tudi jaz sem mnenja, da se znajo živali (psi ali pa katerakoli druga) zmenit med sabo, če se človek ne vmešava preveč in se boji, živali res čutijo to. pri prejšnjem NO je bil velik problem z mačkami in to ravno zato, ker smo ga kot majhnega vlekli stran in se bali tako za mačko, kot tudi zanj in tako je bil vedno problem, zaradi našega pretiranega strahu. pri zdajšnjem NO, pa kar se mačk tiče ni večjega problema, z mačkom sta kar prijatelja, velik je dosežek, da maček pride do njega (maček se je psov vedno bal, že od prvega psa), malo več dela, posredovanja in problemov pa bo z mačko, ki je kar precej samosvoja. zaključujem s tem, da psi resnično čutijo to kar mi, pa naj nas bo strah, se bojimo, smo veseli,... svoja čustva prenašamo na psa. krasen primer je tudi to, kar se mi je s pantom zgodilo na izpitu A, mene je bilo tako strah, da so se mi noge res zgodilo se je to, česar sem se najbolj bala. podobno je tudi z grmenjem, če se mi bojimo kadar grmi, je velika možnost, da bomo to nehote prenesli na psa, ko bo čutil naš strah. podobne napake so mogoče tudi pri človeških mladičkih, ne samo pri živalskih, ko mamice preveč varujeje in skbijo za malčke, otrok ni samostojen in se ne zna postaviti zase, pretirana skrb pa lahko prinese tudi bolj bolehne otročke.