PeSjanar.Si Forum
Za pesjanarje => Zdravje => Temo začel/a: rosa na 15 Maj 2006, 12:53:42
-
Ker sem se sama dosti sprasevala kako evtanazija poteka in kako vse zgleda, predno sem prvic to "obcutila na lastni kozi" in bila pravzaprav prisiljena v roku cca. pol leta uspavati kar dva psa, bi rada napisala nekaj o tem, malo na podlagi literature malo iz svojih izkusenj. Ceprav ne privoscim nikomur od lastnikov tega recimo temu dozivetja pa vseeno.
Predno sem dala evtanazirat oz. uspavati Azorja, me je bilo blazno strah. Pustimo zalost, ki jo cutis kot lasnik... Strah me je bilo kako bo prenesel in ce bo cutil da nekaj ni uredu... Pa sem se prakticno pri obeh, tako pri Azorju, kot pri Rosi, trudila zadrzevati solze in skrivati zalost, zgolj in izkljucno zaradi njunega pocutja. Da ja ne bi vedela, da je njuna pot tako rekoc zadnja.
Evtanazija je postopek nebolece usmrtitve (ljudje pravimo temu drugace tudi smrt iz usmiljenja). Veterinarji se v soglasju z lastnikom psa odlocijo oz. opravijo evtanazijo v primeru, da je zival zelo bolna, neozdravljivo bolna, ji bolezen povzroca vedno vecje trepljenje...
Je human in popolnoma nebolec (brez krcev in druge oblike trpljenja) nacin usmrtitve.
Pes najprej dobi pomirjevalo in sele nato (pri nas je bilo recimo temu po cca. 5 min. - ceprav imas takrat zelo slab obcutek za cas) se vbrizga smrtonosni pripravek naravnost v veno. Pes potem za vedno zaspi zelo hitro - vcasih manj kot v eni minuti.
Edina bolecina, ki jo pes obcuti je vbod igle.
Za odstranitev trupla poskrbi veterinarska organizacija, v kateri je bila evtanazija opravljena. Pri nas je odstranjevanje trupel v pristojnosti veterinarsko-higienske sluzbe, ki zagotavlja njihov odvoz in sezig.
Dosti ljudi se odloci, da bo pocakalo na koncu na truplo, da ga odpeljejo in tudi sami nekje pokopajo. Sama se za to nisem odlocila, ker imam pac svoje poglede na to. Vsekakor pa podpiram kakrsnokoli odlocitev lastnikov.
Sam postopek, v kolikor ne bi vedel, da bo kuza pac za vedno zaspal, resnicno ni krut. Podobno kot ce ste kdaj psu dali pomirjevalo npr. pred slikanjem, je pa vsekakor stresen.
Najprej sem mislila, da ne bom zmogla do konca, pa sem si vseskozenj govorila, da ce sem bila celo zivljenje v dobrem in slabem zraven kosmatinca, bom tudi v najslabsem. Saj naj bi prisotnost lastnika ob evtanaziji delovala na psa pomirjujoce in ji zmanjsevala strah.
Skoraj z gotovostjo lahko trdim, da ne Azi niti Rosa nista kazala strahu, niti znakov zalosti. Vseskozenj sem jih na nek nacin spodbujala k dobri volji (ceprav je to neznosno tezko) in se z njima pogovarjala, jih bozala...
Medtem, ko je pa ena gospa pripeljala uspavat nemsko dogo, pa je vseskozenj jokala zraven nje, pa je ta bogi kuza na koncu se skoraj bolj cvilil... takrat mislim, da ni bilo cloveka v ordinaciji oz. cakalnici, ki mu ne bi tekle solze.
Najtezje od vsega hudega pa je ko moras psu vzeti dol ovratnico in gres iz veterinarske ustanove samo z povodcem in ovratnico. Takrat se mi zdi da pride resnicno vse za tabo...
Nocem zdaj nikogar zamoriti ali iskati usmiljenja, ampak se mi zdi prav, da je tudi to na forumu, ker je res dobro, da vsaj malo ves o tem predno se srecas s tem. Sploh pa se vcasih najdejo ljudje s taksnimi in drugacnimi zgodbicami in te znajo kar grdo prestrasit. Pa nic od tega ni res.
Kot zakljucek lahko z gotovostjo recem, da je evtanazija zivali bolj kruta za lastnika kot pa za samo zival.
+1
-
Moj sošolec je pa v šoli takšne govoril da raje tule ne bi tega govorila. Pravi da njegov oče veliko ve o evtanaziji ker je mesar :'(
Samo kaj je to v bistvu kar psu vbrizgajo da umre?
-
Kadar se veterinar drži protokola in gre vse tako kot je treba je posopek res neboleč in žival odide povsem mirno. Žal pa ni vedno tako, na lastne oči sem videla nekaj spodletelih "evtanazij" (na srečo ne pri mojih živalih), skoraj vedno zato, ker je veterinar želel nekaj ekstra zaslužiti in je izpustil pomirilo. (najbolj vestni po pomirilu dajo še narkozo in potem šele sredstvo za evtanazijo). Ni prijetno, lahko verjamete. Zato je tudi pri tem treba paziti, h komu gremo in se prej pozanimati, na kakšen način delajo.
Za moje pokojna psice lahko rečem, da so vse odšle zelo mirno. Uporabljajo različna sredstva, pri mojih psicah je bila uporabljena predozirana narkoza - mislim da neki barbiturati.
-
Zadnja pot ljubljenega kosmatinca je bil edini pomislek, ko sem razmišljala o tem, da bi ponovno imela psa. Pa vseeno sem se prepričala, da sem sposobna prenesti tudi to. Danes nisem več tako zelo prepričana - po moje bi me (oz. me bo nekoč) do konca sesulo.
Me pa zanima, če lahko tisti, ki ste imeli izkušnje z nepravilno evtanazijo (ko se niso držali protokola) objavili imena, če ne vsaj klinike, na katerih se je to zgodilo. Lahko pa tudi na privat...
-
No v glavnem moj sošolc je rekel, da pač njegov oče ve kako to poteka. In je pravil kako psu/mački .. pač katerikoli živalci nekaj mišice popustijo pa vsi živci nekaj odmrejo. Potem se pa baje začne dušit. Na srečo nisem tako naivna da bi temu verjela. :'( :-\
-
Zadnjič sem poslušala Hitovo odprto linijo(radio hit).Neka gospa je napisala grajo za veterinarsko ambulanto v Domžalah.Bom samo na kratko povedala,toliko,kolikor se še spomnim od slišanega.Njena psička je bila že zelo stara,mislm,da jo je mučila tudi neka bolezen-nisem 100%.Preden jo je pripeljala je poklicala na kliniko in sporočila,da bo pripreljala psičko na evtanazijo in oni so to potrdili..ko je prišla na vrsto je veterinar dal psički inekcijo in lastnico napotil ven pod stopnice,kjer naj bi počakala,da psička zaspi.Že to se mi zdi grozno,da nimajo ene majhne sobice,kjer se od psička lahko posloviš.... :-\ Lastnica se je sprijaznila,šla ven in psičko položila na tla.Po parih sekundah se je začela trest,oči so se ji zapirale/odpirale...lastnica je šla po veterinarja,ki pa jo je takoj nadrl,češ kaj ga moti pri njegovem delu. Šel je ven stresel psico za vratno gubo in rekel,naj jo odpeljejo domov in da se bo zbudila po uri ali dveh :o :-\ Lastnica je psičko pustila tam,kaj pa se je zgodilo z njo..pa sam on ve :'( :'(
Tako da...v Domžale niti ne peljem evtanazirat,če je treba peljat(bog ne daj,da se to kmalu zgodi!!)..kaj šele kaj drugega!
Drugače pa sem že doživela pri prejšni psički,da smo jo peljali evtanazirat.Zraven sicer nisem šla,ker mi je bilo takrat res neprijetno vse skupaj,ampak mi je bilo na koncu žal,da se nisem poslovila od psičke in jo mirila takrat,ko je zapirala svoje učke :'( Je pa samo umiru zaspala...
lp,
Nina
-
Nastja:Pri enem sredstvu je res tako, ampak kolikor mi je znano, je za evtanazije že nekaj časa prepovedan. Je pa bila pred leti afera, ko so ta strup uporabili za evtanazijo nekih potepuških živali, ampak podrobnosti se ne spomnim. deluje kot kurare - ohromi dihalne mišice.
Vsi primeri, ki sem jih videla so že stari, grešniki so iz različnih klinik in ambulant. Ker gre res za stare primere, ne bom povedala na katerih. So pa vsaj do nedavnega bili notorični kršitelji protokolov pri evtanazijah v domžalski ambulanti (tisti za bistrico, Rex je kar se tega tiče vzoren.)
-
To Domžalsko sem mislila tukaj za bistrico(zraven gimnazije),da ne bo kdo kakšno drugo mislil.Kako je pri drugih,ne vem.
lp
-
Dosti je ljudi, ki ne zmorejo sami peljati psa uspavat, pa jih ne obsojam. Ne maram pa ljudi, ki odlasajo z evtanazijo, pa so psi ze resnicno zelo zelo zelo bogi. Sama sem mnenja da v takoh situacijah ne gledas na sebe, ampak kar je v najboljse psa.
Azor je na koncu zelo tezko jedel, ker mu je v poziralniku zrasel nek izrastek. S srcem je imel vedno vecje probleme, tako da mu veterinar niti ni upal dati pomirjevala, da bi mu s sondo dobro pregledal poziralnik. Pa kaj sem imela na izbiro... Slej ko prej se pasirane hrane ne bi mogel vec jesti, operacija ni bila mozna, ker je bilo srce preslabo... Vseskozenj je krhal, da se mi je ze tako smilil... groza no. Pa sem se potem ko sem izvedela za celotno diagnozo in prognozo (ki je prakticno ni bilo), po posvetu s svojimi starsi odlocila, da je verjetno res napocil njegov cas.
-
Z evtanazijo sem se prvič srečala ob izredno hudi poškodbo moje muce Pike ob koncu 5 razreda OŠ, reva je imela polomljene vse štiri tačke, rep mislim da na 8 mestih, spahnjeno čeljust, najhujša poškodba pa je prišla na dan ob pregledu ustne votline, mehko nebo je bilo preklano in vsebina je že dobesedno padla v ustno votlino. Pa vendar se ni vdala brez boja, ko sem jo dvignila v svoje naročje, ko se je ob vsakem še tako narahlem premiku zdrznila in tako milo zaječala, je zabolelo tudi mene, moje srce pa je jokalo z njo, nisem si smela dopustiti jokati , pa vendar se mi je v grlu naredil tak cmok da sem komaj dihala in tudi solze sem komaj zadrževala, mama je ta čas v košaro položila dve debeli in mehki odeji, da bi ležala na mehkem med prevozom k zdravniku in kot da bi čutila da se ne bova nikdar več videli, igrali, se lovili po stanovanju in crkljali v najini postelji, se je stisnila k meni in čisto po tihem zamijavkala v slovo, komaj in s težkim srecm sem jo položila v košaro in nato s košaro trdno stisnjeno k sebi sledila očetu do avta, takrat nisem mogla več zadrževati solza, očeta sem še poslednjič poskušala prepričati da me vzame sabo, ker je nisem hotela pustiti same, vendar je bil neomajen in nisem smela poleg, mogoče mi je želel samo dobro in me obvarovati pred bolečino, vendar je bila le ta še večja ker nisem mogla biti z mojo malo Pikico, malo nagajivko, z mojo prijateljico, ki me je tolažila ko mi je bilo hudo in se stisnila k meni.... :'( na njeni zadnji poti. Vendar me tolaži misel da ni bila sama ob njej je bil moj oče, jaz pa v mislih, pa vendar tudi moj oče ni ostal imun, človek ki ni vajen kazati svojih čustev, so se mu utrnile solze... Ob prihodu iz šole domov me je v predsobi pričakala prazna košara in tišina, nihče ni vedel kako naj mi povejo, kar sem že vedela ob pogledu na prazno košaro, moje Pikice ni več, nikoli več me ne bo čakala ob vratih in mi skočila v naročje ko se bodo le ta odprla in bom vstopila v stanovanje. Tisti dan je del mene umrl z njo, potrebovala sem cel mesec da sem sploh prišla k sebi in začela počasi dojemati da je ni več, da sem pospravila njene stvari in se dokončno poslovila od nje v svojem srcu, nikdar in nikoli pa je nisem pozabila in je tudi ne bom. Za vedno je del nje zapisan v mojem srcu, duši in spominih. Takrat sem se zaobljubila, da mi nihče ne bo nikoli več preprečil da svoje živalce oz. prijatelja/ prijateljice ne bi spremila na njeni zadnji poti pa naj bo še tako hudo. Vendar mi je vseeno lažje da je bila Pika zaradi tako hudih poškodb evtanizirana in je mirno zaspala, ter ni trpela hude bolečine po nepotrebnem še dlje. Vem da me v 1x v prihodnosti to spet čaka, vendar jim raje privoščim mirno in lepo smrt, kot da bi trpeli hude bolečine zaradi moje želje, da bi bili čim dlje skupaj, vendar pa vseeno upam da bomo še zelo zelo dolgo skupaj.
+1
-
To je ena izmed najhujših stvari, katero bom mogla enkrat tudi žal pri Aski narediti :(. Vem kako je to, ko veš, da moraš dati psa z evtanazijo na oni svet. Za mojim prejšnjim psom Kanom mi je še vedno hudo, ko pa tole berem pa še bolj spet spomnim na njega in na vsa veselja katera mi je dal. Prejšnjega psa sr. črnega pudlja so mi kupili starši, pasmo so bolj oni izbrali, jaz sem bila samo izredno vesela, ker so mi ga dovolili imeti psa in je pri nas pristal pudeljček. Res dal mi je mnogo lepih trenutkov, prehodila ogromno koncev in hribov, z mano je bil skoraj vsepovsod kjer se je le dalo. A žal po malo več kot 15 letih njegov trenutek slovesa prišel. Da bi odlašala ni bilo govora, ker je bil ga s tem samo mučila, tega pa nisem hotela. Sama še sedaj obžalujem, da ga sama nisem na veteino peljala, samo sta starša vstrajala, da bolje zame, da to onedva naredita, res verjetno bolje, ker že tako je preteklo kar precej solz. Še dolgo časa sem potem vsepovsod videla eno črno kepico. Taki trenutko so zame najbolj žalostni. Vem pa, da me v bodoče še čaka to.
-
Jaz se žal solzam ne morem odreči, enostavno ne gre. Naj mi živali oprostijo...
-
Zakaj pa je potrebno dati psu pomirilo pred evtanazijo?
+1
-
Zakaj pa je potrebno dati psu pomirilo pred evtanazijo?
Žival se prej uspava zato, da lepo zaspi in ničesar ne čuti. Druga injekcija je lahko boleča, poleg tega se jo da v žilo ali srček, da hitro zaokroži po telesu in takoj deluje, to pa veterinar lepše naredi pri živali v narkozi. Če bi dali samo injekcijo s strupom, bi vse skupaj dlje trajalo in bi bilo za žival bolj mučno.
+1
-
Če gre vse tako kot je treba, tudi pri direktnem vbrizganju strupa ni kaj za videti - žival samo skupaj zleze in gotovo. Ampak če pa sluščajno veterinar zgreši žilo ali da premajhen odmerek, potem je pa hudo. tako se je zgodilo pred leti mojemu znancu, ki je peljal psa na evtanazijo na znano ljubljansko kliniko, veterinar je bil neroden, zgrešil je žilo in pes je tulil od bolečin dokler niso pripravili naslednjega odmerka.
-
Zato pa je dobro, da ti veterinar prej razloži postopek, konec koncev tudi evtanazijo plačaš. Naši psi so do zdaj vsi šli v miru in tudi zdaj ne bi pustila, da mi psa usmrtijo brez pomirjevala.
-
Na vas forumaše se obračam po nasvet. Evtanazija-kdaj? Kako veš, da je res čas, za odhod na ono stran mavrice? Ste vaše kužke peljali sami, ali vam jih je peljal kakšen drug družinski član? Kako se psihično pripraviti na odhod ljubljene živali? ...jaz dobim cmok v grlu in zgubim sposobnost govora že samo če pomislim, da je skoraj že čas.
-
Mislim,da nikoli nisi zagotovo prepričan,da zdej pa je pravi čas,da se posloviš. Ker(kolikor se bo to kruto slišalo-do ljudi) psi niso ljudje,ki te razjezijo,razočarajo,prizadanejo in ti je zato mogoče se lažje poslovit in prebolet(ne smrti,ampak odhoda). Bila sem prisotna pri vseh evtanazijah naših živali in lahko ti povem,da je vsakič hudičevo težko se tja pripeljat,počakat,stopit noter in psa odložit na tisto mrzlo mizo.
Vsakič je potreben nečloveški napor,da psa ne zagrabiš in zbežiš z njim ven,stran od inekcije in končnega slovesa. Ampak ostaneš,ker veš,da je tako najbolje.
Ker nočeš več povzročati trpljenja in nočeš več pustiti času,da dokonča svoje,ker bi bilo prehudo.
Zavedati se je treba te ogromne odgovornosti-dati življenje in ga tudi vzeti. Sama menim,da je čas takrat,ko žival trpi in ko je sigurno,da bo trpljenje postalo še hujše. Ko veš,da se tega ne da pozdravit. Ne mislim tega v stilu,da ko je pa pes star 15 let in že malo slabo vidi pa hop na evtanazijo! Sploh ne!
Mislim pa,da ko začne kvaliteta njegovega življenja padat(slab vid,izpadli zobje,artritis,razne bolečine,tumorji,pomanjkanje apetita,nečistoča) kot posledica njegove starosti-da pa je čas že pravi.
Kako se pripravit?
Ne vem.
Tako,da se prisiliš k temu,da se sprijazniš. Da se prisliš k zavedanju,da je to edina pot in da je to tudi najboljša pot.
Meni osebno je pomagalo to,da sem pomislila,kako bi bilo,če bi zjutraj našla mojo ljubljeno živalco,ki me je spremljala toliko let,na tleh,ko je odšla,brez da bi se poslovila.
Brez,da bi bila ob njej,ko ji je bilo najhujše. Zato se izbere evtanazija-ker je humana,ker je neboleča,ker je še zadnja stvar,ki jo lahko narediš za svojega psa. Ker si mu to dolžan. In ker je on prav tako žalosten kot ti in ker te rabi toliko kot ti rabiš njega. In si tam ob njem,kot je bil on ob tebi vsa leta-ko je bil ob tebi,ker si se ti tako odločil-žal pa se moraš odločiti tudi kdaj mu pustiti,da gre...
Zadnja moja izkušnja....:
Capi je bil že zelo star-17 let. Bil je slep na eno oko in imel je sladkorno in artritis. Dostikrat je jokal od bolečin-sploh ponoči.
Postal je pozabljiv-ampak vse to samo včasih. Drugače je bil sicer malenkost počasnejši,malo manj je jedel in rad je lenaril na sončku. Tri dni pred smrtjo se je nehal igrat. Dva dni pred smrtjo ni nič jedel. In o evtanaziji smo se pogovarjali mesece prej. Ampak nihče se ni strinjal z mano,ko sem utemeljevala to odločitev. In smo ga pustili živeti.
En dan pa spustim pse ven...in pridejo nazaj vsi,samo Capi ne. In ga iščem. In jokam in postajam histerična.
In padem na kolena k njemu,ko ga vidim ležat v jarku,ko se ne more premikat. Kap in paraliza nog. Če bi se odločili doma za evtanazijo prej,bi mu bilo vse to prihranjeno.
Bi bilo nam vse to prihranjeno. Ampak se nismo-in vseeno smo se morali peljat k veterinarju in opravit to-dat znak za dokončen konec-čas nas je prehitel. In posledice so bile boleče. Zanj in za nas.
Zato,ko ni več upanja;ko ni več možnosti-takrat evtanazija. Ko se gre za starost,ponavadi možnosti kar same odpadajo.Zato preživi čim več časa s svojim prijateljem-in ko se boš prepričala da je čas...
Vedela po moje ne boš nikoli zagotovo-če pa boš,pa bo to tako kot je bilo pri Capiju.
In ne dovoli,da se to zgodi...
-
Dina,danes, tocno 2 leti nazaj sem se morala posloviti od svoje psicke :'( Bolezen jo je grizla ze prej ampak sem imela upanje (mogoce malo egoisticno pa vendar..). Tudi sama sem se sprasevala ali bom vedela kdaj je cas? Ce svojega psa poznas, preprosto ves. Vidis kdaj je pes zgubil tisti koscek dostojanstva v oceh in od kdaj naprej gre res samo se za mucenje. Bilo je zjutraj... pogledam jo in preprosto vem..danes je zadnji dan, ceprav sem se dan prej imela upanje, mogoce pa bo, ker je bila malo boljsa. Klicem veterinarja, ki mi je sel toliko na roko, da je prisel domov, da jo nismo se zadnje trenutke obremenjevali z stresno voznjo - avtomobila nikoli ni marala. In imela sem prav... par ur kasneje je psicka jokala od bolecin (prej nikoli ni).. smo jih sicer zatrli z mocnimi tableti.. pa vendar... slo je tako dalec, da ni bilo druge.
Bila sem zraven, mi je bilo tezko, se zdajle me spreletijo mravljinci, ko se spomnim.. pa vendar sem takrat zbrala vse moci, ceprav se trenutek za tem totalno zlomila, da sem bila ob njej. To si je zasluzila in to sem ji bila dolzna. Neglede na vse. Niti za trenutek nisem pomislila, kaj bo z mano, bom lahko prenesla...? Enostavno moras..ti imas potem cas, da se sestavis nazaj in se razumsko prepricas, da tako pac je... pes ima samo zadnje minutke, ki si jih zasluzi preziveti v lastnikovem narocju, kjer se pocuti varnega.
Psihicno pripraviti se pa ne mores nikoli cisto. Se zavedas, da druge pomoci ni, ves da je to edino prav, ves da se zival samo muci in je pac prisel njen cas, zivljenski krog je sklenjen. Ceprav imas v glavi vsa vprasanja resena in se zavedas dejstev te hudo zvije, ko pride tisti cas, sploh, ce ti je bila zival blizu. Si ocitas marsikaj... kaj ce bi, takrat, nekoc, nekje.. storil drugace.. ne tako zaupal vetom itd... pa ves, da to ni to. Tako pac je in z tem se je potrebno sprijazniti.
Zavzemam se zato, da ko izginejo iskrice v pasjih oceh, ko ne more vec opravljati stvari, ki jih je pocel z veseljem, ko res samo zivotari... pusti ga da gre... ne mu vzeti vsega dostojanstva. Upam, da bom vedno tako mocna..ceprav verjamem, da bo vedno tezje. Ampak vcasih je potrebno egoizem pustiti na strani in gledati v dobro malih nebogljenih pasjih dus. Ce te pa kaj potolazi.. danes priznam.. se mi zdi da je bilo meni v tistih trenutkih tezje kot njej.. ona je samo zaprla oci ter mirno zaspala :'( :'( :'(
p.s Ti si iz zasavja, a ne? Dobis zs..samo da najdem malo casa.. nekaj glede veterinarjev na nasem koncu ter evtanazije >:(
-
zavedam se, da prihaja čas. čas, ki mi bo vzel nekaj, kar mi pomeni vse na svetu-več kot kateri koli prijatelj, včasih več kot družina...ko razmišljam o tem in ga gledam, ne morem spraviti iz sebe niti besedice, le solze mi v curkih lijejo po licih...in ga gledam. in se mi smili...slabi vidi, ne sliši...ima bolj malo zob, malo težje hodi...se ga naj oklepam, in izmozgam iz njega še zadnje dihe, ali ga pustim, da odide zdaj? NO imajo pokončnje uhlje, moj NO ima samo še en pokončen uhelj, drugi se je nekako povesil...sumim, da mu je odpovedal kakšen živec, oz mu bodo še kakšni drugi. To, da si ne priznam, da prihaja čas je le zaradi tega, ker je po srcu še vedno otrok. gledam ga in jočem, on pa mi prinese igračko in me butne-hej poigraj se z mano. jaz pa zopet in še bolj jočem, hja, igral bi se, pa že hodiš težko in potem se samo čohava in crkljava. še vedno steče in skoči v zrak ko me vidi, pa vendar se zavedam, da težko in da to naredi le zato, da bi razveselil mene...
-
Draga Dina, pred letom in mesecem dni sem bila v enaki situaciji kot ti. Evtanazija da ali ne. Oskar je bil odličen, samosvoj in trmast, a vseeno bolj navezan na svojo familijo kot na karkoli drugega. A v njegovem 15 letu se je začelo počasno zgubljanje energije (tako kot je opisala že nyssa), poležavanje, ni mu bilo več toliko do igre, vsem je naslanjal glavo v naročje.
Najhujši je bil zadnji teden. Domači so me pripravljali na to, da je pač pes star, da mu je potrebno pomagak, ker trpi..a nisem hotela razumeti, preprosto si nisem pustila dopovedati da bo živalca, ki me je spremlala od mojega začetkamorala na ono stran mavrice.
Najbolj grozno mi je bilo, ko ni več mogel ustajati. Ko sem tako nekoč prišla k njemum sem se samo vsedla zraven njega, pogledala v njegove očke, ki so bile polne rjavih lis, ni bilo več tistega sijaja...takrat sem se samo jokala in jokala in ga tiščala k sebi...in ko sem se umaknila, odločena da sedaj pa grem je ustal in se zvlekel do mene...to je bil najbolj grozen trenutek...ko sem spet začelaa deževat...
Čez 2 dni ga je nono zjutraj peljal k veterinarju..niso mi povedali, ker nevem kaj bi bilo sicer. Bila sem grozovito jezna in prepričana da živim med samimi zlobneži ki so mi vzeli tisto kar mi je največ pomenilo..čez nekaj dni, ko se malo "strezniš" pa vidiš kako je bilo šele njemu težko, ko je šel na njivo in ga podzavestno, kot toliko let poprej poklical naj gre za njim...in ga ni bilo.
Vem da so se prav odločili, saj je v zadnjih dneh samo še trpel. In to tudi zaradi mene, ki nisem pustila da bi ga tega trpljenja rešila...
-
Ko sem sama spregledala da se moj lubček zelo hitro in vidno stara in peša, sem si kupila Dino, ker nebi prenesla dneva brez psa. V resnici nisem vedela, da je slovo tako blizu in sem se sprenevedala, da bomo pač imeli par let dva psa. In imamo dva psa, že nekaj mesecev, vendar sem uvidela, da jih ne bomo imeli dolgo... :'( Najhuje je, ko pomislim, da ga bom peljala sama...in še vedno ne vem ali bom sposobna z njim vstopiti v veterinarsko ambulanto, ali ga bom odpeljala nekam...
-
Jaz imam pa nekako dvojna merila. Če je pes bolan in ima neko brezupno diagnozo se za evtanazijo odločim mogoče celo malce prezgodaj, preden pes zares oslabi in preden je treba začeti s kakšno bolj močno protibolečinsko terapijo. Če pa psu ni nič ampak je samo star, slabo sliši, slabo vidi, mu mnajkajo zobje, postaja tenek in švohnat - take pa pustim zelo dolgo. Praktično dokler se lahko za silo pramikajo brez nekih vidnih bolečin in vsaj za silo jedo. Voljo do življenja itak taki nikoli ne izgubijo. Se zgodi da evtanazija niti ni potrebna - kar enkrat jih zmanjka med spanjem ali pa jim na hitro odpove srce.
-
Lanabela, se strinjam s tabo glede starosti, samo a ni še huje, da ga pustiš-če vidiš da mu gre s časom le še na slabše? da ga pustiš in ga potem en dan najdeš mrtvega in vidiš, da je moralo biti dovolj hudo, da je revež umrl?
-
Jaz imam nekako tako kot Lanabela dvojna merila, dokler bom videla tisto življensko moč v njegovih očeh, tisti poseben lesk se bom borila skupaj z njim in z njim še bolj intezivno preživela zadnje dni, ko bom opazila da lesk izginja in da ga ni več bom vedela da je prišel čas slovesa in ne glede na to kako mi bo hudo, kako se mi bo trgalo srce ga na njegovi zadnji poti ne bom pustila samega. V primeru težje bolezni in hudih bolečin, ki pa bi postajale še hujše bi se le ta pot končala prej. Vendar pa v vsakem primeru bom tam ko si bova rekla zbogom :'( Čeprav seveda upam da bova še zelo zelo dolgo skupaj.
Lastniki ki dobro poznamo svoje pse vemo kdaj je prišel čas slovesa, vemo kdaj so njegove očke postale prazne :'(, je pa res da na vse skupaj nisi nikoli 100% pripravljen na sve skupaj, navkljub vsem razmišljanjem in pogovorom na to temo, navkljub temu da veš da je tako bolje zanj, enostavno na smrt najdražjih ne moreš biti čisto pripravljen, saj z njimi odhaja del tebe. Je pa takrat imeti še nekoga ob sebi, da ti pomaga čez tisto najhujše.
-
Moja zadnja izkušnja z evtanazijo je bila po dolgotrajni in neozdravljivi bolezni Thora. Po letu in pol neuspešnega zdravljenja in vseh muk, ki so to spremljale, sem se dolgo odločala, kaj narediti. Odločila sem se tisti trenutek, ko sem sama sebi upala priznati, da pes ne zmore več. Njegove oči so postale motne, prazne, nehal se je boriti.
Odpeljala sem ga k dr. Tozonovi, ki se je zadnje trenutke borila zanj. Poklicala je še nekaj veterinarjev, ker je želela slišati več mnenj. Pa ni bilo več ničesar vzpodbudnega. Zelo sem ji hvaležna za podporo, ki mi jo je nudila v tistih hudih trenutkih. Thora ni mučila z dvigovanjem na mizo, dovolila je, da sem se v ambulanti usedla na tla in ga vzela v naročje. Ker je vedela, da oba po vseh hudih izkušnjah zaupava samo njej, je ostale prosila, naj zapustijo ambulanto. Thoru je dala pomirjevalo in tako je zaspal v mojem naročju. Potem je dobil še tisto zadnjo injekcijo. Dr. Tozonova mi je potem rekla, naj si vzamem toliko časa, kot ga potrebujem, da se poslovim od Thora in odšla iz ambulante... Za njen človeški pristop sem ji iz srca hvaležna še danes.
-
Tudi jaz sem globoko hvaležna vsem veterinarjem, ki so poleg človeškega pristopa pokazali tudi veliko spoštovanje do živali.Se mi je pa enako globoko zameril tisti en edini, ki je s psom ravnal kot z odpadkom. Čeprav takrat s strokovnega stališča ni naredil nobene napake.
Dina: pri zelo starih drugače kot da gre s časom samo še na slabše ne more biti. Sama na staranje in smrt gledam kot na nekaj čisto naravnega. Dokler zadeva poteka brez nekih opaznih bolečin ne vidim nobenega vzroka da bi se vmešavala. Volje do življenja tiste stare korenine ne izgubijo do konca. Ne zdi se mi potrebno da se vsako pasje življenje konča z iglo. Zame je to bolj izhod v sili, ko drugače ne gre več naprej.
-
Tudi jaz sem globoko hvaležna vsem veterinarjem, ki so poleg človeškega pristopa pokazali tudi veliko spoštovanje do živali.Se mi je pa enako globoko zameril tisti en edini, ki je s psom ravnal kot z odpadkom. Čeprav takrat s strokovnega stališča ni naredil nobene napake.
Ja, takrat, ko je najhuje, ko je že dejstvo, da je to konec, ogromno pomeni, če veterinar razume tebe IN žival.Ker v takem primeru lahko kot lastnik živali stojiš dovolj močno ob strani, hkrati pa je žival mirnejša in je tako vse skupaj veliko bolj mirno, tudi neboleče.
Sem pa hotela prej še nekaj napisati, pa sem prej oddala post, ker so se mi spet ulile solze :-[
Osebno menim, da če je bila neka žival del naše družine, del našega vsakdana in nam zaupala, da bi se morali kot razumni ljudje, ki se tega zavedamo, potruditi, da našega ljubljenčka na zadnji poti pospremimo. Ni lahko, zelo boleče je, pri meni je npr. pri prejšnji psički Shii mejilo že na blazno bolečino, skoraj blaznost. Pa sem se odločila, šla z njo, jo do zadnjega trenutka božala po njeni lepi glavici in se poslovila od nje. Vse to si je zaslužila, ker me je leta spremljala, čutila z mano in mi bila brezpogojno vdana. Solze so prišle na vrsto kasneje. Takrat pa sem preprosto MORALA biti z njo. Nikoli si ne bi odpustila, če bi jo takrat pustila samo...
-
...mene pa zanima ce kdo na gorenjskem to pride na dom nardit?... ne bi psicke mucli s prevozom do veterinarja pa k nikol ni marala tja hodit...prosim...?
-
...mene pa zanima ce kdo na gorenjskem to pride na dom nardit?... ne bi psicke mucli s prevozom do veterinarja pa k nikol ni marala tja hodit...prosim...?
bi rekla,da se da na vsaki privat kliniki zmenit za uspavanje na domu. Samo plačaš dnevnico in kilometrino. Če nočejo,pa pokličeš drugo kliniko, ali pa terence. Če hodijo za krave in prašiče pedenat na dom, pridejo tudi za to.
Najbolj elegantno bi bilo,da bi dobil človek neko uspavalo za v hrano za domov in bi ga dal kake pol ure pred prihodom veta, ki bi evtanaziral doma spečega psa.
-
Pri nas pa je bilo tako no. Žalostno. 2 meseca prej je pes začel sredi dneva tulit od bolečin, komaj hodil, spodnašalo ga je. Zjutraj veterinarju, solze. Psa pod pomirjevalo (kako je zatulil, od straha bolj kot bolečine verjetno). Slikakt kolke, hrbtenico, vzet kri-to je bilo kar grdo, imajo stari psi poapnele žile in se kanile zvijejo, kri slabo teče in je treba obračati iglo....5 dni medrola, za naprej cortaflex. Pes je bil dokaj OK. Je imel težave za zadnjimi tacami, ampak je jedel, mahal z repom. Potem pa spet poslabšanje-brez tuljenja. Analgetik prvi dan. Potem ponoči pa se je začel nemir, skoz si ga mogel držati, da ni padel,bruhanje...Naš avto pa na servisu!...Do 10h dopoldan sem ležala z njim na tleh, grozno mi je bilo, da je to ta trenutek vse kar lahko naredim-potem pa službeni avto iz fotrovega šihta in k veterinarju. Za vstat ga je zabolelo in tako hudo je, ko psa boli, ko zatuli, nepopisno.
Zopet tuljenje ob pomirjevlu. Potem ko je zaspal, po pol ure, pa inekcija. In je porabil 2 igli, ker v sprednjo tačko ni šlo, v tretje je dal v dobro vidno žilo na zadnji taci. V trenutku je prenehal dihat. In to je bilo to.
Pomembno mi je bilo da sem bila zraven in ga božala. Jezna sem na mamo, ki ni šla zraven, čeprav je Karo bil nanjo najbolj navezan!
Ampak, pri meni bodo vedno psi. Trenutno imam afiniteto do vseh zapuščenih, nezaželjenih, odraslih psov....Slovo me ne zlomi. Zlomilo bi me v primeru, da za psa nisem vredu poskrbela in da tisti čas, ko je bil živ, nisem vložila 100% vanj-to bi me bolelo.
-
Sredstvo,ki se dandanes uporablja za evtanazije se imenuje T61.Sestavljeno je iz narkotika,mišičnega relaksanta,lokalnega anestetika in topila.Po aplikaciji najprej nastopi narkoza,žival izgublja zavest,občutek bolečine in reflekse.Sledi paraliza centra za dihanje.Pri poglabljanju narkoze živali ne preživljajo faze ekscitacije.
Preparat se aplicira intravensko ali intrapulmonalno.
LP Tjaša
-
Svoje pse sem in bom vodila v Lesce v pasjo kliniko Dr:Zlate Čop.Tam soVEDNO strokovni,prijazni predvsem pa ljudje s srcem.
Ko sem v dobri veri pripeljala komaenomesečno ovčarčico Ajo iz domačega legla in pričakovala, da bova odšla z zdravili za pljučnico je potekalo takole.Najpraj prijazen sprejem pri recepciji in takojšnja napotitev v ambulanto k dr.Mali Marku.Nežno je pregledal malčico in jo odnesel na rentgen.Ko ga nekaj časa ni bilo sem zaslutila......Poklical me je v drugo ambulanto kjer je bil ves medicinski team in neka veterinarka je mojo Ajo držala v naročju.Ne vem točno kdo mi je povedal da ima Aja neoperiabilno okvaro in da se ne da narediti nič.
Mrzlično ti začnejo delati možgani in iščeš izhod.Prosila sem za nasvete,možnosti,posvet a sem vedela.....Marko naju je pustil da sva se poslovila od Aje(mož) in potem, ji je dal pomirjevalo ,da je malo telesce zaspančkalo.Potem ji je vbrizgal še strup.Vse je potekalo zelo razumevajoče, kar me je še dodatno ganilo.Vsi so bili zelo strokovni.
Moji psi vedno v to kliniko.
-
Zadnjič sem poslušala Hitovo odprto linijo(radio hit).Neka gospa je napisala grajo za veterinarsko ambulanto v Domžalah.Bom samo na kratko povedala,toliko,kolikor se še spomnim od slišanega.Njena psička je bila že zelo stara,mislm,da jo je mučila tudi neka bolezen-nisem 100%.Preden jo je pripeljala je poklicala na kliniko in sporočila,da bo pripreljala psičko na evtanazijo in oni so to potrdili..ko je prišla na vrsto je veterinar dal psički inekcijo in lastnico napotil ven pod stopnice,kjer naj bi počakala,da psička zaspi.Že to se mi zdi grozno,da nimajo ene majhne sobice,kjer se od psička lahko posloviš.... :-\ Lastnica se je sprijaznila,šla ven in psičko položila na tla.Po parih sekundah se je začela trest,oči so se ji zapirale/odpirale...lastnica je šla po veterinarja,ki pa jo je takoj nadrl,češ kaj ga moti pri njegovem delu. Šel je ven stresel psico za vratno gubo in rekel,naj jo odpeljejo domov in da se bo zbudila po uri ali dveh :o :-\ Lastnica je psičko pustila tam,kaj pa se je zgodilo z njo..pa sam on ve :'( :'(
Tako da...v Domžale niti ne peljem evtanazirat,če je treba peljat(bog ne daj,da se to kmalu zgodi!!)..kaj šele kaj drugega!
Drugače pa sem že doživela pri prejšni psički,da smo jo peljali evtanazirat.Zraven sicer nisem šla,ker mi je bilo takrat res neprijetno vse skupaj,ampak mi je bilo na koncu žal,da se nisem poslovila od psičke in jo mirila takrat,ko je zapirala svoje učke :'( Je pa samo umiru zaspala...
lp,
Nina
V kliniki v Domžalah - beri za Mercator centrom, ko greš proti Bistrici
Imela sem zajklo , ki je bila z mano tri krasna leta. Kmalu pa se je začela neka bolezen. Slišala sem za to kliniko pa sem jo tja odpeljala ( ne vem kako se imenije) Dobila je inekcijo , čez mesec dni pa poginila. Vet naj bi ji pomotoma dal napačno zdravilo, ker ni vedel TOČNO ,KAKŠNA BOLEZEN JE TO. Po obdukciji so ugotovili, da je imela raka in da bi jo moral že takrat uspavati, ker jo je zelo bolelo. PA MISLIM, HALO ???
Toda obdukcija se je zgodila šele po treh mesecih, takrat pa sem že imela dva nova zajčka. Peljli smo jih tja (SPETT) in vet je rekel , da sta obedve punčki. Ja pa kaj še. po enem tednu pa smo našli sedem roza čevapčičev na tleh kletke. Ok, te je zajkla pojedla , jih potacala... Potem pa zopet. Čez nekaj časa pa dva ogromna čevapa. Ja pa kaj je zdej to ? Tudi njiju je pojedla, ker je moja mami mal pospravla kletko , KER JI JE ZAUDARJAL !
Zdej sta zajčka lepo na eni kmetiji in srečno se parita. Ampak vet je meu spet narobe. Prijavil ga nismo, samo pa resno razmišljamo o tem, ker več in več ljudi jamra o tem vetu.
LP
-
Če imam s kakim veterinarjem slabo izkušnju-se k njemu ne vračam. Pri določenih zadevah hrčke brez problema zaupam veterinarjem v SG in isto kunca. Ampak, če se pojavi kak bolj eksotičen problem-se zaplej k specialistu za eksote na Muto, Dr. Golobu.
Je pa tudi na nas, da zahtevamo temeljit pregled in podamo temeljit opis zadeve.
-
Kadar se veterinar drži protokola in gre vse tako kot je treba je posopek res neboleč in žival odide povsem mirno. Žal pa ni vedno tako, na lastne oči sem videla nekaj spodletelih "evtanazij" (na srečo ne pri mojih živalih), skoraj vedno zato, ker je veterinar želel nekaj ekstra zaslužiti in je izpustil pomirilo. (najbolj vestni po pomirilu dajo še narkozo in potem šele sredstvo za evtanazijo). Ni prijetno, lahko verjamete. Zato je tudi pri tem treba paziti, h komu gremo in se prej pozanimati, na kakšen način delajo.
Na žalost se moram strinjati s tem ... iz lastnih izkušenj ... :-(
-
V kliniki v Domžalah - beri za Mercator centrom, ko greš proti Bistrici
Imela sem zajklo , ki je bila z mano tri krasna leta. Kmalu pa se je začela neka bolezen. Slišala sem za to kliniko pa sem jo tja odpeljala ( ne vem kako se imenije) Dobila je inekcijo , čez mesec dni pa poginila. Vet naj bi ji pomotoma dal napačno zdravilo, ker ni vedel TOČNO ,KAKŠNA BOLEZEN JE TO. Po obdukciji so ugotovili, da je imela raka in da bi jo moral že takrat uspavati, ker jo je zelo bolelo. PA MISLIM, HALO ???
Toda obdukcija se je zgodila šele po treh mesecih, takrat pa sem že imela dva nova zajčka. Peljli smo jih tja (SPETT) in vet je rekel , da sta obedve punčki. Ja pa kaj še. po enem tednu pa smo našli sedem roza čevapčičev na tleh kletke. Ok, te je zajkla pojedla , jih potacala... Potem pa zopet. Čez nekaj časa pa dva ogromna čevapa. Ja pa kaj je zdej to ? Tudi njiju je pojedla, ker je moja mami mal pospravla kletko , KER JI JE ZAUDARJAL !
Zdej sta zajčka lepo na eni kmetiji in srečno se parita. Ampak vet je meu spet narobe. Prijavil ga nismo, samo pa resno razmišljamo o tem, ker več in več ljudi jamra o tem vetu.
LP
Hm, Maia.Love, a imaš spet viška domišljije?
Zajkljo si odpeljala k veterinarju, dal ji je injekcijo in poginila je čez en mesec, ker je imela raka... A dej? V kateri nadaljevanki pa? In povej mi, kako je možno obdukcijo na zajcu naredit po treh mesecih? Ste ga imeli medtem časom doma v zamrzovalniku, tako, iz ljubezni, potem pa, ker ste tako strašno žalovali, ste dali trupelce na obdukcijo?
Zanimivo, da imate denar za obdukcijo zajca tri mesece po poginu, ne pa za kastracijo tvojega psa in pasjo šolo.
O zajčjih "čevapčičih" in paru zajcev, ki zdaj veselo raja na kmetiji pa samo ... no comment.
Maia.Love, daj si že enkrat nehaj izmišljevat in si lagat! Norca se delaš iz vseh, najbolj pa iz sebe!
-
Svoje pse sem in bom vodila v Lesce v pasjo kliniko Dr:Zlate Čop.Tam soVEDNO strokovni,prijazni predvsem pa ljudje s srcem.
Ko sem v dobri veri pripeljala komaenomesečno ovčarčico Ajo iz domačega legla in pričakovala, da bova odšla z zdravili za pljučnico je potekalo takole.Najpraj prijazen sprejem pri recepciji in takojšnja napotitev v ambulanto k dr.Mali Marku.Nežno je pregledal malčico in jo odnesel na rentgen.Ko ga nekaj časa ni bilo sem zaslutila......Poklical me je v drugo ambulanto kjer je bil ves medicinski team in neka veterinarka je mojo Ajo držala v naročju.Ne vem točno kdo mi je povedal da ima Aja neoperiabilno okvaro in da se ne da narediti nič.
Mrzlično ti začnejo delati možgani in iščeš izhod.Prosila sem za nasvete,možnosti,posvet a sem vedela.....Marko naju je pustil da sva se poslovila od Aje(mož) in potem, ji je dal pomirjevalo ,da je malo telesce zaspančkalo.Potem ji je vbrizgal še strup.Vse je potekalo zelo razumevajoče, kar me je še dodatno ganilo.Vsi so bili zelo strokovni.
Moji psi vedno v to kliniko.
Oprosti za radovednost, če si že omenila bi rada vprašala za kako neoperiabilno okvarjo je šlo, da jo je bilo potrebno dat uspavat?
Imam podobno mnenje kot Lanabela. Res, da nisem bila še v tej situaciji pa si mogoče zato težko predstavljam. Mogoče tudi zato, ker sem bila sama na smrtni postelji in vem, da naj bo bolečina še tako močna, je želja po življenju vedno prisotna (odvisna tudi od časovnega obdobja). Mogoče pa je slaba primerjava človek/pes.
-
Hm, Maia.Love, a imaš spet viška domišljije?
Zajkljo si odpeljala k veterinarju, dal ji je injekcijo in poginila je čez en mesec, ker je imela raka... A dej? V kateri nadaljevanki pa? In povej mi, kako je možno obdukcijo na zajcu naredit po treh mesecih? Ste ga imeli medtem časom doma v zamrzovalniku, tako, iz ljubezni, potem pa, ker ste tako strašno žalovali, ste dali trupelce na obdukcijo?
Zanimivo, da imate denar za obdukcijo zajca tri mesece po poginu, ne pa za kastracijo tvojega psa in pasjo šolo.
O zajčjih "čevapčičih" in paru zajcev, ki zdaj veselo raja na kmetiji pa samo ... no comment.
Maia.Love, daj si že enkrat nehaj izmišljevat in si lagat! Norca se delaš iz vseh, najbolj pa iz sebe!
DAL JI JE INEKCIJO - ANTIBIOTIKE - ZDRAVILA ZA NEKO BOLEZEN, KI JE NI IMELA. KO JE POGINILA, SMO ZAHTEVALI OBDUKCIJO, REZULTATI PA SO PRIŠLI TRI MESECE PO TEM. ZA ZAJČKA SEM MISLILA, DA STA SREČNA, KER STA LAHKO SKUPAJ IN JE KMET VZREDITELJ , ZATO SE LAHKO TUDI PARITA , SAJ STA BILA PRI NAS V LOČENIH KLETKAH PO DRUGEM ZARODU. TO SE JE DOGAJALO LETO PREDEN SEM DOBILA PSA, TAKO DA NE TI MEN O KASTRACIJI IN ŠOLANJU.
-
:o ::) :P
-
:o ::) :P
ja no kako to da ji ne verjameš :D... če je pa kmet vzreditelj ::) :o
Vzreja "gučke" zajce ki imajo radi čevapčiče :D..... zdej bo naredil novo pasmo ki bo jedla uštipce in vešalice :D :D
jao >:D kolk pa tejle tamali prebija :o :D :D :D :D ::)
-
pa kaj je s tabo zajci so zgledali kot mali roza čevapčiči, ne pa da oni to jejo, koza !
-
Alma, Aja je imela okvaro popžiralnika,kar pomeni da se ji je žila pri rasti ovijala okoli požiralnika in ga vse bolj zategovala.Ko je rasla se je žila vse bolj zažemala okrog požiralnika in ker je bila še majhna je nekaj mleziva še šlo v želodček ,gosta oziroma trdna hrana pa je zastajala.Posledično je hrana zahajala v dihalne poti in je prišlo do pljučnice in vidno je začela hirati.Umrčkala bi od lakote če je ne bi že prej zadušilo.
Za to prirojeno napako sem takrat slišala prvič veterinar pa mi je razložil da ni tako redka in je značilna za labradorce in N.O..Na rentgenski sliki je bilo dobro videti razširjeen požiralnik z zažemajočo žilo.
Žalost.
-
pa kaj je s tabo zajci so zgledali kot mali roza čevapčiči, ne pa da oni to jejo, koza !
Joooj Maia.Love ej. Režim se ko zmešana :P
Zajčji roza čevapi?! :o
Dej, ziher maš u kkšni reviji kkšn pisateljski natečaj. Napiš njim to o zajčjih čevapih, ne pa nm :D Mogoče dobiš nagrado za humoristično zgodbico ;)
Da dol padš!! ::)
-
V kliniki v Domžalah - beri za Mercator centrom, ko greš proti Bistrici
Imela sem zajklo , ki je bila z mano tri krasna leta. Kmalu pa se je začela neka bolezen. Slišala sem za to kliniko pa sem jo tja odpeljala ( ne vem kako se imenije) Dobila je inekcijo , čez mesec dni pa poginila. Vet naj bi ji pomotoma dal napačno zdravilo, ker ni vedel TOČNO ,KAKŠNA BOLEZEN JE TO. Po obdukciji so ugotovili, da je imela raka in da bi jo moral že takrat uspavati, ker jo je zelo bolelo. PA MISLIM, HALO ???
Toda obdukcija se je zgodila šele po treh mesecih, takrat pa sem že imela dva nova zajčka. Peljli smo jih tja (SPETT) in vet je rekel , da sta obedve punčki. Ja pa kaj še. po enem tednu pa smo našli sedem roza čevapčičev na tleh kletke. Ok, te je zajkla pojedla , jih potacala... Potem pa zopet. Čez nekaj časa pa dva ogromna čevapa. Ja pa kaj je zdej to ? Tudi njiju je pojedla, ker je moja mami mal pospravla kletko , KER JI JE ZAUDARJAL !
Zdej sta zajčka lepo na eni kmetiji in srečno se parita. Ampak vet je meu spet narobe. Prijavil ga nismo, samo pa resno razmišljamo o tem, ker več in več ljudi jamra o tem vetu.
LP
Tudi jaz sem že slišala za graje te klinike. Če veterinar ne bi vedel, katero bolezen ima tvoja zajklja, bi jo pustil pri miru. Veš, tudi slabi veterinarji obstajajo, a so vsaj strokovni in ne delajo neumnosti :-X ( Kot tale tvoj). Obdukcija se lahko naredi po treh mesecih, vendar to pomeni, da zdravila ne bi bilo tam, saj po tvojem opisu praviš, da ji je veterinar zdravilo dal mesec pred njeno smrtjo.Do takrat se je zdravilo že presnovilo. Rezultati po obdukciji pridejo do 48 ur kasneje. Nikoli pa se ne zavleče do 3 mesecev. In če bi bila vsaj malo pametna, bi druga dva kunca odpeljala v drugo kliniko. :-X Po zakonu je prepovedano imeti mladiče katerekoli živali brez vzrejnega dovoljenja, torej bi lahko prijavili tebe, ne veterinarja. Normalno je, da zajklja poje svoj prvi in mogoče tudi drugi zarod, saj še nima materinskih čutov. Toda med tem, ko zajčki rastejo, moraš kletko pustiti pri miru vsaj mesec in pol. Hrano in vodo bi morala menjati zelo previdno in v rokavicah ( npr. tiste, ki jih uporabljajo za pouk kemije). Srečno parita? Ker je kmet vzreditelj? Torej, ta del razumem, ne razumem pa, kam gredo potem mladički ? :-\ Jih proda ali se srečno parijo naprej ? Pa sta bila zajčka brat in sestra ? Ker če sta bila, se lahko pri mladičkih razvije huda oz. nevarna mutacija, ki jih pobije. Je to srečno ? ???
Samo v razmislek : Imaš psa in ga boš parila? Kaj pa mladičke? Tudi? Ali jih boš prodala za žepnino? ::)
Ah, otroci... Odrastite in se čimprej spametujte, le kam gre ta svet. :P
-
Nush - ne kvasi neumnosti, še večjih kot Maia Love - menda si edina na forumu, ki njeno izmišljevanje še jemlje resno.
1. pojma nimam, od kot ti ideja, da je parjenje živali brez vzrejnega dovoljenja prepovedano. (nekateri o tem sicer sanjarijo, pa upam, da se jim sanje ne bodo uresničile)
2. To, da kunčica prvo in drugo leglo požre ni normalno. To se zgodi zaradi neprimernih razmer v katerih koti (nima miru, se ne počuti varno...) ali pa zaradi kanibalizma, ki je dedna napaka - take kunčice po hitrem postopku končajo v obari (ali pa se jih odda ljubiteljem, ki se ne mislijo ukvarjati z vzrejo, če gre za pritlikave pasme). Glede na napisano, je bila za kanibalizem kriva kar Maia sama.
3. rokavice sicer ne škodijo - ampak kmetje, ki zelo uspešno ljubiteljsko redijo kunce, bi se samo
smejali, če bi jim rekla, naj si nataknejo rokavice, ko menjajo vodo in hrano. (v velikih farmah, kjer je nagneteno skupaj ogromno živali na minimalnem prostoru je seveda drugače) Mladičev pa naj bi se ne dotikala, ne z rokavicami in še manj brez njih.
4. kmetje, ki imajo kunce, so vzreditelji že po defoju. Kam gredo vzrejeni kunci? Ali jih prodajo za ljubljenčke ali pa jih pojedo. Če se skotijo deformirani mladiči, gredo v lonec tudi za vzrejo neprimerni starši.
5. kunci imajo tako hiter metabolizem, da zaradi injekcije izpred enega meseca prav zagotovo ni poginila. To bi se zgodila najkasneje v dnevu ali dveh.
6. obdukcijo po treh mesecih si je Maia po vsej verjetnosti izmislila, in pojma nima, zakaj je kunčica poginila. Če se je pa to slučajno res zgodilo pa: raka je ponavadi težko diagnosticirati, če bi želela natančne preiskave bi ne šla na ambulanto (katero koli) ampak na kliniko. Samo tam bi lahko opravili potrebne preiskave (za katere pa dvomim, da bi jih bila lastnica pripravljena plačati). In pri tem bi bil končni rezultat povsem enak.
7. moje mnenje o omenjeni ambulanti je znano. Gnusijo se mi pa izmišljotine in neosnovano blatenje katere koli ustanove ali posameznika.
-
Nush - ne kvasi neumnosti, še večjih kot Maia Love - menda si edina na forumu, ki njeno izmišljevanje še jemlje resno.
1. pojma nimam, od kot ti ideja, da je parjenje živali brez vzrejnega dovoljenja prepovedano. (nekateri o tem sicer sanjarijo, pa upam, da se jim sanje ne bodo uresničile)
2. To, da kunčica prvo in drugo leglo požre ni normalno. To se zgodi zaradi neprimernih razmer v katerih koti (nima miru, se ne počuti varno...) ali pa zaradi kanibalizma, ki je dedna napaka - take kunčice po hitrem postopku končajo v obari (ali pa se jih odda ljubiteljem, ki se ne mislijo ukvarjati z vzrejo, če gre za pritlikave pasme). Glede na napisano, je bila za kanibalizem kriva kar Maia sama.
3. rokavice sicer ne škodijo - ampak kmetje, ki zelo uspešno ljubiteljsko redijo kunce, bi se samo
smejali, če bi jim rekla, naj si nataknejo rokavice, ko menjajo vodo in hrano. (v velikih farmah, kjer je nagneteno skupaj ogromno živali na minimalnem prostoru je seveda drugače) Mladičev pa naj bi se ne dotikala, ne z rokavicami in še manj brez njih.
4. kmetje, ki imajo kunce, so vzreditelji že po defoju. Kam gredo vzrejeni kunci? Ali jih prodajo za ljubljenčke ali pa jih pojedo. Če se skotijo deformirani mladiči, gredo v lonec tudi za vzrejo neprimerni starši.
5. kunci imajo tako hiter metabolizem, da zaradi injekcije izpred enega meseca prav zagotovo ni poginila. To bi se zgodila najkasneje v dnevu ali dveh.
6. obdukcijo po treh mesecih si je Maia po vsej verjetnosti izmislila, in pojma nima, zakaj je kunčica poginila. Če se je pa to slučajno res zgodilo pa: raka je ponavadi težko diagnosticirati, če bi želela natančne preiskave bi ne šla na ambulanto (katero koli) ampak na kliniko. Samo tam bi lahko opravili potrebne preiskave (za katere pa dvomim, da bi jih bila lastnica pripravljena plačati). In pri tem bi bil končni rezultat povsem enak.
7. moje mnenje o omenjeni ambulanti je znano. Gnusijo se mi pa izmišljotine in neosnovano blatenje katere koli ustanove ali posameznika.
Hm...Zakaj je pa dobro, da se parijo živali brez vzrejnega dovoljenja? Da bo na svetu še več deformiranih živali? Pa mešanci? Misli malo.
-
Mešanci (pravi mešanci, ne križanci ali "nerodovniški") so veliko redkeje deformirani kot nekateri pasemski z vsemi vzrejnimi dovoljenji, saj so pri nekaterih pasmah (hude) deformacije zahtevane že s samim standardom.
Poleg tega je govora o kuncih in ne o pasemskih psih in mačkah. Pejd vprašat kmeta, če ima vzrejna dovoljenja za svoje kunce pa boš videla kaj ti bo rekel.
In kakor koli obračaš, ne glede na to ali ti je všeč ali ne - vzreja brez vzrejnih dovoljenj ni prepovedana.
Je pa vsekakor prepovedana vzreja v neprimernih pogojih - kar bi v Mainem primeru zanesljivo prišlo v poštev - če ne bi bila vsa štorija po vsej verjetnosti izmišljena
-
Doma imam pudeljčka starega 15let, do nedolgo nazaj je bil kuža zelo fit, malo je nihal. Bil je že precej slab,pa smo pripeljali novo psičko, ki ga je kar poživila, nato je spet zelo oslabel, pa sem za rojstni dan od fanta dobila še eno psičko in pudeljček je spet na novo zaživel, spet je lahko normalno hodil, jedel, sluh in vid se mu je izboljšal, postal je spet drug pes, sedaj pa je spet popolnoma odtujen.:( zelo težko hodi, je le namočeno in mehko hrano, vid in sluh se mu je spet popolnoma poslabšal, zdaj pa nevem, kaj naj naredim. Hudo mi je, ko ga gledam kako trpi, da ne more normalno vstat, mi lahko prosim svetujete.:(
Aja, ko pa vidi povodec,pa še vedno od veselja poskoči, čeprav z veliko težavo ima še voljo do življenja:(
Hvala za odgovore in lep pozdrav!
-
Mi ti naj preko spleta svetujemo glede življenja tvojega psa?
Posvetuj se z veterinarjem, pelji mu psa tja in predebatirajta. Predvsem pa upoštevaj svojega psa, če ima voljo do življenja ali je nima.
Sluh in vid nimata veze z novim psom, ne more zaradi tega "ozdraveti"....Predvidevam, da dobiva dodatke za sklepe...
-
Ker imate dve novi mladi psički, s katerima se je treba verjetno ogromno ukvarjati, se tastar počuti odrinjenega. Z njim preživite individualno brez psičk čimveč kakovostnega časa in mu dajte več pozornosti. Kolikor se iz posta da videt če ni tik pred smrtjo in bi znal s kako podporno terapijo za sklepe še kar nekaj časa bit z vami. Blato in vodo zadržuje, je in pije sam, tako da vsaj po mojem mnenju o evtanaziji še ni treba preveč razmišljat. Si pa pri 15 letih zasluži dostojno življenje in vas ob njegovi strani.
-
Svetujem ti, da o tem sploh ne razmišljaš.
-
Z vsemi tremi se ukvarjamo več kot dovolj:) ni nič odrinjen.:) kvečjemu je zelo vesel in živahen,ko vidi,da gredo vsi trije skupaj na sprehod,ko vidi da bodo vsi trije skupaj letali po travniku in ne samo on, oziroma da ena od psičk manjka,tako da mislim da ni problem, v tem,da se z njim ne bi dovolj ukvarjali.:) drugače pa zgoraj navedeno,da novi psički nista vzrok za ozdravitev, za odzravitev sigurno ne,za izboljšanje pa mislim da sta vplivali psički. ker tudi pri nas,ljudeh je enako...primer starejši človek, ki nima več veliko pred sabo,naprimer dobi vnuka in se stanje spet izboljša,zato menim,da je sigurno nekaj v tem,da si želi preživeti še nekaj časa z drugima psičkama, mislim da bi se drugače že vdal, je pa res že veliko preživel in mislim da še vedno uživa, kolikor le lahko.:)