za psa in sprehajanju? Je blizu zavetišče za živali?) Pa greš dvakrat na dan po eno uro ven s psom. Tudi zate bi bilo dobro, da bi videla, če ti tak tempo sploh ustreza in če zmoreš ob psu poskrbeti še za druge obveznosti (šola, pospravljanje, glasbena, treningi in kar je še tega)
Če pa si tvoji starši preprosto ne želijo živeti s psom, potem nima smisla forsirati. Če ga pripelješ v okolje, kjer ni zaželen, ne boš srečna ne ti ne pes.
Evo, jaz sem na svojega prvega psa čakala do 28. leta. Starši ga pač niso hoteli in ker so zelo načelni, se jih ni dalo premakniti za milimeter. Pa imajo sicer radi pse, ampak si niso bili pripravljeni nakopati toliko obveznosti. Psa sem si kupila, ko sem bila na svojem in ko sem imela kolikor toliko zanesljiv vir dohodka, da me kakšni nepričakovani izdatki ne bi finančno preveč dotolkli. Sicer imam zdaj ob (aktivnem) psu, (še kar oddaljeni) službi, (majhnem) otroku in stanovanju "v izdelavi" takšen življenski tempo, da ne poznam veliko ljudi, ki bi ga zmogli, ampak sem srečna, ker sem sama tako želela.
Ne moreš pa nekomu vsiliti obveznosti, ki jih ne želi sprejeti. Sploh, če so te obveznosti živo bitje.
nimam sreče.noben od sosedov nima psa,oz. ga imajo pri dveh hišah.pri prvi je pes star in mi ga ne zaupaj ker me lahko ugrizne.pri drugi imajo pa ogromnega psa,ki ni navajen na povodec in na njem vleče cuka in je res prevelik zame.ko bi starče prepričala za psa se bi pogovorili in se usedli za mizo(v to sem prepričana).drugače se ba zaradi psa gotovo ne bi skregali.
-
No glede na to, da sem otrok ti bom povedala kaj je pri nas vžgalo:
1. VSAK dan sem vstajala ob 5.30 (in še zdaj, ker mehurček mojega psa ne zdrži dlje).
2. Ni bilo odveč dobit kakšno extra 5 ali 4 ;)
3. Vsako soboto sem počistla stanovanje extra natančno, ker je mama alergična na pršice
4. Hodila sem na sprehode s prijateljico, ki ima psa
5. Na koncu me je oče peljala na razstavo, kjer se je navdušil nad psi
6. In je prepričal mamo. :D
-
danes se mi je zazdelo da se je zadeva o psu pri mami malo premaknila.ko smo se peljali z avtom sem videla labradorca(črnega in je bil mami zelo všeč),ko sem omenila,da bi imela takšnega je rekla da bi ga morala videti.potem sem ji omenila da gremo lahko k kakšnemu vzreditelju in je rekla da bo še videla.ker če bomo šli k vzreditelju,ko bo imel mladičke in jih bo videla,se bo kar stopila in takoj bomo vsi člani družine za mizo in se pogovarjali o psu.
prav tako si ena moja prijateljica želi psa.in sva se zmenili da bova odšli na naslednjo razstavo psov.seveda ne bova odšli sami in upam da bo odšla tudi mami in naju peljala.
-
danes se mi je zazdelo da se je zadeva o psu pri mami malo premaknila.ko smo se peljali z avtom sem videla labradorca(črnega in je bil mami zelo všeč),ko sem omenila,da bi imela takšnega je rekla da bi ga morala videti.potem sem ji omenila da gremo lahko k kakšnemu vzreditelju in je rekla da bo še videla.ker če bomo šli k vzreditelju,ko bo imel mladičke in jih bo videla,se bo kar stopila in takoj bomo vsi člani družine za mizo in se pogovarjali o psu.
prav tako si ena moja prijateljica želi psa.in sva se zmenili da bova odšli na naslednjo razstavo psov.seveda ne bova odšli sami in upam da bo odšla tudi mami in naju peljala.
SUper! Na katero psarno pa ciljaš (se mi zdi da Velvetline's)? Pri nas je trenutno podobna situacija in je dober znak-kar tako naprej! ;)
-
SUper! Na katero psarno pa ciljaš (se mi zdi da Velvetline's)? Pri nas je trenutno podobna situacija in je dober znak-kar tako naprej! ;)
ne moreš verjeti kako vesela sem bila.ja psa bi vzela v psarni velvetine¨s.ali ti tudi prosiš starše za psa??
-
zadnjič sem na hitro govorila o neki lastnici psov in sem jo vprašala če ima labradorca.pa je rekla da ima skandinavijskega labradorca(ali nekaj takšnega)prvič slišim.ali kdo pozna tega psa(pasmo).samo informativno me zanima. ::)
-
Ta pasma ne obstaja. Po mojem je mislila na linijo. Ja, jaz si želim FCR-ja. :)
-
Ta pasma ne obstaja. Po mojem je mislila na linijo. Ja, jaz si želim FCR-ja. :)
katera pasma je FCR????ne poznam teh kratic :-[
-
flat coated retriever aka gladkodlaki prinašalec
-
Še vedno ne vem kaj bi raje-FCR-ja ali labija. :S In zaradi tega imam sedaj dvojno delo. lol
-
definitivno flata ;) pri nas je oči (stara sem 16) vedno trdil, da bi imel labija, tudi potem, ko smo vsi že vztrajali pri flatu. Nato smo odšli na specialko in danes imamo flata :) in če bom še kdaj imela še kakšnega psa ne bo dvoma o pasmi :)
sicer je pa tvoja odločitev :) pa veliko uspeha!
-
katera je pa naslednja rastava in kje ter kdaj? ???
-
Tule imaš vse letošnje razstave: http://www.kinoloska-zveza.si/sl/razstave/#international
-
hvala.bom odšla na kakšno razstavo.upam da bo veliko labradorcev :P
-
Jih je skoraj vedno 15+ ;)
-
sej sem vedla sam mi sploh ni najdl mi sam dve kazal.se zdaj je pa v redu.
-
Naslednja slovenska razstava je CAC Barje 15.4.2012. =)
-
pa še to:
rada bi se naročila na revijo kinolog ali pa na revijo moj pes.katero mi bolj priporočate???
kaj v teh dveh revijah piše(kaj o psih)???
koliko stane en izvod revije???
kje se te dve reviji kupita???
in kako se nanju naročiš???
-
rada bi se naročila na revijo kinolog ali pa na revijo moj pes.katero mi bolj priporočate???
Ne vem če je tako težko sam malo pogledat ma ok.. ::) Jaz sem na Moj pes naročena. Jaz ti bolj priporočam tega. V Moj pes-u so bolj članki o psih in drugih živalih... V Kinollogu pa se mi zdi (mogoče se motim) rezultati, statistike, pa tudi članki seveda. Na moj pes se naročiš:http://www.mojpes.com/narocila.html ;)
Koliko stane izvod ne vem točno, bom pogledala pa ti kasneje napišem. :)
p.s.: prosim pii z velikimi začetnicami! ;)
-
Kako se pa naročiš na revijo Moj pes?
Bom pisala z velikimi začetnicami :-[
-
Klikni tule gor: http://www.mojpes.com/narocila.html , izpolni formular, in ga pošlji (oziroma klikni odpošljite formular).
-
Klikni tule gor: http://www.mojpes.com/narocila.html , izpolni formular, in ga pošlji (oziroma klikni odpošljite formular).
Bom.
-
Barje, aprila.
-
Drugače bo letos še ena specialka za retrieverje (vsaj tako je pisalo v katalogu, ki smo ga dobili na specialki v Ljubljani), tam bo sigurno veliko labijev :) samo ne bi vedela kdaj bo..mogoče ve kdo drug? ker tudi mene zanima :)
-
lara a res? To sem pa spregledla, a prav v katalogu piše?
Hm sodeč po razstavah, bi mogoče lahko bilo v okviru CACIB Lendava? Vem, da dve leti nazaj je že bilo...
-
OT, a se ta katalog še kje dobi? Če je pridem. In me veseli da bo še ena, ker sem že eno spustila. :/
-
Kje pa dobite te kataloge???
Če bo ta razstava pridem.
-
katalog ti pripada kot razstavljalcu, saj so v njem vsi prijavljeni psi, pa še vštet je v ceno prijavnine. Je pa možnost na vsaki razstavi v kolikor ne razstavljaš, da ga lahko kupiš, cena je navadno 5€.
-
po navadi se dobi na razstavah, mogoce bo kaj pisalo v kinologu. ma jaz nisem narocena, v lj pa nisem nic opazila.
-
Ko bom šla na razstavo bom pogledala.
-
lara a res? To sem pa spregledla, a prav v katalogu piše?
Hm sodeč po razstavah, bi mogoče lahko bilo v okviru CACIB Lendava? Vem, da dve leti nazaj je že bilo...
ja, čisto na zadnji strani :) oz. že na platnici.. jaz bi vseeno raje, da bi naredili tako kot je bilo 2 leti nazaj (se mi zdi) v Pragerskem..:) sicer sem bila tam le kot obiskovalka ampak mi je bilo zelo všeč :) bomo videli :)
-
Še ena specialka SKR bo letos novembra ;)
-
Kje pa? :S
-
Včeraj mi je mami brez da bi ji kaj rekla kupla labradorec kolendar :o.Mislem da napredujemo po polžje.
-
Supeeer! meni gre tudi dobro. :o Počasi se daleč pride. ;D
-
Supeeer! meni gre tudi dobro. :o Počasi se daleč pride. ;D
Upam da res :)
-
Jaz pa vem, da je res. ;D Sicer pa imaš do kotitve legla še ogromno časa, pa hitro se najdejo dobra legla. Lani, ko sem iskala labradorko sem bila zelo razočarana, ker nisem mogla dobit ene iz res carskega legla, čez en mesec pa se je našlo OGROMNO legel in zelo kvalitetnih mladičev (in še 100x več slabih :'( ). No, upam da se ti želja uresniči. ;)
-
Jaz sem zaradi mladičev že vse prej razmišljala :).In sem še sedaj odločna da mladiče vzamemo pri psarni velvetline's. :D
Zanima pa me koliko stanejo mladiči???Ali pa vsaj približna ocena.
-
Za informacijo me pa zanima(čeprav ne spada sem),kako si daste za svoj profil na forumu svojo sliko ???
Ker bi dala svojo pa ne znam.
-
800-1000 eur. Sliko je treba pomanjšat, potem pa ti jo naloži (spodnji okvirček ;) ).
-
800-1000 eur. Sliko je treba pomanjšat, potem pa ti jo naloži (spodnji okvirček ;) ).
Jaz slike ne morem v datotekah pomanjšati ampak samo povečam jo lahko: :(
-
Oprosti sem že ugotovila.Jaz in računalnik ne greva ravno skupaj :-[
-
800-1000 eur. Sliko je treba pomanjšat, potem pa ti jo naloži (spodnji okvirček ;) ).
To je pa kar veliko :o.Bom že nekako.Kje si pa to slišala,če smem vprašati ???Ker jaz sem slišala da največ800€
-
Ko sem te že spraševala o nastavitvah foruma.Kako pa zbiraš te točke ???
-
Mah, ne vem. Nižje cene dajajo tisti ki "preizkušajo", ki imajo prvič legla ali pa starši niso nevem kakega zdravja po mojem....
Vem pa, ker sem kontaktirala kar veliko vzrediteljev iz Hrvaške (tam so 800), Slovenije (800), Italije (930) in Avstrije (1000).
Točke-niam pojma. Prijateljica mi je rekla, da če napišeš en super članek ali objaviš kakšen resnično "pameten" post.
-
Točk se ne zbira več ;)
Cene psov v slo so od 500-900€.. odvisno od kvalitete mladičev. Je pa res, da ni nujno, da so dražji mladiči boljše kvalitete - preverite starše, imajo opravljene genske teste (pra,eic,cnm), kakšne kolke in komolce imata starša in njuni sorodniki,...
-
Waw, tako nizke?:o In jap, nujno preveri zdravje prednikov in se prepričaj da ne prinašajo kakšne dedne bolezni. No sej to verjetno že veš. ;)
-
Tako nizke ja.. seveda marsikje mladiči niso primerno socializirani, oskrbovani, starša imata opravljena minimum od minimuma.. v glavnem..jaz ne vzamem pri takih mladiča, pa če mi ga dajo zastonj!
-
Mislim da imajo v psarni velvetline's vse urejeno in OK(zdravje,socializacija...).
-
hrvati imajo po navadi minimum pri zdravju-samo slikane kolke in komolce. v italiji imajo pregledane se oci, avstrijci prakticno vse, slovenci pa cisto mesano. in mene osebno to zelo moti.
-
hrvati imajo po navadi minimum pri zdravju-samo slikane kolke in komolce. v italiji imajo pregledane se oci, avstrijci prakticno vse, slovenci pa cisto mesano. in mene osebno to zelo moti.
Se strinjam :)
Po tem takem imajo najboljše avstrijci.
-
Pa še to:
Kako bi dali vi ime črnemu labradorcu(samčku ali samički).Vem da ima vsak svoj okus.Prebrala sem tudi že veliko takšnih spletnih strani,pa še vedno ne vem čisto.Sem slišala da je boljše če so imena kratka ???
-
Se strinjam :)
Po tem takem imajo najboljše avstrijci.
Ni nujno ::)
-
Ni nujno ::)
Res da vsa legla ni so OK.
-
nera ali pa nero. po italijansko pomeni črna oz črn. :) ja kratka in jedrnata so najboljša.
-
Nerota imajo že sosedi tako da odpade :-\
-
To sicer ne spada sem.
Za šolo moramo vsi pri etiki narediti plakat.Jaz sem se odločila da bo nekaj s psi.Ampak mora biti predmetu primerna tema.Sem pomislila da bi naredila o lavinskih,reševalnih psih ali pa psi ki pomagajo gluhim ali slepim....O čem od tega bi se dalo najbolje napisati ???
-
Na spletni strani kluba retriver sem pravkar našla prireditve 2012.Pa sem zasledila kratice:PNZ,VPR,LP-R(CACT),TP-R(CACIT).Kaj pa pomenijo ??? Ali se tam razstavljajo majhni psi ali odrasli ???
-
Te kratice so delovne preizkušnje. Ti pa predlagam, glede na to, da si tako strašno želiš psa, da začneš brat čimveč literature.
Glede imena pa, najprej počakaj, da vidiš kakšno je rodovniško ime, mogoče lahko kaj finega izpelješ tam ven.
-
oui, lahko resevalne pse ali terapevte, se mi zdi se najbolj primerno.
kaj pa ebony?:)
-
Aja, pa tudi jaz priporočam, da si znanje nabereš prej. ;)
-
Mislim da jutri dobim knjigo Psi za telebane(po pošti).Pa tudi kar nekaj knjig imam že doma.Na internetu tudi berem.
-
Jaz tudi jutri dobim to knjigo (in tokrat svojo :P ). Ja, lahko pa še malo knjig prebereš, ker ni nujno da je vse na netu res. Pa kontaktiraš kakega vzreditelja ipd. ;D
-
Katera je pa še v redu knjiga o psih ???
-
Meni so ti dve fajn:
Življenje s psom, Jože Vidic;
Zadovoljen pes, Liz Dalby
-
Aja: ni nujno da so aAstrijci najboljši, se najdejo tudi v npr. Italiji dobri vzreditelji. Sam največ vzrediteljev ki sem našla, zares dobrih je iz Avstrije. Pa Čehi so meni vredu. :)
-
Sicer ti bodo tisti, ki imajo prinašalce in/ali labradorce znali najbolj povedat, ampak fino je prebrat kakšno pasemsko knjigo, knjigo o šolanju retriverjev, ...
-
Sicer ti bodo tisti, ki imajo prinašalce in/ali labradorce znali najbolj povedat, ampak fino je prebrat kakšno pasemsko knjigo, knjigo o šolanju retriverjev, ...
Npr. katero ???
-
Ali labradorci veliko lajajo?
-
ja. poglej na amazon, mi smo od tam narocili eno super knjigo. noter je vse-hrana, nega, solanje, zgodovina itd. oui pa res rabis se znanja. odvisno od psa do psa.
-
ja. poglej na amazon, mi smo od tam narocili eno super knjigo. noter je vse-hrana, nega, solanje, zgodovina itd. oui pa res rabis se znanja. odvisno od psa do psa.
Kako pa ji je naslov ???
-
hov-hov, brez zamere, ampak mislim, da tebi še dosti znanja manjka.
Greš na amazon pa daš ključne besede Labrador retriever, Retriever training, pa še kaj v tem smislu.
-
Ali pa preprosto v google napišeš: Labrador retriever books, ali kaj takega in ti bo prišlo ven. Sej se da pogledat "noter" v knjigo pa preveriš poglavja pa to-če seveda obvladaš angleško ;) .
-
hov-hov, brez zamere, ampak mislim, da tebi še dosti znanja manjka.
Greš na amazon pa daš ključne besede Labrador retriever, Retriever training, pa še kaj v tem smislu.
Brez zamere,kakšnega pa ???
O razstavah res nimam pojma,drugače pa verjemi vem kar nekaj.
-
hov-hov, brez zamere, ampak mislim, da tebi še dosti znanja manjka.
Se strinjam! Ne da jaz vse vem, niti približno ampak jaz bi na tvojem mestu še počakala s psom.
Ti priporočam da čimveč bereš na forumih (tudi o razstavah 8)) , pa greš na kako razstavo (CAC Barje 15.4.2012), kontaktiraš več vzrediteljev (jaz se, kar na facebooku večim nekaj vprašanj zastavila, pa veliko več izveš tako, saj ni vsega na netu in po knjigah), pa knjige beri, čeprav ne verjemi vsega vedno (npr. v Psi za telebane vem da je pri šolanju vse zastarelo).... Pa po različnih straneh beri članke in to... :) ;)
Knjige pa:
- Življenje s psom (ta je res splošna)
- Psi za telebane (Ok, ampak kot sem prej napisala keke čudne tudi najdeš)
- pasme psov od a do ž (ta je od vseh pasem na splošno, ampak meni se zdi kar ok)
- 101 način za več aktivnosti z vašim psom (o pasjih športih, izveš veliko zanimivosti čeprav večino tega še ni v slo)
- 101 pasji trik (opisuje kako naučiti trike ampak najdeš uporabne stvari o vzgoji tudi če nimaš psa za trike ;D )
Pa še res veliko jih je, pojdi v knjižnico pa kar po vrsti vzemaj vse, vsaj jaz rada prebiram tudi kake take kot je npr. tista o športih, pa čeprav nimam niti malo možnosti da bi sama kaj delala. :) 8)
-
Se strinjam! Ne da jaz vse vem, niti približno ampak jaz bi na tvojem mestu še počakala s psom.
Ti priporočam da čimveč bereš na forumih (tudi o razstavah 8)) , pa greš na kako razstavo (CAC Barje 15.4.2012), kontaktiraš več vzrediteljev (jaz se, kar na facebooku večim nekaj vprašanj zastavila, pa veliko več izveš tako, saj ni vsega na netu in po knjigah), pa knjige beri, čeprav ne verjemi vsega vedno (npr. v Psi za telebane vem da je pri šolanju vse zastarelo).... Pa po različnih straneh beri članke in to... :) ;)
Knjige pa:
- Življenje s psom (ta je res splošna)
- Psi za telebane (Ok, ampak kot sem prej napisala keke čudne tudi najdeš)
- pasme psov od a do ž (ta je od vseh pasem na splošno, ampak meni se zdi kar ok)
- 101 način za več aktivnosti z vašim psom (o pasjih športih, izveš veliko zanimivosti čeprav večino tega še ni v slo)
- 101 pasji trik (opisuje kako naučiti trike ampak najdeš uporabne stvari o vzgoji tudi če nimaš psa za trike ;D )
Pa še res veliko jih je, pojdi v knjižnico pa kar po vrsti vzemaj vse, vsaj jaz rada prebiram tudi kake take kot je npr. tista o športih, pa čeprav nimam niti malo možnosti da bi sama kaj delala. :) 8)
Do kdaj pa naj čakam ???
Vse te knjige že imam in jih vem skoraj na pamet(razen Psi za telebane ki sem jo dobila včeraj).
Knjig sem pa res veliko prebrala.Pa tudi na razstave bom šla.
-
:o Ja pač da ne kupiš psa takoj, ampak mogoče 1 leto, do kadar ne boš res pripravljena... :-[ Jaz sem tudi vse te knjige skoraj na pamet znala ped kakim letom, pa sem isto kot ti ''težila'' za psa (airedale terier). In takrat se mi je zdelo da res vem dovolj. Ampak ko se zdaj spomnem pa vsekakor nisem takega mnenja. In se učim od takrat še 3 leta, pa še vedno nisem popolnoma pripravljena. Čeprav verjamem da bi tako jaz kot ti zdaj v redu skrbeli za psa seveda, mu ne bi bilo hidega... 8)
-
:o Ja pač da ne kupiš psa takoj, ampak mogoče 1 leto, do kadar ne boš res pripravljena... :-[ Jaz sem tudi vse te knjige skoraj na pamet znala ped kakim letom, pa sem isto kot ti ''težila'' za psa (airedale terier). In takrat se mi je zdelo da res vem dovolj. Ampak ko se zdaj spomnem pa vsekakor nisem takega mnenja. In se učim od takrat še 3 leta, pa še vedno nisem popolnoma pripravljena. Čeprav verjamem da bi tako jaz kot ti zdaj v redu skrbeli za psa seveda, mu ne bi bilo hidega... 8)
Saj se tudi strinjam.Ampak psa si res dolgo želim.Pa te knjige imam že dolgo.
-
Moja prijateljica bi tudi mela psa.Saj ga bo dobila pa ne ve katerega.Mi lahko kdo svetuje kakšen bi bil zanjo primeren.Pogoji so pa takšni:pes ne sme preveč lajati,ne sme biti ogromen,bil bo zunaj v pesjaku,kratka dlaka,za začetnike,pes naj ne bo zelo aktivan(manj od labradorca),ne sme biti lovski,mora biti lahko učljiv.
Ima kdo kakšno idejo ???
-
Brez zamere,kakšnega pa ???
O razstavah res nimam pojma,drugače pa verjemi vem kar nekaj.
Na splošno. Ne pravim, da nič ne veš, niti, da jaz vem, ampak že po tvojih vprašanjih (zato pa je forum, da se vpraša ;D) se vidi, da ti manjka še veliko znanja-pa ne samo o razstavah... :)
-
Na splošno. Ne pravim, da nič ne veš, niti, da jaz vem, ampak že po tvojih vprašanjih (zato pa je forum, da se vpraša ;D) se vidi, da ti manjka še veliko znanja-pa ne samo o razstavah... :)
Res ne vem vse,vem pa dovolj da bi imela psa.Pa tudi skrbeti bi znala zanj.
-
Ne meni se preveč za te komentarje da še nisi pripravljena, da nimaš dovolj znanja itd.., Meni se zdi, da si se čisto v redu pripravila, samo še starše moraš prepričat . Vsak kmet si privleče psa, ga rukne na ketno in to je to, ti se pa trudiš, bereš knjige, prepričuješ starše, pa si tukaj na tapeti, zato ker si se pač priključila na forum. Pa da me ne bo kdo narobe razumel, jaz bi rada videla, da bi bil za bodoče lastnike psov obvezen tečaj o oskrbi in vzgoji psov, za vse pse pa vsaj mala šola.
ampak tega žal ni in če se je punca pozanimala o snovni oskrbi psov, o vzgoji, prebrala je knjige o psih in je svojega psa pripravljena tudi šolati, ji lahko nehate najedat, da za psa ni pripravljena, raje se sprehodite do kakšnega soseda, kjer je pes na ketni in se pogovorite z njim, da ni pripravljen imeti psa. Pa brez zamere.
-
Pa itak da je to velikooooooooo boljše od kmetov in tudi ''mojega'' nakupa seveda (ni bil nič drugačen od teh kmečkih). Pa sem tudi napisala da bi bilo psu ok. ;) Samo pač naj vseeno raje še malo prebere, pa se spozna s pasmo še bolj v živo, kontaktira vzreditelje... Pa nisem mislila nič slabega s tem. :)
-
Pa itak da je to velikooooooooo boljše od kmetov in tudi ''mojega'' nakupa seveda (ni bil nič drugačen od teh kmečkih). Pa sem tudi napisala da bi bilo psu ok. ;) Samo pač naj vseeno raje še malo prebere, pa se spozna s pasmo še bolj v živo, kontaktira vzreditelje... Pa nisem mislila nič slabega s tem. :)
Se strinjam. ;)
-
Ne meni se preveč za te komentarje da še nisi pripravljena, da nimaš dovolj znanja itd.., Meni se zdi, da si se čisto v redu pripravila, samo še starše moraš prepričat . Vsak kmet si privleče psa, ga rukne na ketno in to je to, ti se pa trudiš, bereš knjige, prepričuješ starše, pa si tukaj na tapeti, zato ker si se pač priključila na forum. Pa da me ne bo kdo narobe razumel, jaz bi rada videla, da bi bil za bodoče lastnike psov obvezen tečaj o oskrbi in vzgoji psov, za vse pse pa vsaj mala šola.
ampak tega žal ni in če se je punca pozanimala o snovni oskrbi psov, o vzgoji, prebrala je knjige o psih in je svojega psa pripravljena tudi šolati, ji lahko nehate najedat, da za psa ni pripravljena, raje se sprehodite do kakšnega soseda, kjer je pes na ketni in se pogovorite z njim, da ni pripravljen imeti psa. Pa brez zamere.
Ja vse lepo in prav, samo naj se prej vse dobro informira, ne pa da bi imela psa, če bi starši dovolili že jutri, pa ji znanja o marsičem še veliko manjka. Žal takratko vedno potegne pes.
In še nekaj, če prebereš knjigo Psi za telebane še ne pomeni, da si pa zdaj 100% pripravljen za vse....samo v razmislek.
-
Drugače pa grem na naslednjo razstavo,mislim da je maja.Pa tudi k dvema vzrediteljema bomo verjetno šli.
-
No sej to je pravilno. ;) Jaz vem da sem se na razstavah in obiskih še največ naučila ker ponujajo nasvete in informacije, ki niso ravno pogosto pisane črno na belem.
-
Se sem že povedala de grem k vzreditelju pa na razstave.
-
Vem, sej sam pravim da je to pravilno. ;P
-
Potem pa grem,se še malo informiram,prepričam starše in dobim psa
-
hov-hov, kot predlog še tole: poskusi spoznati (morda prek foruma, na razstavi...) nekaj lastnikov labradorcev v tvoji okolici, pa se jim pridruži na sprehodih, opazuj pse, kako se obnašajo, kako lastniki funkcionirajo z njimi, kako jih trenirajo, sprašuj od a do ž od najbolj osnovnih in vsakdanjih stvari dalje, da si boš ustvarila neko idejo o pasmi in življenju s tem psom. Spoznala boš tudi več različnih predstavnikov pasme, neke skupne točke in neke razlike, morda tudi dobila bolj določeno predstavo, kakšnega mladiča si želiš oz. kakšen bi bil zate primeren. In seveda dobila tisto osnovno znanje o oskrbi psa in delu z njim.
In naštudiraj kam bosta hodila v šolo, tam ti bodo tudi znali veliko pomagati pri vseh vprašanjih in težavah, ki se ti bodo sproti porajale.
Morda se ti zdaj res zdi, da si prebrala že vse možno in da si maksimalno pripravljena na psa, a verjemi, da ko prvič pripelješ kepico domov kljub vsej prebrani teoriji ostaneš z en kup dilemami in vprašanji, ki jih moraš vsakodnevno reševati. To je tisto, na kar te večina opozarja in tega nikakor ne gre vzeti slabonamerno. Je pa super, da bereš in se učiš, vse to je naložba za prihodnost, za lep odnos in prijetno sobivanje s psom. Res pa poskusi nekje še malo prakse pridobiti, ker ko bereš knjigo ti je ponavadi vse jasno, potem v praksi pa dostikrat pride do situacij, ki jih ne pričakuješ ali o njih nisi prebrala še nič.
-
hov-hov, kot predlog še tole: poskusi spoznati (morda prek foruma, na razstavi...) nekaj lastnikov labradorcev v tvoji okolici, pa se jim pridruži na sprehodih, opazuj pse, kako se obnašajo, kako lastniki funkcionirajo z njimi, kako jih trenirajo, sprašuj od a do ž od najbolj osnovnih in vsakdanjih stvari dalje, da si boš ustvarila neko idejo o pasmi in življenju s tem psom. Spoznala boš tudi več različnih predstavnikov pasme, neke skupne točke in neke razlike, morda tudi dobila bolj določeno predstavo, kakšnega mladiča si želiš oz. kakšen bi bil zate primeren. In seveda dobila tisto osnovno znanje o oskrbi psa in delu z njim.
In naštudiraj kam bosta hodila v šolo, tam ti bodo tudi znali veliko pomagati pri vseh vprašanjih in težavah, ki se ti bodo sproti porajale.
Morda se ti zdaj res zdi, da si prebrala že vse možno in da si maksimalno pripravljena na psa, a verjemi, da ko prvič pripelješ kepico domov kljub vsej prebrani teoriji ostaneš z en kup dilemami in vprašanji, ki jih moraš vsakodnevno reševati. To je tisto, na kar te večina opozarja in tega nikakor ne gre vzeti slabonamerno. Je pa super, da bereš in se učiš, vse to je naložba za prihodnost, za lep odnos in prijetno sobivanje s psom. Res pa poskusi nekje še malo prakse pridobiti, ker ko bereš knjigo ti je ponavadi vse jasno, potem v praksi pa dostikrat pride do situacij, ki jih ne pričakuješ ali o njih nisi prebrala še nič.
Morda sem malo preveč napadalno odreagirala.Zelo rada bi spoznala kakšnega lastnika v živo.Ampak labradorca nima nihče v bližini.Saj bi morali iti(in upam da bomo)odšli k vzrediteljem.Drugače pa verjamem da ko psa dobiš je vse drugače.O pasji šoli sem tudi že razmišljala.Veliko mi jih je svetovalo Citydog.Kje pa to je?Ali ga tudi vi priporočate?Ali priporočate še kakšno drugo pasjo šolo?
-
Ce vprasas v temi o labradorcih, sem prepricana, da se bo nasel kdo iz tvoje blizine, ki te bo pripravljen vzet s sabo kdaj na sprehod :)
-
Si že povedala iz kje si? Menda nas je kar nekaj po forumu...kakšen se bo že našel...
-
Saj bomo tako ali tako sedaj odšli k nekemu vzreditelju.
-
Meni je Citydog super šola in je ne zamenjam za nič na svetu. Že zdaj vem, da bo moja naslednja psica hodila tja v šolo ;)
H kateremu vzredtelju pa boste šli?
-
Verjetno k psarni velvetline's.Nismo se še nič zmenili.Drugače grem pa na CAC Barje in gotovo bodo tam.
Potem bomo pa šli v Citydog.Kje natančno pa je??
-
Ja ker za obisk pri vzreditelju se je potrebno prej najavit.
Pa na razstavi boš težko spoznala "pravi" karakter psov..
Citydog ima pa svojo spletno stran (poglej si jo), poligon imajo pa v Ljubljani na koncu Zaloške.
-
Se bomo zmenili.Bom pogledala spletno stran.
-
hov-hov, še ena obvezna tema zate, če si misliš omislit labija;
http://www.pesjanar.si/forum/index.php?topic=11887.msg490453#new :D :P
-
hov-hov, še ena obvezna tema zate, če si misliš omislit labija;
http://www.pesjanar.si/forum/index.php?topic=11887.msg490453#new :D :P
Bom prebrala.
-
Končno sem prebrala.
-
Zanimajo me pa še naslednji izdelki,kje se jih lahko kupi,koliko stanejo in vaše mnenje o njih:
-ROGZ FOR DOGZ(ovratnice in povodci)
-BED4DOG(ležišče za psa)
-ROGZ ATOM(igrače)
-MISELNE IGRAČE NINA OTTOSSON(igrače)
Kaj pa dajete od zdravil ipd.psom(ampule,proti glistam,srčnim glisttama....)??????
-
Za cene teh izdelkov pojdi v Zootic trgovine in poglej. Ovratnice so cca 10 - 15€, povodci tudi nekaj takega, postelje so mislim da od 50€ dalje, igrače pa nekje 10€ in dalje.
Zdravila imaš pa v temah o zdravju.
-
Kje pa se dobijo postelje bed4dog???
-
Miselne igrače imajo v Alerju v btc (je tudi spletna trgovina), kar se tiče ovratnic, si poglej še http://www.reddingo.com/, imajo jih v trgovini Doget.
Glede ležišča, pa dobro razmisli! Meni je zelo žal,da nisem kupila nekaj takega; http://www.pasji.net/shop/index.php?main_page=product_info&cPath=6_14&products_id=659. Res je malo dražji, ampak mislim,da se splača. Šivilji daš naredit še kakšno prevleko z kakšnim odbitim vzorcem in to je to. :)
Pa ne pozabi na kakšnega "kongota" ! ;D
-
Mimogrede, če bi rada spoznala, kakšnega zmešanega psa se kar javi, sicer moja ni 100% labi, ti bo pa sigurno dala lekcijo o psih. :D :P
-
Hvala za informacije.Pa tudi na kongove igrače sem pomislila.Pa sem slišala da so lahko tudi neoriginalne(igrače kong,ovratnice Rogz for dogz in zgoraj naštete firme).Ali morda veš kakšne prodajajo v Zooticu(originalne/neoriginalne) ????
-
Ahh no saj ni nujno da jih kupiš. ;) Na roke izdelane so meni veliko bolj fajn.
-
Ahh no saj ni nujno da jih kupiš. ;) Na roke izdelane so meni veliko bolj fajn.
Lahko kupim tiste na roke narejene in te.Zanima me kje prodajajo originalne.
-
Daj pojdi v kakšno zoo trgovino pa si malo poglej, saj jih ni toliko in v vsakem mestu je najmanj ena.
-
V zooticu imajo originale ;)
-
Daj pojdi v kakšno zoo trgovino pa si malo poglej, saj jih ni toliko in v vsakem mestu je najmanj ena.
Lahko grem,ker pa ne vem katere so originalne mi to nič ne pomaga.
-
V zooticu imajo originale ;)
Hvala.
-
Jaz pa mislim, da se nisi pripravljena na psa. To, kar ves o psu, je le teorija. Praksa je ena druga zgodba - veliko bolj zahtevna. + tega se mi zdi, da ti tudi pri teoriji manjka par strani :) Pa brez zamere. Da se ne bos nasrala. Labradorec ni majhen pes. In pomojem starsi dobro vedo, zakaj ti ga ŠE ne pustijo.
Ce ga bos imela, naj se strinjajo vsi v druzini. Vsi, s katerimi zivis. Resno. Jaz sem vzela bokserko, oce je bil zelo proti. In ker se ni omehcal, niti, ko je bila doma ( imamo se pekinezerja, katerega je pa zelo vzljubil), sem bila postavljena pred : pes ali dom. Izbrala sem psa, preselila sem se na svoje. In sedaj sem v bolezni in zdravju sama za OBA psa. Ni lahko. Sploh ne z bokserko, ker velik pes potrebuje veliko vec solanja, kot majhen. Sicer ju ne dam za nic na svetu, to mislim, da sem ze dobro dokazala 8) , ampak ti predlagam, da dobro premislis pred nakupom.
Pojdite z druzino do enega vzreditelja, in potem bos videla, ce bi ga starsi vzljubili.
-
Se strinjam z Mimi. Plus, upam da se zavedaš da si še otrok in ne boš mogla sama skrbeti za psa. ;)
-
Jaz pa mislim, da se nisi pripravljena na psa. To, kar ves o psu, je le teorija. Praksa je ena druga zgodba - veliko bolj zahtevna. + tega se mi zdi, da ti tudi pri teoriji manjka par strani :) Pa brez zamere. Da se ne bos nasrala. Labradorec ni majhen pes. In pomojem starsi dobro vedo, zakaj ti ga ŠE ne pustijo.
Ce ga bos imela, naj se strinjajo vsi v druzini. Vsi, s katerimi zivis. Resno. Jaz sem vzela bokserko, oce je bil zelo proti. In ker se ni omehcal, niti, ko je bila doma ( imamo se pekinezerja, katerega je pa zelo vzljubil), sem bila postavljena pred : pes ali dom. Izbrala sem psa, preselila sem se na svoje. In sedaj sem v bolezni in zdravju sama za OBA psa. Ni lahko. Sploh ne z bokserko, ker velik pes potrebuje veliko vec solanja, kot majhen. Sicer ju ne dam za nic na svetu, to mislim, da sem ze dobro dokazala 8) , ampak ti predlagam, da dobro premislis pred nakupom.
Pojdite z druzino do enega vzreditelja, in potem bos videla, ce bi ga starsi vzljubili.
Isto sem že jaz napisala in sem še vedno tega mnenja.
-
Jaz pa mislim, da se nisi pripravljena na psa. To, kar ves o psu, je le teorija. Praksa je ena druga zgodba - veliko bolj zahtevna. + tega se mi zdi, da ti tudi pri teoriji manjka par strani :) Pa brez zamere. Da se ne bos nasrala. Labradorec ni majhen pes. In pomojem starsi dobro vedo, zakaj ti ga ŠE ne pustijo.
To vsi govorijo tudi meni! Ampak kako naj dobiš prakso preden imaš psa?? ??? ??? ??? Nekaj že na razstavah in to... ampak itak vsi samo ''drvijo'' nekam in nimaš niti časa da bi normalno spoznal kakega psa :-X. Kaj vi pa niste nikoli imeli prvič psa, ste imeli izkušnje že od vedno? ??? ??? Ne vem no, če nimaš pojma o teoriji se boš po moje tudi v praksi težje znašel, če pa ''obvadaš'' teorijo pa bo tudi praksa lažja. ;)
lp. Rebeka :)
-
Hja, no, saj teorija je veliko, ampak moras se zavedat, da je VEDNO lazje govoriti/brati, kot delati. Sama sem vedela zelo veliko o pekincanih in o n. bokserjih, preden sta prisla v moj dom. Pa je cisto drugace :P Tamali je cisto bolj priden, kot sem pricakovala. Pravi angel. Tavecja je pa zelo tezavna, tezak karakter - spet kontra pricakovanj. In sem imela dosti problemov z njo - no, se zdaj jih imam, ampak se popravljamo :-[
Kje dobis prakso? Tukaj gor se sigurno najde kdo, ki bi ti pustil delat druzbo svojemu kosmatincu cel dan - ce si blizu mene lahko prides k meni ;) Jaz sem imela prakso vsak drugi dan pri dedku in babici. Kaksna prijateljica je imela psa in sem se veliko druzila z psom. Zdaj nazadnje, preden sem kupila bokserko, sem nasla ene par iz blizine, ki imajo bokserje in se druzila, peljala na sprehod, psa spoznala. Drugace pa se grem stavit, da je dosti vzrediteljev, ki bi ti pustili preziveti dan z njihovimi psmi in njimi- kar bi ti olajsalo zadevo, saj bi jih lahko vprasala VSE, kar se ne ves, lahko bi ti povedal, ce si pripravljena ipd.
Saj sem bila sama cisto ista, kot avtorica :-[ preden sem imela svojega psa. Ni mi zal, ne za enega, ne za drugega. Ampak sem bila veliko vec prikrajsana, kot pa recimo sovrstnice. In dan danes povem, naj se strinjajo vsi clani druzine, naj psa sprejmejo vsi, njegove dobre lastnosti, prav tako slabe (vsaka slaba prinese ogromno smeha - poleg sekundne jeze heheheheh).
Punce, mlade ste. Za psa imate se cas. Ne kupujte nespametno. Pa ne mislim s tem cisto nic slabega, v bistvu je nekaj najlepsega, ko prides domov in te pozdravi pes z brezpogojno ljubeznijo. Pravi srcki so. Oni dajejo brezpogojno ljubezen, dajte se vi zivali to - vsi. Pes bo cutil, ce ne bo zazeljen :(
-
Kje dobis prakso? Tukaj gor se sigurno najde kdo, ki bi ti pustil delat druzbo svojemu kosmatincu cel dan - ce si blizu mene lahko prides k meni ;) Jaz sem imela prakso vsak drugi dan pri dedku in babici. Kaksna prijateljica je imela psa in sem se veliko druzila z psom. Zdaj nazadnje, preden sem kupila bokserko, sem nasla ene par iz blizine, ki imajo bokserje in se druzila, peljala na sprehod, psa spoznala. Drugace pa se grem stavit, da je dosti vzrediteljev, ki bi ti pustili preziveti dan z njihovimi psmi in njimi- kar bi ti olajsalo zadevo, saj bi jih lahko vprasala VSE, kar se ne ves, lahko bi ti povedal, ce si pripravljena ipd.
Torej imam jaz že skoraj dovolj prakse (malo hec malo res)? :o ;D Itak tudi jaz z babičinim psom veliko delam, pa sosedovega psa tudi vsak dan peljem na sprehod, ga negujem, učim trikce... Ja no glede vzrediteljev; od štirih mi na mail ni odgovoril niti eden :( (le z eno si na facebooku dopisujeva), tako da nevem niti kako naj jih dobim?? Ravno klicati spet ne morem, ampak še jaz pogledam vsak dan mail, čeprav nimam nič pomembnega, a oni ki imajo veliko pomembnega pa ne. ::) (da ne bo tukaj spet napad nekaterih vzreidteljev: ne da moraš ves čas tičet na mailu ampak vsak enkrat na teden pa se menda že najde čas da ga preveriš ;) ).
In dan danes povem, naj se strinjajo vsi clani druzine, naj psa sprejmejo vsi, njegove dobre lastnosti, prav tako slabe (vsaka slaba prinese ogromno smeha - poleg sekundne jeze heheheheh).
Pes bo cutil, ce ne bo zazeljen
To pa mi je dobro znano od mačk ja... Sicer jim je še vedno lepo, ampak verjamem da čutijo da od ene članice niso zaželjene. :( :-\
-
Eni čisto preveč komplicirate... Velika večina ljudi pred prvim psom nima prakse. In tudi, če sprehajaš sosedovega psa še ne pomeni, da ne boš imel težav, ko si kupiš svojega... Je čisto nekaj drugega imeti in skrbeti za svojega psa 24/7, ga izšolati in iti z njim z njim skozi vse vzpone in padce... Dokler nimaš svojega psa, si ne glede na vso prakso, ne moreš predstavljati za koliko se ti spremeni življenje. Se pač prilagajaš sproti, toliko fleksibilen moraš biti, ker verjetno nič ne bo tako kot si predstavljaš zdaj.
Ja, o samem značaju pasme, ki si jo izbereš, se moraš prepričati v živo, da vidiš, če je to sploh to kar si predstavljaš, da je. Ob pravilni izbiri pasme in pravega mladiča iz legla je takoj manj možnosti za težave. Ni pa nujno potrebno nabirati kilometrine in vzgajat vseh sosedovih psov, da si lahko kupiš svojega...
Z zelo dobrim znanjem teorije, ki ga dopolniš z obiskovanjem pasje šole, se da čisto lepo speljat. To znanje teorije mora seveda zajemati vse osnove od tega kdaj mora pes k veterinarju, do tega kako se ga navadi na povodec in sobno čistočo in še nekaj takih vzgojnih stvari... Ko se pojavijo težavi pri uporabi teorije v praksi, vprašaš inštruktorja v pasji šoli.
Predpogoj za psa (prvega ali desetega) je vedno strinjanje vseh v družini.
-
Pa še za hov-hov.
Vse kar sprašuješ, je na tem forumu v večini že napisano, preklikaj se čez vse teme. Še posebno čez tiste o vzgoji. So veliko bolj pomembne kot katero igračo bo imel pes. Igrače se da izdelati tudi doma. O ampulah in podobnih zadevah je tudi vse že napisano.
Bo pa na CAC Barje tudi nekaj labradorcev na RO tekmi ;) , ne samo v razstavnem ringu.
-
Eni čisto preveč komplicirate... Velika večina ljudi pred prvim psom nima prakse. In tudi, če sprehajaš sosedovega psa še ne pomeni, da ne boš imel težav, ko si kupiš svojega... Je čisto nekaj drugega imeti in skrbeti za svojega psa 24/7, ga izšolati in iti z njim z njim skozi vse vzpone in padce... Dokler nimaš svojega psa, si ne glede na vso prakso, ne moreš predstavljati za koliko se ti spremeni življenje. Se pač prilagajaš sproti, toliko fleksibilen moraš biti, ker verjetno nič ne bo tako kot si predstavljaš zdaj.
Mah.... ::) :-\ Se ne bom niti več trudila da bi dobila informacije, ali preveč kompliciram, pa čeprav bi rada le najboljše, ko pa malo v hecu napišem da saj nekaj prakse že imam pa se povsod ''sesujete'' da saj če kdaj peljem psa na sprehod ne vem še nič in nimam izkušenj... :-X ??? In kakooooo naj jaz vem kaok se ti spremeni življenje če še nisem poskušala?????? Lahko si predstavljam ampak enkrat more biti prvič! :-\
-
Ne se sekirat ;)
Bilo je vec misljeno za avtorico, ker se ji ze po pisanju vidi, da se ni pripravljena. Ce si zelis psa imet, ga imej, ampak naj se strinjajo vsi. Potem bos ze dobila izkusnje. ;D Srecno!
Za avtorico bi povedala se enkrat to : "starsi ze vedo, zakaj ne pustijo" ;D In mogoce je tako bolje. Ce za njih pes ni za v stanovanje, lahko se kako vzljubijo psa, pa jih bo vedno iz tira vrglo, ko bo pes kaj unicil. Tako, da bolje, da psa res ni.
-
Mah.... ::) :-\ Se ne bom niti več trudila da bi dobila informacije, ali preveč kompliciram, pa čeprav bi rada le najboljše, ko pa malo v hecu napišem da saj nekaj prakse že imam pa se povsod ''sesujete'' da saj če kdaj peljem psa na sprehod ne vem še nič in nimam izkušenj... :-X ??? In kakooooo naj jaz vem kaok se ti spremeni življenje če še nisem poskušala?????? Lahko si predstavljam ampak enkrat more biti prvič! :-\
Narobe si me razumela, ni letelo nate. Prav je, da si nabiraš izkušnje in se kaj iz njih naučiš. Ni pa nujno, da tisti, ki si teh izkušenj (npr. s sprehajanjem tujih psov) ne nabirajo, niso pripravljeni na psa. Enako ne pomeni, da je nekdo, ki sprehaja sosedovega že vzgojenega Fifija, bolj pripravljen na svojega psa. Lahko bo imel enako težav kot tisti, ki prej ni sprehajal psov. Vse je odvisno od tega ali si izbereš primernega psa, ali si si pripravljen vzeti ogromno časa zanj, se vnaprej pozanimat vsaj o osnovnih zadevah in ne obupati takoj, ko nastanejo težave.
Jaz ravno to govorim. Dokler nimaš svojega psa, ne moreš vedeti kaj pomeni imeti psa. Vsaj ne v pravem pomenu. Ampak to ne pomeni, da nanj nisi pripravljena...
Za avtorico bi povedala se enkrat to : "starsi ze vedo, zakaj ne pustijo" ;D In mogoce je tako bolje. Ce za njih pes ni za v stanovanje, lahko se kako vzljubijo psa, pa jih bo vedno iz tira vrglo, ko bo pes kaj unicil. Tako, da bolje, da psa res ni.
S tem se strinjam. Pri hov-hov je glavni problem ta, da se starši ne strinjajo...
-
Po mojem niti vzreditelj ne bi pustil, če se vsi člani ne strinjajo.
-
Po mojem niti vzreditelj ne bi pustil, če se vsi člani ne strinjajo.
Pomoje čisto odvisno na kakšnega naletiš...tisti, ki bo gledal samo na to, da se mladičev čimprej znebi, mu bo vseeno. Tisti vestni ga pa sigurno ne bodo dali.
-
Na žalost je tudi to res. :/ Sam glede na psarno, ki si je zbrala hov hov resnično dvomim. Oz. ne verjamem.
-
Sigurno se morajo vsi strinjati.Drugače pa ga ne bo.Pa tudi knjige berem.Grem na CAC Barje in bom navezala stik s kakšnim vzrediteljem.Ne vem pa če bi mi starši pustili da bi šla z neznancem zaradi psa.Pa tudi k sosedovem psu hodim(ga pa ne morem peljati na sprehod ker je ogromen).Poleti skrbim za 1teden za dva psa.Pa tudi k prijateljici grem velikokrat in peljemo psa ven.Povejte kaj naj še naredim da bom pripravljena.Aja pa poleti grem v zavetišče da peljem ven kakšnega kužka.Majhna tudi nisem tako zelo in močna sem dovolj.
-
Zakaj mi pa psa ne bi dali v psarni velvetline's.Lepo bi skrbela zanj in se marsičemu odrekla če bi bilo potrebno.
-
Sigurno se morajo vsi strinjati.Drugače pa ga ne bo.Pa tudi knjige berem.Grem na CAC Barje in bom navezala stik s kakšnim vzrediteljem.Ne vem pa če bi mi starši pustili da bi šla z neznancem zaradi psa.Pa tudi k sosedovem psu hodim(ga pa ne morem peljati na sprehod ker je ogromen).Poleti skrbim za 1teden za dva psa.Pa tudi k prijateljici grem velikokrat in peljemo psa ven.Povejte kaj naj še naredim da bom pripravljena.Aja pa poleti grem v zavetišče da peljem ven kakšnega kužka.Majhna tudi nisem tako zelo in močna sem dovolj.
Rada bi te vidla ko te bo 40 kg potegnilo z vso silo...
-
Govorila sem če se vsi člani strinjajo. Če pa boste res tako skrbeli pa bo preverila vzreditelca če bo potrebno. Jah jaz mam 170 cm in skoraj petdeset kil ampak prijateljičine bernke ne morem zadržati, pa sem po naravi že močnejša kot ostale 14 letnice.
-
Rada bi te vidla ko te bo 40 kg potegnilo z vso silo...
Saj bi ga tudi peljali v pasjo šolo da ne bi bil ponorel.
-
Pa kaj ti res mislis, da ce bos pa sla v solo te pa pes nebo nikoli potegnil? Ti svetujem, da malo pogledas se v temo o labradorcih....tam med drugim pise tudi to, da zelo radi vlecejo...
-
Saj pravim da ga bomo peljali v pasjo šolo.Pa ne za to da bomo rekli da je bil v pasji šoli ampak da ga bomo vzgojili da ne bo vlekel ipd.Drugače bi ga pa lahko vzgojil tudi moj ati.Vzgojil je že dva nemška ovčarja in nista vlekla in imela kakšnih izpadov.Bil pa je v osmem razredu.
-
cajti se spreminjajo. vcasih ni bilo tako kot danes. nobena umetnost ni vzgojit psa ma ti si otrok labradorci pa so veliki in mocni psi.
-
Saj pravim da ga bomo peljali v pasjo šolo.Pa ne za to da bomo rekli da je bil v pasji šoli ampak da ga bomo vzgojili da ne bo vlekel ipd.Drugače bi ga pa lahko vzgojil tudi moj ati.Vzgojil je že dva nemška ovčarja in nista vlekla in imela kakšnih izpadov.Bil pa je v osmem razredu.
Tudi, če boš bila v pasji šoli še to ni zagotovilo, da pes ne bo vlekel oz. se obnašal kot je treba. V pasji šoli te usmerjajo, dajejo nasvete, demonstrirajo kako delati s psom. Vzgojit psa in pošlihtat odnos s psom boš mogla pa sama oz. ti in tvoja družina. In ja, časi se spreminjajo in je nepredmetno primerjat nekoga, ki je bil v 8. razredu pred xx leti in nekoga, ki je v 8. razredu zdaj. Jaz ti svetujem, da še malo počakaš. ;)
-
Vzgojil je že dva nemška ovčarja in nista vlekla in imela kakšnih izpadov.Bil pa je v osmem razredu.
Samo za pomislek, da čeprav je vzgojil dva nemška ovčarja, to še ne pomeni, da bo isto z labradorcem. Pasmi sta čisto nasprotje.
-
Brez zamere, ampak kar sem uspel prebrati tale vaš (naš?) forum, sem ugotovil, da tule lahko najdem veliko zanimivih informacij o vsakdanjem življenju s psom, poleg tega pa najdem zvrhan koš ježev modrijanov, ki so iz vzreje psa naredili kvantno fiziko.
1.) Na bruhanje mi gre poveličevanje rodovniških psov, saj so tudi mešanci in nerodovniški čistokrvni psi lahko enako lepi in pametni, pa tudi zdravi, kot rodovniški. Poznam zadovoljne in nezadovoljne lastnike enih in drugih.
2.) Bedasto se mi zdi, da pametujete punci, kako nima znanja o psih in kaj hudiča mora vse prebrati, ter katere razstave mora obiskati, da bo njen pes sploh preživel. Halo?!? Najprej mora prepričati starše kot lastnike nepremičnine in zemljišča, kjer vsi skupaj živijo in ker so starši skrbniki šolarke, bodo posledično tudi psa. To je EDINI pogoj, da bo lahko DOBILA psa. Če je oče že imel dva ovčarja, bo menda tudi labradorec pri njih preživel. Živali imajo radi vsi, saj imajo kot sem razumel pri hiši tudi mačke. Z nekaj zdrave pameti in nekaj MALEGA teorije, bo njen labi živel bogovsko. Ja?
3.) Sam imam (nerodovniško, tako je) 3-mesečno labradorko, ki je tako lepa, da se ob nas obregajo številni lastniki labradorcev. Brez ultraiberhudofensišmensi šolanj že zdaj razume povelja sem (pride k meni), sedi, v kočo, fuj (in ne je stvari, ki ji ne dovolim). Naučila se bo še mariskaj, verjamem, da jo bom socializiral (ne bo lajala, skakala na ljudi in napadala drugih psov). Pa ne zato, ker bi jo učil s podkupovanjem - hrano, ali z bognedaj telesno kaznijo, pač pa ker je psička del naše družine in se ima pri nas odlično, živi s celo družino, z njo se ukvarjamo ves dan in je vedno nekdo pri njej oz. je sama doma največ 2 urici / dnevno. Ker je ves čas z nami. Pred njo smo imeli 2 mešanca iz povsem drugačnih pasm, pa sta bila oba odlično vzgojena, vesela psa. Pa smo preživeli njuna učna leta, bolezni, poškodbe, ter vsee težave, ki sodijo zraven, poleg tega pa doživeli obilo veselja z njima, drugi nas je razveseljeval kar 16 let.
Zrasel sem na podeželju obkrožen z različnimi živalmi in z nekaj zdrave kmečke pameti mislim, da normalen ljubitelj psov res ne potrebuje negativih mislil suer-duper rejcev, pač pa prijazno izmenjavo izkušenj.
-
Samo za pomislek, da čeprav je vzgojil dva nemška ovčarja, to še ne pomeni, da bo isto z labradorcem. Pasmi sta čisto nasprotje.
Kolikor vem je nemški ovčar zahtevnejši za vzgojo.Časi se spreminjajo ja ampak ati zna pa še vedno vzgojiti psa in delati s psom.
cajti se spreminjajo. vcasih ni bilo tako kot danes. nobena umetnost ni vzgojit psa ma ti si otrok labradorci pa so veliki in mocni psi.
Tako majhen otrok pa tudi nisem.Pa tudi moj brat si želi psa in bi zanj skrbela oba.Dobili bi ga če bi se vsi strinjali in to pomeni da bi zanj skrbeli vsi.Sama sem pa dovolj močna da bi zadržala labradorca(res je da ne če bi povlekel z vso silo ampak bi ga zato vzgojili).
HUDMA
Hvala za podporo.Nočem se hvaliti ampak mislim da je res našima mačkoma lepo.Jesta kot kralja in manjši je sedaj pri meni na postelji spi in veselo prede.Verjamem pa da je tudi tvojemu psu lepo.
-
HUDMA, jaz se pa niti slučajno ne strinjam s teboj. O rodovniku zakaj ja, je bilo veliko govora in od svojega mnenja ne odstopam - če hočem imet čistokrvnega psa bom kupila rodovniškega (drugače je mešanec, ''čistokrven brez rodovnika ne obstaja''). Drugače grem raje v zavetišče in rešim življenje. Jaz osebno nič ne poveličujem rodovniških psov, imam rada tudi mešance, ne podpiram pa vzreje mešancev oz. nerodovniških psov. In zaradi takega razmišljanja, kot ga imaš ti, veliko več psov oboleva za displazijo in drugimi dednimi boleznimi. Rodovnik je zato, da se ve, da je pes čistokrven, da imaš pogled na njegove prednike in je veliko več možnosti, da bo pes zdrav (kar pa seveda ni nujno).
Svojo psičko tako hvališ - lepota je čisto relativna stvar, standard pa je nekaj drugega.
Poleg tega ni nihče rekel, da pes ne bo preživel - preberi si nekaj zgornih postov, potem pa komentiraj ;). Ampak ta kratko vedno potegne pes. In, če bi vsi samo prijazno izmenjavali (čeprav se mi zdi, da smo čisto prijazni, s temi posti ne mislimo nič slabega, pač pa, da punca še malo počaka) izkušnje bi bil velik JOJ!
-
podpis pod Jazz
-
Nič se ne jezite. Ne nasprotujem vašemu mnenju in ne vsiljujem svojega.
Meni jepač povsem vseeno, če je pes v 7 kolenu mešanec, čeprav moj verjetno ni (razen, če sta rodovnika staršev ponarejena - o tem veset več lastniki psov z rodovniki). Ni isto, ali vzamem v zavetišču yx psa, če hočem labradorca in JE ISTO samo ceneje, če vzamem nerodovniškega labradorca, ki po vašem ne obstaja. Pridite pogledat mojega in mi povejte, kaj na njem ni labradorskega, pa bom verjel. :P
Povsem vseeno mi je, kako si razlagate čistokrvne pse in kakšen odnos imate do pasjerejcev, ki zaslužijo večkrat po manj, namesto manjkrat po več. Smisel mojega posta je bil, da je bedno modrovati smrklji, da nima izkušenj in si želi psa. Če nikoli ne bo imela psa, ne more dobiti izkušenj, se motim? ???
-
Sama sem svojo mešanko(z labradorcem, oz. ne rodovniško labradorko) dobilo, ko sem bila stara 10 let-5. razred.
Moja je samička in ni bila v nobeni pasji šoli, se pravi sem jo "vzgojila" sama... Z vso pametjo, ki sem jo takrat imela... Vzgojila sem jo do te mere, da je na sprehodih poslušna, je najbolj umirjen pes na svetu in na sprehodih ne vleče. Poleg tega pa zna še nekaj trikov... Na sprehodih je večino časa spuščena, tudi ob cesti. Če me vprašaš moraš imeti res "jajca" oz. moraš imeti zaupanje do psa in vsaj 90% pozornost od psa, da se tako sprehajaš in čeprav moja ni bila v nobeni pasji šoli mi je uspelo pridobiti to pozornost in zaupanje... Imam prijatelje/znance, ki so svoje pse šolali pa si ga danes ne upajo spustiti na sprehodu... ;) (aja pa poslušna ni vsakič an sprehodu, da se nebomo narobe razumeli, kdaj ima svoje dneve, ko je vse drugo bolj zanimivo kot jaz... ;))
Res je da te ne poznam (hov-hov), zato tudi nevem koliko si fizično močna in če bi ti uspelo obvladat tako velikega psa. Pa vendar ti lahko povem, da je moja manjša kot običajne labradorke in da je moj oče, (ki ni ravno koščen ::), ampak vse prej kot to) v igri, ko se cufata za palico(kakšno cunjo) ne more zadržati, pač psica ga lahko premakne pa je to ene 90kg... ;) (toliko je težek moj oče. :D) Kot pa sem že napisala da na sprehodih ne vleče(razen v primeru, če je prestrašena ali če vidi kakšnega prijatelja... ;)), tako, da ne vem kako močno bi me povlekla na povodcu, jaz sem jo lahko pri 10ih/11ih letih lahko obvladovala...
Imam pa še eno izkušnjo s samcem labradorca... ;)
(tvojih starejših postov nisem prebrala tako, da ne vem ali želiš samca ali samico)
No enkrat sva bili s psičko na sprehodu in je prišel mimo en samček labradorca in nama je sledil do doma, bilo je nekako očitno, da se je izgubil, zato smo ga za čez noč sprejeli v hišo, zjutraj pa bi probali najti lastnika... No in ko sem šla zjutraj na sprehod z njim se mi je zdelo, da se mi bo zmešalo, vlekel je povsod, povohati je bilo treba vse. ne rečem, da ga nisem mogla zadržati, ampak je bilo zelo naporno... Vohal je mojo psico se zapletal s povodcem ipd. Ko je povlekel sem pa morala napeti mišice, da sem ga zadržala na mestu... ;) Sem bila pa v 8. razredu, velika ne vem okoli 160 cm, težka pa res nevem.... ;)
Tako, da bi ti priporočala, da greš kdaj na kakšen sprehod s kom, ki ima labradorca, tako samčka kot samičko, vzgojenega lepo in nevzgojenega, da boš videla kakšne velike razlike se dejansko pojavijo....
Se pa psi z leti umirijo.... Ampak, ko so pa v puberteti so pa skoraj nemogoči(nekateri... ;))
Tako, da ti priporočam, da se res dobro pozanimaš pred nakupom take mrcine, ker je zelo odvisno od tega kakšen karakter psa boš dobila, pa od tega koliko časa boš dejansko v teh najstniških letih posvetila psu... :)
(verjemi mi ker sem bila na istem, oz. sem še.... sploh zdaj v gimnaziji, je zelo težko vse uskladiti ampak gre. :))
-
Nič se ne jezite. Ne nasprotujem vašemu mnenju in ne vsiljujem svojega.
Meni jepač povsem vseeno, če je pes v 7 kolenu mešanec, čeprav moj verjetno ni (razen, če sta rodovnika staršev ponarejena - o tem veset več lastniki psov z rodovniki). Ni isto, ali vzamem v zavetišču yx psa, če hočem labradorca in JE ISTO samo ceneje, če vzamem nerodovniškega labradorca, ki po vašem ne obstaja. Pridite pogledat mojega in mi povejte, kaj na njem ni labradorskega, pa bom verjel. :P
Povsem vseeno mi je, kako si razlagate čistokrvne pse in kakšen odnos imate do pasjerejcev, ki zaslužijo večkrat po manj, namesto manjkrat po več. Smisel mojega posta je bil, da je bedno modrovati smrklji, da nima izkušenj in si želi psa. Če nikoli ne bo imela psa, ne more dobiti izkušenj, se motim? ???
Lej, tvoja psička je lahko še kako podobna labradorcu, pa labradorec ni, ker nima rodovnika. Če imata starša rodovnik, je ''dejansko'' čistokrvna, vendar se obravnava kot mešanka.
In cene rodovniških mladičev, katerih vzreditelji so kot se šika, so zato tako visoke, ker dejansko vzreditelj vloži več v leglo (paritev, prevoz do plemenjaka, celjenje, socializacija, hrana, oprema, še kakšna popotnica in konec koncev tudi čas). Z tvojim zadnjim stavkom se delno strinjam, ampak se mi zdi, da ima punca nerealna pričakovanja in naj bo kos psu pri vzgoji - zato naj še malo premisli, če ji bodo pa starši pomagali pa OK.
-
Sama sem svojo mešanko(z labradorcem, oz. ne rodovniško labradorko) dobilo, ko sem bila stara 10 let-5. razred.
Moja je samička in ni bila v nobeni pasji šoli, se pravi sem jo "vzgojila" sama... Z vso pametjo, ki sem jo takrat imela... Vzgojila sem jo do te mere, da je na sprehodih poslušna, je najbolj umirjen pes na svetu in na sprehodih ne vleče. Poleg tega pa zna še nekaj trikov... Na sprehodih je večino časa spuščena, tudi ob cesti. Če me vprašaš moraš imeti res "jajca" oz. moraš imeti zaupanje do psa in vsaj 90% pozornost od psa, da se tako sprehajaš in čeprav moja ni bila v nobeni pasji šoli mi je uspelo pridobiti to pozornost in zaupanje... Imam prijatelje/znance, ki so svoje pse šolali pa si ga danes ne upajo spustiti na sprehodu... ;) (aja pa poslušna ni vsakič an sprehodu, da se nebomo narobe razumeli, kdaj ima svoje dneve, ko je vse drugo bolj zanimivo kot jaz... ;))
Res je da te ne poznam (hov-hov), zato tudi nevem koliko si fizično močna in če bi ti uspelo obvladat tako velikega psa. Pa vendar ti lahko povem, da je moja manjša kot običajne labradorke in da je moj oče, (ki ni ravno koščen ::), ampak vse prej kot to) v igri, ko se cufata za palico(kakšno cunjo) ne more zadržati, pač psica ga lahko premakne pa je to ene 90kg... ;) (toliko je težek moj oče. :D) Kot pa sem že napisala da na sprehodih ne vleče(razen v primeru, če je prestrašena ali če vidi kakšnega prijatelja... ;)), tako, da ne vem kako močno bi me povlekla na povodcu, jaz sem jo lahko pri 10ih/11ih letih lahko obvladovala...
Imam pa še eno izkušnjo s samcem labradorca... ;)
(tvojih starejših postov nisem prebrala tako, da ne vem ali želiš samca ali samico)
No enkrat sva bili s psičko na sprehodu in je prišel mimo en samček labradorca in nama je sledil do doma, bilo je nekako očitno, da se je izgubil, zato smo ga za čez noč sprejeli v hišo, zjutraj pa bi probali najti lastnika... No in ko sem šla zjutraj na sprehod z njim se mi je zdelo, da se mi bo zmešalo, vlekel je povsod, povohati je bilo treba vse. ne rečem, da ga nisem mogla zadržati, ampak je bilo zelo naporno... Vohal je mojo psico se zapletal s povodcem ipd. Ko je povlekel sem pa morala napeti mišice, da sem ga zadržala na mestu... ;) Sem bila pa v 8. razredu, velika ne vem okoli 160 cm, težka pa res nevem.... ;)
Tako, da bi ti priporočala, da greš kdaj na kakšen sprehod s kom, ki ima labradorca, tako samčka kot samičko, vzgojenega lepo in nevzgojenega, da boš videla kakšne velike razlike se dejansko pojavijo....
Se pa psi z leti umirijo.... Ampak, ko so pa v puberteti so pa skoraj nemogoči(nekateri... ;))
Tako, da ti priporočam, da se res dobro pozanimaš pred nakupom take mrcine, ker je zelo odvisno od tega kakšen karakter psa boš dobila, pa od tega koliko časa boš dejansko v teh najstniških letih posvetila psu... :)
(verjemi mi ker sem bila na istem, oz. sem še.... sploh zdaj v gimnaziji, je zelo težko vse uskladiti ampak gre. :))
Jaz bi imela samčka.
-
Np potem boš pa potrebovala veliko živcev in mišic... :)
Se pa vse da če se hoče. ;)
-
Lej, tvoja psička je lahko še kako podobna labradorcu, pa labradorec ni, ker nima rodovnika. Če imata starša rodovnik, je ''dejansko'' čistokrvna, vendar se obravnava kot mešanka.
In cene rodovniških mladičev, katerih vzreditelji so kot se šika, so zato tako visoke, ker dejansko vzreditelj vloži več v leglo (paritev, prevoz do plemenjaka, celjenje, socializacija, hrana, oprema, še kakšna popotnica in konec koncev tudi čas). Z tvojim zadnjim stavkom se delno strinjam, ampak se mi zdi, da ima punca nerealna pričakovanja in naj bo kos psu pri vzgoji - zato naj še malo premisli, če ji bodo pa starši pomagali pa OK.
O tem sem že veliko razmišljala in starši mi bodo gotovo pomagali,samo ne vem kako naj jih prepričam da bi psa dobili.
-
Np potem boš pa potrebovala veliko živcev in mišic... :)
Se pa vse da če se hoče. ;)
Zakaj??Ali so samci bolj trmasti in bolj vlečejo.Drugače pa sem močna.
-
Jaz sem jih tako, da sem veliko težila za psa iz knjižnice privlekla milijon knjig o psih in jih tudi preštudirala, hodila na sprehode s sošolko ipd. Starša sta si itak želela imeti psa, a sta vedno trdila, da bi ga imeli že zdavnaj, če bi le imeli velik vrt... Pa se kljub temu nisem vdala, mami je videla kako zelo si želim psa in se je pogovorila z očijem in ko smo dobili še zadnje dovoljenje smo domov pripeljali našo Abby.
Ne vem imej veliko živcev in ne obupat takoj, ko ti starša rečeta, da ga ne boste dobili, preberi veliko stvari tako na internetu kot v knjigah ipd. Skupaj pojdite kdaj h kakšnemu vzreditelju na kakšen pogovor, pojdite na kakšno razstavo, h kakšnim prijateljem, ki že imajo psa, vzemi kakšnega psa v varstvo, pojdite skupaj sprehodit kakšnega zavetiščnika ipd.
Če je problem denar potem, pač začni šparat denar... Sama sem si psičko kupila s svojim denarjem in vso opremo...
Mami plačuje le veterinarja in hrano...
*Ponavadi je tko ja... ;) Ni pa vse le v fizični moči ampak tudi v psihični...
-
HUDMA a znas dokazat da je potem pes cistokrven? ne. lahk da je podoben nevem civavi, pa je bil njegov dedek pinc. torej je mesanec. pa ima cist civavji vidz in karakter. a je to tako tezko za razumet?
pa halo? kaj so sam samci taki? nevem zakaj ne bi mela samca ce si ga zelis.
-
Jaz sem jih tako, da sem veliko težila za psa iz knjižnice privlekla milijon knjig o psih in jih tudi preštudirala, hodila na sprehode s sošolko ipd. Starša sta si itak želela imeti psa, a sta vedno trdila, da bi ga imeli že zdavnaj, če bi le imeli velik vrt... Pa se kljub temu nisem vdala, mami je videla kako zelo si želim psa in se je pogovorila z očijem in ko smo dobili še zadnje dovoljenje smo domov pripeljali našo Abby.
Ne vem imej veliko živcev in ne obupat takoj, ko ti starša rečeta, da ga ne boste dobili, preberi veliko stvari tako na internetu kot v knjigah ipd. Skupaj pojdite kdaj h kakšnemu vzreditelju na kakšen pogovor, pojdite na kakšno razstavo, h kakšnim prijateljem, ki že imajo psa, vzemi kakšnega psa v varstvo, pojdite skupaj sprehodit kakšnega zavetiščnika ipd.
Če je problem denar potem, pač začni šparat denar... Sama sem si psičko kupila s svojim denarjem in vso opremo...
Mami plačuje le veterinarja in hrano...
*Ponavadi je tko ja... ;) Ni pa vse le v fizični moči ampak tudi v psihični...
Ja knjige berem pa tudi na internetu.Za psa prosim pa že res dolgo.Zadnja dva meseca pa res na polno.Denar ni problem,čeprav zbiram denar.Grem pa sedaj na CAC Barje in ko bo topleje v zavetišče sprehoditi kakšnega psa.
-
Dej Kayya še 1x preberi moj post... ;)
V vseh izkušnjah, ki sem si jih nabrala sem opazila, da so samci primerni za veliko bolj stabilne ljudi(odvisno katera pasma) in da so ponavadi samičke bolj mirne in skulirane.... Seveda se od pasme do pasme to razlikuje in od psa do psa... Zato sem ji napisala naj gre kdaj an sprehod s kakšnim lastnikom labradorca da bo videla kako se pasma obnaša.
No super mogoče se vidimo na Barju. ;) Bom verjetno s svojo psičko in boš lahko videla kako skulirana zna biti čeprav je okoli nje toliko psov...
*s kje pa si drugače?
-
Dej Kayya še 1x preberi moj post... ;)
V vseh izkušnjah, ki sem si jih nabrala sem opazila, da so samci primerni za veliko bolj stabilne ljudi(odvisno katera pasma) in da so ponavadi samičke bolj mirne in skulirane.... Seveda se od pasme do pasme to razlikuje in od psa do psa... Zato sem ji napisala naj gre kdaj an sprehod s kakšnim lastnikom labradorca da bo videla kako se pasma obnaša.
No super mogoče se vidimo na Barju. ;) Bom verjetno s svojo psičko in boš lahko videla kako skulirana zna biti čeprav je okoli nje toliko psov...
*s kje pa si drugače?
Ti pošljem na ZS.
-
HUDMA a znas dokazat da je potem pes cistokrven? ne. lahk da je podoben nevem civavi, pa je bil njegov dedek pinc. torej je mesanec. pa ima cist civavji vidz in karakter. a je to tako tezko za razumet?
Včasih res ne vem, ali ljudje ne znajo brati, ali niso sposobni razumeti preprostega besedila. ???
1.) Napisal sem, da sta straša moje psice rodovniška.
2.) Napisal sem, da mi je figo mar, če bi bila moja psica v devetem kolenu mešanka.
Kaj ti ni jasno? ???
Skratka, hov- hov, če prepričaš starše za nakup psa, upam, da bo tvoja motivacija in žejla po psu nespremenjena in da boste vsi zelo zadovoljni. Upam tudi, da ne boš postala preveč zafrustrirana z rodovnikom in boš imel rada psa in ne njegovo poreklo.
-
Psa bom imela gotovo rada.
-
Hov-hov, jaz ti lahko povem le svoje izkušnje in sicer, da je podpora staršev zelo, zelo, zelo pomembna. Jaz njihove podpore nisem imela, ampak sem bila trmasta, z glavo čez zid in sem domov privlekla psičko, mix bernca. Doma so mi rekli, Neža, to je tvoj pes, sama skrbiš za njo, počitnice imaš omejene itd. Ne glede na to, koliko sem bila bolna, sem morala psico 3x na dan peljati ven, bilo je poletje, prijatelji so šli na morje, jaz sem bila s svojo kokošjo doma...Uglavnem bilo je en kup odrekanj, ker sem sama skrbela za psico-finančno, vzgojno in vse-pa sem bila smrklja stara 16 let, ampak je šlo-šolo sem delala, našla sem si službo med vikendi in počitnicami+oči je malo povečal žepnino.
Danes imam 23 let, živim na svojem in imam 4 psice (no ja, 2 sta sposojeni od moje najboljše prijateljice in cimre-ena je tudi mešanska z labijem) in nam tudi laufa-ampak spet brez podpore staršev. Je pa res, da je danes veliko lažje, kot pred 7 leti, ker sem le bolj odrasla.
Včasih moraš malo razmisliti tudi vnaprej-poiskati varstvo za psa-tu je že problem, ampak naša pasja varuška je od moje najboljše prijateljice mama...in spet je en problem rešen.
Moj naslednji pes bo nemška doga, ampak pride šele čez 5+let., do takrat pa šparam evrčke, prebiram vso mogočo literaturo (spet sem obnovila mojo nemščino-bravo jaz :P ), mi je oči rekel, da mi bo za diplomo prispeval denar za psa :)
Aha-naša zmešanka z mopsem tudi mene potegne, ko zagleda kakšnega kosa-če te pes ujame nepripravljenega, te potegne vsak, ne glede na pasmo :)
Hudma-jaz imam doma 4 zmešance, ki so itak najboljši, najlepši, najpametnejši in oh in sploh. Moja zmešanka z berncem tudi izgleda čista bernka, a ker nima rodovnika, je mešanka- pika, amen, konec! Pa ne boš nikjer našel/-a napake, da ne zgleda kot berni.
Pomen rodovnika je pa lepo razložila ena punca. Jaz bi kar všečkala njen post :)
Hov-hov, sicer ne vem koliko si stara, predvidevam, da okoli 14 let, ampak ti tudi jaz svetujem, da s psom še malo počakaš. Sedaj se bodo začela najboljša leta v življenju-fantje, žuri, brezkrbnost, ker pes je le odgovornost :)
Lp Neža
-
Vrastvo ni problem.Ko si pa omenila žure ipd.odpadejo nisem takšen tip,raje sem doma zunaj.Psu bi se prilagodila.
-
Včasih res ne vem, ali ljudje ne znajo brati, ali niso sposobni razumeti preprostega besedila. ???
1.) Napisal sem, da sta straša moje psice rodovniška.
2.) Napisal sem, da mi je figo mar, če bi bila moja psica v devetem kolenu mešanka.
Kaj ti ni jasno? ???
Skratka, hov- hov, če prepričaš starše za nakup psa, upam, da bo tvoja motivacija in žejla po psu nespremenjena in da boste vsi zelo zadovoljni. Upam tudi, da ne boš postala preveč zafrustrirana z rodovnikom in boš imel rada psa in ne njegovo poreklo.
Aja ok.
1) Sta pregledana za značilne genetske bolezni pasme?
2) Imata telesno oceno, hodita na raszatve, sta karakterno stabilna?
Če pa nimata vzrejnega pregleda pomeni, da NISTA karakterno stabilna imata telesno oceno manj kot 3, kar je očitno videt da ni labi, ali pa imata eno od genetskih hib. Če pa sta karakterno stabilna pa se vidi v tvoji psički ki je pač mešanka.
-
Jaz imam tudi izkiušnje s samci in samicami ampak pretiranih razlik pa sploh ni. Čisto odvisno od psa.
-
Jaao še ena debata rodovniški/nerodovniški :-X. Saj hov-hov je sama rekla, da bo kupila rodovniškega če se ne motim, tako da se je brezveze o tem pogajat. In jaz ti svetujem (kot prej) da se čim več izobražuješ in to, da bodo tudi starši videli da si odgovorna! :)
Vrastvo ni problem.Ko si pa omenila žure ipd.odpadejo nisem takšen tip,raje sem doma zunaj.Psu bi se prilagodila.
Sej super da imaš varstvo, ampak v ''žur leta'' boš pa skoraj sigurno še prišla... :D :D
p.s.: kako se pa hov-hov v resnici kličeš (ker mi je ''nadležno'' pisat hov-hov vedno)? :-[ :-[
-
Ni nujno da bo. Meni gre ob sami besedi "žur" na kozlanje. Pa ja, tudi upam da ne bo.
-
Ni nujno da bo. Meni gre ob sami besedi "žur" na kozlanje. Pa ja, tudi upam da ne bo.
Oprosti samo zakaj ??? ??? ??? Jaz sicer še ne hodim (bom pa čez par let), ampak ni nujno da če žuraš si ves čas zadrogiran in napit (je moja sestra mogoče prizadeta, grozna, zdrogirana???? Pa gre zelo rada na zabave, je bla mogoče ravno včeraj pa je čisto normalna)... In niso vse le psi, je še marsikaj drugega... ;) ;) Sicer pa OT (se pa ne kregam, samo povem moje mnenje)...
-
Še na šolskem plesu ne morem zdržat! :P Ne vem meni pa se zdi totalno bedno hodit zvečer plesat?? Logika?? Pffff, to ni zame. :P Sorry I don't get it and I never will. :-[
-
Še na šolskem plesu ne morem zdržat! :P Ne vem meni pa se zdi totalno bedno hodit zvečer plesat?? Logika?? Pffff, to ni zame. :P Sorry I don't get it and I never will. :-[
sem enaka
-
sem enaka
Jupi! Sem upala da nisem edina. :P
-
Nisi
-
Jaz sem bila pri 14 ista, pa sem potem zacela zurat pri 17 :) ful se spremenis v kratkem casu, ko si najstnik.
-
ampak v ''žur leta'' boš pa skoraj sigurno še prišla... :D :D
ali pa kar v v žurerska leta >:D >:D
pri meni so trajali od cca 18-27 ega... cca ;D... pa fajn je bilo :P
V teh letih bi mi bil pes 1000% odveč... marsikakšno poletno potepanje bi mi odpadlo.. ali pa zviz 3 dnevni izleti >:D... da ne omenjam juter katera so se potegnila do kosila , nikoli se ni domov mudilo( doma smo vse že poznali ;D)
eh ja.. sedaj je pa 7.10 auf... ( budilka v pasji riti dela in je hudo točna) nema petka ali svetka... počitnice so umirjene s psi( no ja saj ne ,da mi ne bi pasale) pa tudi 3 dnevni zvizi so kar planirani. Domov se mi pa ponavadi tudi malo mudi .
Je pa ena dobra stvar... včasih če sem bila prav "zgodna" sem litanije in kokodakanja poslušala... sedaj sta me pa dva neizmerno vesela in nikoli nič ne kokodakata.
Drugače pa punce ;) roko na srce... razžurat se je treba... ;) :)
-
Jaz pa res ne vidim smisla v tem. Bom pa sporočila napredek čez 4 leta. Upam da ga ne bo. :P
-
Čisto zašli iz teme, ampak ti lahko osebno povem, da tudi sama nisem bila neki ful za žurke in podobne stvari, ko sem prišla v najstniška leta ampak se v 2,3 letih zelo spremeniš... ;) Sploh potem boš videla srednja šola/gimnazija... ;)
Nekatere prime prej nekatere kasneje.
Sicer pa moja psica ob vseh mojih "žurkah" in podobnem ne trpi, ker jo vedno preden grem kamorkoli najprej ven peljem ipd. ;)
Čisto odvisno od osebe, nekateri se pa totalno predajo takemu toku in na psa pozabijo in skrb se prelevi na starše...
-
Jaz tudi sedaj ne maram žurk in podobnega.Bomo pa videli kako bo čez nekaj let.
-
Drugače pa punce ;) roko na srce... razžurat se je treba... ;) :)
Jap... ;)
-
Čisto smo zašli iz teme.Ali ne bi bilo bolje da se pogovarjamo o psih?
-
Meni se pa zdi to cisto del teme o tem, kako prepricati starse za psa :)
-
Ce se je pa o zuriranju tako lepo pogovarjat ::)
-
LoL
-
Govorimo o psih.Bolje bi bilo govoriti kako poskrbeti za psa če veliko žuriraš in je pes tvoj.
-
Ja sej... govorimo o tem... pes živi cca 14-15 let... torej sedaj si koliko 15 let... in se ti pač ne žura ...ok... meni se tud ni takrat... pa še skozi skoraj da celo srednjo šolo se mi ni...potem je pa prišel fax... pa izpit za avto... pa študentsko delo in denar.. ... ooo potem se je pa začelo ;D ;D redko kater vikend je bil ,da ni bilo za kam it... ko je prišlo poletje. takrat pa sploh.. kaj je bilo boljšega kot s prijateljicam na morje..( še če sem že imela kakšnega tipa sem se ga nekako losala za takrat >:D...)...Premantura, Pag.. Ios...Absolvent... prvi maji.. da redno o vikendih sploh ne govorim ...( včasih še celo med tednom >:D) uf ja... fajn je bilo ;D
Samo mi smo imeli takrat na srečo doma mačka in ne psa :o :D... Pes je obveznost ;) Sej je fajn .. pa jaz se sedaj ne predstavljam življenja brez psa... ampak mi je obveznost... in še sedaj pride parkrat na leto tako , da moram službeno kam it...in jih je potrebno dat v varstvo...
-
Ste bile pa pozne :P. Meni je oce dovolil psa sele, ko sem se zresnila, prej sem ga 10 let gnjavila ::) Pa sem bila potem vesela, da mi ga ni pustil, ne vem, kako bi to izgledalo, ker pac me ni bilo nic doma, skos zabave. Zacela sem zurat pri 14ih letih in pa do 18 leta, potem sem dobila psa za 1 leto zveze. In tudi sama ne bi psa pustila otroku, dokler se ni znorel in padel v resnejsa leta, ce ne bi bila pripravljena prevzeti vso odgovornost za psa kot mama :)
Jaaa, saj so srcki in vse, imam dva srcka - so pa res odgovornost. Jaz sem bila, kot ze ena zgoraj omenja, sama za vse. Moj oce mi ga je pustil le v primeru, da SAMA zanj skrbim - enkrat sred noci je placal dezurnega vet., in pa enkrat mi ga je pazil 2 dni, ko sem sla na morje. Naslednjic sem ga pa itak vzela zraven. To je bilo od njega vse. Ne vem, jaz nimam nic proti, ce si ga nabavis in to... ampak bos marsicesa prikrajsana, kar pa najstniki ne bi smeli bit.
-
Ce veliko zuras, za psa ne skrbis, tvoj je pa samo se na papirju. :P :D
Saj smo tecne, ampak tako je-vsakemu se odpelje .. Npr. Fantje so en tak dober primer, puberteta traja od nekje 13-25 leta, potem pride predkrizno obdobje, nato kriza srednjih let in pac ne odrastejo nikoli :P malo heca ne skodi :)
Ma saj pes je fajn zivalca, zal je pa treba mislit tudi vnaprej, ni samo za danes :)
Jaz sem vesela, da si odgovorna in kar tako naprej pa bo :)
Ce pa drugega ne, bos imela psa, ko bos na svojem
-
Govorimo o psih.Bolje bi bilo govoriti kako poskrbeti za psa če veliko žuriraš in je pes tvoj.
Ni nemogoce. Ampak ce edino ti skrbis za psa, je potrebno ogromno odrekanj, in ne vem, ce se jih dobro zavedas :)
Jaz sem sama z dvemi psi, pa nikakor ne bi hotela drugace. Ampak to pomeni, da grem po sluzbi direktno domov, ne na pijaco; in da moram iskat varstvo ze, ce imamo v sluzbi kaksne stvari, ki trajajo vec kot 8 ur, kaj sele, ce grem kam za vec dni. Na sreco so moji starsi z veseljem varuske, ampak ce jih ne bi bilo, bi morala iskat placano varstvo.
Zate pol to pomeni, da bos morala hodit direktno iz sole domov, spustit druzenja s prijatelji takoj po pouku, in kaj bos naredila, ce boste sli s solo na enodnevno ali pa vecdnevno obvezno ekskurzijo?
Pa ni moj namen te prepricat, da ne vzemi psa, samo, da res dobro razmisli o vsem tem. Ce si zdaj prepricana, da bos 100% skrbela za psa, kaj bo, ce se premislis cez dve, tri leta?
-
Uf....kaj bi potem mogli šele meni govorit. :P hov hov koliko si ti sedaj stara?
-
Dokler ste doma in v teh letih ki se spreminjajo je edino smiselno da je pes družinski ;D... kar pomeni ,da so starši glavni lastniki.
Sej vem da se grdo sliši sploh,če je želja po psu velika, ampak tako je.
Mi smo imeli psa, ampak je je preminil ko sem bila stara tam 16 let..in sem tudi navirala za psa... do onemoglosti..in to še celo za dobermana :D... In mi je fotr reku ,da on ne bo imel dobermana , razen če sama našparam in kupim yorkiš terierja... no ta mi pa ni bil coolski. Je pa rekel yorkija al pa nič... edin yorkija bo mami lahko ven vozila... vse ostalo odpade ..pa sva se oba z bratom zgražala , da je bolan in da blede in vse živo obljubljala... potem je pa en dan privlekel enega črnega mačka, in rekel da mu dava lahko ime doberman in to je to... :D
In je maček dobil iz protesta ime Mirko...in smo imeli mirčeta... čez par let je ratal še evnuh..in je bil tud z nami na mnoga leta...
psa sem si pa nabavila prvo leto, ko sem se v svojo hišo preselila :)...in je bil problem, ker ni mogel bit sam.. tako da sem menjala službo in še njemu nabavila družbo...
sedaj imam pa obveznost, pa delo... tudi. Pa včasih tud kakšen strošek ;)
-
no mi imamo dva psa. eden je od dedka ampak je skoraj moja-ima 3 leta, eden je pa moj-7 let. redko se zgodi da ne skrbim zanj razen ce gremo s solo v tujino. in niti na pamet mi ne pride da mi bo pes crknu medtem ko bom -itak ne bom lol-zurala.
-
No, jaz sem prvo psico dobila pri mojih 11 letih. Z mano je šla skozi fazo "na šolski ples pa že ne grem" in skozi fazo "nobenega žura ne morem zamuditi"... Imela sem ogromno pomoči od mame, ampak še vedno veliko odrekanj. Enkrat sem pač nehala hodit z mamo na dopust in sem se mogla prilagodit njenemu urniku, če sem želela, da mi čuva psa. Spontani zabavni vikendi so zame odpadli (in sem potem še cel teden poslušala kako super je bilo). Pa po prežurani noči sem se, malo da ne, po vseh štirih odplazila peljat psa ven (v bloku ga ne moraš samo na vrt spustit...). Ampak, če si želiš psa, so vsa ta odrekanja samoumevna. Za vsako stvar pač že avtomatično razmisliš kam pa pes paše. Ali bo predolgo sam, kdaj dobi za jest, kje bom našla še vsaj tisto uro za sprehod.... He, he, še dobro, da so vsi moji hobiji pes :D . Za zdajšnjo psico sem namreč sama za vse. Ampak se še vedno lahko obrnem na mamo za varstvo, če ne gre drugače pa še teta vskoči. Brez tega bi bilo pa res kar težko, ker vedno in povsod res ne moreš peljat psa s sabo.
Torej, ne pravim, da še ni čas za psa. Ampak starši se morajo nujno strinjat in pri skrbi za psa prostovoljno sodelovat. Brez tega ne gre.
Pa še malo OT na rodovniški/nerodovniški temo... Nikoli ne bom razumela ljudi, ki se raje odločijo za nakup psa, kjer nimajo pojma kakšno je zdravstveno stanje staršev. Ne vem, no, meni je logično, da denar pustim tam, kjer so naredili vse za to, da bo moj mladič zdrav in karakterno primeren...
-
Kakorkoli, fajn je, da je pes družinski projekt, saj potrebuje veliko pozornosti in odrekanja s strani vseh družinskih članov. Če niso vsi ZA, potem je vse skupaj veliko težje. Sam se dobil prvega psa pri 12. letih in sem veliko sam skrbel zanj, a tudi starša sta mi bila vedno v pomoč.
Zdaj imam svoje otroke in vsi smo veseli naše psičke, nikoli pa je ne bi imeli, če bi jo želela le otroka, saj pas pač ni igrača.
Na temo rodovniški / nerodovniški psi se ne bom več pisal svojih komentarjev, saj sem svoje že povedal, poleg tega pa se v določenih pogledih zelo strinjam z lastniki rodovniših psov, po drugi strani pa se v določenih pogledih zelo razhajamo. Nima pa se smisla pregovarjati v nedogled. :)
-
Jaz bom samo to rekla: vse se da, če se hoče! :) res pa je, da veliko lažje če veš, da imaš nekoga, na katerega se lahko zaneseš!
-
Ni nemogoce. Ampak ce edino ti skrbis za psa, je potrebno ogromno odrekanj, in ne vem, ce se jih dobro zavedas :)
Jaz sem sama z dvemi psi, pa nikakor ne bi hotela drugace. Ampak to pomeni, da grem po sluzbi direktno domov, ne na pijaco; in da moram iskat varstvo ze, ce imamo v sluzbi kaksne stvari, ki trajajo vec kot 8 ur, kaj sele, ce grem kam za vec dni. Na sreco so moji starsi z veseljem varuske, ampak ce jih ne bi bilo, bi morala iskat placano varstvo.
Zate pol to pomeni, da bos morala hodit direktno iz sole domov, spustit druzenja s prijatelji takoj po pouku, in kaj bos naredila, ce boste sli s solo na enodnevno ali pa vecdnevno obvezno ekskurzijo?
Pa ni moj namen te prepricat, da ne vzemi psa, samo, da res dobro razmisli o vsem tem. Ce si zdaj prepricana, da bos 100% skrbela za psa, kaj bo, ce se premislis cez dve, tri leta?
Z prijateljicami se ne dobivam po pouku nikoli,razen če je kaj za šolo(morda se bo to spremenilo z leti).Jaz bom samo to rekla: vse se da, če se hoče! :) res pa je, da veliko lažje če veš, da imaš nekoga, na katerega se lahko zaneseš!
Se strinjem.Brez podpore staršev ne bo psa.Poleg mmene bi za psa skrbel tudi brat.
-
Odvisno kdaj prideš domov. Moj ima rutino it ven ob 13.00, včasih pridem domov ob 12.00 in če ga peljem ven noče nit lulat ni kakat. Tako da imam vmes eno uro fraj.
-
Za otroke z manj prijatelji, manjso samozavestjo... toplo priporocam imeti zival, psa, macko, karkoli (obveznost, ki mu vraca "prijateljstvo" nazaj). Samo morajo priti starsi do tega spoznanja in oni prevzeti levji delez skrbi za zival.
Zival je lahko "terapevtska" tudi brez sole za terapijo, samo tam mora biti: znala sem racunati dolgo pred solo, brati ne in tudi tega nisem marala. Je imela mama z mano doma kar tezave, ker sem se trmasto upirala branju. Na silo sem morala sedeti v kuhinji pred knjigo, iz katere sem morala brati (ceprav sem vedela marsikaj prebrati, sem se delala, da ne znam, ker tega nisem hotela delati - se vedno branje knjig ni moj hobi, razen pasjih...). Ko sem nekaj spravljala ven, je vedno prisel sedeti na stol za moj hrbet nas macek, ki sem ga jaz poimenovala Miki. Malcek bojec, zato se ni ravno najbolj cartal. Edino ko sem brala. Tako sem se naucila brati oz. trenutno delam doktorat (sicer iz naravoslovja, pa vseeno brez znanja branja ne bi slo) ;)
Ja, pa mami je tudi olajsal delo. Brez Mikija bi osivela ze tedaj.
Pa to ni edina velika zadeva, ki so mi jo dale zivali (vcasih sem sla na drugo stran cestisca, ce so po eni strani sli ljudje, od kar smo dobili k hisi prvega psa, tega problema s samozavestjo nisem vec imela; se vec, sedaj grem zelo rada na pasje zadeve, ker so tam fajn ljudje).
-
Odvisno kdaj prideš domov. Moj ima rutino it ven ob 13.00, včasih pridem domov ob 12.00 in če ga peljem ven noče nit lulat ni kakat. Tako da imam vmes eno uro fraj.
Domov pridem ob 13.00.
-
Pes živi 15 let sigurno ne boš vedno prihajala takrat domov. ;)
-
Pes živi 15 let sigurno ne boš vedno prihajala takrat domov. ;)
Zanj bo skrbel brat in prišel bo pes če se bodo strinjali vsi.Tako da bomo zanj skrbeli vsi.
-
Dokler živiš doma naj bo pes res družinski projekt, četudi bi ga rihtala samo ti, morajo bit ostali pripravljeni sodelovat zraven. Že iz vidika vzgoje pomoje. Kar se žura tiče je pa odvisno od osebe same. Jaz sem se do faksa nažurala za vsa leta naprej, eni so pa taki, da živet začnejo šele na faksu pa tam šele zabave spoznajo. Eni pa bluzijo celo srednjo šolo pa cel faks, pa še pri 25 letih hodijo na brucovanja... :D Čist odvisno, sama sebe najboljše poznaš. :)
-
Zaenkrat res nič ne žuriram,morda se to spremeni ko bom večja.Sigurno se morajo vsi strinjati brez podpore staršev ga ne bo,tega se zavedam že ves čas.
-
V soboto 7.4.2012 je bila v Zagorju agility tekma.Pa sem šele včeraj zvedela.Sem bila tako jezna >:(
Pa ati je rekel da bi tudi on šel,pa še čisto blizu je bilo(živim blizu).Mi je tako žal.To bi bila enkratna priložnost.Pa imam eno vprašanje.Ali labradorci pogosto tekmujajo v agilitiyu oz. agility trenirajo????
-
Jaz sicer že dolgo nisem bila na tekmi, ampak nazadnje je bila poleg moje samo še ena italjanska labradorka v agilityju pri nas na tekmi... Torej bolj redkost... Več jih je v Rally obediencu, poleg moje se jih tako na hitro spomnim še ene 6, ki so se kdaj pojavljali na tekmah.
-
9. 6. in 10. 6. bo v Zagorju dvodnevna agility tekma ;)
-
9. 6. in 10. 6. bo v Zagorju dvodnevna agility tekma ;)
Ja, pa še kaj drugega tudi. Felina na Krim prideš?
-
Pridem :)
-
Vem sem že pogledala.Takrat pa moram priti.Morda pridem še v kateri drug kraj.
-
hov-hov, potem si prišla na CAC Barje včeraj (ker si pisala da prideš...)? :-[
-
hov-hov, potem si prišla na CAC Barje včeraj (ker si pisala da prideš...)? :-[
Žal nisem imela prevoza tako da me ni bilo.Starša sta šla službeno v tujino(nepričakovano).Med tem časom sem bila pri babici.Saj ima dedek izpit ampak vozi na kratke razdalje.Upam da mi bo uspelo priti na naslednjo.Mislim da je junija agility tekma v Zagorju tja grem sigurno(sem doma v bližini).Bom malo pogledala kje so razstave v prihodnosti.Sem bila pa zelo razočarana ker me ni bilo na CAC Barja kljub(predvsem zato ker sem napisala da pridem).
Ali si ti prišla airedale10?
-
hov, hov, a še nisi prepričala staršev, da bi ti kupili psa?
-
hov, hov, a še nisi prepričala staršev, da bi ti kupili psa?
Žal še ne?Imaš kakšen nasvet?
-
Žal nisem imela prevoza tako da me ni bilo.Starša sta šla službeno v tujino(nepričakovano).Med tem časom sem bila pri babici.Saj ima dedek izpit ampak vozi na kratke razdalje.Upam da mi bo uspelo priti na naslednjo.Mislim da je junija agility tekma v Zagorju tja grem sigurno(sem doma v bližini).Bom malo pogledala kje so razstave v prihodnosti.Sem bila pa zelo razočarana ker me ni bilo na CAC Barja kljub(predvsem zato ker sem napisala da pridem).
Ali si ti prišla airedale10?
To soboto imaš CAC Snežnik s 14 prijavljenimi labradorci...
-
To soboto imaš CAC Snežnik s 14 prijavljenimi labradorci...
Gremo na morje,tako da spet ne morem.
-
No, jaz si želim psa že od 8 leta. Mamo še vedno sprašujem zakaj ne in ona me še poslušati noče :'( :-\ . Jaz si tudi želim King Charles Španijela (kavalirja) ali Kunčjega Jazbečarja. In oče! Če ga vprašam mi zmeraj pove, da nemoremo ker imamo sosedo, ki je stara kakšna 4 leta in če bo lajal ne bo mogla spati.. in zmerom mu govorim da bi kupili takega psa, ki ne laja veliko. Mi lahko poveste kak primer? Če se da majhnega psa. No in mama je enkrat, ko sem morala čuvati psa, ker so njegovi lastniki odšli, je rekla, da si ga ona tudi želi. Ampak ne. Vem samo to, da ga bom mogoče dobila za moj rojstni dan. Ampak MOGOČE!
-
no tudi jaz trenutno prepričujem starše za psa .... že od otroštva si želim psa, sem ga tudi dobila pri svojih 8ih letih(čivavo ;D) in skrbela zanj, kot sem obljubila. ampak čez čas je mami postala alergična nanj in smo ga morali dati k babici. čez nekaj let sta se mama in oče ločila in sem se preselila k očetu, zdaj živimo skupaj približno tri leta in pogovori glede psa se vrstijo že odkar sem tukaj. oče in bratec sta za, mačeha pa je proti :'( ne vem kako jo naj prepričam, z očetom sva se dogovorila za višavca, ker imava oba že veliko izkušenj s psi in nama ne bi bilo težko vzgojiti še enega :) . prepričevala sem jo že na vse može načine, obljubila ogromno stvari, vsak dan pospravljam po hiši, pomijem posodo in tla, grem na sprehod po kosilu in zvečer, zjutraj teči, enostavno zmanjkuje mi idej. bila bi zelo vesela, če bi mi kdo še lahko predlagal kakšen trik, da bi jo lahko prepričala :)
Lp Barbie
-
@barbie8 : Hja sam nimam psa, pa so mi ljube živali (teta ima labradorca, punca pa mešanca med..emm ja pozabil sem :( ) vendar kar ti hočem povedat je, da ne obupaj. Mogoče se skupaj z očetom in mačeho zvečer vsedite k mizi ter se pogovorite o tem. Druga malo manj priporočljiva ideja pa je.. z očetom samo pojdita iskat psa in je :P ampak ja, še zmeraj je bolje da se o tem pogovorite, zakaj je dobro in vse.. kar sem prebral po temlem forumu je bilo vedno tako, da kljub temu da so bili prej starši proti, potem ko je pes prišel v družino so bili vsi navdušeni in so ga vzljubili. Samo ne obupaj in bo boš videla :)
-
Kaj pa ko bi se mladinci lotil zadeve en mal drugače? :) Za začetk naslov teme spremenit v -> Kako staršem dokazat da smo dovolj odgovorni za tako željo? :) V večini primerov bolje deluje kot samo prepričevanje. ;) Redno opravljat kako hišno opravilo, ki bo potem pri psu še bolj intenzivno (čiščenje sem pa tja). Namesto za računalnikom sedet rajši podat idejo za skupni izlet ali sprehod (kar povabit mačeho zraven ;)). Šparat žepnine -tako vidno. Premišljeno zapravljat v trgovini (ko imaš enkrat žival je to dobro znat - ko pes potrebuje hrano je bolje to nabavit kot novo majčko)... Idej je lahko mali milijon dodaj pa še svoje :)
-
bom predlagala kakšen pogovor in izlet v enem ;) glede čiščenja in to ... redno pospravljam in čistim, mačeha ne dela skoraj nič ker sem večinoma sama doma(oče dela v avstriji in ga ni čez teden), torej bi tudi pes bil moja skrb. mislim pa da je pri nje največji problem to ker si je tudi ona želela psa(povedala mi je ) ampak ker ga ni dobila je sklenila da ga nikoli nebo imela >:( ??? vem pa da jih obozuje, saj vsakic ko smo pri babici cel cas prezivi z njihovim psickom(razen takrat ko sem jaz z njim na sprehodu in ko se krtaciva) ;D ... res bi rada se bolj dokazala da sem odgovorna in da bom znala poskrbeti za psa .. mogoče še kakšen predlog kaj naj naredim?
-
Prostovoljstvo v bližnjem zavetišču, po možnosti skupaj z mačeho :)
-
Jaz pa sem s strani sodelavke, mame dveh otrok slišala tako razlago da....Ona ima psa, že 20 let ima in ji je velika skrb, odgovornost in je sklenila da ne bo kakih živali več.
Živali so super, te naučijo tudi sprejemanja smrti na bolj racionalen način in dejstva, da moraš za časa živali kvalitetno skrbeti zanje. Jaz kar nekako ne morem razumeti ne-navdušenosti nad živalmi s strani odraslih. Pa kako se jim zdi naporna pasja šola...
-
sploh več nevem, mislim da nič nebo iz tega :'( zdaj ze oče pravi da se strinja z njo in da brezveze da sploh se kaj poskusam ker nebom nic dosegla se najmanj z solzami(nemorem si pomagat sem prevec custevna oseba) :'(
-
Ej...od otroštva si želiš psa...pa saj si še čisto mlado dekle :) mah saj enkrat bo. Pa tudi če se čuje še tako daleč pa počakaj do svojega dohodka, svojega stanovanja. Verjami takrat si vsi damo duška ;) Do takrat pa čim bolj strpno in ne neučakano. Morda se pa kljub vsemu kaj spremeni. Pa ne prepričevat - dokaži. To so stvari ki se ne zgodijo čez noč.
Pa začni kje volanterit, pomagaj tam kjer lahko, ukvarjaj se s pomočjo drugim itd.
-
hehe se bom potrudila :) upam pa da si bosta le premislila, konec koncev smo vsi ljubitelji psov ;D
-
Poznam eno deklino (zna biti tvojih let), ki je preprosto kupila povodec. Tako en čist navaden pasji ''štrik''. In ga vsak dan, 3x na dan, ene par mesecev, ne glede na vreme zložila v žep in odšla na sprehod. Sestavila urnik in se z domačimi dogovorila kdaj pa ona nima časa, ker gre na sprehod. Vključila v ta svoj urnik še nekaj hišnih opravil. Vztrajala je krepko par mesecev...zdj majo psa 8)
-
hehe se bom potrudila :) upam pa da si bosta le premislila, konec koncev smo vsi ljubitelji psov ;D
to je že nekaj, ti samo ne obupat :) Dokazuj z dejanji da bi lahko skrbela za psa, da znaš razporediti čas in podobne zadeve. Saj se bo stvar uredila, boš vidla :)
-
no pa mi je le uspelo in je k nam končno prišel Mambo (višavček) :)
prilagam še slikice http://24.media.tumblr.com/0140d6086b0d3d97a334b9b31f1ba66a/tumblr_mqylp6FRnl1r5l3peo1_500.jpg
Lep pozdrav !
-
no, pri nas je bilo pa tako: kot majhna punčka sem v eni reviji videla maltežana. in sem takoj pomislila, kaj če bi pa tudi jaz imela psa. nič nisem razmišljala, kako bom skrbela zanj, koliko obveznosti je to... samo želela sem si majhno kepico :) potem sem začela prepričevati starše-oba sta rekla ne. in tako je minilo dolgi 2 leti prepričevanja. enkrat na sredini smo se zmenili, da si lahko jaz in sestrica izbereva eno žival, ki ne bo pes. in tako smo dobili hrčka in kanarčka. vendar sem po enem mesecu spet začela težiti za psa. vmes smo ''prešaltali'' na zlatega prinašalca. no, pravzaprav je bilo vseeno. bile si tudi ideje, da bi psa imele pri stricu na kmetiji, ampak sem bila proti. nato sta 2 moji sošolki dobili maltežančka. in na enem šolskem pikniku sta jih pripeljali s sabo. jaz sem si enega mal ''sposodila'' in se z njim ves čas sprehajala okoli atija. rekla sem mu, naj me slika ::) in me je (pomojem je takrat videl, kako kar žarim ob psu). takrat je bilo ravno konec šolskega leta in, ko sva obe s sestrico domov prinesli odlična spričevala, sem začela jokati, da psa si pa res želim, da sem dovolj odgovorna, da ga bom jaz peljala v pasjo šolo itd... v zagonu sem privolila tudi na to, da bo kuža bival v pesjaku :'( tisti večer sta starša KONČNO rekla ja. :D
začele so se počitnice in z njimi tudi mrzlično pripravljanje na psa. zmenili smo se, da ne bo ne maltežan, ne zlati prinašalec, ampak BEAGLE - zelo primerna pasma za 11letnico, ki še nikoli ni imela psa :P!!! in začela sem iskati legla. najprej smo hoteli nerodovniškega samčka. ko sem klicarila vzreditelje, sem se zmenila, da bomo šli gledat na 3 različne konce slovenije v enem dnevu :-[ to ravno ni šlo. nato smo, neko čudovito poletno soboto šli gledat leglo rodovniških beaglov. zaljubili smo se v samičko Dino in jo rezervirali. potem je minilo nekaj dooolgih tednov, preden smo jo šli iskat. bila je najnajnajnajčudovitejši mladiček in končno je bila moja <3 šli sva v malo šolo, uspešno opravili osnono šolo in izpit bbh- zelo ponosna ;D! ko sem delala z njo, mi ni bilo nikoli težko vstati pred šolo in vaditi, iti na sprehod... naučila sem jo tudi veliko trikcev... vsa ta 3 leta, odkar jo imamo, pa imam še eno željo- da bi bila moja žverca v hiši. obljubila sem že vse, čisto vse, pa mi tega še vedno ne dovolita... saj, počasi se premikamo naprej, ampak res zelooo počasi. sploh trd oreh je mami, ki je ljubiteljica čistoče :( tako, da vsak predlog zelooo dobrodošel ::) in ne, nikoli se ne bom sprijaznila. prosim, ne me obsojati, ampak mi pomagajte. vem, da sem naredila veliiikoo napako, ampak jo skušam popraviti :-[ lep pozdrav
-
aja, še to... pozimi psičko imamo notri, samo jaz bi rada, da je o ves čas :'(
-
Uh, poznano ;) meni ni uspelo. Ampak! Ko sem se odselila sem imela svojega psa v svojem stanovanju, in tudi ko sem potem prisla na obisk k mojim je imel dovoljenje prit za kratek cas v stanovanje, in so ga kdaj cuvali...
In potem, ko so si vzeli novo psicko pred par leti, je pristala tudi ona v hisi 8) ker so videli, kako cisto drugacen odnos vzpostavis s psom, ce zivi s tabo.
A pa prav nima vstopa v hiso, niti v en sam prostor za kratek cas, pa da bi lezala na svojem leziscu?
-
Ja včeraj sta privolila, da spi noter- pred mojo sobo in zdaj bom probala to vsak dan- ati je rekel, da ga nič ne moti :)
ampak sem jokala cel dan včeraj, tako da imam zdaj čisto rdeče oči.
pa ja, včasih ''uide'' gor, sploh če ni nikogar doma- če pa je, jo moram pa po hitrem postopku odnesti ven. sta pa na te ''pobege'' navajena :)
-
Bravo, čestitak k delu s psom in uspehom, beagle res ni bil najboljša izbira, ampak ti je uspelo!
Ti bom poslusila dati kak nasvet glede čistoče, ker imamo tudi beagla in sem pri nas v hiši jaz tista oseb, ki mora čistiti.
Torej:
naš kuža spi v svojem boksu v predprostoru pred našimi spalnicami, čez dan je v dnevni sobi (tudi, ko je sam doma). Pri nas je v dnevni sobi na kavču, kar ni bila preveč dobra ideja (sicer ne moja), ker moram vsako jutro skrtačit dlake s kavča. Tako da ti ne priporočam, da mu dovolite na kavč. Sicer pa v dnevnem delu najmanj vsako drugo jutro pomijem tla s krpo. Pri nas nimamo nobenih preprog, ker je eden od družinskih članov alergičen na pršice in je čiščenje zato lažje. Ko pridemo noter, mu obrišemo tace (kadar dežuje), kadar je pa umazan tudi po "podvozju", pa pozimi, ga vsakič postavimo v tuš ali kopalno kad in stuširamo umazanijo in sol. Vsake toliko ga okopamo, ampak moram reči, da nima nekega vonja, da bi bilo to moteče.
Najboljše, kar ti lahko svetujem, je da pri čiščenju čimbolj pomagaš mami, ki ima že brez čičenja za psom veliko drugega dela. Skratka, pokaži staršem, da si za to, da je pes notri, pripravljena pomagati. Čez čas si tudi oni ne bodo mogli več predstavljati, da bi bila tvoja psička zunaj. Beagle je tako ali tako notranji pes.
Upam, da sem ti malo pomagala.
Lp
-
Hvala za tele nasvete, bom vse čimbolj izkoristila.
Zdaj sem postala extra pridna :o- sesam, pomivam tla, kuham kosilo, se strinjam (skoraj) z vsem, čim manj se kregam.... Upam da bo pomagalo. Sem pa koj postala boljše volje ker mi svetujete oz. me ne obsojate. Me je kar malo skrbelo :-[
Hvala za čestitke- meni se beagle sicer sploh ne zdi toook zahtevna pasma. OK, ne morš ga takoj na sprehodu spusttit, pa mal več je treba delat na poslušnosti, drugače so pa fuuuul pametni pa dobro zmotivirani ful hitro skapirajo kaj hočeš od njih. Ampak dobro, to spada že v drugo temo ::)
Lp, Natalija & Dina
-
Po mojem, ce bos redno cistila za njo, in bo mama videla, da ne ostane nic dlak za njo, si lahko pocasi izprosis vec in vec casa, ko je lahko z vami v hisi. Ce je problem samo v cistoci, potem bi ti skoraj moralo uspet :)
-
Ja saj večinski problem je ta. Bom probala vsak dan čistit tako kot bi, če bi bila noter. Pa otem počasi podaljševat čas, ko je notri. Počasi, počasi gre tole naprej :-\
-
Uff poznam kako je ,če starši ne dovolija psa v stanovanju/hiši...
Upam ,da uspe... ;) Prido čistit in ne obupat :)
Čeprav (ok. tole je malce izven teme pogovora ampak se navezuje na naslov teme) jaz popolnoma razumem starše ,ki otroku (7,8,9,.. let) ne dovolijo psa.
Edino pod pogojem ,da bodo starši skrbeli zanj ,ker v nasprotnem primeru se otrok psa naveliča ali pa ga ni sposoben vzgajati itd.
Povem iz lastnih izkušenj...
Bom pa čez 2 leti dobila psa in zato (čeprav ste dali že veliko nasvetov) so dobrodošli nasveti ,kako prepričati očeta za psa v hiši?
Mamo imam že na svoji strani ampak oče... Časa imam veliko tako ,da to ni problem :)
LP
-
Ja saj večinski problem je ta. Bom probala vsak dan čistit tako kot bi, če bi bila noter. Pa otem počasi podaljševat čas, ko je notri. Počasi, počasi gre tole naprej :-\
Ej jaz sem morala cakat sluzbo in svoje stanovanje ;) v primerjavi s tem ti gre super ;)
-
V bistvu je razlika med psom v hiši ali zunaj samo v tem, da sem prej sesala štirikrat, sedaj pa petkrat na dan.
Sama sem morala čakati na svojo hišo, da smo si lahko omislili psa. Tam, kjer smo bili prej je bil sicer dovoljen ketnar, zunaj, pa smo raje počakali. Sedaj je naš pes notri, kljub temu da ima več kot dve kili in 10 cm plečne.
Smo pa imeli v mali šoli pasjega sošolca. Destletni dečko je izprosil NO-ja. Največja budalost, ki jo starši lahko storijo. Pes je imel na koncu povodca utež, ki jo je z lahkoto vlačil okoli. Otrok je bil popolnoma nemočen. Starši pa niso bili sposobni drugega kot "Saj sem ti rekel kaj bo" >:( Ko bi imeli starši pamet in bi otroku kupili psa, ki bi bil odrasel lažji kot vodnik. Tako pa je dečka najbrž minila vsa volja do psov. Svojega krotiti ne more, staršem bo pa rit odpadla, če jo bodo enkrat dvignili iz kavča in peljali psa na sprehod.
Tudi tako si lahko zagreniš življenje, ko staršem obljubiš vse živo,ker bi rad imel kužka kot ga imajo sosedovi. Včasih so starši zmaji, najbolj kruti na svetu. Pa je lahko bolje tako.
-
Je tudi pri nas bilo isto, komaj komaj sem si izprosila psa, samo v hiši pa ne bo! Sicer se je čisto dalo živet, ker sem itak ves prosti čas preživela zunaj, ampak ponoči je pa falilo nekaj. Prednost je bila, da so imele prost vhod v hišo mačke in sem počasi na to napeljevala češ od sestre maček lahk, moj pes pa ne, kok ste lahk taki :P Tako da prvo je ratal, da je psička lahko spala v kurilnici, kasneje sem pa pogruntala da "se neviht boji in jo je strah", tako da je ob nevihtah že do moje sobe prišla. Potem je lahko če je bila kaj bolana, ob sterilizaciji da si ni šivov potrgala in počasi so se pač navadli da je nerodovniška in skoz neki bolana, nevihte so tud bile stalno in so starši klonli :) Sicer je dobila na cajte prepoved, recimo ko je skozlala poln želodec kravjega gnoja sred dnevne sobe, sam to e hitro pozabi >:D Zdaj žvad kraljuje v vseh možnih prostorih bajte, psička od staršev je pa kot princeska na zrnu graha. Treba je bit vztrajen in sčasoma bo ziher uspelo, sploh ker tolerirajo da ti kdaj psička v hišo pobegne. Takrat na hitro par trikcev z njo povadi in razloži staršem, da jih generalizirata češ da uboga samo zunaj in zdaj mora še notri.
-
No, jaz sem pa vesela, da nisem dobila psa, takrat ko sem si ga zaželela. Takrat sem bila ravno nekje zadnji razred OŠ in je potem prišlo toliko sprememb v mojem življenju, da se mi ne sanja, kako bi zgledlo to s psom (ok, imamo zelo radi živali - tudi starša - tako da ne bi pristal v zavetišču, na ketni ali karkoli podobnega..). V tem času sem zamenjala 3 najljubše pasme ::) vsaka karakterno zeloo drugačna, ker so se mi tudi želje, kaj hočem s psom delat, spreminjale. Sedaj je minilo kakšnih 8, 9 let, sem na svojem, pa se mi zdi, da še vedno ni pravi čas za psa. Ampak enkrat bo in ni mi (več) težko čakat ;)
Tako...sem hotla delit še malo drugačen pogled (in razplet) na to čakanje in prepričevanje. :) Tisti, ki vam starši ne pustijo imet psa v hiši, vprašajte najprej zakaj. Ker je razlika, ali nekdo ne pusti živali v hišo zaradi čistoče, ali zato, ker misli, da je žival bolj srečna zunaj, na ''svobodi'' in svežem zraku... Moja mama npr. si želi psa, ko bo v pokoju in bo imela čas zanj, pravi, da bo lahko šel v hišo, ampak ''boks pa rabi, ker sam pa res ne more bit v hiši, kadar nje ne bo doma'' ::) V takšnih primerih verjetno pomaga tudi kakšna dobro napisana knjiga/članek o pasjih potrebah ;)
-
Ej jaz sem morala cakat sluzbo in svoje stanovanje ;) v primerjavi s tem ti gre super ;)
hvala :)
nika in kamI pa tudi hvala za nasvete- bomo se pogovorili zakaj nočeta, da je Dina v hiši. Majhna prednost je tudi ta, da prihaja jesen- ohladitev pa da jaz ne poznam beagla, ki bi zunaj v pesjaku :-\
-
No, jaz sem pa vesela, da nisem dobila psa, takrat ko sem si ga zaželela. Takrat sem bila ravno nekje zadnji razred OŠ in je potem prišlo toliko sprememb v mojem življenju, da se mi ne sanja, kako bi zgledlo to s psom
Viš, mene je pa glih pes pokonc držal, da mi ni v srednji šoli še bolj dogajalo kot mi ga je :P Pasja šola, agility, sprehodi, izleti s psom, tekme.. maš neki zarad česa moraš bit odgovoren, čeprav bi mogoče raje šel lumpat. In sem vedno imela v glavi prvo pes, potem pa vse ostalo
-
Tole z psom v hiši sem tudi jaz slišala od svojih staršev že.. :P
Mi smo pa našo dobili, kos mo bili še v bloku - stanovanje. In zunaj ni morala biti lol :D
Potem pa smo se preselili v hišo (nedolgo nazaj) in še nimamo zunaj ograje, dosti še je za naredit zunaj in je sigurno morala biti v hiši:)
Starši - predvsem ati je še nekaj pravil da bo poleti zunaj itd. ampak jaz sem sigurno vedela, da nebo:p
Zdaj pa sploh več ne pomislita, da bi bila zunaj. Sploh pa mami ful komplicira za Dono, da jo zebe in podobno ;D
Tak da ja včasih se še skregamo, če slučajno dva dni ne posesam ampak se da preživet:)
Je pa vsepovsod po hiši, čeprav je bilo ob selitvi rečeno da bo samo v predsobi ampak kdo pa posluša to? :D :D
-
HEY!
Sem stara 12 let in doma imam dva psa. Imeli smo dva Yorkija pa ju je avto povozil.In zdaj si želim še enega psa pasme:Shih-tzu ali Pomeranca pa si nekako ne upam uprašati očeta če ga lahko kupimo.Mojega očeta ni lahko prepričati,ker je on ''glava'' družine ,ker je najbolj strog,ker ima glavo polno dela pa je SKOOS ŽIVČEN,ampak z njem se lahko pohecaš.Vse stvari mam za psa(od prejšnjega).Moja mama se strinja samo noče več prepričevati očeta,brata se strinjata samo mlajši brat ga noče več uprašati,ker ga je on prvi uprašal in mu je odgovoril z ''NE'' kot vedno.Napisala sem mu na Gmailu pa mi je odgovoril le z '':P'' in to je to.Potem sem mu spet poslala pa ni hotelo poslati. Kaj naj naredim?? Kako naj izberem pravi trenutek,da ga lahko vprašam?? Vprašala sem prijateljice,pa mi niso mogle nič svetovati. Kako GA PREPRIČATI??? :-\
Lp.
Tasica4ever!
-
Da povem še svojo izkušnjo s prepričevanjem. Stara sem 25let in odkar vem zase sem si želela psa a nikoli tega niso dovolili doma. Starša nista pustila, ker smo po njunem doma preveč blizu zelo prometne ceste, stara starša pa nista prenesla živali, no predvsem ata. On je že tako vedno preganjal pse po vasi, metal kamenje vanje, dejansko bi bil zmožen doma psu kaj narediti, tako, da ... starega človeka ne moreš spremeniti. Kljub vsemu sem vedno prepričevala starša, da bom imela psa, ker sem motoristka sem govorila, da celo motor prodam, če imam lahko psa, da se bom izselila, če ne bom smela imeti psa..no lahko povem, da tudi s takšnim izsiljevanjem nisem ničesar dosegla, mami je vedno rekla kar izseli se.
Potem so se stvari začele obračati, stara starša sta zbolela, s fantom sva si pri nas začela urejati stanovanje...življenje se je spremenilo. Kakšen mesec nazaj pridem k atiju na obisk na vikend in on pokaže kako je natreniral sosedovega psa, vidim, da ga ima rad, itak je vedno imel rad živali. Mami, vedno proti, celo rekla je, da ima alergijo na pse.
S fantom se dogovoriva, da pes bo, on je imel že prej nemško ovčarko. Pes bo pri nama, drugih ne bo motil, skrbela bova sama zanj. Neko soboto greva po najino Mišo, ko je bila mami v službi ati pa na vikendu. Mišo naseliva v garažo do prihoda mami, ko pride ji rečem, da mora nekaj videti, mami vsa navdušena, da sva bila v gozdu in nabrala gobe, rečem, da ni to in jo peljem v garažo. Kar stala je med vrati in gledala, sem ji povedala glej kako lušna je, nič ne laja, samo joka, mami pa nazaj, zdaj še ne kaj šele bo. Potem vem, da je telefonirala sestri, hitro še jaz, da izvem kaj je mami povedala in je menda rekla, da je brez besed.
Tisti dan ni bila kaj preveč zgovorna,čez dva dni pa sva morala Mišo pustiti samo za 2 uri in je jokala. Pridem domov, Miša spi pri mami v kuhinji, jo odnesem nazaj k nama, Miša gas nazaj k mami, mami jo prime in stisne k sebi svojo ljubico :) Nekaj dni kasneje pride še ati domov, nihče mu še ničesar ni rekel, najprej nobene reakcije, naslednji dan pa kako je lepa in kdaj jo bo lahko kaj naučil. Miša je večinoma časa pri nama, ko uide k staršema grem hitro ponjo, da ne bi kaj ušpičila, potem pa rečeta, da je lahko tudi kaj pri njima :) Reakcija njegovih sorodnikov: zdaj bi moral biti dojenček ne pa pes. Brigajte se zase.
Vsa ta leta tako nasprotovanje psu potem pa takšno navdušenje, kdo bi si mislil. Nikomur ne priporočam, da kar pripelje psa, ker ga lahko zavrnejo in bo potem še huje zanj. Meni se je ponudila priložnost in sem jo izkoristila, ves čas sem se zavedala, da bo pes le najina skrb in je zanj treba imeti tudi finance, nikoli ne veš kaj se zgodi ali zboli in karkoli, kaj pa potem, nekoga drugega obremenjevati s tem, se obesiti na starše, ne tako ne gre.
Kakor sem sama težko čakala na psa vseeno mislim, da marsikdaj starši ne smejo popustiti otrokom. Peljem ob desetih zvečer Mišo na sprehod in srečam 10letno punčko, ki sprehaja kužka, halo?! Kakšni starši, da to dovolijo, da dovolijo otroku ob taki uri samemu ven, samega s psom..Potem otroci, ki sami sprehajajo pse večjih pasem, če pes štarta nimajo niti majhne možnosti ga zadržati, še odrasel ga težko kaj šele otrok. Doživela sem že, ko je ovčar štartal in vlekel za seboj punčko po kolenih.
Vsem, ki ste še odvisni od staršev polagam na srce, prišla bo možnost za psa, ne pa na vsak način do njega, pes je le živo bitje, ki si zasluži primerno skrb.
-
Pa še moja izkušnja!!! Že od malih nog siem si želela kužka. Živeli smo še v Ljubljani (sedaj živimo na Krasu). Vsak dam ko sva šli z mamo v park mi je ta morala metati palčko in jast sem tekala za njo. Jo prinašala, in spet tekala za njo in tako se je nadaljevalo... :-[Celi celi čas sem mamo in očeta prepričevala. a mi ni in ni vspelo. >:(
Pred 2 letoma pa sem zbolela za avtoimuno boleznijo :(. Takrat sta se starša omehčala, saj sta zeres videla za kaj živim. Prebrala sem veliko knjig o psih, sledila temu forumu na internetu...
Odločili smo se za kraškota in smo prepričani da pasme nismo sfalili. Samo še govoriti bi morala znati naša psička. Ja za to pasmo res velja pravilo, da ko ga enkrat imaš ne moreš imeti več drugega psa!!!
Lp
-
tisti ki ste v najemu... ste najemodajalcu povedali za psa, kakšen je bil njegov odziv? v kratkem me čaka selitev v stanovanje, za enega psa menda ni problem, me skrbi kako bo najemodajalec prenesel 2 psa.... je pa stanovanje v hiši v spodnjem nadstropju, on živi zgoraj.
verjetno sem čudna ker sprašujem tako, nekateri bi verjetno rekli da imate dva psa mene pa vse skrbi...; kaj če...
-
Seveda mu moras povedat za 2 psa... kaj bos pa naredila, ce se vselis, on vidi, da imas 2 psa in te vrze ven ???
-
ma midva sva rekla samo za papillonko ker je že tako problem s psom it v stanovanje. potem pa je on rekel da ni panike ker je že prejšnji najemnik imel bokserja... za ovčarja imam že začasni dom, tam naj bi šel tudi tibetanc ampak sta s tamalo nekako preveč navezana da bi ju ločila, stalno spita skupaj itd...
-
Ma se vedno ne razumem, zakaj si povedala za 1 psa, ce imas 2 - posebej, ce zivi v isti hisi - mislis, da ne bo ugotovil, da sta 2 ???
Jaz imam tudi 2 pa sem vedno povedala, da sta pac 2... Ok traja mogoce malo dlje, da najdes pravo namestitev, ampak rajsi to, kot pa da imas pol probleme...
-
verjamem da bo ugotovil, sej mu imam namen povedat dokler ne preseliva vsega, bo trajalo kak teden, me bo razumel hehe, je težko it v stanovanje že z enim psom kaj šele z večimi.
-
A ovčar bo pa cel ta čas, ko boš živela v novem stanovanju, v začasnem varstvu?
-
Ja ker sva s fantom imela zmenjeno za eno hišo pa jo je potem oni oddal prvemu k je prišel na ogled, tukaj v stanovanju mam pa lahko samo majhne pse... ovčarju v varstvu ne bo nič hudega tko ad ni panike, ga mislim obiskovat vsaj enkrat mesečno če ne še več :)
-
Če še iščeta hišo in je lahko kjerkoli v Sloveniji, vem za eno ki se oddaja v eni vasi. Najemnina mislim da je celo 200 al 250€
-
kje pa se nahaja ta hiša? skor mora bit iz okolice NM ker ima fant službo na Otočcu.