Botticelli: Se absolutno stinjam z vsem!!!
Nekdo, ki namerava resno vzrejati, bo k zadevi pristopil z vso odgovornostjo. Ni sicer nujno, da ima psarno, je pa zelo zaželjeno. In še enkrat povem nejevernežem...navajam primer za hovawarte, spet, in to v Avstriji in Nemčiji, ki je matična dežela le-teh.
Tam obstajajo psarne, ki se tudi do 30 let ukvarjajo z kvalitetno vzrejo, opisano zgoraj. Pri njih lahko slediš glede na imena psarne vse brate, sestre, potomce, kaj dajejo naprej, morebitne težave z zdravje, zobmi, obarvanostjo....in se lahko na podlagi teh podatkov odločiš za samčka, ki ga iščeš ali pa za nakup mladička.
Ko neka psarna doseže
10 preverjeno zdravih legel, kar pomeni, da so vsi mladiči odrasli brez kakršnih koli zdravstvenih, genetskih okvar, s slikanimi kolki in opravljenimi testi karakterja, dobi certifikat. In TO jih ločuje od naključnih vzrediteljev. Vsakdo, ki se s tem namerava baviti, bi moral stremeti k tako zdravim potomcem.
Za hovawarte je to sicer malo zahtevna reč, ker so delovna pasma in pasma, ki jo Avstrijci strogo nadzorujejo, a naj povem primer dobro načrtovane vzreje moje prijateljice Tanje:
S psičko Alesso je naredila obvezen izpit B-BH, slikala kolke, opravila slovenski vzrejni izpit, zraven pa veliko težje 3 izpite v Avstriji za vzrejno dovoljenje, od katerih vsak vsebuje preizkus karakterja. Vmes dosegala odlične rezultate na razstavah, ustanovila psarno.....potem pa pri starosti psičke 2 leti začeli iskati primernega samca in ga našla na Nizozemskem...sedaj, pri starosti 3 let pričakuje gonitev...ne vem, če sem dovolj jasna, koliko truda je bilo tu vloženega, zato najbolje, da si ogledate njeno spletno stran
http://www.hovawart-exhortoalbo.com/aktualno.htmlDa se razumemo, vsakemu ni potrebno toliko truda, potrebno pa je najmanj vse tisto, kar je opisal Botticelli.
Pa brez zamere.