PeSjanar.Si Forum
Za pesjanarje => Zdravje => Temo začel/a: pisek na 03 Junij 2016, 17:36:57
-
Sem že napisala v podforum, pa nisem dobila odgovora, bom poskusila še tule:
Jaz sem se pa odločila, da steriliziram moji dve psici (sicer popolnoma zdravi in brez težav), ker me je začela grabit panika, da bosta prezgodaj dobili tumorje in umrli - ker o tem vsi ves čas nabijajo, vključno z veterinarji. In ker me je začelo stiskat v želodcu zaradi te odločitve, sem šla malo brat tale forum, in zdaj sem spet totalno zmedena in ne vem, kaj naj naredim.
Zdaj pa še moj vprašanje: imam dve mešanki, mladih ne bosta imeli nikoli, a naj jih potem dam rezat ali ne? Ker veterinarji mi ves čas poudarjajo, da je res velik riziko raka pri nesterilizirani psici, ki ni nikoli imela mladičev, če bi jih imela, bi bilo veliko manj rizično. Poleg tega se nam ena psica vsak večer hoče samozadovoljevat, drajsat se hoče po piški, naskakovat mora noge, in veterinarka me je prepričevala, da to pa res ni normalno in da je čisto možno, da ima kake ciste na maternici in da ji hormoni ne delujejo pravilno, zato je potrebna tudi izven gonitve. In da potem JO PA RES MORAM dat sterilizirat. Prejšnji teden pa mi je druga veterinarka razlagala, da bo pa ziher dobila tumorje na seskih, pa sčasoma navidezne brejosti itd. in da jo moram dat sterilizirat. Kar se tiče inkotinence, mi je ena veterinarka razlagala, da inkotinenca nima veze s sterilizacijo, ta vet danes pa mi je potrdila, da sterilizacija definitivno pri nekaterih psicah to povzroča. Skratka, jaz sem zopet čisto zmedena in nimam pojma, kaj naredim. Če mi bo katera zbolela za rakom na seskih ali maternici in mi zaradi tega umrla čisto premlada, me bo konec. Kakšen je dejansko riziko raka pri nesteriliziranih psicah, a je res tako velik, da se mora priporočat rezanje? Ali je to pač samo današnja moda?
-
Verjamem, da si zmedena. Evo, da ti povem moje izkušnje. Imam psice 40 let, nobena ni imela mladičev. Prva je bila še iz časov, ko sterilizacije "še niso poznali", bi rekla, leta 1969 ... Dočakala je skoraj 12 let, umrla zaradi ?? niso mi znali povedat kaj ji je, na koncu je dobivala zdravila za srce, rekli so rak, kje pa ??? Takrat je bila edina klinika VF v Mestnem logu. Drugo psico sem sterilizirala pri 10 letih, ker je imela kao tumorček blizu seska. Izginil je, ko sva imeli datum za odstranitev ???, sterilizacijo so vseeno opravili, umrla čez dva meseca, na hitro, v enem tednu, tudi ne vem zakaj. Vozila sem jo vsak dan na infuzijo in zdravila. Levkocitov je imela na koncu 22.000 in so rekli rak.
Tretjo sem morala pod nujno sterilizirat, ker je zaradi stalnih navideznih brejosti, pri 8 letih dobila hudo vnetje maternice. Dočakala je 14 let in pol. Četrto, zdajšnjo, pa sem zaradi lažjega bivanja v našem okolju, sterilizirala pri enem letu. Odstranili so samo jajčnike, ranica velika 2 cm, skoraj neopazna, nič šivov zunaj. In naskakuje dekico, kadar ji paše. In vem, da z njo ni nič narobe. Stara 3 leta in pol.
Po tvojem opisu sodeč bi rekla, da so nekateri veterinarji tudi za ...
No po mojih izkušnjah, je bivanje z gonečo psico, sploh, če imaš dve, precej naporno za okolje in za psico, sploh, če ima navidezne brejosti. Je pa res, da nekaj odvzet zdravemu psu ... kaj jaz vem, težko bi rekla kaj je prav.
-
Gonitev se meni niti ne zdi naporna, ne za nas, niti za okolico, ker je vse naokoli nas ze vse porezano. Niti se na nas ne limajo psi, noben ne caka pred blokom itd. To meni sicer ni razlog za rezanje, mene skrbi samo to, da bo s psicami kaj narobe in da bomo prepozno odkrili in da bosta prezgodaj odsli.
-
Ker sem tudi jaz v dvomih; sterilizacija ja/ne, me zanima, če so se vaše psice kasneje (po sterilizaciji) kaj bolj ulenile? Me samo zanima, ker nekateri pravijo, da je karr velika razlika. ???
Hvala in lep pozdrav!
-
Enostavnega odgovora žal ni. Imaš pluse in minuse. Moj nasvet. Dobro preštudiraj vse potencialne probleme in si piši s čim bi lažje shajala, kaj prevaga v plus in kaj v minus.
Absolutno ne hitet. Počakat vsaj, da pes/psica zaključi z rastjo, kar je pri večjih pasmah tudi okoli 24 meseca. Prezgodnje S/K, to je predno pes odraste, imajo pa res več težav v bodočnosti kot dobrega. In to v kar velikem %.
Sama pa bi dala svoje pse S/K izključno zaradi zdravstvenih težav (prostata, piometra....).
Moja je stelrilizirana in ima metabolizem tako počasen, da moram hraniti 1/3 manj kot večino psov njene velikosti in aktivnosti. In to je povezava med sterilizacijo in zmanjšanim delovanjem ščitnice.
Hormoni so vladar telesu ;)
-
Moja prva psica je bila sterilizirana šele pri 11 letih zaradi tumorjev na seskih. Prvo rundo, ko so se pojavili tumorji, je zraven niso še sterilizirali, ker je imela tudi šum na srcu in se je niso upali pustiti tako dolgo v narkozi. Mislim, da je bila takrat stara 9 let. Tumor se je nato ponovil in je šla pod nož še enkrat in tokrat so opravili še sterilizacijo. Po tej operaciji, se mi zdi, se ni nikoli prav zares spravila k sebi. Navidezno je bila OK, a po 4 mesecih po operaciji se je stanje na srcu zelo poslabšalo in začele so ji odpovedovati ledvice, zato smo se takrat poslovili.
Moja druga psica je bila sterilizirana pri njenih 3 letih zaradi dolgih gonitev in navideznih brejosti. Karakterno se ni spremenila nič. Niti najmanj se ni polenila niti zredila, edino mogoče ima malo več kože na trebuhu. Pa spremenil se je njen ritem menjavanja dlake in gostota podlanke. Kar ni tako zelo problematično, ker ima kratko dlako (labradorka). Poleti ji moram podlanko redno cufati ven, ker se veliko kopa in se ji na stegnih in pod vratom dlaka slabo suši. Na splošno se mi zdi, da zelo dolgo traja da se posuši, ampak se ne spomnim ali je bilo pred sterilizacijo drugače.
Poznam kar nekaj psic, ki so imele težave zaradi piometer, navideznih brejosti in tumorjev na seskih, ampak kljub temu ne morem reči DA sterilizaciji kar tako. Vsekakor bi počakala, da psica odraste. Pri naslednji se zagotovo ne bom že vnaprej odločila za sterilizacijo. Prav tako moj samec ni kastriran (tu bo treba še razmisliti kako bo šlo to skupaj :P ).
-
Ena je stara kake 4,5 let, druga pa kake 3, obedve odrasli. Ampak toliko poslusam od vseh, najbolj pa od veterinarjev od teh tumorjev in rakov,nda me je zacela grabit panika. Kar se tice plusov in minusov, so zame sami plusi za NE in sami minusi ZA, razen kar se tice raka, to je zaenkrat edini razlog.
-
Tumorje na seskih bosta dobili ali pa jih ne bosta dobili ne glede na sterilizacijo, ker je + učinek samo, če steriliziraš tako zgodaj, da se žlezno tkivo še ne razvije (po principu, da se na tistem, česar ni rak ne more razviti). Pri nesteriliziranih psicah je treba paziti na pojav tumorjev, zadostuje, da jo pregledaš enkrat mesečno. Ni vsaka bulica, ki jo zatipaš rak, mora pa ven vsaka, ki ne zgine v tednu ali dveh. Če si pazljiva in če se tumorje odstrani takoj, ko so še zelo majhni, je to poseg na nivoju odstranitve vnete lojnice. Pri nekaterih se ponavlja, pri drugih ne. Pri nas so skoraj vse psice nesterilizirane in tumorjev je bilo kar nekaj, vendar ni nobena poginila zaradi njih in živele so od 14 - 17 let (cca 20 kilske) Tudi ni bilo nobene razlike med tistimi ko so imele mladiče in tistimi, ki jih niso imele.
Podobno je z rakom na maternici, ki pa je pri psicah zelo redek, ga je možno pravočasno odkriti in v tem primeru psica ponavadi ozdravi. Sicer tudi tu velja, da se rak na organu ki ga ni ne more razviti, vendar žaliboh se lahko razvije na štrclju ki ostane in na nožnici - to pa naj bi bilo pogosteje pri steriliziranih.
Bolj konkretna nevarnost je piometra. Tudi tu velja, da je treba biti pozoren: če ima psica kakšnih 6 tednov po gonitvi kakršnekoli nejasne simptome, je treba na pregled in če ni prvo vprašanje veterinarja kdaj se je nazadnje gonila, ga je treba na to opozoriti. Pri naših psicah je bilo par primerov piometre, samo eno je bilo treba operirati, drugi dve smo lahko pozdravili s konzervativnimi metodami (česar sicer večina veterinarjev zelo noče delat)
Potem se s terilizacijo izogneš težavam, ki jih imajo z gonitvami zelo stare psice tam enkrat po 15 letu. ko so operacije že tvegane. Polovica našiz zelo starih psic je te težave imela, bile so zoprne, a obvladljive.
Po drugi strani pa imajo hormoni zaščitno vlogo in če se izogneš nekaterim oblikam raka, se poveča možnost za skoraj vse druge oblike, ki jih ni tako enostavno zdraviti kot tumerje na seskih. Ta nevarnost je odvisna od velikosti psa (pri velikih je zlasti zoprn kostni rak) in pasme.
Inkontinenca je pri mladih in zdravih živalih skoraj vedno posledica sterilizacije, redko se pojavi takoj po operaciji (zaradi poškodbe med operacijo), ponavadi se pojavi več mesece po sterilizaciji zaradi pomanjkanja hormonov. Pri majhnih psicah je inkontinenca manj verjetna, pri velikih pa je vsaj nekje okrog 20 %
Tako da...odločitev je tvoja, naši veterinarji pa šele sedaj počasi sprejemajo "nove" ugotovitve, ki si daleč od tistega, kar so reklamirali. Namreč... žal tu ne gre vedno samo za strokovnost ampak "politično korektnost". puščat nesterilizirane sice je politično nekorektno, ker imajo lahko mladiče (in potem naprej jada jada polna zavetišča ect, kot da mladiče stakne po zraku)
-
Ok, hvala, to sem rabila, ker naj bi bile veliko bolj rizicne psice brez mladicev, po besedah veterinarjev. Moji dve zmesanki pa jih ne bosta imeli. Zdaj se bom nehala sekirat in pozabila na rezanje za vselej :)
-
Lanabela, mene zanima kako pregledovat seske? Ali so mali tumorčki vedno toliko površinski, da se jih vidi oz. otipa? Ali je možno, da so globlje in se jih ne da otipati?
-
Boš pa morala biti pazljiva, da ne bo potem jok in stok. Rezanje bo še vedno prišlo v poštev, če se bodo pokazale kakšne težave ob gonitvah.
Target: pretipaš celotno žlezno tkivo in seske. Lahko da obstajajo kakšni redki, ki jih ne moreš najti, ampak skoraj vse pa lahko. Če to narediš že pri mladi psici, veš, kaj je normalno in zaznaš spremembo. Vsako spremembo pokažeš veterinarju (lahko je tudi mastitis alo kaj tretjega) ampak če ne izgine, ni ravno pametno ubogati nasvetov, da pusti pri miru, dokler ne zraste ali celo da pusti pri miru, dokler ne začne motit psice. Niso samo zatrdline, lahko so tudi ciste, pa kakšni čudni izcedki iz seska (ni ti treba kar tako stiskat seskov, se vidi zlepljena dlaka okrog).
Pogosto najdeš blizu skupaj po dve zatrdlinici. Redki pa so skrajno zoprni primeri, ko se kar naenkrat pojavi veliko število majhnih tumorčkov na različnih seskih. Takrat pa gre ven celotno žlezno tkivo, kar je za psico zelo boleče in kar dolgo traja, da si opomore.
In btw, v dveh primerih sem kar spotoma, na sprehodu opazila, da ima psica tumor na sesku, pa lastnik sploh ni mogel verjeti, ker je mislil, da je 100% zaščitena, ker je sterilizirana. Nič ni 100%.
-
Aha, to so pa res nujne informacije za vse lastnike psic. Predvidevam, da se tumorji pojavljajo bolj v spodnjem delu pri trebuhu?
-
Ne. Kjerkoli je žlezno tkivo, tako, da povsod okoli seskov.
-
Ja povsod, ampak največji pa res ponavadi zrastejo zadaj.
A ni zanimivo, koliko je veterinarjev, ki na lastnike psic dobesedno pritiskajo z zgodnjimi sterilizacijami in koliko od njih lastnikom svetuje, naj pregledujejo seske (zlasti tam enkrat po petem letu, čeprav tudi prej ni odveč) in kako paziti na piometre? Znajo pa pridno objavljat najbolj nagravžne tumorje, ki se vlečejo za psicami in piometre, pri katerih je maternica kot nogometna žoga. Čeprav nič od tega ne nastane čez noč. (velja tudi za samce, ki jim je občasno treba pegledat moda, da se lahko pravočasno odkrije morebitnega raka).
-
Lanabela, res ti hvala za izjemno koristne informacije.
Mislim glede tumorjev. Priznam - jaz svoji psici nikdar ne pregledujem seskov. :'( Ko jo čoham po trebuščku sem sicer pozorna, vendar predvsem na kake klope ipd. Ima pa moja psica že kar nekaj let en sesek "obarvan". Torej kot da je nekako pigmentiran, sestavljen iz malih temno rjavih pikic. Kot mlada tega ni bilo; se je pojavilo kasneje. Vendar nimam občutka, da jo boli ali da se razrašča.
-
Do sedaj sem imela le dve psički, obe sta bili sterilizirani, preden sem ju posvojila.
Ena pri starosti pribl.treh let, druga pa bolj zgodaj (pribl. eno leto).
Prva je umrla pri pribl.enajstih, zaradi raka na mehurju, druga bo sedaj stara štiri.
V hiši imam vedno mešano druščino (samčki in samičke), živim na vasi, kjer je vse razpuščeno vsevprek in vem, kako je, ko se druge samičke gonijo.
Kar se tiče zdravstvenih težav in vedenjskih sprememb zaradi sterilizacije, nisem prav nič opazila.
Če bom še kdaj imela psičko, jo bom prav gotovo sterilizirala.
-
Lanabela, kaksne so konzervativne metode pri zdravljenju piometre? Zakaj se jih veterinarji ne posluzujejo radi - niso tako ucinkovite? zakaj si se ti odlocila za njih, kako si presodila kaj je bolje? In se o gonitvah.. Mislila sem, da je pri psicah podobno kot pri zenskah menopavza, da se po dolocenem casu nehajo gonit? Kaksne so tezave z gonitvami starejsih psic in kako jih obvladovat? Hvala :)
Jaz sem imela psicko, verjetno eno in edino katero smo sterilizirali "ker se tako dela" in tega ne mislim ponavljat. Inkontinenca, volnata dlaka, nenasiten apetit in posledicno vedno rahlo predebela psicka, ki je ze tako pozrla kar bi se dalo, tako pa je imela se vecje veselje.. Zdaj imamo samcka in samicko, oba cela, in se dokaj dobro rihtamo, problem so itak samo tisti trije tahudi dnevi (ki ne minejo brez misli, katerega bi bilo bolje rezat :P). Samcu je vsako gonitev lazje zivet, najslabse je samo da mu kuzlica stalno fuflo pod nos tisci ce sta skupaj. Dejansko na case resno razmisljam o kastraciji samca, dokler se narkoza ni prehud problem, tako da ce se bo izkazalo, da mu bo stres ob gonitvah prehud mi ne bo tezko. Je imel prve tri gonitve, dokler nismo pogruntali v cem je fora, resne probleme z zadnjimi tacami in smo po vseh moznih preiskavah na koncu ugotovili, da je samo hud musklfibr zaradi konstantnega "naskakovanja" (tudi ko psicke ni bilo zraven, je imel stalno napet zsdnji konec).
-
Se zdravi s hormoni in antibiotiki, ne marajo tega delat zato, ker je dolgotrajno, uspeh ni zagotovljen, ker naj bi se piometre ponavljale (pri naših dveh se ni nikoli več), verjetno niti nimajo izkušenj s tem. Tako smo se odločili zato, ker je šlo za odprte piometre odkrite zelo zgodaj, ko smo si to še lahko privoščili in ker smo si upali (do takrat smo imeli že kar nekaj izkušenj z zdravljenjem podobnih težav pri starih psicah, pri katerih operacija ni več prišla v poštev) . Če imaš zaprto piometro in maternico kot balon, se pač nimaš kaj igračkat, operira se takoj.
Psice se gonijo do konca (no nekatere se nehajo, a to ni normalno). Težave so podaljšane gonitve, močnejše krvavitve, tudi okužbe so pogostejše in za zelo staro psico so izčrpavajoče. Zdravi se z antibiotiki in hormoni, odvisno od primera. Če je psica sicer še ok, se včasih bolj splača operirati, tudi pri recimo 13 letih.
-
Za samčke je bližina goneče psičke hud stres, nekateri strokovnjaki trdijo celo, da so tumorji prostate posledica tega.
-
Pretiravajo...Živeli 14 let z nekastriranim samcem, ki je za povrh vmes sigurno vsaj 1x skočil (starši niso bili pojem odgovornih lastnikov!)...Nabijal, tulil norel ob gonitvah okoliških psic...Vse dokler nisem jaz začela d e l a t z njim. Mentalna zaposlitev, redno delo in ukvarjanje pa gre skozi precej normalno. Breze težav s prostato, brez raka.
Drug pes-prepuščen lastnemu dolgčasu, obkrožen s celimi samicami, z nekaj slabimi geni zadaj-rak pokopal pri 8 letih.
Verjetno je pa tudi od psa do psa odvisno, koliko mu mešajo hormone in štrene gonečke?
Mogoče bi Deteljica lahko kaj na to temo povedala? Kolikor vem je imela cele psice in pse? In še vedno ima.
-
Nekastrirani psi pogosto dobijo povečano prostato, rak (ki pa je pri psih sicer redek) pa je celo pogostejši pri kastratih.
-
No tale link sem imela v mislih že nekaj časa, pa ga nisem našla. Z nekajletno zamudo tudi naši veterinarji:
http://kkmz.si/sl/blog/12-clanki/298-kastracija-in-sterilizacija-psov-je-vse-tako-kot-smo-se-ucili-nekoc (http://kkmz.si/sl/blog/12-clanki/298-kastracija-in-sterilizacija-psov-je-vse-tako-kot-smo-se-ucili-nekoc)
-
Ja, tale tazadnji link je tak fajn povzetek. Naš je bil kastriran v zavetišču pri ocenjenih 6-7 mesecih. Kaj čmo :-)
-
Lanabela, kako pa opazis piometro? Opisi na netu so tako splosni, nekonkretni. Hvala.
-
No, sem si prebrala clanek, hvala. Povzetek: sterilizacija/kastracija nima nobenih prednosti, razen komoditete lastnikov. Razumem za zivali v zavetiscu. Pa razumem na kmetih, ko psi prosto letajo. Mi smo v bloku, med gonitvijo striktno na vrvici, ne vem na kaksen nacin naj bi se zgodil ups. Hvala za tale clanek, ce bi jid dala rezat, si sploh ne bi nikdar oprostila. Ja, ena je faun zoprna nekaj casa po gonitvi, popadljiva do vseh, ki ji tezijo ali pa po luftu priletijo do nas (to je sicer bolj problem drugih pasjih lastnikov, ampak ukvarjat s tem se moram pa jaz, ko moja pop!"%i, medtem ko se ostali setkajo 100 m stran). Ampak the ie obvladljivo, rahlo naporno, dokler traja, ampak nic resno zoprnega.
-
zato ker je tako splošna in nekonketna zadeva. ni jasnih znakov. Pri odprti imaš izcedek, pri zaprti pa nič konkretnega. Slabše počutje, počasnost, mogoče več popije. Ko so znaki konkretni, je že pozno - če se ti zdi sumljivo, pač greš do veta, saj en pregled ni taka reč.
-
Moja psica je "cela". In pravzaprav mi je žal, da je nisem dala sterilizirati le iz tega razloga, ker so se ji na stara leta (od cca 8-9. leta dalje) začele pojavljati navidezne brejosti. Kar rado pripelje do piometre, česar me je pa res strah. Sedaj je stara 12 let in sem se odločila, da je ne dam preventivno sterilizirati. ČE se bo zgodila piometra, bom pač takrat odreagirala in bi šla psica urgent pod nož. Mi je veterinar (ki je naklonjen preventivni sterilizaciji in me je prepričeval v tej smeri) razložil, da je odpiranje psa, ki ima piometro (v starosti) bistveno bolj nevarno in je nepredvidljiv rezultat. Vendar pa se pač zavedam rizika.
Sicer pa, Pisek - se strinjam s teboj. Da bi dala psico pod nož zaradi svoje komoditete, mi je pa trapasto. Tudi jaz živim v bloku in praktično ni opcije, da bi se zgodil kak ups, ker je psica vedno pod nadzorom. V bistvu v vseh teh letih nisem imela hujših težav s snubci. Par jih je bilo vstrajnih in so -sploh en mali kužon- dežurali pred blokom. Vendar se s polno mero potrpljenja tistih par dni čisto ok preživi. ;)
-
No, ni samo komoditeta, tudi nekaj drugih prednosti je, še zdaleč pa ni tako, kot obljubljajo lažnjive agitke.
-
Lanabela, ja, samo ne morem prevec pisat, ker mi je crknu komp in kucam na telefon, pol pa nabrzaka napisem
-
NO ... če bi imela še enkrat možnost it skozi vse, kar sem doživela s psi ... bi vsekakor Kalo sterilizirala čimprej, ker je imela osem let slaba leta prav zaradi divjanja hormonov (bruhanja, driske, navidezne brejosti), čeprav veterinarji niso bili istega mnenja kot jaz. Dobro sem jo znala opazovat in časovno se je vse ujemalo, pred in po gonitvi, vsaj driske in slabo počutje, kot kakšna "ženska v tem obdobju". Itak samci pogruntajo čas gonitve cca 3 tedne prej, predno se začne njen cikel. In težko se je gibat samo okoli svojega bloka, it kam na sprehod ta čas. Vsaj pri nas mrgoli spuščenih psov in tudi nadležnih, ne samo v času gonečke.
Kaja je celo padla skup dva dni pred gonitvijo, torej prej, predno se je začel 3 tedenski cikel. Niso mi verjeli na veterini, da bi lahko bilo od tega. EKG je bil bp. Torej kar nekaj tegob doživlja psica, če ni sterilizirana. No, niso vse enake ... Očitno sem imela take "mimoze" ...
-
Resa, ampak ne razumem te - tu se pogovarjamo o sterilizaciji kar tako pavšalno, brez medicinskih indikacij, samo zato, ker je to moderno. Moji dve nimata ama nobenih problemov, ne takih ne drugačnih. Če pa bo katera imela zdravstvene probleme, jih bom pa dala. Če so tvoje imele probleme, bi jih pa takrat dala rezat, ne vidim smisla v tem, da bi zdaj dala vse svoj bodoče psice rezat kar iz preventive, samo zato, ker so bivše imele probleme? Ne vem, tako jaz razmišljam.
-
Saj zato je pa prav, da je to odločitev lastnika. V nekaterih situacijah je nesterilizirane psice težko imeti, tudi če so zdrave.
kar se pa težav tiče pa je določeno nihanje razpoloženja ob hormonskih ciklih normalno. Pri naših je ponavadi tako, da so kakšen teden pred gontvijo bolj prepirljive in nataknjene, med gonitvijo zelo dobre volje in izrazito igrive, ob koncu gonitve zoprne do samcev, potem sledi rahlo melanholično obdobje in potem normalno do naslednjega cikla. menim, da so ti cikli normalni in bi jih tisti, ki si želi psico kot take moral sprejeti. Pri enih psicah so bolj izraziti kot pri drugih, vendar tako izrazitih težav, kot jih opisuje Resa nisem videla (kar ne pomeni, da jih ni, pomeni pa da so redke) Sem pa videla pri občutljivejših psicah ogromno težav, ki so bile posledica stresa in psihične obremenitve ob gonitvi zaradi vedenja lastnikov med gonitvijo psice.
-
Resina kosmatina je imela take probleme, kot jih imam jaz :D
Pri nas pa gre gonitev tako: pri eni je sprememba razpoloženja precej neizrazita, krvavi več kot 2 tedna, skoz ima gor gate, še dobro, da ji ne grejo na živce in jih pusti gor. Pri drugi je sprememba razpoloženja precej izrazita, sploh po koncu, ko rata res cela tečnoba, vsi psi, samice in samci ji grejo na živce, nobeden pes je ne sme pogledat, ker že p!"%i, če jo pustijo čisto pri miru in je niti ne pogledajo, je vse ok. Krvavi popolnoma nič, razen prve dve gonitve, še dobro, ker gat ne prenese niti sekunde in je vse zgrizla in scufala. Ta se je po gonitvi že parkrat kar konkretno zredila, potem pa čez čas spet nazaj na trlico :) Una taprva ima jasno izražene nevarne dneve, par dni, in to je to. Ta tadruga, ima pa tako neizrazito gonitev (pa zelo izrazito menjavo razpoloženja), da mora biti kar po 5 do 6 tednov na štriku, letos je bila po mojem še več kot 6 tednov, pri njej enostavno ni nič jasno.
Kar se pa našega odnosa do naših gonečk tiče, ko so vse igrive, sploh ena, so čisti cukri, počneta take srčkane bedarije, da se jim vsi režijo, in jaz sem ponosna mama, ki ima take srčkane kuzlice. Ko se igrivost spremeni v tečnobo, popadljivost, skratka, v p!"%arijo, sta pa naše bogice, ki se nam smilijo, in jih tolažimo vsakič, ko kaka tuja tečnoba priteži k nam in se morata naši dve p!"%it - takrat jim vsakič znova razložimo, da je vse ok, da bo itak minilo, pa če res zatečnarita, jih še malo počohamo in pocertamo, kar tam, v parku ali na travniku. Potem pri eni nastopi obdobje neke nesigurnosti (melanhonija), ko se kar vsem po vrsti umika, včasih kar skriva za mene, kot da se vseh boji, druga rata pa ko en kup nesreče, drugače ultra živahna, doma samo leži in milo gleda, in potem jo ves čas crkljamo in vlačimo po rokah in lupčkamo. Potem se vse znormalizira, ena gre nazaj v živega hudička, druga pa v malo nesigurno, malo mirno, nalo pogumno pasjo zmes. Skratka, nič posebej napornega, morda tudi zato, ker sta obedve majhni, in bi drugače doživljali gonitve, v kolikor bi bili veliki, težji, in že zaradi tega manj obvladljivi. Pa še če se mali kuža kaj repenči, ljudje to ne dojemajo kot neko grožnjo, ampak bolj kot nek hec, "ja kaj se pa ti jeziš, o kako si huda". Res si ne predstavljam, kakšni ratajo eni lastniki, a eni so zaradi gonitve znervirani ali kako? In potem to svojo živčnost prenašajo na cuckovje?
-
Melanholija ni nesigurnost, ni umikanje. Je bolj pomanjkanje volje do življenja, malodušje, depresija.
-
Moji dve nimata ama nobenih problemov, ne takih ne drugačnih. Če pa bo katera imela zdravstvene probleme, jih bom pa dala. Če so tvoje imele probleme, bi jih pa takrat dala rezat, ne vidim smisla v tem, da bi zdaj dala vse svoj bodoče psice rezat kar iz preventive, samo zato, ker so bivše imele probleme? Ne vem, tako jaz razmišljam.
Enoznačnih odgovorov ni....
Ampak moje izkušnje so takšne: do cca 8. ali 9. leta tudi psica ni imela nikakršnih hormonskih (navideznih b.) težav.
In ko je pes enkrat toliko star, še mnogo bolj razmišljaš in kolebaš; dati psa pod nož ali ne. Četudi je pes v dobri kondiciji, je okrevanje vsekakor dolgotrajnejše in večji šok za organizem.
In še kako razumem Reso.... ko se začno težave in se s časoma samo še potencirajo.... Pes pa ni vsak dan mlajši, pač pa starejši.
Skratka: če bi npr. 10 let nazaj vedela, kaj nas čaka na "stara leta", bi se odločila za sterilizacijo, zagotovo.
Še en OT: mi smo sedaj 9 tednov po gonitivi - torej "idealen" čas za navidezno. In tokrat sem se prvič poslužila alternative. Pri nekem veterinarju sem dobila homeopatsko zdravilo, ki baje preprečuje navidezno brejost. So far, so good. Začela sem ji aplicirati 10 dni nazaj in ji moram dajati dober mesec. Pa da vidim, če se obnese....
-
Daj potem napiši, ali se obnese, take informacije vedno prav pridejo.
-
Da, bom poročala po cca mesecu dni oz. ko bo "popila" vse zdravilo.
-
Jaz bi se za sterilizacijo odločila iz preventive, ne toliko zaradi komoditete.
V starih letih je veliko težje reševati piometre, tumorje in podobno.....
-
Pozdravljene!
Dolgujem odgovor glede homeopatske tekočine, ki sem ji dodajala za preprečitev navidezne brejosti (in s tem tudi možnost piometre).
Kaj naj napišem... so far, so good. Tokrat ni bilo teh težav.
Žal zdravila nisem dajala cel mesec, pač pa sem pretekli teden prekinila. Razlog: šli smo na morje. Seboj sem seveda vzela tudi to tekočino oz. del le-te. Na morju pa mi je psica 2 dni zbruhala vso zaužito hrano. Zdravilo sem ji vedno vmešala med hrano. Posumila sem, da se je tekočina v tistih urah, ko smo se vozili dol, pokvarila. Nisem je imela v hladilniku. Le zaščiteno v časopisnem papirju. In sumim, da je le-to povzročilo bruhanje. Ko sem ukinila tekočino, je bilo bp. Tako da ji tudi doma nisem več dodajala. Upam, da so bili slabi trije tedni apliciranja dovolj.
Tako da sem zadovoljna in najbrž se bom poslužila te alternative tudi naslednjo gonitev.
-
Fajn vedeti, če se bodo kdaj začeli pojavljati problemi. Hvala.
-
Jaz bi se za sterilizacijo odločila iz preventive, ne toliko zaradi komoditete.
V starih letih je veliko težje reševati piometre, tumorje in podobno.....
Jaz sem šla pred par dnevi do veterinarja po ampule in sem na hitro razložila, zakaj sem odpovedala sterilizacijo, da je to zaradi povečane nevarnosti raznih agresivnih rakov pri steriliziranih psicah. Na to pa mi veterinarka odgovori, dobesedno, "ja, to je pa res" in me je kap. Ves čas sem jim govorila, da bi jih dala sterilizirati izključno zaradi strahu pred hormonsko pogojenimi raki in ves ta čas se njej ni zdelo vredno povedati, da po sterilizaciji pa dobivajo druge rake, veliko bolj nevarne >:( pa čeprav očitno tudi oni to vedo/se zavedajo.
Sicer sem se pa jaz čisto pomirila z odločitvijo, da ostanejo cele in sicer tako: če mi zbolijo in umrejo zaradi kakega hormonsko pogojenega raka ali česa podobnega, se bom sicer tolkla po glavi in jokala, ampak si ne bom očitala, ker je pač življenje naredilo svoje/+ intenzivno jih bomo pregledovali in čekirali, da pravočasno opazimo, če bo kaj narobe. Če pa bi jih sterilizirala in bi mi zbolele za kakim agresivnim rakom in mi umrle, bi si pa očitala do nezavesti in še čez in do smrti in ne bi mogla preživeti, da sem ju jaz s svojo odločitvijo ubila. Eto, to je z moje strani, če ima še kdo podobne dvome, mu bo mogoče moj način razmišljanja kaj pomagal pri lažji odločitvi. :)
-
Bolje se je ravnati po izkušnjah (odgovori Lanabele so zlata vredni, hvala), kot pa zaupati vsakemu nasvetu veterinarja. Pogosto je v ozadju računica in pohlep za zaslužkom. Jaz sem bil iz nevednosti lahek plen, posledice pa je nosila moja psička. Pred njo sem imel že dvakrat samčka in enkrat samičko, ki pa ob gonitvi ni bila posebej problematična, to zadnjo, ki je pri prejšnjem lastniku bila za razplod pa je še v devetem letu kar razganjalo. Hodila je k špranjam ograje in se nastavljala, psi na drugi strani pa so preizkušali, če se bo dalo kaj opravit skozi ograjo. Najbolj vztrajen snubec, iznajdljiv mešanček, je spodkopal ograjo in našli smo ju skupaj v veselem razpoloženju. Še isti dan sem jo odpeljal k veterinarju in prosil za nasvet, kaj je najbolje storiti. Slišal sem, da obstajajo tablete, ki preprečijo brejost kljub oploditvi in sem to tudi omenil. Veterinarka mi je dejala, da ne, pač pa, da je smiselno počakati 20 dni in če bo ultrazvok pokazal brejost je potem možno dati tableto za prekinitev brejosti, ki pa je zelo draga, zaradi tega jih niti nimajo, jo pa lahko nabavijo, če bom želel. Zanesel sem se na to možnost in čakal. Po 20 dneh je bil v službi drug veterinar in ultrazvok je potrdil pričakovanja. Za takšno tableto ni niti slišal, je pa predlagal sterilizacijo in hkratno odstranitev maternice s plodovi. Naštel je vse pluse sterilizacije in grožnje, kaj se bo zgodilo, če se zanjo ne bom odločil. Zaslepljen od samih "prednosti" sem pristal in potem se je pričela kalvarija za psičko. Operacija se je sumljivo dolgo zavlekla in je bila pod narkozo bistveno dlje, kot so predvidevali. Ko sem prišel ponjo ob uri, kot so mi naročili, so me poslali domov, da operacija še ni gotova in da jo bodo obdržali na opazovanju. Ko so me končno le poklicali so mi jo izročili skupaj s kapalno, ki sem jo moral menjavati tudi še doma. V avto smo jo odnesli v njenem ležišču, ker ni mogla vstati. Noč smo izmenoma preživeli ob njej in kontrolirali stanje, naslednji dan pa se je stanje poslabšalo. Pričela je ventilirati, ni več reagirala na okolje, dlesni so postale blede in na pritisk niso spreminjale barve. Temperatura ji je padla pod kritično mejo. Pojavili so se vsi znaki notranje krvavitve. Hitro sem jo pričel dogrevati in poklical veterinarja, ki je kljub prazničnemu dnevu pripravil vse v ambulanti za nujen poseg in psa darovalca za transfuzijo. Uspelo mu jo je rešiti, za kar sem mu neizmerno hvaležen, hkrati pa razočaran nad zavajanjem in izkoriščanjem nevednosti njihovih strank, samo zato, da so lahko opravili dražjo storitev, ki jim je prinesla višji zaslužek. Danes vem, da se poseg odstranitve maternice med brejostjo ne opravlja, saj je maternica in okoliško tkivo dodatno prekrvavljeno in je rizik takšnega posega prevelik. Okrevanje psičke je bilo dolgotrajno in kar nekaj infuzij je še steklo, preden se je postavila na noge. Kaj pa prednosti po sterilizaciji? Razen tega, da ni več občasnih rdečih odtisov po stanovanju, ki se lepo dajo urediti z za to izdelanimi hlačkami in vložkom ter da ni več snubcev pred ograjo, nič. Pa slabosti? Kar nekaj. Hormoni so motor interesov, gibalo druženja, prijateljevanja, čekiranja nasprotnega spola. Tako pri živali, kot pri človeku. Ko jih ni več, vse to ugasne. Prej je na sprehodu pretekla cel travnik, če je na nasprotnem koncu uzrla drugega psa in igrivo poskakovala okoli njega. Danes lahko gre mimo nje lepotec katerekoli pasme, pa je ne gane. Če jo povoha, se nejevoljno usede in to je vse. Nima nobenega interesa po gibanju, nikamor ne bi šla, najlepše je poležavati, malo na soncu, malo v senci. Mišičasta postava je splahnela in nabirajo se odvečne maščobe. Posledično in v veliki meri zaradi prestanih zapletov ob operaciji ji je oslabelo srce in prejšnje kondicije ni več mogoče povrniti. Vročino sedaj zelo težko prenaša, hitro se utrudi, dlaka je bolj suha, manj svetleča, občasno se pojavi prhljaj. Vse to je potrebno regulirati s prehrano, da ostaja v mejah normale. Pričakovana življenjska doba se je ob takšnem stanju krepko skrajšala. Toliko opevani rak? Ga ni in ga glede na to, da je precej njenih potomcev po Sloveniji in tujini, ga tudi ne pričakujem.
Marsikdo bi ta dogajanja obdržal zase, saj mi niso ravno v ponos. V odločilnem trenutku se nisem dovolj podučil in se pustil zavesti "strokovnjakom". Vendar se podobna situacija lahko pripeti še komu, pa tudi glede toliko priporočane sterilizacije razkriva več vidikov, da si lahko vsak ustvari lastno mnenje in ne nasede prigovarjanjem tistih ki iz tega kujejo dobiček.
-
Ja, hvala Lanabela :)
Sem pa tudi jaz ze davno ugotovila, da so rezani psi cisto drugacni, bolj otozni, manjka jim zvedavosti, ni pravih iskric v oceh, tudi kadar so razposajeni, nekako manjka zivljenja v oceh. In ja, seveda so posledicno bolj vodljivi in je za lastnika bolj komot, ampak ...
-
Jaz nekih res velikih razlik v obnašanju niti nisem ugotovila, jih pa res manj zanima okolica. Zlasti samce. Razigrani in zvedavi so pa vseeno. Ne morem reči, da bi bili po defoju otožni (znajo pa to postati, če so zaležani in debeli).
In v Baltazarjevem primeru bi lahko rekli tudi obratno: če bi psico dal sterilizirat prej, ne bi bila breja in ne bi imela težav, ki so posledično nastale.
Na nesterilizirane psice ja pač treba paziti, kar pomeni, da med gonitvijo ne smejo biti same zunaj, tudi če je prostor ograjen. Če se ti spari 9 letna psica ne najboljšega zdravja si v r...i ne glede na to, kaj narediš. Tudi porod je lahko za tako staro psico nevaren, hormonske injekcije imajo lahko grde stranske učinke in sterilizacija breje psice je v vseh pogledih zoprna zadeva. Se pa rutinsko izvaja in mislim, da je v primeru, ko lastnik ne more zagotoviti psici varnosti (= varen zaprt prostor) še vedno najboljša rešitev. Pustiti gonečko da se nastavlja pri ograji ženinom je klicanje nesreče, ki prej ali slej pride. Če bi letos dobila hormonsko injekcijo, bi bil verjetno ob naslednji gonitvi v enaki situaciji. Injekcij pa ni varno ponavljati. Točno zaradi takih primerov se nekritično reklamira sterilizacije in kastracije. Nima se smisla jeziti na veterinarja, ampak na svojo nepazljivost.
-
Zanima me, zakaj naj ne bi bilo varno ponavljati kemične kastracije? Kakšni naj bi bili grozni stranski učinki? Ali ima kdo izkušnje s tem?
To je prvo negativno mnenje o tej stvari, ki sem ga prebrala. Ostala (strokovna)so bila pozitivna.
Sicer načeloma nisem za kastracijo, če ni zdravstvenih težav, ampak, če so veliki problemi je treba ukrepati in to se mi zdi dobra alternativa kirurškemu posegu. Težave pa imajo večinoma tako starejši psi in se ne ponavlja velikokrat pa tudi pavze so lahko, da si telo malo opomore.
Vse dobro in lp vsem skupaj...
-
Tu ni nihče govoril o kemični kastraciji (samcev). O tem ne vem nič konretnega. Razen tega, da obstaja več metod, od katerih so nekatere trajne, druge pa ne. In da tiste, ki niso trajne slonijo na dodajanju hormonov. Igranje s hormoni pa nikoli ni ravno zdravo.
Tudi ni bilo govora o kemičnem preprečevanju gonitve (ki se praktično ne uporablja več zaradi resnih stranskih učinkov) ampak o preprečitvi nidacije (= vgnezdenje oplojene jajčne celice), ki ima za posledico podaljšano gonitev, veliko možnost za okužbo maternice in (enako kot preprečevanje gonitve) v najslabšem primeru hudo obolenje kostnega mozga. Druga varianta (povzročitev splava blizu polovici brejosti) pa naj sicer ne bi imela trajnih negativnih posledic, dvomim pa, da bi si kdo želel ponoviti izkušnjo.
-
Zanima me, zakaj naj ne bi bilo varno ponavljati kemične kastracije? Kakšni naj bi bili grozni stranski učinki? Ali ima kdo izkušnje s tem?
To je prvo negativno mnenje o tej stvari, ki sem ga prebrala. Ostala (strokovna)so bila pozitivna.
Sicer načeloma nisem za kastracijo, če ni zdravstvenih težav, ampak, če so veliki problemi je treba ukrepati in to se mi zdi dobra alternativa kirurškemu posegu. Težave pa imajo večinoma tako starejši psi in se ne ponavlja velikokrat pa tudi pavze so lahko, da si telo malo opomore.
Vse dobro in lp vsem skupaj...
Kaj pa so veliki problemi? Kakšni problemi?