PeSjanar.Si Forum
Za pesjanarje => Vzreja => Temo začel/a: mary na 18 December 2005, 12:12:55
-
Imam podobno vprašanje, kot je v temi kako izbrati vzreditelja, le da me zanima v malo drugačnem pogledu. Naprimer, da imaš doma samca, plemenjaka. In dobivaš ponudbe za parjenje ipd. Kako lahko veš, da bodo lastniki psice, za katero se boš odločil, lepo skrbeli za mladičke? Konec koncev so to tudi mladički tvojega psa. Kako oz. na podlagi česa izbrati lastnike psice za parjenje.
Vem, da najprej izbereš psico, ki karakterno, vizuelno in zdravstveno ugaja tvojemu psu in imaš občutek, da bi iz te linije dobili dobre, zdrave mladičke, vendar kaj storiš potem, če se zaplete pri lastnikih?
Mislim, da se velikokrat zgodi, da lastniki psov izberejo psico, parijo, potegnejo denar in potem jim je vseeno kaj se z mladiči dogaja.
Obstaja tudi v tej smeri kakšna pogodba, s katero določiš, da bi rad obiskoval mladičke, spremljal njihovo odraščanje v leglu itd? Ali pač lastniki psov te pravice nimajo (če se seveda razumno ne zmenijo z lastniki psice)?
Lp
ps: če sem zgrešila temo ali pa bi tema pasala kam drugam jo prosim prestavite.
+1točka
-
Običajno je pri tem tako, da lastniki psic izbirajo med plemenjaki in ne lastniki plemenjakov med psicami. Ko psica opravi vzrejni pregled dobi v vzrejni knjižici napisanih nekaj plemenjakov na katere se lahko lastnik obrne. Če mu nobeden ne ustreza, poišče drugega plemenjaka, vzrejna komisija pa potem odobri parjenje.
Glede na to, da imam mladega plemenjaka doma in da dobivam kar precej ponudb s strani lastnikov nerodovniškim psičk oziroma psičk brez vzrejnega dovoljenja, mi je v prvi vrsti pomembno, da je psička z rodovnikom ter da so lastniki z njo pripravljeni opravit vzrejni pregled in vse kar spada zraven. Nadalje se mi zdi pomembno, da psička nima hujših zdravstvenih težav, npr. psičke z zelo slabimi kolki, komolci, s hujšimi težavami z očmi ali drugimi problemi, ki bi se dedovali verjetno nebi pustila parit z mojim plemenjakom (govorim na splošno, ne le za Aarončka).
Ko dobim ponudbo za parjenje se mi zdi tudi zelo pomembna informacija ta, če so lastniki pripravljeni naredit bris, ki pokaže, če ima psička slučajno kakšne bakterije, zaradi katerih lahko samec postane neploden. Nekateri lastniki se temu namreč vztrajno izmikajo, češ, da ni potrebno. Zdi se mi tudi, da v kolikor gre lastnik ne pozna dobro svoje psičke in ne ve, kdaj je godna, opravit bris in ne hodi zastonj k plemenjaku. Vesten lastnik psičke, ki mu ni žal sredstev in časa za njegovo ljubljenko bo skoraj sigurno toliko truda vložil tudi v mladičke.Je pa načeloma tako, da se lastniki plemenjaka ne 'vtikajo' preveč v mladiče, še posebej, če je njihov plemenjak zaplodil nekaj deset ali več psic. Meni osebno ni popolnoma vseeno, kaj se z mladiči mojega plemenjaka dogaja oz. se bo dogajalo. Sem tudi pripravljena pomagat pri njihovi oddaji, iskanju primernih lastnikov ali kakor koli drugače pomagati, če je le v moji moči. Več kot toliko pa lastnik psičke skoraj ne sme pričakovati od lastnika plemenjaka. Namreč lastnik psičke je dolžan ustrezno skrbeti za mladičke (in to je navedeno tudi v vzrejnem pravilniku), lastnik samca pa lahko pomaga toliko, kot sam želi. Če nič-nič. Čeprav kot sem rekla, osebno se mi zdi lepo in prav, da tudi lastnik plemenjaka pomaga vzreditelju, še posebno, če ga le-ta prosi za pomoč...Ne more pa lastnik plemenjaka spremljati na tisoče mladičev, ki so potomci njegovega plemenjaka in živijo širom po svetu, je skoraj nemogoče.
Da bi obstajala prav kakšna pogodna, ki bi prav določala, da bi lastnik plemenjaka obiskoval mladičke, nevem. Sigurno pa je stvar dogovora med lastnikom psa in psičke, da se dogovorita kako in kaj. Lastnik plemenjaka mislim, da ima vsekakor pravico videti potomce svojega psa, še posebno, če sta se z vzrediteljem dogovorila, da bo plačilo mladič iz tega legla.
+1
-
Običajno je pri tem tako, da lastniki psic izbirajo med plemenjaki in ne lastniki plemenjakov med psicami. Ko psica opravi vzrejni pregled dobi v vzrejni knjižici napisanih nekaj plemenjakov na katere se lahko lastnik obrne. Če mu nobeden ne ustreza, poišče drugega plemenjaka, vzrejna komisija pa potem odobri parjenje.
To že, da lastniki psic izbirajo plemenjake, ampak mislila sem v tej smeri, da plemenjak dobi veliko ponudb in se potem lastnik odloči katere od teh ponudb bo sprejel.
Več kot toliko pa lastnik psičke skoraj ne sme pričakovati od lastnika plemenjaka. Namreč lastnik psičke je dolžan ustrezno skrbeti za mladičke (in to je navedeno tudi v vzrejnem pravilniku), lastnik samca pa lahko pomaga toliko, kot sam želi. Če nič-nič.
Torej, če želi lastnik samca pomagati pri leglu, pa se lastnik psice s tem ne strinja, potem se more lastnik psa sprijazniti s tem?
-
Torej, če želi lastnik samca pomagati pri leglu, pa se lastnik psice s tem ne strinja, potem se more lastnik psa sprijazniti s tem?
Tako nekako. Mislim pa, da se lahko lastnik psa in psice vseeno nekako sporazumeta, če je lastniku samca res velik interes spremljat leglo. Čeprav je pa (žal) tudi velikokrat tako, da se lastniki plemenjakov sploh ne zanimajo za naraščaj njihovega plemenjaka...
-
Tudi jaz imam plemenjaka, ki ga imam namen parit, samo da mam zarad teh njegovih napakc težjo nalogo pr iskanju primerne samičke. Ampak prav gotovo bo eden od pogojev da parim ssvojega psa tudi spremljanje naraščaja, razen če bo psica res točno tisto kar iščem in me lastnik ne bi želel gledat.
-
Mene pa bi (bo ???) zanimalo, zakaj so se odlocili ravno za mojega psa... kako mislijo, da bo to izboljsalo pasmo. Ne vem, ce bi parila kar z vsako, ki ima vzrejno dovoljenje :-\
-
Ker je prva paritev za nami malo poročam.
Zakaj so se odločili za mojega psa...vem
Spremljanje naraščaja...mi je dovoljeno
Z vsako, ki ima vzrejno dovoljenje tudi sama nebi parila. Verjetno. Je pa dejansko odgovornost lastnika psičke, da samca preveri in se šele kasneje odloči zanj. Z Eli je bil moj parjen (četudi nobeden ni vav rastavni pes niti nimamo narejenih vseh dodatnih zdravstvenih testiranj) ker se njune napake izključujejo (dobri/slabši koti, mala/velik). V kaj bodo zrasli mladički in če bomo parili še kdaj bo pokazal čas.
lp
-
Prvo kot prvo se mi zdi zelo pomemben pristop, ko pišeš, kličeš oz. se na drugačen način zanimaš za plemenjaka. Pristop se mi zdi enako pomemben kot pri zanimanju za mladiče. Ne moreš kar z neba ''uleteti'' in prašat a ste zato da vaš pes pari mojo psico. Pač more biti lepši način, tako da tudi ti predstaviš svojo psico, svoje delo ( vzreja ), svoje poglede, zakaj si se za psa odločil ...
Za enkrat nimam plemenjaka, a vendar če ga bom kdaj imela bom po vsej verjetnosti zahtevala da pari psice samo z zdravstvenimi testi pomembnimi za pasmo in ima opravljen bris na bakterije. Zaradi nekaterih bakterij lahko pes ostane neploden zato je res priporočljivo če pes pari psico ki ima to opravljeno, da se možnost izključi.
Večinoma ko gledamo mladiče, vprašamo kdo pa je oče? Vsakega psa ocenjujemo kaj daje. Jaz pa pravim da sta za leglo pomembna dva, pes in psica. Ampak ponavadi ko pride kakšna bolezen vsi posumijo v samca, češ on je to prenesel...in pes zgubi ugled. Zato sem mnenja da plemenjak ne bi smel pariti kar vsako psico.
Jaz osebno bi rada sodelovala pri mladičkih mojega plemenjaka. He he mogoče sem preveč čustveno navezana na take stvari a vendar je to del nekoga ki ga imam rada in mi je pomembno kako so, kako se razvijajo, v kakšne roke so šli itd. Mislim da pogodba o takih stvareh ni potrebna ( vsaj slišala še nisem za to ).
Upam da sem komu pomagala :)
Lp, Ana
-
Večinoma ko gledamo mladiče, vprašamo kdo pa je oče? Vsakega psa ocenjujemo kaj daje. Jaz pa pravim da sta za leglo pomembna dva, pes in psica. Ampak ponavadi ko pride kakšna bolezen vsi posumijo v samca, češ on je to prenesel...in pes zgubi ugled. Zato sem mnenja da plemenjak ne bi smel pariti kar vsako psico.
Ker si ravno omenila tole. Vedno se govori ta pes daje pa take in take mladiče. Nikoli nihče ne omenja samic, kot da so svete. Ok res je, da je več potomcev psa, ker lahko pari večje število samičk letno in da recimo 30 mladičev letno, med tem ko jih da samica lahko recimo samo 10 letno. Pa se potem mogoče res v teh 30ih mladičih pojavi nek vzorec, ki se ponavlja. In se mi zdi, da se velikokrat samce res po krivem btoži, da dajejo slabe mladiče, ker je bil mogoče samo napačna izbira lastnika samice ali pač zgrešen predlog vzrejne komisije, ki so jo lastniki upoštevali.
Lp nina
-
Ja to je pomoje zgrešeno razmišljanje. Ponavadi vzreditelji izbiramo psa ki ima lastnosti ki jih psica nima, recimo da je krajši če je psica dolga, da ima dobro glavo če jo psica nima itd. ker bi radi izboljšali. Ponavadi pridejo ok mladiči če sta parjena psa med katerima ni gromozanska razlika, ne moremo pa pričakovat od psa da bo naredil čudež in z grdo in bolano psico dal šampione... Gledaj vedno oba starša je moje pravilo.
Je pa res kar si rekla, pes pari 10 psic in si s temi legli lahko ustvariš neko mnenje. Malo vidiš kakšni pridejo mladiči če pari pes outcross ali če pari linijsko, če se pri vsakem leglu pojavijo gluhi mladiči ali kakršne druge dedne bolezni potem že posumiš psa, drugače pa jaz gledam oba.
-
Pri psicah je treba ločiti dve kategoriji-
1) Psice priznanih vzrediteljev in psarn- tu bi jaz zaupala vzreditelju, bi hotela pa na vsak način kakor vedno podatke o novih lastnikih mladičkov in dovoljenje za oglede legla.
2)Pri kanditatih "ljubiteljske" vzreje pa naj vodi pobudi tisti , ki ima več znanja oz izkušenj. Tako je potem na njem, da oceni morebitno neprimernost kombinacije (in odkloni paritev če dvomi o rezultatu), tudi ne škodi več obiskov mladičkov ter pomoč pri prodaji v prave roke.
Jaz osebno imam do mladičkov mojega psa enak odnos, kakor do mladičkov moje psičke in se v delu, ki se ne nanaša na oskrbo (tu pač nisem zraven). Želim npr , da vem komu se prodaja, sodelujem pri prodaji in želim imeti pravico "veta" za prodajo lastniku ali za namen, ki bi se npr meni zdel neprimeren.
Je pa vse samo stvar dogovora. Če tega ni, ni paritve. Neke uradne možnosti za vpliv pa potem seveda nimaš. To je približno tako , kot pri prodaji mladičkov- poskušaš ocenit kanditata , a se lahko tudi zmotiš.
-
Če želi lastnik plemenjaka spremljati razvoj mladičkov - lepo in prav. Če jih želi priti večkrat pogledat- lepo in prav. Če želi sodelovati pri prodaji, tako da pripelje ali pošlje kakšnega kupca, ki se mu zdi v redu - super. Če pa misli ocenjevati moje kupce ali za vsako ceno vsiljevati svoje, ki meni ne odgovarjajo - jok brate odpade. Samcev je dovolj, če ne v Sloveniji, pa v soseščini. Tisti, ki bi hotel postavljati neke ah in oh pogoje za to, da bo njegov velecenjeni samec naskočil mojo bedno psico, bo ostal brez mladičev in brez skočnine.
Pa še to: velika večina lastnikov plemenjakov o paritvi pojma nima. Če njegov super plemenjak ne zna takoj narediti vsega sam, je lastnik mrzel. Ali se izgovori na lastnika psice, da ni prišel pravi dan, ali pa kar takoj predlaga umetno oploditev (saj jo mora itak plačati lastnik psice). Kar se mene tiče, je "plemenjak" ki nima toliko nagona in samozavesti, da bi opravil po naravni poti, brez vrednost. Če pa ga psica, ki je sicer normalna in v pravi fazi gonitve, vztrajno odklanja, potem sem se verjetno zmotila in to vendarle ne bo dobra kombinacija.
-
. Tisti, ki bi hotel postavljati neke ah in oh pogoje za to, da bo njegov velecenjeni samec naskočil mojo bedno psico, bo ostal brez mladičev in brez skočnine.
Pa še to: velika večina lastnikov plemenjakov o paritvi pojma nima. Če njegov super plemenjak ne zna takoj narediti vsega sam, je lastnik mrzel. Ali se izgovori na lastnika psice, da ni prišel pravi dan, ali pa kar takoj predlaga umetno oploditev (saj jo mora itak plačati lastnik psice). Kar se mene tiče, je "plemenjak" ki nima toliko nagona in samozavesti, da bi opravil po naravni poti, brez vrednost. Če pa ga psica, ki je sicer normalna in v pravi fazi gonitve, vztrajno odklanja, potem sem se verjetno zmotila in to vendarle ne bo dobra kombinacija.
"Ah in oh pogoje" bi jaz postavila samo lastnikom iz druge točke, če bi ocenila, da imajo manj pojma kot jaz ;).
pa še v tem primeru seveda ne mislim sama prodajat celega legla namesto lastnika psice ::).
Drugače pa do sedaj se ni še noben pritožil nad mojo željo, da mi za vsakega psiča pove kdo je kanditat zanj in kam in za kaj bo šel. Tudi , ko sem kdaj za kakega ocenila , da je nadpovprečen in da bi želela, da gre za bolj resno delo ni bilo pripomb- edino kupca sem morala najt sama ::)
Če pa bi koga zato minilo parit z mojim psom- tud prav, me sploh ne gane , sej nisem vzreditelj, da bi imela psa z namenom paritve, niti nimam sindroma, da bi moji psi nujno rabili nasledstvo. Tudi se mi še noben ni zdel taka zvezda, da bi bila večja katostrofa za pasmo, če se ne bi paril ali pa če se bo manjkrat . Itak je vseh psov preveč, plemenjakov za najbolj zagrizene pa tud dovolj.
Glede točke pripuščanja sem pa jaz z istega mnenja. Pes, ki ni sposoben zaskočit , ni za parit.
Razlog me pravzaprav ne zanima.
-
O saj midve bi se čisto lepo zmenile. Meni hodijo po glavi pametnjakoviči, ki mislijo, da požrli vse znanje sveta in se napihujejo kot krote, potem pa še psa ne znajo prijeti, takrat ko bi bilo treba. Resnično znanje cenim in pametne nasvete tudi upoštevam.
-
Se strinjam z Lanabelo. Vse lepo in prav dokler so pogoji sprejemljivi, če pa so pogoji pod kritiko pa mene briga naj bo svetovni prvak jaz z njim parila ne bom!!!
Slišala sem že primer ( na naši bt sceni ) da so pripeljali psico na parjenje zalo daleč k velecenjenemu vzreditelju in sodniku. Potem pa je ta velecenjeni gospod samo psa spustil in rekel lastnikom psice da naj kar sami parijo, on pa je vsake toliko časa pogledal skozi okno!! HALO?????? 1000 eur daš za parnjene, ne vem koliko denarja da tja prideš, hoteli in podobno... potem pa ti dajo psa na dvorišče in izvoli pariti sam. Pomoje bi jaz vse skupaj nekam poslala in se obrnila domov.
Če imaš plemenjaka moraš biti tudi primerno usposobljen za parjenje. Pri nekaterih pasmah je parjenje težje in se mora umetno oploditi. Tako kot je Lanabela povedala, če greš k vetu ti nosiš stroške. Tako da plemenjaka imeti tudi ni mačji kašelj, saj moraš vedeti kako boš odreagiral ko bo parjenje, kdaj boš kaj pomagal prijeti itd.
-
Pri nas je nanko dogovor, da na prošnjo vzrediteljev tudi jaz iščem domove izven hrvaške. Za vsakega oddanega mladiča so mi ponudili tudi nekaj plačila, kar se mi zdi od njih zelo fer. Če najdem kakšnega ga najdem če ne pa pač ne. Na trepalnice se ne bom postavljala, moram pa priznat, da mi je zadeva v veselje in sem se je z veseljem lotila. Vsiljevat se pa ne mislim nobenemu.
Parit sama ne znam. Smo pač šli k človeku, ki to zna. Plačali so lastniki psičke. S tem, da jim je bilo prej vse skupaj povedano in so se strinjali.
Parili smo umetno. Psica ne spusti k sebi živga boga če je zraven še kakšen človek. Ko smo bili doma in sta bla zunaj sama se mu je voljno nastavljala ampak mamo pač malo preveč nerodno pasmo da bi lahko opravili sami.
Da pa daš nekomu plemenjaka zdej pa pari mi je pa odvratno in neodgovorno do konca. >:(
-
In lastniki psičke so kar pustili psico umetno oploditi " človeku, ki to zna"? Jaz znam tudi. Noben problem. Samo dela se pa to izključno na klinikah, ki so za to usposobljene, če se že ravno moraš odločiti za nenaravne metode.
-
Parila je vzrediteljica vendar imena ne bom izpostavljala. Verjemi pa da ni šlo za enega šteparja iz hleva ampak za človeka, ki stvar pozna in obvlada ter pari tudi večino svojih psov tako naravno, če pa ne gre pa umetno. Pri nas naravno pač ni šlo in smo umetno. S tem se meni osebno ne zdi nič narobe. Veterinarji še tega ne vedo da se sploh pari umetno če smo iskreni ::)
-
Jaz svoje psice ne bi dovolila umetno oploditi, če ne bi bili opravljeni vsi testi, ki so za to potrebni. Te pa lahko naredijo samo na kliniki, kjer so specialisti za reprodukcijo. torej niti ne vsak veterinar. Če se umetno oplodi psico, ki ni v točno tapravi fazi gonitve je zanjo nevarno. Da o možnosti infekcij niti ne govorimo. Takih domačih mojstrov, ki radi postrani malo zaslužijo sploh ni malo. Lahko jim pri 10 psicah uspe, enajsto pa zajebejo. Mogoče bi bilo bolje, če bi se mojster potrudil in te naučil, kako se pomaga psu, da to naredi naravno.
-
Še enkrat rečem. Parila je vzrediteljica in to dolgoletna, legenda znana po vsem svetu. Njej verjamem da se na vse skupaj spozna. Če naravno ni šlo, ni šlo. Ko bo priložnost, se bom tudi naravno naučila parit sama. Do takrat bo pač parila ona.
Če ti vso stvar pri vetih poznaš pa opiši postopek. Me prav zanima. Jaz sem po splošnem smehu, ki ga je bila oseba ki je parila deležna ko je rekla da veti nimajo pojma da se sploh umetno pari klicala veterinarje na naše večje veterinarske postaje. Moje vprašanje: kje bi lahko parila psa umetno? A se to tudi počne? drugi aa?...
Jok brate mi je bolje pri vzrediteljici pa če se vsi okrog mene na glavo postavte.
-
Klinika za mesojede, oddelek za reprodukcijo domačih živali. Za točen postopek pokliči in se pozanimaj. Vsekakor pregledajo oba partnerja, vzamejo in pregledajo brise od psice, pred oploditvijo pregledajo spermo, in predvsem - delajo sterilno.
Umetnih paritev pa res ne opravljajo nikjer in nobeni veterinarji. Pač pa nekateri obvladajo umetno osemenjevanje.
-
Lanabela, katero pasmo imaš ti, da praviš, da plemenjak kateri ni sposoben sam spariti psičke, naj nebi imel potomcev, naša pasma npr., je hudo težka in ima hude razlike med samci in samičkami, a naj bi, po tvojem pustuli, da samček dobesedno polomi neko samičko, običajno se pa, šibko samičko namenoma pari z hudo močnejšim samčkom, prav zaradi popravkov glede šibkosti psičke, ali po tvoje psička, ki je sicer malo bolj šibka, a še vedno zelo skladna in v okviru vseh pasemskih standardov, ne bi smela imeti mladičkov? V takih primerih je potrebno poseči po umetnem oplojevanju. Kar se pa tiče umetno ali naravno oplojevanje, pa je definitivno več možnosti okužbe pri naravni oploditvi kot pri umetni.V tujini na splošno, lastniki samčkov ne pustijo več pariti naravno, prav zaradi spolno prenosljivih bolezni.
-
mogoče sem tole spregledala (če sem se opravičujem) ampak... Kakšne nazive mora dobiti pes na razstavah, da dobi naslov plemenjak... ???
Lp
-
Načeloma nazivi z razstav pri nazivu plemenjak ne štejejo kaj dosti...
Plemenjak je brez kakršnihkoli problemov lahko tudi kuža, ki se ga uporablja izrecno samo za delo.
Sem pa opazila, da različno pojmujemo 'ime' plemenjak. Namreč nekateri pod to štejejo pse, ki imajo vzrejno dovoljenje, ne glede na to, kakšni so potomci itd. Nekateri pse, ki so v vzreji že dobro dokazani in imajo že lepo število uspešnih mladičev (oziroma pasemsko tipičnih), nekateri pse, ki so imeli le eno leglo...Različno.
-
Hello! To vprašanje sem prestavila iz druge teme.
Mene pa zanima kako izbirate plemenjaka za vašo psičko? Ali gledate rodovnik, linijo, razstavne uspehe, psarno ali komplementarnost, oziroma kompatibilnost (nasprotne napake) vaše psičk in plemenjaka? Če v Sloveniji takšnega plmenjaka ni ali greste tudi v tujino?? GG
-
Moje mnenje je, da če se pes in psica ne znata zmenit po naravni poti, naj ne bo mladičev. Vse te umetne paritve in carski rezi in vzreja za vsako ceno ne vodi nikamor drugam kot v čedalje več prirojenih problemov - tudi vedenjskih. Če zadeva odpove že pri tako samo-po-sebi umevnem nagonu kot je reprodukcija, nimaš kaj razpravljat. Pes mora imeti dovolj razvit spolni nagon, da opravi sam. In če je macho in je pravi dan bo tudi tako ali drugače prepričal ali si podredil psico. Če pa je psica nestabilna in preveč odvisna od lastnika, tudi prav. V naravi pač parijo samo alfa volkovi - alfa oz. beta volkulje. Tako to je. In psice kotijo brez carskih rezov in vrsta živi že tisoče let. Koliko let bi živele naše krasne pasme, če bi bilo vse odvisno od njih in narave? Je pa najbrž precej odvisno tudi od pričakovanj lastmikov (skočnina, sentimentalnost, šampionati,...) in s tem avtomatsko od veterinarjev in antibiotikov.
LP
-
SKar potem si pa za izumrtje večine velikih pasem...jupiii
-
Pa tudi majhnih, če se predstavniki niti pariti ne morejo samostojno.
Ampak to je samo moje mnenje, ki nima nikakršnega vpliva na prakso. Še dobro.
-
Skar, načeloma se čisto strinjam s tabo. Osebno bi psico, ki zavrne plemenjaka (ali pa ta kljub rahli pomoči ne zna skočiti) peljala drugam. So pa izjeme, recimo oploditev z zmrznjenim semenom zelo oddaljenega plemenjaka ali kaj podobnega. Tudi so nekatere pasme že tako izrojene, da se naravno razmnoževati skorajda ne morejo več. Kar se pa pomoči pri porodih in carskih rezov tiče - se zgodi tudi pri povsem normalnih in zdravih psicah. Recimo da se mladič pri izhodu iz maternice postavi povprek in ga od zunaj ni mogoče obrniti. Sem pa za to, da se psic normalnih pasem po drugem carskem rezu ne pripušča več.
Kar pa se tiče izrojenih pasem pa...odvisno od okusa. Navsezadnje psi že dolgo ne živijo več v naravi in tako kot mi so vse manj odvisni od naravne selekcije. Z dobrimi in slabimi posledicami.
-
Hello! To vprašanje sem prestavila iz druge teme.
Mene pa zanima kako izbirate plemenjaka za vašo psičko? Ali gledate rodovnik, linijo, razstavne uspehe, psarno ali komplementarnost, oziroma kompatibilnost (nasprotne napake) vaše psičk in plemenjaka? Če v Sloveniji takšnega plmenjaka ni ali greste tudi v tujino?? GG
Mislim, da bi moral odgovoren vzreditelj v prvi vrsti gledati na zdravje ter na tip plemenjaka. Če vzreja določen tip, naj bi potem tudi izbral plemenjaka tega tipa in ne nekega, ki je popolno nasprotje njegovemu tipu. Razen seveda, če to želi (ali npr. če želi narediti 'outcross').
Zaenkrat še nisem imela priložnosti vzrejat, sem pa izbirala psički plemenjaka kar precej mesece (a se nazadnje nisem odločila za parjenje iz nekaterih razlogov; psička je zdaj sterilizirana), bom pa povedala samo svoje mnenje. Meni osebno je pomembno vsakega po malo od zgoraj naštetega, v prvi vrsti pa zdravje. Ne le zdravje samca, ampak tudi zdravje njegovih prednikov. Bolj malo pomaga, da ima samec kolke A, če imata oba starša C in stari starši še kaj drugega... Pomemben mi je tudi tipičen karakter.
Če bi želela ohranit tip psičke, bi parila z rodovnikom, ki se čimbolj ujema s psičkinim (podobne linije, psarne, značilnosti prednikov...). Vsekakor mi je pomembno, da samček dopolnjuje psičko, oziroma psička samčka. Če ima psička nekoliko slabšo glavo, bom poiskala samčka z odlično glavo. Če imata oba lepo glavo, še toliko boljše. (samo kot primer, lahko gre za katerokoli lepotno napakico)
Razstavni uspehi pri meni kot zapriseženi razstavljalki nekaj malega sicer veljajo, sploh če so doseženi pri večih sodnikih-poznavalcih, mislim pa da nikakor ne smejo bit eno od glavnih meril.
Predvsem v primeru, ko bi bila psička parjena prvič bi me zanimalo tudi, kakšne potomce plemenjak daje. Če so zdravi, karakterno tipični in lepega videza. Poleg tega pa ne bi parila s psom, ki ima že čisto preveč mladičev in pari 'za vsakim vogalom'. Ker imam ravno tako pasmo, kjer je v SLoveniji točno ta problem, mi je to še toliko bolj pomembno. Zato bi definitivno šla poiskat nekaj novega v tujino. Osebno mi kilometri niso pomembni (niti cena skoka), če je le pes to kar iščem.
Skar: nekako se ne bi čisto strinjala...Namreč psi so že tako daleč stran od volkov, da se mi zdi primerjanje nekoliko nesmiselno. Pes je od človeka odvisen, volk ne. Torej je tudi preživetje pasje vrste v največji meri odvisno od človeka. Zelo težko je sparit dva dolgodlaka psa (maltežan, ši-cu) ali pa tako kot je Neyka omenila, dva velika. Poleg tega je pa še nekaj, s čimer se srečujemo lastniki plemenjakov in vzreditelji: kar precej velika verjetnost okužb pri naravnem parjenju. Zato ni malo primerov, kjer lastniki samca sploh ne pustijo naravno parit, ampak le umetno. Na eni strani jim dam prav, ker poznam precej primerov, kjer je kuža paril enkrat, se okužil in s tem se je končala njegova 'kariera' parjenja. Sama sicer pustim naravno parjenje, ampak vedno zahtevam pregled psičke pri veterinarju. Pa še kljub temu imam sem in tja kakšen siv las, da se ja ne bi kaj podobnega zgodilo Aaronu...
-
Osebno mi je pri plemenjaku najpomembnejše zdravje in to splošno - pes moje pasme nima kaj delati pri veterinarju razen ob cepljenju. Potem mora imeti za pasmo tipičen karakter, predvsem mi je pa pomembno da ni bevskač in da ni len. Potem se mi zdi pomembno, da ima brezhibno gibanje (kar pomeni da ima odlično konstitucijo). Po zgradbi mora ustrezati psici. Vse ostalo je drugotnega pomena. Čisto mirno sem pripravljena prenesti tudi kakšno manjšo napako v tipu. Nihče ni popoln. Samo kaj, ko večina vzrediteljev veliko lažje spregleda napake v konstituciji (ki jih tudi sodniki na razstavah radi spregledajo) kot pa napako v tipu.
-
Ni res, da je težko sparit dva dolgodlaka psa - v zadnjem mesecu sem bila zraven pri paritvi - naravni - dveh lhasa apsov v polni razstavni dlaki. Kjer je volja, je pot.
Dva velika psa? Kar se velikosti znotraj pasme tiče ne bi smel bit problem.( Iz izkušenj)
Ok, izzvzamem umetne paritve zelo oddaljenih samcev.
V zvezi z nfekcijami pa tole: herpes, HIV, hepatitis, ...da ne naštevam....a se bomo tudi mi odpovedali seksu in bodo vsi človeški mladiči nastali "in vitro"?
-
Ni res, da je težko sparit dva dolgodlaka psa - v zadnjem mesecu sem bila zraven pri paritvi - naravni - dveh lhasa apsov v polni razstavni dlaki. Kjer je volja, je pot.
Dva velika psa? Kar se velikosti znotraj pasme tiče ne bi smel bit problem.( Iz izkušenj)
Ampak kaj sta se tadva sama sparla ali ob pomoči človeka?
-
Skar - naravna paritev 50kg psice in 70kg samca je naravno sicer mogoča brez pomoči pa nikakor.
V zvezi z nfekcijami pa tole: herpes, HIV, hepatitis, ...da ne naštevam....a se bomo tudi mi odpovedali seksu in bodo vsi človeški mladiči nastali "in vitro"?
Običajno se ljudje, ki vedo da so okuženi ne razmnožujejo dalje, torej se odpovedo tudi seksu.
-
Aja, prvič slišim. Večinoma kar pridno seksajo on ob ustrezni zaščiti seveda. In tudi potomce imajo.
Pri psih je pa tako: če se kdo tako boji za svojega samca da si ga ne upa pripustiti k zdravi samici, naj ga kar ima. Kar se mene tiče je lahko zlat. Navsezadnje je moje tveganje, da se od psa okuži psica vsaj enako veliko, ob umetni oploditvi za nekatere infekte celo še veliko večje. Da o posledicah nekaterih okužb za brejost ali mladiče ne govorim. Nekaj malega naravne odpornosti pa naj bi vendarle psi tudi imeli.
Kar pa se tiče parjenja velikih psov, konkretno novofundlandcev, še pred par leti niso imeli nobenega posebnega problema. Drugače si velikega številča mešancev z novofundlanci, ki so nastali v tistih časih, ko jih je bilo veliko in so se neutrudno potepali ne znam razložiti. Celo potepuški bernardinci so uspeli narediti nekaj mešancev.
-
S hiv virusom se pač ne razmnožuješ dalje
Ni mi jasno zakaj bi lahko bila možnost infekcije ob umetni oploditvi večja ::) Razlago prosim meni se zdi obratno prej res (predvsem spolne bolezni).
Kar se njufov v preteklosti tiče - verjetno lažji tip psov. Ali pa je mama večine mešancev njufka pa jo je naskočil kakšen manjši, okretnejši pes - nevem. Vem pa kaj sem videla pri nas. Ko sta bila sama se je Neonu Eli super pustila, tudi splezal je nanjo ampak se je (verjetno zaradi teže - kaj misliš) umaknila. Če smo bili ljudje zraven plezanja po sebi ni dovolila. Rešitev = umetna oploditev, ni blo problemov, vseh 10 malih je super prav tako mama. Če bi pa šlo naravno - bi pa pomoč vseeno krvavo rabila, tako kot jo večina velikih in težkih psov.
Proti naravni paritvi z zdravo psico pa nimam nič - tudi Eli je bila testirana tako da teh zadržkov res nisem imela.
-
Kot navajate, da pred leti ni bilo problema pri paritvi njufičev - res je. Se mi zdi, da večina od vas še ni hodila okrog, ko sem imela njufiča - 72 kg težkega, Imel je kar številčno rodovniško potomstvo, pa - sorry - so psice kar držale njegovo težo. Če nima psica toliko kondicije, da bi tiste 2 minuti, dokler se ne obrneta, zdržala težo samca, potem pa nič. In- OK - če Eli ni pustila plezanja, ko ste bili zraven, jo pač primeš in ji razložiš, da ima da stoji. No, sicer pa to ni moj problem.
Lhasa apso je paril ob prisotnosti lastnice in mene, samico sem samo prijela pod vratom in jo čohljala, da je bila pri miru - je bilo zanjo pač prvič. Saj nimam nič proti, da se pomaga psu pri paritvi, samo to je še daleč od pomoči veterinarja in umetne oploditve.
Primerjava z otroci "in vitro" je krepko banalen primer, ampak sorry - če že tako skrbimo za neoporečnost pasjega razmnoževanja.....se ćlovek vpraša, kje so meje. Zdrav pes naj bi tako kot zdrav ćlovek bil najmanj sposoben se reproducirat naprej. Mogoče se pa motim?
-
Neyka,
ej, tule pa se lahko le deloma strinjam. Ko sem bila še najstnica smo imeli mislim da cca 10 legel novofundlandcev, vse mladičke narejene NATUR! Res je, niso bili "težki tip", zagotovo pa je vsak samec imel več kot 20 kg več kot psica, pa problemov ni bilo! V volji je moč ;D!!! In tega danes več ni oz. je v manjšini, zato pa je kakor je......propad pasem, bolezni,.......
Večina naših potomcev je dočakala preko 10 let, kako je pa zdaj?
Kaj se je zgodilo z nekoč full popularnim njufijem, družinskim psom, psom za otroke, psom ki uživa na velikem vrtu, rad plava, se sprehaja, je odporen....???? ( full dober propagandni tekst cca 30 let nazaj v reviji Moj vrt ali Moj dom )
Tako sem tudi dobila prvo njufiko, kot devetletnica, da bom pomagala pri skrbi za psa in ne bom zašla na kriva pota ;D :o Zašla sem, ja, med napoletane, saj sem jokala od razočaranja, ko so mi starši domov pripeljali kosmato črno kepo, jaz pa sem takrat želela "grdo, zgužvano kepo"- buldoga. No, potem pa so dobili še nekaj bolj "grdega" in enako neodpornega in neuporabnega - mastina! ;D ;D
( sorry vsem, sem ravno v fazi, ko imam poln k...lepih bolnih psov )
-
S hiv virusom se pač ne razmnožuješ dalje
Se, pa še zdrave potomce lahko dobiš (znanost napreduje tudi na tem področju, okuženi s HIV ne zbolevajo več za AIDSom, če je pravilno vodeno zdravljenje in če so disciplinirani, okužbo novorojenčka od okužene matere pa se da preprečiti)
Zakaj se pri njufijih forsira težek tip, če se niso več sposobni niti razmnoževati? Tiste mešance so naredili kar lepo samci ki so se potepali. Če samica ne prenese teže samca ni problema, se pač podstavi koleno recimo. Tudi ni nič narobe, če se prime psico, ki je preveč vihrava ali če se pomaga neizkušenemu samcu.
O nevarnosti okužb pri umetni oploditvi mi je nekoč razlagal strokovnjak s tega področja. Malo sem pozabila ampak načeloma naj bi šlo za poseganje (in prenos patogenov) globje v rodila kot pri naravni oploditvi. Nekaj v tem smislu.
Sicer pa kakor komu drago. Samo zadeva se potem ,ko enkrat začnemo lesti po liniji najmanjšega odpora začne slabšati iz generacije v generacijo. Ni potrebno prav veliko od umetne osemenitve do tega, da psica ostane breja samo, če se vnaša oplojena jačeca direktno v maternico.
-
Sicer pa kakor komu drago. Samo zadeva se potem ,ko enkrat začnemo lesti po liniji najmanjšega odpora začne slabšati iz generacije v generacijo. Ni potrebno prav veliko od umetne osemenitve do tega, da psica ostane breja samo, če se vnaša oplojena jačeca direktno v maternico.
ja in potem še tri generacije, pa imamo krasne tkivne kulture >:(. Le tako naprej :P
-
Jaz bi glede njufov raje povprašala nekaj izkušenih in uspešnih vzrediteljev, kot pa da nekaj na pamet govorim oz., da govorim na podlagi ene same paritve tega pa tega psa... Saj jaz tudi ne vem po kakšni poti večinoma parijo vzreditelji trenutno modernega tipa njufov, zato bi bila vesela več konkretnih njufi primerov, kjer pes ni mogel normalno oploditi psice (izvzete vse umetne osemenitve, ki so se zgodile zgolj zaradi oddaljenosti psa od psice), ker me res zanima, koliko je dejansko v tem resnice. :)
Lp
-
Koliko je res umetnih oploditev ne vem - ne zdi se mi tak problem psov sparit če je psica pri volji - ampak brez pomoči pač ne gre. Vem poleg naše še za tri umetne paritve v Sloveniji ob približno istem času (samo ena uspešna). Za taglavne vzreditelje v SLO pa nevem kako parijo. ???
-
Ojla!
Jaz vam lahko povem, da skoraj vsi vzreditelji njufijev PO SVETU parijo izkljucno samo umetno.
Cao-Slavi
-
Hvala za odgovor, Valvasor!
Pa mogoče veš, kaj je temu glavni vzrok? Ali gre res v prvi vrsti za to, da se psi niso več sposobni normalno razmnoževati tudi ob pomoči vzrediteljev?
Lp
-
Najbrž ker vzreditelji ne znajo pravilno psom pomagat, da bi šla paritev karseda naravno. Pri nas smo lani parili njufke naravno ob pomoči par oseb. Eden drži psico, da se ne premakne, drugi (ta mora res obvladat) pa potem pomaga psu ...hmmm saj veš kaj, da najde kar išče. Ko je stvar na mestu se psu pomaga še, da se obrne ter tistih 15-20 minut se jih še toliko drži, da ne bi en in drugi vlekel vsak na svojo stran, ker je to tudi nevarno da se poškodujeta.... na tistih intimnih predelih. Pomagal pa nam je eden najboljših vzrediteljev (slovenski) njufijev na svetu in sam svoje njufke pari naravno, če se le da.
LP
-
Ojla!
Mislim, da parijo umetno samo zaradi strahu pred okuzbami. Ce ne poznas pogoje v katerih so psi, je tako se najbolje. Ce staknes KAKSNO ZADEVO, GRE TO TAKOJ NA VSE PSE V PSARNI- TO SI PA VERJETNO NOBEN NE ZALI.
cAO-sLAVI
-
Sorry- sem hotla napisat- to si pa verjetno noben ne zeli. :-[ :-[
Cao-Slavi