PeSjanar.Si Forum
Za pesjanarje => Vzgoja in šolanje => Temo začel/a: search.and.rescue na 12 Februar 2006, 19:01:07
-
Za to leto sva z Dejanom zastavila kar nekaj ciljev, ki so z malo volje lahko tudi uresničljive. Predvsem pa so humanitarnega značaja.
Verjetno že veste, da obiskujem tečaje za vodnico reševalnega psa, da pa bi pomagala še na kakšnem drugačnem področju sva se odločila pomagati ljudem, ki si psa ne morejo privoščiti predvsem zaradi zdravstvenih težav. Nekako v obliki obiskov in raznoraznih drugih srečanj. Kot vedno se obračam na vas, dragi pasji ljubitelji in vas vabim, da nama nekako pomagate izoblikovati programe za ta srečanja. Kakršenkoli nasvet je nadvse dobrodošel.
lp, Ines!
-
Zelo dobra ideja! :o ;D Na sosednjem forumu se že odvija nekaj podobnega, kinološke urice v domu odraslih ali nekaj podobnega.
Bi bilo pa zelo zanimivo na takih srečanjih recimo predstaviti, kako se za psa skrbi, pokazati kakšne pasje pripomočke, pokazati, kako se psa počeše in seveda kakšne zanimive trikce. No pa saj o tem si verjetno že razmišljala.
A na takih srečanjih bi bili vsi kuži dobrodošli (seveda kolikor toliko vzgojeni in zdravi)?
Lp
-
Prvič se bomo projekta lotili s pomočjo našega društva. Mogoče pa bi lahko v prihodnje tudi kaj dodali.
Pri nas v kd je tudi skupina, ki vadi za te namene, tako da si resnično zaslužijo, da se najprej pokažejo.
Na katerem forumu se pa ta debata že odvija?
lp, Ines!
-
Na mojpes.netu, podforum šolanje, psi terapevti. ;)
Lp
-
V ameriki je ta način 'zdravljenja' že kar dobro uveljavljen pa tudi po evropi se na tem področju dosti dogaja.
mislim da imajo američani za te pse izraz 'angels on a leash' kar mislim da definitivno drži :D
Mislim pa da sama vzgoja psa za take stvari ni zelo težka, seveda pod predpostavko da je pes že po naravi bolj miren in 'flegma' ker mislim da je najbolj pomembno to da pes v nobenem primeru ne bo reagiral agresivno in da ne bo skakal okoli ljudi kot kura brez glave ... pa seveda mora biti toliko poslušen da ne pobira vsega kar najde na tleh (v bolnišnicah in podobnih ustanovah se na tleh zanjde marsikaj kar je lhko zelo nevarno za našega pesjana) ... ostalo kar potrebuje pes za terapevtski učinek pa ima že tako ali tako prirojeno ;) (razdajanje ljubezni, naklonjenost do čohanja ... :D)
Lp, Črt
-
Ali se Vam zdi, da lahko pasje dušice pomagajo duševno bolnim ljudem in kako?
odgovor: ja :)
Naj povem da imamo pri nas doma rejništvo in imamo med drugimi otroki, tudi punčko Nino, ki smo jo dobili direktno iz porodnišnice, ker sta jo starša zavrgla, ker ima Nina Downow sindrom. Tako Nina živi pri nas celo življenje in letos bo stara 8let :P Nina je res prijazna deklica, ima sicer vse lastnosti otrok z Downovim sindromom, ampak moram reči, da je v razvoju in napredku med najboljšimi. Mogoče prav zaradi številčne družine in tudi vseh živali, ki jih imamo. Posebno psa zelo dobro vplivata nanjo in ima jih zelo rada. Že tako so ljudje z D.S. zelo ljubeči in najbol so veseli, če to ljubezen tudi pokažejo. Nina je najbolj vesela, če se lahko igra s pesjanarjama, jih pelje na sprehod, jih krtači, ...itd.
Živali imajo res čudežen vplin na ljudi, sploh na ljudi s posebnimi potrebami... :)
-
Tudi jaz imam podoben primer v družini. ko je kuža pomagal pozdraviti sestrično, ki je bila 1 mesec v bolnišnici... pa ne bi o tem :-\
S&R, mislim, da je to zelo dobra ideja!!! če pa slučajno kaj rabiš pomoč, ti jaz komot pomagam!!
lp
-
V tujini je to že stalna praksa, pri nas pa je vse skupaj še v povojih, terapija s pomočjo živali starejšim bolnim in onemoglim ter otrokom, tako zdravim kot prizadetim.
Pri nas v Sloveniji so se zbrale tri entuziastične strokovno šolane gospodične, dr.med. Petra Štraus, univ.dipl.ekon. Katarina Vetrin in univ.dipl.ing.zoot. Špela Juršič, ki so staknile glave, združile znanje in želje ter ustanovile prvo " Slovensko društvo za terapijo s pomočjo živali ". Njihova želja je, da bi se uveljavila in razširila terapija s pomočjo živali za počutje vseh tistih ljudi, ki zaradi narave svojega zdravstvenega stanj ne morejo priti v stik z njimi, si pa to želijo.
Želijo osveščati širšo javnost o že dokazanih terapevtskih učinkih za boljše počutje s pomočjo terapije z živalmi.
Želijo tudi vzpostaviti mrežo društev za območje cele Slovenije.
In organizirati tečaje, s katerimi bi razširile krog izšolanih vodnikov in psov.
V ta namen je bilo prejšnjo nedeljo organizirano testiranje vodnikov in psov. Zbralo se nas je kar nekaj lastnikov z psmi, nekateri so pripeljali celo po dva psa. Skupaj je bilo okrog 20 psov.
Najprej smo se porazdelili v dve skupini, zaradi lažjega testiranja, opravljali smo različne vaje poslušnosti in prestajali preizkus obnašanja in odzivanja psa med neznanimi ortopedskimi pripomočki ter v nenavadnih situacijah. Na koncu smo vodniki izpolnjevali obširen dvolistni vprašalnik, na katerega pa ni bilo lahko odgovoriti.
Tega testiranja sva se udeležile tudi midve z Šaško, ki se je klub svoji mladosti obnašala zelo suvereno, stoično prenašala dokaj nenavadne postopke zanjo in se zelo izkazala v odpoklicu, saj je bila edina, ki je takoj ubogala na prvo besedo. No, vsekakor pa ni mogla iz svoje kože in jo je kar velikokrat premagala medfazna situacija, ko si je privoščila cicibanske izpade in štepala svoje značilne kroge.
No, ker imava protekcijo pri dobivanju informacij sva izvedeli, da so naju uvrstili na seznam tečajnikov v septembu v skupino mladih.
Nedeljsko dopoldne je bilo lepo, sonček vroč, družba izbrana in prijazna.
Škoda, da nisem imela s seboj fotoaparata, ki sem ga pozabila doma v kotilnici na polički.
Mogoče pa se dokopljem do kakšne slikce, saj je na poligonu bilo kar nekaj fotografov.
Če želite tudi vi podpreti in pomagati slovenskemu društvu za terapijo s pomočjo živali lahko svoje prispevke nakažete na TRR: 03170-10002801167, lahko pa se tudi včlanite. Več info najdete na njihovi strani.
Za dodatne informacije pišite na e-mail: [email protected]
Več o samem društvu pa na strani www.ambasadorji.org
Njihov moto je: Naj nasmeh na licu nikoli ne zamre in žar na licu nikdar ne zbledi.
Do konca tedna bodo tudi ostali, ki so se udeležili testiranja, izvedeli za rezultate po e mailih, ki so jih navedli v vprašalnikih.
Bomo pa rezultate objavili v petek na tem topiku.
Osebno si želim, da bi ideja zaživela, uspela, dobila podpornike in na veliko razveseljevala vse ljudi ter izvabljalanasmehe na naša lica. Kajti z združenimi močmi za več nasmehov smo močnejši.
Srečno !
Miša
-
Hm, zadeve ne poznam kaj dosti, vendar pa sem prejšnji teden gledala Preverjeno in me je ideja, da kužki in njihovi lastniki hodijo v Dom ostarelih in jim lepšajo urice in pri terapiji navdušila. :) Sem pa že preštudirala Ambasadorje nasmeha in resno razmišljam, da bi se malo kasneje ( ko Giorgio malo zraste) včlanila.
S&R, moja prijateljica je diplomirala na Visoki šoli za socialno dela na temo Terapija z živalmi. Če bi ti kaj prišlo prav, ti jo lahko priskrbim. :)
-
Miša, čestitke za uvrstitev!
S tistim o odpoklico si me čisto zavedla :P Ker je tudi v drugi skupini ena ovčarka zelo dobro delala poslušnost. (Saška je mops, kajne?)
O testiranju smo govorili tudi v temi o irskih setrih. (http://www.pesjanar.si/forum/index.php?topic=1384.62)
-
galy,
hvala ! Ste bili tudi vi tam ? A si ti slučajno tista, ki je imela s seboj dva kužka ? Vas je bilo kar nekaj z dvemi kandidati, Agnes in Nati tudi.
Jaz kura sem se zopet malo nerodno izrazila. Moja Šaška je bila res najboljša v odpoklicu, vsaj v naši prvi skupini. Kako je bilo v drugi skupini, ne vem, ker nisem gledala, sem izpolnjevala vprašalnik.
Vidim, da nas je kar veliko s tega foruma, ki se nas je udeležilo tega testiranja. A mogoče veš, a bi se dalo dobiti kakšne slikce z nedeljskega testiranja ?
Miša
-
Ful zanimivo tole. Mislim, da sem našla sanjski poklic ... ;) :D Sam od tega itak ni možno živet ... :-\
-
Jaz stvari na tole temo že kar nekaj časa spremljam in mi je vse skupaj zelo zanimivo.Verjetno je meja vodnika psa terapevta polnoletnost,tako da bom mogla še malo počakat.Mogoče se motim,kdo ve,kako je s starostjo?
lp,
Nina
-
Miša: em, ne, imela sem le enega psa: samico labradorko. Slik nimam in nažalost ne poznam nikogar, ki bi jih imel.
Rinchy: nimam pojma, rekli niso nič. Pošlji jim email, pa bo.
-
Midve sva bili tudi na tem preizkusu. Galy zdaj vem, kdo sta, prej pa nisem vedela, čeprav sta se najini labiki že spoznali.
Sicer pa sem bila sama tam z mešanimi občutki. Se mi zdi, da preizkusi niso bili povsem realni odraz karakterjev psov, po drugi strani so me pa malo šokirali nekateri lastniki, ki so s psi vsaj v času čakanja ravnali na grob način (vsaj za 2 labija lahko to trdim, ker sem ju bolj opazovala).
-
Miša: em, ne, imela sem le enega psa: samico labradorko. Slik nimam in nažalost ne poznam nikogar, ki bi jih imel.
galy, nič hudega ;)
Rinchy, za spodnjo starostno mejo vodnika ne vem, se mi pa zdi, da je omejitev spodnja meja za psa. Moja Šaška ima res komaj 6 mesecev, zato pa bo imela septembra na začetku tečaja že 9 mes. in če končava tečaj, 15 mes.
*LuNa*, s katero psičko si pa ti bila ? Tudi jaz sem imela čudne občutke pri nekaterih psih, saj nisem vedela kaj lahko pričakujem od njih. Predvsem sem se bala zaradi Šaške, ki je tako zelo zaupljiva do vseh in do sedaj še ni imela slabe izkušnje.
Miša
-
No, emaili so prišli… Ste zadovoljni? Midve jeseni začneva v starejši skupini 8)
*LuNa*, :o ;D kakšno naključje!
lastniki, ki so s psi vsaj v času čakanja ravnali na grob način (vsaj za 2 labija lahko to trdim, ker sem ju bolj opazovala).
(hm, upam da nisem ena izmed teh dveh…) Moram priznati, da mi je (iz očitnih razlogov ::)) od vseh labradorcev najbolj padel v oči tisti svetli, ki je stalno naskakoval Saro. Črnega sem videla šele pri preizkusu. Mene je najbolj »presenetilo« stalno lajanje :-[ ::) Sara je namreč zelo tiha in… no, nisem navajena takega hrupa.
Miša: imaš mogoče kakšne podatke, koliko parov je bilo sprejetih oziroma kako velike bodo skupine?
-
No, mojadva sta tudi sprejeta. Moram reci, da me je njuna pridnost kar precej presenetila, saj je Redik pri svojih devetih letih in pol prav zgledno delal, glede na to, da ze kakih 7 let nisva vadila poslusnosti, ni pa razocaralo tudi njegovo navdusenje nad hrano (Petro se vedno obozuje). Darko je pa razen tega, da je skoraj umrl, ko sem mu odpeljala Redika, bil tudi zelo zgleden na poligonu (ob njem pa tudi se kar).
Kaj smo pa vse poceli na sprejemcih?
Najprej smo se postavili v krog, kjer smo se rokovali z ljudmi, psi so morali obsedeti ob nas. Potem so pred nasimi psi hranili najprej psa in nato se psicko, nas pes je moral biti na nas pozoren. Potem so nam psa odvlekli stran s hrnao in smo ga morali odpoklicati. Sledilo je nekaj vaj poslusnosti (sedi, obrat, prostor in hoja poleg s popusceno vrvico). S psom smo se morali poigrati in pokazati, kako se obnasa v druzbi z drugimi psi, ko je spuscen.
V drugem delu preskusnje se je moral pustiti cesati neznancu (alias Petri), ki ga je tudi pretipala, mu pregledala usesa, oci ... Pokazati je moral, da se ne boji hrupa, vozickov, hojce in bergel ter da ne reagira, ce se ga kdo recimo dotakne s temi vesoljskimi rečmi itd.
Upam, da bomo kmalu zaceli s tecaji in delom. Ce pa se koga kaj zanima, vabljeni, bomo poskusali odgovoriti. Ce ne bomo znali, bomo poskrbeli, da boste dobili pravi odgovor.
Lp Neza
-
Čestitam vsem, ki so opravili preizkus. Moje bi vse po vrsti padle na celi črti pri točki, kjer pred njimi se hrani druge pse.
-
Midve sva tudi sprejete in sicer med mlajše zaradi Lunine živahnosti.
Galy jaz sem pa najbolj opazila oba svetla labradorca in sicer zato, ker so se oboji vodniki za moje pojme malo čudno obnašali. Tistiga temnejšega, ki je vztrajno naskakoval, so imeli skoraj neprestano odpetega, ubogal je pa bolj slabo. Svetlejšega so pa ful cukali na ovratnico na zateg (čeprav mislim da je bilo izrecno napisano, da taka ovratnica ne sme biti) in se mi je na trenutke prav smilil.
Miša bila sem z labradorko v isti skupini kot ti. Če se spomniš je še tvoja psička skakala okoli nje.
-
Miša: imaš mogoče kakšne podatke, koliko parov je bilo sprejetih oziroma kako velike bodo skupine?
galy,
zaradi nepričakovanih nujnih družinskih obveznosti pa še polek legla, se nisem imela časa posvetiti še čemu drugemu. Tako, da na žalost nimam podrobnejših podatkov. Bom pa prvič, ko bom s kakšno od deklet v kontaktu, povprašala in ti povem.
*LuNa*,
moja Šaška po navadi skače in deli poljubčke vsakemu, ki ji prekriža pot ali pa ona njemu. Če bi imela slučajno okrnjen vid, bi po moje lubčkala tudi drevo, kanto za smeti ali avtobus, če bi ji prekrižal pot. Se pa spomnim iz naše skupine ene prijazne labike, ki ji je naša Šaška hotela malo težiti. ;)
Kot vidim, bova v jeseni skupaj v isti skupini. Torej se lahko obe, ti in tvoja psička, pripravita na Šaškine ljubezenske izzive. Pa brisačko prinesita s seboj ;)
Miša
-
Od takrat, ko sem odprla to temo pa do danes se je na tem področju v našem kinološkem društvu zelo spremenilo. To sredo sva se s Toro prvič pridružili skupini za nastope. Obiskali smo skupino ljudi, ki so v duševni stiski in si po izolaciji v psihiatrični bolnišnici sedaj počasi pomagajo vključiti v družbo. Tora sicer ni član skupine za nastope, vendar je bila zelo potrpežljiva, ko so jo vodili na sprehode, božali, ji metali igračko, jo hranili, ...
Bilo je resnično lepo in upam, da se bo čimprej ponovilo.
-
midva z očijem obiskujeva dom za ostarele na Vrhniki. nala & fly sta vedno zraven, včasih pa še 2 mucka...pestro ;) ljudje so ful navdušeni 8)
-
Nekaj branja v slovenščini:
http://www.mf.uni-lj.si/jama/jama96-6/html/psi.html (preveden članek)
http://www.viva.si/clanek.asp?id=1945 (članek v Vivi)
http://www.zveza-soncek.si/Novice_pocitnice_na_kmetiji_za_otroke04082004.htm (Sončkov tabor, linki naprej)
http://www.soncek.org/Revija_pet/Pet73/stroka73.pdf (spodaj je zelo lep članek iz revije 5, priporočam - v pdf!)
btw: Breda Kralj in Ambasadorji nasmeha sodelujejo?
In še nekaj o obisku v OŠ Jela Janežiča: http://www2.arnes.si/~oskrjj2s/terapevtski_pes.htm
+1
-
Kratka info. za vse tite, ki ste se pred časom udeležili testiranja:
Torej - glede preizkusa vas je 9 bilo sprejetih v skupino za mlade pse in 7
v skupino odraslih.
Konec avgusta nameravajo organizirati se en podoben
preizkus, saj je zainteresiranih se veliko.
Če koga zanima takšen tečaj in kasnejše delo se lahko prijavi na naslov [email protected]
Miša
-
Da povem še tukaj. Za maturitetno nalogo iz psihologije sem izbrala naslov Razširjenost terapije z živalmi v Sloveniji. Imam grozne probleme z literaturo (v slovenščini mislim, da ne obstaja, drugače pride v poštev sam angleščina, pa madžarščina recimo ). Kljub temu, da je naslov takšen, o katerem zagotovo še ni bilo ničesar napisanega, bi potrebovala nekaj literature, da razložim v teoretičnem delu, kaj terapija z živalmi sploh je. Internetni viri pa niso dovolj. Zato bi bila vsakršna informacija dobrodošla. Tudi če veste, kdo vse se s tem ukvarja, koga kontaktirati ipd.
Vem, da je bilo napisanih tudi nekaj diplomskih nalog iz tega področja, zato bi bila zelo vesela kakšnega kontakta oseb, ki so jih pisali.
lp
-
Svetujem ti, da se obrneš da društvo Ambasadorji uspeha, ker je to mislim da edino društvo v Sloveniji, ki se prav ukvarja s šolanjem psov za te namene.
Več informacij na www.ambasadorji.org
-
Sem že, sam ... :-\ Še kakšen drug predlog?
-
In zakaj internetni viri ne zadoščajo? ???
Sicer ne vem, kaj ste imeli z ambasadorji ::) ni mi pa jasno, kako boš pisala o "Razširjenosti terapije z živalmi v Sloveniji", saj so oni edini, ki se s tem ukvarjajo (če zanemarimo nekaj "samooklicanih" terapevtov)
*LuNa*: nasmeha, ne uspeha :D
-
Hmm, meni se ne zdi, da bi se s tam ukvarjali kaj več kot drugi. Ne pozabi tudi na terapevtsko jahanje http://www.terapevtskojahanje.com/sl/informacija.asp?id_meta_type=30 (to je verjetno najbolj redno izvajano), pa kontaktiraj zgoraj navedeno KD Zagorje (s.a.r.).
Poleg tega kar nekaj o psih terapevtih najdeš tudi tule http://www.mojpes.net/modules/news/index.php?storytopic=139&storynum=5
-
Urška, v KD Zagorje ne izvajamo terapije s pomočjo živali. Imamo samo skupino psov in vodnikov in potem hodimo na obiske v domove starejših občanov. Najprej vsak posameznik pokaže nekaj trikcev, ki jih pes zna, potem imamo pa še kratek program skupinske poslušnosti. Na koncu lahko varovanci domov pse tudi pobožajo in hranijo.
Tu gre bolj za popestritev dneva varovancem kot pa za terapijo...
-
Galy, zato, ker gre za seminarsko nalogo ...
Ambasadorje nasmeha sem že zdavnaj kontaktirala, vendar mi glede na naslov to ni dovolj. ;)
-
Točno, pozabila. Za hipoterapijo lahko kontaktiraš Zavod za usposabljanje invalidne mladine Kamnik.
-
Urška in Galy, hvala za info! :-*
-
V četrtek greva s sošolko prvič v dom za ostarele ;D s psom seveda :D
-
V četrtek greva s sošolko prvič v dom za ostarele ;D s psom seveda :D
gresta "na lastno pest" ali imata kakšnega izkušenega za sabo?
-
Bolj na lastno pest :-[ Enkrat sva že bile, samo to je bil samo obisk. Takrat sva videle, kako so se ljudje odzvali na psička [pes je drugače zelo lepo vzgojen, pusti se česat, varvat, navajen je na hitre gibe . . . ] . Odziv je bil res dober, čez dan ali dva, mi je mami povedala [dela v domu], da jo vsi sprašujejo kje je psiček, da ga želijo spet videt . . . Mogoče bom pa tudi sama kdaj začela čisto resno s tem, sedaj pa le kot prostovoljno delo. Rabim 70 ur, ki jih ne nameravam pridobiti samo s to aktivnostjo. Bomo zraven še meli malo branja, družabnih iger itd. :)
-
Dobro, čeprav tega ne odobravam. Naj pojasnim: če se nekega dne (upajmo, da ne) kaj zgodi, se bo dogodek posplošil na vse, tudi na tiste, ki se trudijo/mo zadeve lotit nekoliko bolj postopno/"profesionalno". Pomisli samo na razne napade, ki odmevajo v javnosti...
-
To je pa najmanj kar se bojim :) Ampak recimo da vedno obstaja možnost. Vedno bova s sošolko prisotni zraven. Pes ni hiperaktiven [niti ne no]. Mislim da ne bo problemov. :)
-
Hiperaktivnost nima veze s tem. Pes mora biti navajen na "čudne situacije", biti mora zelo toleranten in mora biti toliko vodljiv, da mu lahko preprečiš recimo da ne požre tablete, ki jo najde na tleh .... Hkrati pa moraš ti tako dobro poznati svojega psa, da veš, kdaj mu postane neugodno in takrat prenehaš z obiskom....
Tako da če drugega ne, psa vsaj obvezno zavaruj za poškodbe drugih oseb itd....
-
Ja sva že bile s psom gor in ko sva videle da nima več volje, sva odnehali, se poslovili in šli. Pa seveda povedali, da je utrujen. Večinoma pa je pokazal veselje do vsakega obiskanega, ga prevohal, mu pritisnil še kak poljubček. Smo notri, psiček gre samo v posteljo da se malo pocarta, počeše itd. S psičko Zoro bomo hodili pa samo na sprehod.
-
No danes sva bili s sošolko zopet v domu za ostarele. Bilo je super, kot vedno. Tam sva bili 3 ure, torej dokler se psiček ni naveličal. Danes niti ni bil tako hiperaktiven, je bil bolj miren. :) Malo sem tudi slikala, vendar slike niso glih najboljše [fotoaparat je za v penzijo] ::) Najprej sva šli malo po domu. Imajo razdeljeno na stavbo A in B, na A so večinoma pokretni, na B pa nepokretni.
Ne morem verjet, ampak ga. Praznik [ki je zelo dementna - pozabljiva] se je spomnila kužkaaa :o
(http://www.moj-album.com/slike/7816779/fIizkWtb4kNcHJJn.v.jpg)
Prav tako se je ga. Franić spet skoraj zjokala, ko ga je videla in se spomnila na svojega kužija, ki je umrl ko je bil star 17 let. V glavnem bila je zelo vesela.
(http://www.moj-album.com/slike/7816779/MqUW7GEqI4EJDw3Y.v.jpg)
Gospod Lah je vprašal kje je on veliki črn kuža, s katerim je šel na sprehod prejšnji teden [na Indija je to letelo] :P
(http://www.moj-album.com/slike/7816779/5QIks9NtNEjmN7R6.v.jpg)
×
http://www.moj-album.com/slike/7816779/ghWLj3rlxV_mxH5h.v.jpg (http://www.moj-album.com/slike/7816779/ghWLj3rlxV_mxH5h.v.jpg)
http://www.moj-album.com/slike/7816779/zs2JfLgzF_8BoFIO.v.jpg (http://www.moj-album.com/slike/7816779/zs2JfLgzF_8BoFIO.v.jpg)
http://www.moj-album.com/slike/7816779/SX_KwHRCgRvvxy5w.v.jpg (http://www.moj-album.com/slike/7816779/SX_KwHRCgRvvxy5w.v.jpg)
Sošolka in Loni =)
http://www.moj-album.com/slike/7816779/2gzGE1PbFF_I_ij7.v.jpg (http://www.moj-album.com/slike/7816779/2gzGE1PbFF_I_ij7.v.jpg)
http://www.moj-album.com/slike/7816779/0eOvkMFbZisu28sp.v.jpg (http://www.moj-album.com/slike/7816779/0eOvkMFbZisu28sp.v.jpg)
-
*nastja*, vidim, da ste se imeli lepo!
Zelo rada vidim fotografije (ali še boljše v živo) ko se starejšim zasvetijo oči in nariše nasmeh na obraz, ko vidijo kužke, jih božajo, hranijo... Nekateri, ki nikoli ne govorijo, se s kužki tudi pogovarjajo... Res, neverjetno doživetje!
Kar tako naprej!
-
Ja, res je bilo lepo ! Bili so zelo veseli, so se sami ponujali da bi se slikali ;D Zdaj moram nest slike razvit, da jim bom naslednjič nesla slikce :D
-
Ojla, podobne teme nisem zasledila, če obstaja, prosim da jo prestavite :-[
V našem društvu se bo začela uvajati nova skupina in sicer terapevtski psi. Zanima me malo, kako to zgleda po drugih društvih, kaj počnete, kako potekajo treningi za take pse, kaj morajo psi obvladati, kako zgleda dejansko delo, in končno, kakšne kvalitete naj bi imel dober terapevtski pes.
Hvala za dogovore
-
Dobro bi bilo, da bi se obrnili na Tačke pomagačke, ki imajo tudi svojo stran: http://www.ognjena.com/tackepomagacke/
One se v bistvu izurjene za terapijo s psi. Mislim, da ti bodo najbolj znale svetovati.
-
*sara*, o terapevtskih psih je že odprta tema tukaj: http://www.pesjanar.si/forum/index.php/topic,1768.0.html
lp
-
ups :-[ :-[
hvala aska :-*
-
ups :-[ :-[
hvala aska :-*
Ni za kej ;)
-
Dobro bi bilo, da bi se obrnili na Tačke pomagačke, ki imajo tudi svojo stran: http://www.ognjena.com/tackepomagacke/
One se v bistvu izurjene za terapijo s psi. Mislim, da ti bodo najbolj znale svetovati.
no midva z Olijem imava veselo novico :) v nedeljo imava namrec test pri drustvu tačke pomagačke :) in se zelo veseliva :)
drzite pesti in tacke za naju :-*
-
no midva z Olijem imava veselo novico :) v nedeljo imava namrec test pri drustvu tačke pomagačke :) in se zelo veseliva :)
drzite pesti in tacke za naju :-*
Bova z Asko držali pesti in tačke. Pa poročaj kako je bilo. Srečno :)
lp
-
hvala :) bomo procal, se isti dan, ko prideva
-
O super, hvala!
-
oj,
evo za nama je test pri drustvu tacke pomagacke :) bilo je super :) midva z olijem sva bla zadnja in zadeva je sla nekako tako:
najprej sva se mogla sprehajat gor pa dol po sobi (dolzine ene 10 m), da vidijo kako hodi poleg, potem se je oli mogu usest in cakat, da grem jz stran od njega, pa nazaj do njega, pa spet nazaj (da vidijo kako dolgo je lahko pri miru), potem je spet sedel in jz sem mogla v drugo sobo in se potem vrnit in je se zmeraj sedel :) malo je podobno mali soli. potem pa so pogledali kako reagira na berglo, invalidski vozicek. sledil je test, ko so dali na tla hrano, midva pa sva se mogla sprehodit mimo brez da mu recem, da ne sme. no in ker mu nisem rekla ne (da pusti pri miru, ampak sem mogla bit tiho), ja nas pobe navalil na hrano, kot da nikoli ne bi jedel :P amm.... aja potem so mu dali se priboljsek, da vidijo kako vzame nagrado. bilo je res super, vse punce, ki so bile prisotne na testiranju so super, prijazne, nasmejane. vse je potekalo zelo sprosceno in Oli in jaz sva se pocutila res dobro.
-
O, hvala za tako podrobno poročilo in čestitke za uspešno opravljen test :)
Kakšne pasme pa so še vse bile poleg tvojega Olija?
lp
-
dva bernska plansarja, dva zlata prinasalca (ena psicka, pa en kuzek), potem je bla ena kavalirka, ena mesanka med zlatim prinasalcem, labradorka.
ce sva opravila nam bodo sporocili po posti, ampak je so rekli, da smo se vsi dobro odrezali :)
-
dva bernska plansarja, dva zlata prinasalca (ena psicka, pa en kuzek), potem je bla ena kavalirka, ena mesanka med zlatim prinasalcem, labradorka.
Aha, klasika ;) ;D
ce sva opravila nam bodo sporocili po posti, ampak je so rekli, da smo se vsi dobro odrezali :)
Pa potem sta pa sigurno uspešno opravila.
lp
-
Zanimiva je tale tema! Žal je literature malo tako tuje kot slovenske. Je pa ta služba res zakon. Sama serm imela priložnost sodelovati pri terapijah s psmi (tačke pomagačke) in pa pri terapijah s konji. Vbistvo je blo to moje opravljanje študijske prakse in je blo res zakon. Sedaj o tej temi pišem tudi diplomo. Zato so vaša mnenja in izkušnje s tem delom še kako dobrodošle.
lp kaja nika
-
Okej, kako pes postane terapevtski pes? So kaki izpiti ali kaj? In, kaj je za to potrebno oz. bolje rečeno kakšen karakter psa??
-
Teqila, na katerem faksu pa si, da si lahko opravljala prakso pri Tačkah pomagačkah? Kje si pa sodelovala pri terapiji s konji? A literature je sploh kaj v slovenščini? Terapija s psi ni 'priznana' v Sloveniji, oziroma ne moreš opravljati tega kot poklic, ne?
Uh, tole pa je zdaj nabor vprašanj :-[
-
Lep pozdrav.
Obiskujem Fakulteto za humanistične študijwe v Kopru, smer Kulturni študij. Prakso sem opravljala v Mladisnskem klimatskem zdravilišču Rakitna, kjer od leta 2008 odprta programa Šola zdravega odraščanja in Program reintegracije otrok in mladostnikov s čustvenimi motnjami in motnjami hranjenja. Pri teh dveh programih se izvaja terapija s psmi s sodelovanje društva Tačke pomagačke in terapija s konji, ki so v lasti MKZ Rakitna.
Mene zanima bolj ta pomoč živali pri osebah s psihičnimi motnjami in ne gibalno oviranimi osebami. Verjetno veste, da pri terapijah s konji poznamo več vrst terapi, te so: zdravljenje z jahanjem konja, hipoterapija, psihoterapevtsko jahanje, ki je v Sloveniji šele v razvoju, medtem ko je zelo razširjena vrsta terapije v Nemčiji in skadinavskih deželah in pa pedagoško jahanje.
Ta poklic se v slovenije šele razvija in seveda se ga da s primerno izobrazbo tudi opravljati. Tako, da moj namen se je vpisati še na podiplomski študij psihologije.
Vsak pes je lahko terapevtski pes če naredi preizskuse oz teste. Pasma ni pomembna, pomemben je karakter psa. Jaz si naprimer kupujem Cane Corsota, ki ga bom izšolala za terapevtskega psa. Pes ne sme biti agresiven, navajen mora biti vsakega prostora, ljudi ter različnih vonjav in zvokov. Drži tudi to, da je za starejše in za v dome upokojencev primernejši manjši pes, medtem ko navadno z otroci sodelujejo večji psi.
Kar se tiče literature jo je pa res zelo, zelo malo. Za začetek si lahko prebereš knjigo M. Marinšek, M. Tušak: Človek žival zdrava naveza. Knjiga je zelo pregledna in ti tudi lepo opiše terapije s pomočjo živali ali v originalu Animal Assisted Therapy.
Mislim, da sem odgovorila na vsa vprašanja. ;D
Lp
-
Cane corso praviš? Na forumu se še ena prodaja ;)
-
Teqila, na kateri podiplomski program psih. pa se nameravaš vpisati?
-
Cane corso praviš? Na forumu se še ena prodaja ;)
Nika :D Smo bili že na vezi, ampak Teqila želi kupiranega ;)
-
Še malo off topic: A pri nas še kupirajo corsote?
-
Še malo off topic: A pri nas še kupirajo corsote?
Repe ja, ušesa ne.
-
Treba reklamo delat ;D
Terapevtski pes pa ja rabi ušesa, no :P
-
Vbistvu mam možnost it na Podiplomski študij psihologija nato se pač v zadnjem letniku usmeriš, ker drugega v Sloveniji pač še ni. Sem se pa tudi zanimala za podiplomske študije v tujini kjer je prav smer Animal Assisted Therapy, v Ameriki in v Avstraliji. Samo js ne morem vseh mojih živali kr pustit doma in bit 3 leta brez njih tako, da bom ostala v Sloveniji. :P
Vem, da se ena corsica še prodaja oz. išče solastnika sem mela priložnost požult vse, ampak tko kot je rekla že Ninci hočem kupirančka. In pride čez 14 dni 3 tedne že k nam domov, tako da že odštevamo dneve, da jo lahko gremo iskat. ;D
lp
-
Vbistvu mam možnost it na Podiplomski študij psihologija nato se pač v zadnjem letniku usmeriš, ker drugega v Sloveniji pač še ni.
V bistvu se je prej izvajal tako (http://193.2.70.110/Osnova/Predstavitev/P-Podiplomski.html) (smer si izbral že takoj na začetku, zato sem vprašala, kateri program misliš izbrati), sedaj se pa pripravljajo novi programi (http://psy.ff.uni-lj.si/slo/Magistrski_%C5%A1tudij) po bolonji, ki se jih bo dalo študirati šele leta 2012.
-
Aja to si misla to vem d je tak. Sam js morn čakat na bolonca :'(...
-
Ko že misliš, da te nič ne more presenetiti...
http://privoscite.si/osrednja-slovenija/7/50-popusta-za-terapijo-s-pomocjo-zivali/
-
Hja znajdi se ::) nekatere budale to delamo prostovoljno, celo z lastnimi stroški :)
-
Ojoj, smo pa res budale :o
Tale še potnih stroškov nima, ker pridejo stranke kar v "podjetje" ::) :P
-
>:(
Super, bom rekla Bamm Bammu, naj gre v službo kot terapevt, bo lahko preživljal celo družino.
Zanima me, kje je naredila usposabljanje, in kaj si tam mislijo o njenem "podjetništvu."
-
jean lahko še kaj več napišeš glede terapevtskega izobraževanja?
Arwen, izobraževanje bo pri organizaciji Tačke Pomagačke pri njih na Vrhniki. 15. 1. se začne. Bo pa verjetno na isti dan tudi test za psa. Če te zanima več si lahko pogledaš na njihovi spletni strani
http://www.tackepomagacke.com/
za točne podatke pa najboljše vprašat tu: [email protected]
Sem hotela it na predavanja pa imam žal predavanja druge vrste na isti dan. Pa drugič ;)
-
Jean, kaj se nameravaš izobraževat za terapevtko s psom? Katerim? 8)
Z Oli. Seveda. 8) ::) >:D
No pravzaprav z Bamm Bammom, ki je edin primeren pes pri meni za tovrstno dejavnost. :-*
Martina, a boš kaj več povedala o tem, kaj delaš s Chipom na tem področju?
-
andreja hvala :)
bo kar treba počakat da bodo predavanja za vodnike mimo da bo avto spet na voljo za druge aktivnosti med vikendi :'(
-
http://www.tackepomagacke.com/data/ProgramIzobrazevanja.pdf (http://www.tackepomagacke.com/data/ProgramIzobrazevanja.pdf)
čeprav cena se mi zdi pa malo mimo ... sploh če primerjam s ceno za predavanja za vodnike reševalnih psov ... ::)
-
Bom opisala moje izkušnje s tem "izobraževanjem". Moja bivša soseda je bila pri Tačkah pomagačkah, kidelujejo po švicarskem modelu (na podlagi licence ustanoviteljice). Tam imajo terapevti v glavnem psičke, mislim da tudi v veliki meri sterilizirane. Opravijo ogromno delovnih ur zastonj in so na voljo s svojim časom približno toliko kot reševalci, le izobraževanje in treningi so nekoliko manj zahtevni ::).
Sama pa sem se v letu 2008 izobraževala pri Canisu iz Maribora in Ambasadorjih nasmeha. Prvi so organizirali odličen seminar s teroetičnim delom in praktičnim prikazom dela psov, drugi pa so na podlagi opravljenega tega dela naknadno izvajali še teste s psi. Na testu sem bila najprej s Tarasom zelo zadovoljna, kljub temu, da je takrat njegova poslušnost še malo šepala, ker smo imeli dolgo puberteto. Ampak, ko mi je bilo rečeno, da pes ne sme odreagirat na nobenega psa (v kakršnikoli situaciji in kakorkoli, da mora pač bit vedno flegma in kul), tudi ne na gonečko v neposredni bližini, če hočem dobit potrdilo! ??? takrat so me "strokovnjakinje" z avstrijsko licenco prepričevale, da za to dejavnost nikakor ni primeren pes, ki je kakorkoli preveč živahen, plašen (agresivni itak) ali pa pač samo ima jajca, rečeno po domače.
No, še nekaj je bilo na tem testu - menda preizkus, kako se pes vede med tujci v zaprtem prostoru, lastnik pa je moral iti ven in počakati zunaj nekaj minut. Niso mi povedali, kaj se je medtem notri dogajalo, slišala pa sem, da je Taras zacvilil (kot bi mu močno stisnili prst recimo), zato me to še danes jezi - rekli so mi samo, da je bil preveč v stresu, ker je verjetno preveč navezan name. Halo ??? >:( Ne, to se mi pa ni zdelo pomembno za to, da se pes lahko ukvaraja z neko določeno terapevtsko dejavnostjo.
Meni se zdi normalno, da je moj pes do neke normalne mere navezan name in da je aktiven, odziven na okolico kot vsak normalen pes (z jajci, seveda) in sproščeno radoveden, ne pa nek letargičen flegmatik - no, enega takega zlatkota celo imamo v soseščini, o groza. Zato se ukvarjava s "terapijo" samo še za sorodnike, prijatelje in znance. Za te ne rabiva potrdila, če bi ga pa vseeno dobila, je pa žalostno, ker za to dejavnost itak ni nobene pametne podpore, ne moralne, ne finančne.
Tako da za tako terapevtsko delo, kot so si ga zamislili v družtvu AN, očitno avstralčki niso ravno primerni, ne glede na individualni karakter. Kvečjemu bolj "sobne" pasme. O psih spremljevalcih ali vodičih za slepe pa skoraj ni bilo govora na testu, da bi bilo to recimo kaj drugače za psa, kot pa terapija v obliki druženja z hudo bolnimi ali drugače prizadetimi otroki in odraslimi. Zato sem razumela, da se zahteva za terapevtskega psa, da ne igra nobene aktivne vloge, ampak zgolj pasivno, torej da prenašanje božanje, česanjae, mečkanje, človeško gnečo .... Skratka, to testiranje se mi je zdelo premalo široko za razne oblike terapije s psi, za razliko od seminarja, kjer smo pa izvedeli za veliko različnih pristopov na primerih iz prakse. Ampak kot sem že povedala, potrdilo so pa izdajale samo gospe, ki so pse testirale in jih ocenile z neznanimi kriteriji in točkami.
Tako da, Jean, premisli, da ne boš denarja vrgla stran kot sem ga takrat jaz ::).
-
Martina, držim pesti, da ti uspe tole s seminarjem :). Pa z ovcami še bolj ;).
Mogoče se pa terapevtska društva razlikujejo pravi v tem odnosu do plačila in dela v društvu. Jaz pri mojem "izobraževanju" nisem dobila vtisa, da bi si želeli nevem koliko širiti to dejavnost ali celo vlagati v izobraževanje delovnih parov, prej celo nasprotno :(. V stilu "veliko poklicanih - malo izbranih".
Ne glede na to ali je to samo bolj druženje ali naporno delo, gre za to dejavnost veliko časa ali pa pač tega raje ne počneš ;).
-
Mislim, da pri ceni gre za napako...nam je bilo rečeno na sestanku v četrtek da stane izobraževanje 90€, oziroma da v bistvu gre ta znesek za triletno članarino, izobraževanje je za člane brezplačno. Neka varovalka pa mora biti, ker so baje bili primeri v preteklosti, ko so nekateri posamezniki izkoristili ugodno izobraževanje, potem ko so bili usposabljeni so začeli delati mimo društva, za denar, ali nekaj takega.
Ko postaneš s psom aktiven terapevtski par, če sem prav razumela si upravičen do določenih ugodnosti kot so npr. brezplačni zdravstveni pregledi za psa 2x na leto, povračilo potnih stroškov, itp. Delo samo je seveda prostovoljno.
Tako da upam, da z Bamm Bammom nama bo uspelo to zadevo speljati. Če bo cena 200€ odpade, jasno.
-
... za to dejavnost itak ni nobene pametne podpore, ne moralne, ne finančne.
hvala za napisano izkušnjo inka
.. čeprav po mojih izkušnjah se za vsako dejavnost najde finančna podpora, če ne drugače preko prijav na različne razpise, kjer je pa uspeh odvisen od tega ali je prijavljeni projekt NVO dober ...
no če gre za napako v ceni oz. je to triletna članarina potem je še vse skupaj fer .. ker pri prejšnjih cenah mene ne bi videli, ker so se mi zdele oderuške :)
-
Terapevstko delo - ali prostovoljno delo v smislu dela s starostniki, otroki, otroki s posebnimi potrebami je zelo zahtevno za psa.
Avstralci so pasma, ki pozno dozori in za to delo je potrebno, da je pes psihično dozorel. Nikakor ne bi poskušala tega pred vsaj 2,5 - 3 leta starosti.
Saj je toliko stvari, ki se jih lahko dela do takrat - pa vsa socializacija, ki traja 2 leti, igra in vzgoja.
No hurry.
-
Ne vem ali sem spregledala ali pa ni bilo direktno povedano - Jean, predvidevam, da govoriš o izobraževanju pri Tačkah pomagačkah.
Kot je meni poznano, je bilo tam izobraževanje pred dvemi leti zastonj, a si ga moral potem "odplačati" z delom ob vikendih na ustanovah ala Soča in podobno, po urniku, ki ga je določila vodja društva. In tega dela ni bilo malo! Saj če človek misli s tem resno in ima čas, je to super, ni pa to za vsakogar. Pa tu vsaj veš že na začetku, za kaj konkretno se izobražuješ in to je zame fer varianta, pri mojem "seminarju" v več delih (in plačilih) pa tega nismo nikoli izvedeli ... .
Ampak, da bi s tem kdo služil denar, pa res še nisem slišala, to je pa malo za lase ... za take socialno-zdravstvene ustanove še profesionalci ne računajo vedno svojih storitev ampak kvečjemu kakšno podarijo, pa še nihče potem tega ne ceni.
Mislim, da človek, ki se s tem resno ukvarja, mora imeti veliko srce, pa tudi veliko časa in energije, ki ju lahko namenja za tako dobrodelno dejavnost, kar to tudi je. Pes pa itak ni vsak za to - ker to je popolnoma drugačno "delo" kot je agility ali pa paša in mislim, da v tem noben pes niti ne uživa, ker je še tako kul in šolan pes po eni uri terapije izmučen (psihično bolj kot fizično). Torej po mojem je to le za pse, ki ne potrebujejo veliko akcije in so obenem odlično socializirani ter psihično zelo zelo umirjeni in stabilni.
Arwen, se strinjam glede možnosti razpisov in financiranja, samo da je tudi za to potrebno veliko energije od glavnih akterjev teh društev, pa tudi dandanes se NVOjem vse slabše piše - časi tudi tem dejavnostim niso naklonjeni oziroma, so še manj kot prej.
-
Govorim o Tačkah, ja. ;) So nam opozorili, da kljub velikemu številu ljudi, ki naredijo izobraževanje, imajo razmeroma malo aktivnih parov, ravno zato, ker je res velika in zahtevna obveznost. Poleg tega večina teh dejavnosti se izvaja čez dan. Če delaš kot prostovoljc v prostem času in imaš normalno službo, praktično nimaš časa hoditi delat v zavod med tednom.
Zame osebo to ne predstavlja problem, ker sem samozaposlena in urnik lahko prilagodim. Za moje stranke je vseeno, ali prevajam dopoldne ali zvečer, važno je, da je delo narejeno pred rokom in kakovostno.
Že nekaj časa (več let, že ko sem začasno živela v Ameriki) me zelo zanima Animal Assisted Therapy, a pred prihodom Bamm Bamma nisem imela primernega psa. On je rojen za tako delo in tudi uživa pri tem, lahko še vedno aktivno trenira agility in frizbi, kar ga tudi zelo veseli. Je pa res izjemen in vsestranski pes.
Res ni za vsakogar, zame pa upam da bo. Sem zelo motivirana, v okolju je kar nekaj zavodov, kjer bi lahko kaj prispevala, govori se tudi o ustanavljenju podružnic (v Novi Gorici, v Kopru...), urnik imam tak, da mi ni težko hoditi nekam dopoldne, pes je idealen...Zdaj pozimi imam tudi čas za izobraževanje, kar ne morem reči za čas od aprila do oktobra, ko je skoraj vsak vikend zaseden (med tednom pa imam še vedno čas).
Ampak, da bi s tem kdo služil denar, pa res še nisem slišala, to je pa malo za lase
http://privoscite.si/osrednja-slovenija/pretekle-ponudbe/7/50-popusta-za-terapijo-s-pomocjo-zivali/
:-X
Dobro, zdaj smo šli malo proč od avstralske teme, mogoče bodo moderatorji hoteli prestaviti drugam. Svoje avstralke ne mislim zaposliti na tem področju. >:D
-
Ja, Jean, smo res malo zašli OT, ampak samo še tole odgovorim.
Glede dela med tednom se spomnim, da je pri tej humanitarni dejavnosti kar pomembno. Je pa Animal Assisted Activity manj zahtevna, kot je rekla že martina.o, gre bolj za nekako vodeno druženje skupaj s psom, kjer je prisotna tudi bolj intenzivna komunikacija med udeleženci kot samo med nastopom s psom (npr. frizbi ali trikci).
Pri AATherapy je pa za vodnika in za psa delo izredno zahtevno, tako, da je bilo nam na seminarju jasno povedano, da to izvajajo samo šolani strokovnjaki z izobrazbo kot npr. psihologija, sociologija, medicina ipd. Torej si lahko ljubiteljsko le pri AAA, delo na AAT pa je le za strokovnjake po profesiji s šolanim psom.
Tačke so pri Ministrstvu za zdravje lani pridobile status humanitarne organizacije in to je hvalevredno, saj so tako oproščeni davkov, verjetno dobijo tudi kaj financ od države in občine, pa sponzorje imajo ... . Če pa nek res dober in izkušen strokovnjak storitve AAT zaračunava in jih nekdo drug lahko tudi plača, naj pa le ;). Samo to lahko počne samo do takrat, dokler ne bodo zadeve bolj formalno urejene in se bo za to zahtevala izobrazba in izkušnje, pa nek s.p. ali d.o.o. - ker to potem ni več humanitarna ampak čisto pridobitna dejavnost. Jaz recimo kljub opravljenemu tečaju, izkušnjam ... tega ne bi mogla zaračunati - zato, ker nisem psihologinja ali zdravnica, in ker je to delo zahtevno in odgovorno. Za AAA pa ne verjamem, da ga lahko zaračuna kdo komu ... ali pač :P.
Drugo poglavje so pa zaposleni v ustanovah, kamor pride terapevtski par (za AAA). Če ni to sodelovanje vse lepo uradno dogovorjeno z društvom, imaš ponavadi velike težave z odporom vodilega osebja do živali (strahovi pred ugrizi, okužbami ...). Največji problem so prav zdravniki, kjer so strožji higienski pogoji npr. v bolnicah ali domovih za starejše. Individualno delo zato res ni realno izvedljivo, ampak le v okviru društva in to dobrodelno.
-
Ja naj se tole premakne v novo temo ali če kje že obstaja - bom jaz povedala svoje izkušnje.
So pa od mojih mladičev nekaj delali na tem področju Chica, Bell, Uma , tudi Moon in Žak sta poskusila.Pa Ruby z otroki in Missy hodi v vrtec.
-
Izgubila sem tole temo,..
Moje mnenje je popolnoma enako kot Inkino- v zvezi z AN. Sama sem bila tam še prej , na sprejemnem izpitu, za kaj več se pa nisem odločila - zaradi vsega, kar me je zmotilo. Kup stvari nedorečenih. Je že dolgo, morda je zdaj drugače.
To je pač moja (in Inkina) izkušnja - naj vsak sam poskusi. mene niso prepričali z več vidikov.
Ostala ponudba je pa meni manj poznana - edino mi je čudno, da je veliko ljudi navdušenih nad tem delom, pa malo jih zares dela. Tukaj morda nekej ne štima.
Pri vsem prostovoljnem delu na kateremkoli področju sem pa ugotovila, da so v istih dejavnostih res prostovoljci in žal tudi taki, ki to niso. Saj je znano.
Sama sem veliko delala pri prostovoljstvu - zaradi mojega psa, ki je zelo primeren za te reči. Jaz sem pri tem manj "uživala".
Mislim, da se velja dobro pozanimati kako in kaj, pa razmisliti in se odločiti. V izogim razočaranjem.
lp
-
Sem ena od prostovoljcev, ki redno delamo na področju terapije s psom. Redno, skoraj vsak teden delam dobro leto, in sicer trenutno v dveh domovih za ostarele in na šoli za otroke s posebnimi potrebami.
Delam z dvema šicu psičkama, ena je stara osem let, druga pet. Obe imata izdelano poslušnost (Bb-h, A) in z obema delam RO. Izobraževanje za terapijo s psom sem opravila pri skupini Kosmati smrčki, ŠKD Celeia in v sklopu te skupine tudi delujem na dveh od naštetih ustanov.
Najprej, glede izobraževanja: Naš seminar je vodila zelo izkušena kolegica, ki je opravila licenco v Avstriji. Delala je po avstrijskem modelu, vključno s preizkusom psov, ki je potekal podobno, kot je opisala Inka. Morebitna razlika je bila v tem, da ni bilo rečeno, da mora biti pes praktično "kot klada", da bi bil primeren za to delo. Poudarjeno je bilo večkrat, da je ta preizkus namenjen predvsem temu, da spoznamo morebitne šibkosti svojih psov in delamo na njih. Seveda, popolnoma neuravnovešen, histeričen pes ne bi bil primeren, ampak če pes pokaže na primer negotovost, ko mimo njega na tla prileti bergla, to pomeni, da pač delaš na tem, da v takšnih situacijah ne bi izgubil samozavesti.
Drugo, glede tega, ali pes uživa med terapijo ali ne: ne morem reči za vse pse, ampak za moji psici in za pse mojih kolegov, s katerimi delamo in sem jih doslej videla v "akciji", lahko potrdim, da uživajo. Res je, da so potem precej utrujeni, ampak to je logično, saj je pes uro do dve zbran, pozoren, mora obvladovati svoje obnašanje. Ampak to ni nič drugače kot pri kinoloških športih. Moji psici precej glasno izražata svoje veselje, ko parkiram avto pred domom za ostarele, hitita v stavbo, pozdravljata ljudi, ki jih pri vhodu srečata tako, da ponujata razne trikce, hitita v dvigalo k varovancem v zgornja nadstropja... Torej, navdušenje je očitno. Seveda pa je treba poznati psa, ga med delom opazovati in aktivnost prekiniti, če pes začne kazati utrujenost, apatičnost, miritvene signale itd. Pridejo do točke, ko imajo dovolj in takrat se jih ne sme več siliti. Nikakor pa ne trpijo.
Tretje, niso samo "sobni" psi primerni za tovrstno delo. Res je, da delam s šicujkama, pasmo, ki je nastala za družbo ljudem in posledično so ti psi zelo osredotočeni na ljudi in se jih zelo razveselijo, zato je mogoče meni nekoliko lažje. Toda, v naši skupini so tudi druge pasme: airedaleski terier, dalmatinec, cirneco, višavski terier, občasno tudi kakšen border, mešanka z NO, irska seterka itd. Torej razpon je velik. Bolj kot sama pasma je pomembno, da ima pes stabilen karakter, da je odlično socializiran, da ima izdelano poslušnost, da rad sodeluje in da ga zanimajo ljudje. Ne vidim razloga, zakaj nekatere pasme ne bi bile primerne, čeprav je res, da je težje delati z ogromnimi in najmanjšimi pasmami (velikosti čivava) zaradi fizičnih dimenzij.
Četrto, kaj je terapija in kaj ni. To je zelo relativno. Kot vodnik vedno sodeluješ z delovnim terapevtom. Vodnik je zadolžen za psa, terapevt pa pozna varovance in zastavi cilje, ki jih želi doseči. Terapevt sestavi program, v katerega napiše, kaj želi od psa: katere aktivnosti, vaje itd. glede na to, kaj želi doseči pri varovancu. Naloga vodnika je, da psa ustrezno pripravi, ga vodi med terapijo in poskrbi, da se pes primerno odziva (kot na poligonu, tudi tu priboljški delajo čudeže ;) ). Sami obiski potekajo v različnih oblikah, od predstavitve trikcev in druženja do konkretnih vaj s posameznimi varovanci in obiskih v sobah pri nepokretnih, kjer gre pes na posteljo. V domovih za ostarele je že predstavitev psov in trikcev oblika terapije, saj ti ljudje potrebujejo predvsem druženje. Takšna predstavitev lahko na primer "prebudi" dementne varovance, ki spremljajo dogajanje, drugače pa bi ždeli v svoji mentalni megli. Zelo blagodejno nanje vpliva tudi božanje: prebudijo se, za nekaj trenutkov so bolj zbrani, komunicirajo, medtem ko drugače ne bi. Božanje je izredno koristno tudi za ljudi, ki so doživeli možgansko kap, saj z božanjem koordinirajo gibe, uporabljajo roko, ki je sicer ne bi itd. Ključna pri tem pa je navzočnost psa, saj jih veliko bolj motivira, kot na primer, če bi jih k tovrstnim gibom nagovarjal samo človek, brez navzočnosti psa.
Petič, ni res, da mora biti pes kot "klada". Takšen pes bi bil izredno dolgočasen za varovance, tako starejše kot otroke. Pes mora biti radoživ, zanimati ga morajo ljudje, aktivnost, saj želijo varovanci v prvi vrsti komunikacijo z njim. Seveda je pa pomembno, da je tudi umirjen, ko je treba, npr. ko je na postelji pri nepokretni osebi ali ko ga želi pobožati otrok. Torej je pomembno oboje, zavzetost, motiviranost in umirjenost.
Tako kot je pomembno, da se posameznik, ki želi opravljati tovrstno prostovoljno delo prej primerno usposobi, so pomembne tudi izkušnje. Z vsakim obiskom se naučiš nekaj novega o svojem psu, o sebi in o varovancih, s katerimi si v stiku. Pri tem je zelo pomembno tudi dobro sodelovanje z delovnim terapevtom, ki te lahko veliko nauči o svojih varovancih, da lahko naslednjič še bolje delaš s svojim psom, ker bolje razumeš težave ljudi. Seveda je pa treba že takoj na začetku vedeti, da vodnik psa ni terapevt, temveč terapevtov sodelavec in da mora upoštevati terapevtova navodila.
Glede tega, da kot posameznik ne moreš delati brez podpore društva. Seveda je veliko lažje, če se pridružiš že uveljavljeni skupini. Priložnosti je več, delo je že utečeno in v bistvu slediš že izdelanemu programu. To je super. Če pa imaš dober stik s kakšno ustanovo ali delovnim terapevtom v njej, je mogoče delati tudi kot posameznik. Tako na primer delam v našem lokalnem domu za ostarele. Tudi predsodkov glede tega, da so psi umazani ni tako veliko. Seveda so, ampak od vseh ustanov, v katerih deluje naša skupina, so se ti pojavili samo v dveh, pa še tam se po navadi porazgubijo po prvem obisku. Ključen je dober stik z delovnim terapevtom, ki poskrbi tudi za to plat.
In nenazadnje, da, to delo je brezplačno, prostovoljno. Zato naj vodnik ničesar ne pričakuje v zameno. V nekaterih ustanovah ti povrnejo potne stroške, ponekod poskrbijo za pogostitev ali v enem domu za ostarele naju s kolegico povabijo kar na malico, ker sva tam v dopoldanskem času. Ampak to ni pravilo. Smo veseli takšnih prijaznih gest, jih pa ne pričakujemo, ker nagrado najdemo predvsem v uspešnem delu.
Avstralski ovčarji, ali so primerni ali ne - nedavno sem nekje videla posnetek terapije s psi v neki ustanovi na Štajerskem. Med psi je bil tudi AO, če ne celo dva in na posnetku sta delala več kot odlično.
Seveda, ni vsak pes primeren za to delo, prav tako ni primeren vsak človek. Tako kot na vseh področjih. Zato pa je treba stvar spoznat, poskusit in se odločit, če te to seveda zanima. Ni pa nujno, saj obstaja ogromno drugih področij, na katerih smo lahko aktivni s svojimi psi.
Jean, želim ti veliko uspeha pri tvojih načrtih. Ti najbolj poznaš svojega psa in ga boš med prostovoljnim delom tudi še bolj spoznala in glede na to, koliko izkušenj imaš v kinologiji, mislim, da ni nobenega dvoma, da ne bi znala psa ustrezno pripraviti. Poleg tega, imaš prav, ko praviš, da ti tvoje delo omogoča bolj fleksibilen urnik in lahko ustanove obiskuješ tudi dopoldne. Tudi jaz sem prevajalka, samozaposlena, in mi to zelo prav pride. ;)
-
Pozabila sem dodati še nekaj: po navadi je tako, da ustanove same kontaktirajo skupino ali društvo, ki se ukvarja s terapijo s psi in ne obratno. Namreč, zelo je pomembna pripravljenost osebja in vodstva same ustanove, v tem primeru pa tudi ni predsodkov, oziroma so zanemarljivi. Povpraševanje je veliko, naša skupina je na primer polno zaposlena, pa se ne oglašujemo, temveč se informacije o nas širijo med samimi ustanovami. Saj veste, dober glas seže v deveto vas. ;)
-
Bom še jaz povedala svojo izkušnjo z Ambasadorji nasmeha. Pridružila sem se jim leta 2006 oz. 2007 (mislim da je bilo to eno prvih usposabljanj, če ne celo prvo). Sprejemni preizkus sva z Luno brez težav opravili, pa čeprav niti daleč ni bila tako poslušna, kot bi si želela. Je bila še mlada in tisti, ki jo poznajo, vejo da je bila ena sama tempirana bomba. Pa kljub temu to ni bila ovira.
Tako sva se potem usposabljale in pred avstrijskima inštruktorjema uspešno opravili izpit. Res se pse preizkuša tudi v zaprtem prostoru, ko vodnika ni zraven - to pa zato, da preiskusijo, kako se pes obnaša tudi v takšnih situacijah. Meni se to ne zdi nič spornega. Preiskusijo pa najbrž vse tisto, kar so preizkušali tudi v prisotnosti vodnika: kako se odziva na vozičke, bergle, čudne ljudi, kaj naredi, če stopijo čez njega, če se spotaknejo ob njega, če mu po nesreči pohodijo rep ali tačko, če ga pobožajo .... Vse to so realne situacije, ki se psu lahko zgodijo med "terapijami" in seveda je treba videti, kako reagira v takšnih situacijah.
Če strnem: predvsem gledajo na to, kako toleranten je pes. Seveda mora biti vsaj osnovno poslušen, pa fino je, da se zna umiriti, ko je treba, nikakor pa to en pomeni, da mora biti sicer to ekstra miren pes, ki je vedno kot klada. To lahko potrdim na izkušnji svoje psičke, ki je bila zelo živahna (še zdaj pri 5 letih se občasno obnaša huje kot mladič :) ), tudi na trenutke neposlušna, ni sterilizirana .... pa to ni bila nobena ovira.
Se pa strinjam, da je bilo vsaj takrat vse skupaj malo zmedeno, verjetno tudi zato, ker so šele začenjali s tovrstnimi usposabljanji in tudi sami niso točno vedeli, kako bo kaj izpadlo.
Midve sva na žalost potem prenehali, ker bi morali po izpitu opraviti še povsem praktično usposabljanje, pa jaz zaradi predpisanega mirovanja nisem mogla. Mogoče se pa še bova odločili za to, če mi bo zneslo. Mi je pa škoda, ker je psica res ful primerna za to, je noro tolerantna (po moji oceni včasih še preveč) in res uživa v stikih z drugimi ljudmi.
Za AAT pa tudi ni potrebno, da je vodnik psa sam terapevt, ker se itak dela v timu s terapevtom, je pa dobro, da razume, zakaj se od psa nekaj pričakuje.
-
Wow, hvala za izčrpne odgovore... :) Res koristne informacije in zanimive izkušnje.
-
Zanimivo branje vaših izkušenj. Hvala ker ste jih delili z nami, tudi jaz bom kaj dodala ko opravim seminar. Zaenkrat imam le testirano psico, prihodnja dva vikenda pa bova opravljali izobraževanje pri tačkah. Če morebiti še koga zanima izobraževanje, ki bo potekalo v ljubljani, več informacij (prijavnica, cenik, termini...) na linku: http://www.tackepomagacke.com/data/ProgramIzobrazevanja.pdf
-
Društvo Ambasadorji nasmeha je ravnokar objavila svoj izobraževalni program:
http://www.ambasadorji.org/index.php?q=node/304
Jaz sem se prijavila pri Tačkah, ker je pes bil že testiran pri njih (pa meni se je osebno zdelo to testiranje zelo smiselno), ker začne prej (že dolgo čakam na seminar), ker na mojem koncu (Primorska) že poznam pare/bodoče pare, ki delajo v okviru TP in bi se rada z njimi povezovala, in nenazadnje ker mi vožnja v Ljubljano predstavlja finančno breme in bom raje 2x plačala za pot tja in nazaj kot kot 6x. ;)
Ampak morda bo to nekoga iz Ljubljane zanimalo. :)
-
Aja pa še to: AN zahteva kot pogoj opravljen BBH izpit. Ki ga Bamm Bamm nima. ::) Oli pa ga je opravila, z odličjem. :-X
-
in starost vodnika nad 21 let :/
-
kalsang in LuNa, res hvala za vaijne izkušnje.
To kar vidve pravita, pa mi samo potrjuje vtis, ki sem ga dobila med mojim izobraževanjem in testiranjem, namreč, da so to izobraževanje pripravili premalo domišljeno (tudi v letu 2009), kako bodo vse skupaj kot društvo peljali naprej z novopridruženimi člani in kaj konkretno želijo s tem doseči. Poleg tega so AAT prikazali kot nekaj nedosegljivega in rezerviranega za ozko omejeno stroko, kar tudi je - ampak ni nam bilo predstavljeno, da smo kot bodoči pari, usposobljeni za AAA, del nekega tima že s tem, ko se usposobimo in smo pripravljeni delati.
No, kar se pa tiče preizkusa, sem bila priča, da so test opravili npr. psi, ki niso obvladali osnovnih vaj poslušnosti (moj pes jih je) in so bili celo moteči za druge pse, vendar z izredno stopnjo tolerance do drugih motenj.
Moj pes je imel edini problem s toleranco do psa, ki so ga uporabili na testu za "srečanje s pozdravom", bil je samec velike ovčarske pasme, ki se jih je moj v tistem času nekoliko bal in sploh ni deloval tolerantno do mojega (pogled pove veliko med psi in ljudmi), zato je seveda reagiral s tihim renčanjem in vznemirjenostjo, vendar nič hujšega. Poleg tega ga je ves čas preizkusa osvajala ena od psičk in dobesedno rinila vanj, da sva morala bežati. Njegova pozornost je bila zaradi tega precej oslabljena. No, potem pa tisti preizkus ločenosti od vodnika - res sem pomislila na to, da so mu verjetno kar močno stopili na tačko, ker je bilo tako slišati in na to je seveda občutljiv.
Jaz sem bila takrat zaradi tega precej razočarana in sem se odločila, da morebitno ponavljanje testa prestavim v prihodnost za nedoločen čas, ampak zdaj mislim, da so te lastnosti mojega psa pač neodpravljive. Glede socializacije lahko rečem, da je moj pes odlično socilaiziran, ampak če mu morda vsak deseti samec povzroča nelagodje in določen s tem povezan stres, se mi zdi, da je to še vedno normalno, vsaj za to pasmo. Pa še nekaj je, karakter ima zelo stabilen, vendar dokler so okoliščine kolikor toliko normalne, tako da je veliko v tej dodatni socializaciji, ki je pomebne del treningov in šolanja za AAA in AAT. Od tega pa je tudi odvisnai vzdržljivost tako fizična kot psihična. Napor je potrebno stopnjevati zelo previdno in ga prilagajati navajenosti psa na situacije in njegovemu trenutnemu stanju, kot je že povedaa kalsang
Se pa seveda strinjam, da so za te aktivnosti primerne prav vse pasme, le da nekatere bolj druge manj, ne glede na velikost. In avstralci so med tistimi, ki so v resnici dokaj primerni, le "izločitveni" kriteriji ne bi smeli biti tako ozki in strogi ;).
-
Nam na srečanju z Branko Hobič prejšnji teden je bilo rečeno, da če se pes ne razume preveč dobro z drugimi svoje vrste, lahko še vedno dela ampak jasno ne skupaj z drugimi psi. Kar se tiče "separation anxiety", ne vem, zakaj bi imeli poseben test, ko je pes fizično ločen od vodnika. Tako in tako, kakor je bilo meni razlagano, mora biti vodnik ves čas ob psu, ga nikoli ne pustiš samega. Na našem testiranju je bilo edino potrebno preveriti, če pes hodi lepo poleg z drugo osebo, ampak sem bila vseeno ves čas prisotna, me ni izgubil izpred očmi. Sicer za mojega psa ne bi bilo stresno, če mora biti v družbi neznanih ljudi brez mene, on obožuje vse ljudi in me nič ne pogreša, niti ne pomisli name ko ga drugi imajo (sploh, če je deležen božanja) brez moje prisotnosti. Ampak tako in tako taka situacija ne bi nastala med terapevtskim delom. Vodnik je odgovoren za psa in ga ne sme pustiti.
-
Ko že misliš, da te nič ne more presenetiti...
http://privoscite.si/osrednja-slovenija/7/50-popusta-za-terapijo-s-pomocjo-zivali/
Slučajno kdo pozna to Nino? Kaj ve o njenih referencah, o njenem psu Riku ali o mačkah? Jaz sem jo pred časom že googlala, iskala kakšne podatke, saj mi je sama ponudila tečaj, proti plačilu seveda. Žal sem zamudila njen 'brezplačni tečaj' v Gmajnicah, da bi spoznala kaj več o njenem delu.
Zaenkrat sem zasledila samo dve negativni mnenji na njeni strani (ki jih je seveda hitro pobrisala) in nekaj pozitivnih na FB profilu.
Če slučajno kdo kaj ve ... Bo vedel verjetno tu, na peSjanarju :)
-
Nam na srečanju z Branko Hobič prejšnji teden je bilo rečeno, da če se pes ne razume preveč dobro z drugimi svoje vrste, lahko še vedno dela ampak jasno ne skupaj z drugimi psi. Kar se tiče "separation anxiety", ne vem, zakaj bi imeli poseben test, ko je pes fizično ločen od vodnika. Tako in tako, kakor je bilo meni razlagano, mora biti vodnik ves čas ob psu, ga nikoli ne pustiš samega. Na našem testiranju je bilo edino potrebno preveriti, če pes hodi lepo poleg z drugo osebo, ampak sem bila vseeno ves čas prisotna, me ni izgubil izpred očmi. Sicer za mojega psa ne bi bilo stresno, če mora biti v družbi neznanih ljudi brez mene, on obožuje vse ljudi in me nič ne pogreša, niti ne pomisli name ko ga drugi imajo (sploh, če je deležen božanja) brez moje prisotnosti. Ampak tako in tako taka situacija ne bi nastala med terapevtskim delom. Vodnik je odgovoren za psa in ga ne sme pustiti.
No, saj to je bilo tudi meni rečeno, da v praksi sicer lahko delata skupaj tudi pes in psička, ki sta si zelo všeč, ampak jima takrat ni dovoljeno osvajanje, kar se mi zdi seveda normalno. Pa tudi to, da v praksi jasno ne delata istočasno dva psa, za katera se ve, da se ne ljubita najbolj (istega spola seveda). Tako da ne vem, kako je lahko to odločilni kriterij tolerance na testu (pri AN seveda).
To kar ti imenuješ "separation anxiety" test, ni identično testu, ki so ga izvedli tam, kjer je bil pes v odsotnosti vodnika obkrožen z najmanj petimi neznanimi ljudmi, v majhnem temnem prostoru, polnem ropotije, pa še pohodili so ga >:(. Mislim, da je to pa res preveč. Poleg tega kolikor poznam avstralce, imajo navado, da za svojim vodnikom hodijo kot senca, vsaj ti, ki jih jaz poznam. Razen, ko morajo počakat na prostoru, da se oddaljiš od njih, kar je seveda ena vaja poslušnosti, ki jo praviloma slej ali prej vsi osvojijo. Ta del testa naj bi služil za simulacijo situacije, ki lahko postane realna, če mora recimo vodnik skočit na stranišče in pustiti psa - čeprav pa nam je bilo na seminarju rečeno, da se to sploh ne sme zgoditi - tako kot tudi ti pravilno ugotavljaš!
Za mojega psa je sicer značilno, da nima nezaupanja pred tujci, za avtralca je celo nadpovprečno zainteresiran za neznane ljudi in se prav nikogar ne boji ter gre k njemu, kar meni seveda ni preveč všeč. No z leti je postalo to že manj prisotno, hvala Bogu.
-
kalsang, uau, zelo obširno si se razpisala. Jaz nisem imela taprave predstave, kako stvar zgleda v praksi. Vse čestitke za delo, ki ga opraviš na tem področju. Moja psica je terapevtka za prijatelje in družino :D Božanje sprošča in ona se rada boža. :D Za kaj bolj resnega pa ne bi bila, ker ima nek svoj kriterij, komu bo zaupala in komu ne. :-\
-
hvala vsem za napisane izkušnje :)
čeprav tisto, da psa namenoma pohodijo mi ni ravno všeč :( skway je podobno odprt do tujcev kot tvoj inka .. ravno zato se mi zdi, da bi bil primeren za terapevtskega psa nekoč ker res vsakega človeka sprejme ... mi je pa zato toliko bolj mimo, da bi zaradi nekega testa, ga namenoma izpostavljala slabi izkušnji (bolečini) če ostane sam z tujimi ljudmi
Vesna
-
V testu, kakršnega smo delali pri Kosmatih smrčkih v ŠKD Celeia in ki je bil narejen po enakem modelu, se ni hodilo po psih. Preizkus je prav tako potekal v zaprtem, temnem prostoru, v katerem je bilo veliko predmetov in več oseb, ni se pa psom stopalo po tacah. Mahalo se je z berglami (pa ne po psih), kakšen predmet se je vrglo na tla (tudi berglo), se psu ponujalo hrano (na ukaz ni smel vzeti) in pes je za par minut ostal sam brez vodnika. Nikakor se pa ni psu prizadejalo bolečine.
To, da je nekdo pri AN stopil psu na taco je samo domneva, ne pa gotovo dejstvo. Sicer dopuščam možnost, da se je kaj takega zgodilo (mogoče tudi po nesreči), nikakor pa to ni bil del zelo podobnega testa pri nas.
-
To, da je nekdo pri AN stopil psu na taco je samo domneva, ne pa gotovo dejstvo. Sicer dopuščam možnost, da se je kaj takega zgodilo (mogoče tudi po nesreči), nikakor pa to ni bil del zelo podobnega testa pri nas.
kalsang, seveda, to je dejansko samo domneva, ker mi na moje začudeno vprašanje, za kaj je pes tako zacvilil, niso konkretno odgovorili in to je tisto, kar se mi ni zdelo najbolj fer. Odgovor je bil zelo splošen, da je bil videti v stresu in da je očitno preveč navezan name, da bi zdržal par minut brez mene. To se mi je zdelo prav neverjetno, saj sem imela občutek, da govorijo o nekem drugem psu. Tisto cviljenje ni bilo žalostno, ampak je bilo izraz bolečine, zato sem bila tudi nekoliko ogorčena in me je še toliko bolj užalilo, da mi niso povedali, kaj se je zgodilo. Mogoče sem naredila napako, da nisem takrat bila bolj odločna glede pojasnila :(. Moj slab vtis pa je ostal zato, ker se je res preveč kompliciralo in ustvarjalo cel mit okoli te aktivnosti, ki je zelo lepa in po svoje tudi zelo preprosta, če jo izvajajo pravi ljudje.
-
Žal mi je, da je tvoja izkušnja takšna, kot jo opisuješ. Če bi bila moja podobna tvoji, me tudi ne bi več videli. Tako kot praviš dejavnost sama je sicer po eni strani zahtevna, je pa lepa in ko razumeš osnove, ni tako zapletena.
S svojim postom sem samo hotela razčistit tole podrobnost, ker se mi je zdelo, da bi nekateri lahko razumeli, kot da se pse namenoma izpostavlja bolečini, kar pa ni res. ;)
-
kalsang, saj je prav, da si to napisala, ker bi res lahko narobe razumeli. Konec koncev je LuNa napisala, da se med testom tudi spotikajo čez psa ali mu "po nesreči" stopijo na rep ali taco. Mogoče so pa bili samo malo nerodni in se niso upali tega meni priznati ???.
Po drugi strani pa obstaja test za pasje mladičke, s katerim se ocenjuje občutljivost psa na bolečino tako, da se ga precej močno stisne za tačko oz. prste. Mojemu nasploh ni prijetno, če se ga prime prav za spodnji del tačke (čeprav da šapo v roko na povelje) in je po mojem v tem smislu dokaj občutljiv (čeprav ne vem, kako je to pri drugih psih). Zato je cela frka, ko je treba malo skrajšat kremplje in ko smo ga enkrat morali dat stran pri veterinarju, ker je bil počen zaradi teka po ledu - takrat je bila narkoza nujna. Ima pa luštno navado, da kadar ga božamo, daje človeku taco daleč čez roko, kot bi se hotel objemat :D.
-
Konec koncev je LuNa napisala, da se med testom tudi spotikajo čez psa ali mu "po nesreči" stopijo na rep ali taco. Mogoče so pa bili samo malo nerodni in se niso upali tega meni priznati ???.
Da ne bo pomote, jaz nisem napisala, da to dejansko počnejo, so le moja predvidevanja, da je možno oz. da se je lahko to zgodilo. Jaz tudi nisem bila prisotna pri tem delu in ne vem, kaj delajo, sem pa sklepala, da delajo podobno kot takrat, ko smo bili vodniki zraven v takšnem prostoru. Takrat če se prav spomnim so prestopili psa, pes pa je moral ležati na miru.
Lahko pa si predstavljam, da kakšren pes takrat vstane ali se premakne, preizkuševalec pa mu po nesreči in nenamenoma pri tem stopi na tačko ali rep.
Ja seveda delata pes in vodnik vedno v paru in načeloma vodnik nikoli ne pusti psa samega. Ampak nikoli ne veš, kaj nepredvidenega se lahko zgodi in je dobro vedeti, kako pes reagira v situacjah, če ostane sam. Npr. da vodniku rata slabo, pade po tleh .... v tistem trenutku psa ne more imeti pod kontrolo.
-
Še nekaj sem opazila: pri nekaterih "ponudnikih" te vrste šolanja pri nas ni preveč zaželeno poskušati s pasmami, ki so "nove" na tem področju. Najrajši delajo s preizkušenimi - labiji, pudlji, zlatimi prinašalci itd.
Se mi ne zdi ravno v redu to
.Pri tem delu gre namreč tudi / predvsem za karakter psa, ne izključno pasemske značilnosti
Naša Missy je zelo, zelo aktivna na športnem področju, odprta do ljudi seveda precej glasna ampak ko gre v vrtec k otrokom, je popolnoma mirna, pripravljena na mirno igro, dotikanje in ne skače v otroke " od veselja." in dela tiho.
Chip pa ima itak več izkušenj s starejšimi.
-
Še nekaj sem opazila: pri nekaterih "ponudnikih" te vrste šolanja pri nas ni preveč zaželeno poskušati s pasmami, ki so "nove" na tem področju. Najrajši delajo s preizkušenimi - labiji, pudlji, zlatimi prinašalci itd.
Se mi ne zdi ravno v redu to
.Pri tem delu gre namreč tudi / predvsem za karakter psa, ne izključno pasemske značilnosti
Naša Missy je zelo, zelo aktivna na športnem področju, odprta do ljudi seveda precej glasna ampak ko gre v vrtec k otrokom, je popolnoma mirna, pripravljena na mirno igro, dotikanje in ne skače v otroke " od veselja." in dela tiho.
Chip pa ima itak več izkušenj s starejšimi.
No midve s Calli sva izpit pri AN - izpitna komisija je bila avstrijska :) opravili leta 2007 takrat kot LuNa, ko je bil prvič izveden tečaj za terapevtske pse in na koncu izpit. Pa čeprav je bila takrat Calli v skupini mladih psov, je delala izpit po programu za odrasle in se z nekaterimi preizkušnjami tudi prvič srečala. Med njimi je bil tudi prestop psa medtem ko pes leži na prostoru in "separation anxiety", katero vidim, da pogosto omenjate.
Avstrijska člana izpitne komisije sta bila zelo, zelo prijazna in vnaprej vedno povedala, kaj bosta naredila s psom, tako da do kakšnih nepredvidenih ali kočljivih situacij ni prišlo. Nad Calli sta bila zelo navdušena, čeprav je bolj eksotične pasme za naše kraje. Naše inštruktorice je vedno motilo njeno miganje z uhlji, ampak lapphundi imajo zelo mobilna uhlja. Prav tako jim ni bila všeč Callina velika živahnost in igrivost; ampak je zelo prilagodljiva in ko dela, je zelo mirna in tiha, kar se jim je pa spet zdelo čudno. Najtežja izpitna vaja za naju je bila, da je slastni Schmakos izpustila na komando. To morajo izvesti, da slučajno kuža ne bi pojedel razstresenih tablet v bolnic. Kužki morajo biti izjemno potrpežljivi in ne smejo panično ali celo agresivno odreagirati, če jih na terapiji kdo pomotoma pohodi ali bolj grobo prime, kar se lahko zgodi zlasti pri delu z ljudmi s posebnimi potrebami in invalidi. Meni se pri terapevtskih psih značaj psa zdi veliko bolj pomemben od poslušnosti, zato me čudi, da so AN kot pogoj letos uvedli BBH. Torej s tem pogojem izključijo iz tečaja vse mlade pse. Glede tega so Tačke pomagačke veliko bolj tolerantne.
Če koga zanima skrajšan posnetek izpita za terapevtskega psa, si ga lahko ogleda tukaj:
http://www.youtube.com/watch?v=nKdN-1p4tGI
Zaradi pomanjkanja časa sicer s Calli redno ne delava kot terapevtski par, čeprav ima super značaj za to dejavnost, se pa udeležujeva občasnih aktivnosti, kot so obiski otrok s posebnimi potrebami, obiski vrtcev in šol in druženje z otroki ter odpravljanje strahu pred psom.
-
Nati - sem šla prav gledat - midva s Chipom sva delala sprejemni izpit pri AN v začetku septembra 2006.
Je bilo res čudno.
lp
-
Nati - sem šla prav gledat - midva s Chipom sva delala sprejemni izpit pri AN v začetku septembra 2006.
Je bilo res čudno.
lp
martina o.
ja mislim, da sva midve s Calli sprejemni izpit naredili že junija 2006, potem sva pa tečaj obiskovali v sezoni 2006/2007 in komajda izpolnili pogoje za pristop h končnemu izpitu, ker sva ravno v tistem obdobju veliko hodili na razstave, inštruktorice se pa niso držale vnaprej razpisanih terminov tečaja ;D Vsemu navkljub se mi zdi fajn, da sva se udeležili tečaja, saj je bila to za obe zelo zanimiva izkušnja.